Ne dolgo nazaj sem praznovala rojstni dan. In ena od stvari, s katerimi sem imela ob vsakem praznovanju težave, so bila brez dvoma darila. Opazila sem, da ima velika večina žensk v povezavi z darili dve težavi; Ali ne znamo povedati kaj si želimo na način, da bi bilo to pri nasprotnem spolu sprejeto, da bi moški resnično slišal, kaj si želimo… Ali pa imamo občutke krivde in smo mnenja, da si darila nismo zaslužile, kar v praksi pomeni, da v kolikor sprejmemo darilo s strani nekoga imamo občutek obveze, da smo nekaj dolžne v zameno.

Oba razloga sta v meni zbudila dovolj veliko zanimanje, da sem se podala na raziskovanje zakaj je temu tako in kaj lahko naredimo, da stvar spremenimo. Te zanima kaj sem odkrila?

V nasprotju z idejo številnih žensk, da so moški verzija ženske, le da drugače izgledajo in da moški ve, kaj potrebujemo, ve, kaj si želimo pa nas namenoma za to prikrajša, so moški izjemno darežljivi. Fenomen, ki ga srečujem pri številnih ženskah in moram priznati, da sem bila dolgo del tega kluba tudi sama je, da smo prepričane, da moški ve, kaj si želimo in nam tega namenoma ne da.  To, da sem pričakovala, da bom dobila stvari, brez da bi povedala, kaj si želim, se mi ni zdelo čisto nič nenavadnega. Kot velika večina žensk sem bila namreč dolgo časa prepričana, da so moški ravno tako pozorni, kot smo ženske, na detajle in da poslušajo med vrsticami, ter da moj moški ujame vse tiste skrite namige, ki mu jih dajem čez leto, glede tega, kaj bi imela za darilo. Bila sem globoko razočarana, ko sem po letih notranjega obtoževanja in zamer odkrila, da moški razmišljajo precej drugače kot razmišljamo ženske. Dejstvo je, da so moški možgani prepojeni s testosteronom in zato delujejo zelo drugače od ženskih. Bistvena razlika je v tem, da moški možgani niso osredotočeni na detajle in skrite namige. Jasnost, konkretno izražanje želja je bilo zame vedno znova veliko razočaranje, saj je to pomenilo, da je darilu odvzet element presenečenja. A ni brez veze, če moram jasno povedati kaj si želim? Bila sem prepričana, da to potem sploh ni več darilo, če moram biti tako brutalno konkretna. Skrivnostnost je namreč ena tistih vrednot, ki jo imam zelo v čislih.  Vendar sem po večletnem raziskovanju razlik med moško in žensko naravo odkrila, da je ena velikih umetnosti, ki jih moramo ženske razviti, kako s svojim moškim deliti potrebe, ki jih imamo na tak način, da nam bo to z veseljem tudi dal. In ne zvitost, manipulacija ali prepričljivost nimajo čisto nič s tem.

Dejstvo je, da moški obožujejo ženske. Obožujejo srečne ženske. In ena od stvari, ki jo počnejo najraje je, da osrečijo žensko. Žal je tako, da pogosto ženske pri tem, da bi nas moški lahko osrečil čisto nič ne pomagamo. Pravzaprav pogosto naredimo tako, da mu pripravimo okoliščine v katerih enostavno ne more uspeti, tako, da od njega pričakujemo, da bo uganil, kaj si želimo in ga potem kaznujemo in kritiziramo, ker mu ni uspelo. Ne verjameš? Samo stanje v vrsti pred blagajno pogosto razkrije, kako krute in nizkotne znamo biti ženske do moških. Včasih mi je slabo, ko poslušam ženske, kako kastrirajo svoje moške, ker niso uganili oziroma niso prebrali njenih misli glede tega, kaj bi morali narediti, pa jim tega nihče ni povedal.

Vprašaj svojega moškega ali drži, da mu moraš povedati, kaj potrebuješ od njega, če ne verjameš meni. In v vsakodnevnem življenju to pomeni, da moraš s svojim moškim podeliti kaj od njega pričakuješ od njega. Poln lavor oblačil pred stojalom za perilo za moškega ne pomeni, da je potrebno oblačila obesiti in veščina, ki jo moramo razviti ženske se imenuje Mojstrstvo povabila. Kako povabiš moškega, da naredi nekaj zate in to z veseljem? Priznam, čista poezija je, ko končno slišiš to, kar ti ima povedati. In predvsem ti znaš svojemu moškemu povedati, kaj potrebuješ od njega na način, da te sliši in to tudi naredi. Brez dvoma je to veščina, ki jo moramo ženske razviti, ker je nekaj novega za veliko večino tistih, s katerimi sem jo delila.

