heartlight

Čustva so kot barvice, ki obarvajo tvoje življenje.

Sedeli sva na njeni zofi. Svetloba je bila pridušena in v ozadju je bila nežna glasba. Čutnost je bila v zraku. Otipljiva. Ko dihaš in čutiš vsako noto, vsrkavaš vsako besedo.

In v tistem me je začudena vprašala, če je možno, da nekdo ne čuti. Najina tema se je vrtela okoli čutenja z vsakim vlaknom in kako smo ženske tiste, ki imamo čutenje zapisano v svojem DNK-ju.

»Ampak saj dela z duhovnostjo,« mi je rekla. »Saj že leta dela na sebi. Kako je mogoče, da ne čuti?« Njene velike, nežne oči so vprašljivo zrle v moje. In vedela sem, da potrebuje tehten odgovor.

Vedela pa sem tudi, da se odgovor skriva tam, kamor sila neradi pogledamo.
Ko si kot otrok prizadeta, zapuščena, nesprejeta, to interpretiraš kot; Nihče me ne potrebuje.

In pogosto iz tega vzgiba nepovezanosti poskušaš dokazati, da si dobra, da zmoreš sama.
Postaneš uspešna zdravnica ali pa odvetnica.