Skratka odgovor na prvo dilemo je, da je potrebno moškemu jasno, konkretno in podrobno povedati, kaj potrebujemo. Izziv je pogosto v tem, vsaj moj je bil tak, da sem morala najprej pri sebi stuhtati, kaj si čisto zares želim, preden sem šla s svojo priprošnjo do moškega. In vedno znova me osupne, kako pripravljeni so moški narediti to, kar potrebujemo od njih, če vemo kako jih povabiti k temu. Skratka mojstrstvo povabila!

Druga težava s katero se srečujemo pa je povezana z žensko naravo in s tem, da se vedno znova sprašujemo, “Ali si zaslužim to, kar si želim?” In to pogosto izhaja iz vzgoje in kako so starši pogosto v nas vzbujali občutke krivde, predvsem mame, ki so bile v svoji mučenici smo pogosto slišale, “Ti sploh veš, čemu smo se morali odpovedati zate? Ali pa kaj smo žrtvovali za to, da bi ti lahko imela xyz?” Kar pojasni zakaj imamo ženske pogosto težave s tem, da prosimo za to, kar potrebujemo. Ženske pogosto ne povemo, da potrebujemo pozornost ali karkoli drugega enostavno zato, ker smo mnenja, da si tega ne zaslužimo. Ko si nečesa vredna, to pomeni, da si to zaslužiš. Darila pa ti ni potrebno zaslužiti. Darila ne dobiš zaradi tega, ker si nekomu nekaj dolžna. Darilo dobiš, ker je darovalec začutil, da želi darilo deliti s teboj. Darilo je izraz darovalca in ne pričakovan rezultat. Zato je celotna zgodba o tem ali si darila vredna ali ne smešna. Ne moreš zaslužiti darila, je nemogoče. Če bi ga lahko zaslužila, bi se imenovalo rojstnodnevna kompenzacija in ne darilo. Vendar je zanimivo dejstvo, da je dilema obvezanosti, da darilo vrnemo nekaj, kar izhaja iz naše preteklosti. Pogosto ženske točkujemo v sebi stvari, ki jih ljudje delajo za nas, zato, da bi lahko ustrezno vrnile usluge. In na enak način gledamo tudi na darila.

Pomembno je, da razumemo razliko med zaslužnostjo in sprejemljivostjo. Ko je oseba za nekaj zaslužna, to pomeni, da si je s pomembnimi, vrednimi dejanji, ravnanjem pridobila pravico do (javnega) priznanja, nagrade. In pogosto točno to povzroča težavo pri sprejemanju darila. Ne sprejmemo ga, ker smo mnenja, da si nismo pridobile pravice do nagrade. Kadarkoli zavrnemo darilo, ker smo mnenja, da si ga ne zaslužimo, je vsa pozornost na nas. Ko ne sprejmemo darila, se osredotočamo na našo nalagodje ali strah, da bi ustvarile obvezo. Ko ne sprejmemo darila, smo pravzaprav sebične.

Če sprejmemo darilo, s tem damo pozornost darovalcu, njegovi pozornosti, velikodušnosti in temu, kar želi darovalec podeliti z nami. Sprejemljivost je pravzaprav radodarna, kajti darovalcu sporoča, da ga vidimo in smo hvaležni za to, kar želi podeliti. In to je vse, kar si želi sporočiti moški ženski, ki ji podari darilo.

Moj dragi pravi, da je za moškega darilo, če podari darilo. In da hvaležnost čuti v trenutku, ko ženska sprejme.

Življenje je darilo. Sprejemanje darila življenja je plemenito dejanje, ki Bogu/vesolju/življenju sporoča, da smo hvaležni za to, kar želi podeliti z nami. Razumeš?

V četrtem modulu DivineFemme Akademije z ženskami delim znanja, kako moškim povedati kakšne potrebe imajo in izmojstriti povabilo, kot tudi to, kako pomembno je razumeti vrednostno enačbo, ki jo ženske tako rade delamo v svojih glavah, še posebej v odnosu z moškimi… saj poznate kdo je komu dal koliko in kaj je kdo komu dolžan. Zelo ključne teme za razumevanje razlik med moško in žensko naravo.

Vesela bom povratnih informacij, še posebej z moške strani, glede na to, da je na to temo kar nekaj napačnih informacij v etru. Resnično je izjemnega pomena za medsebojno harmonijo, da spoznamo, kako zelo smo si različni. Moje osebno mnenje je, da smo drug drugemu izjemno darilo.  Ali lahko to sprejmeš?

Bodi Sijajno!

Taja Albolena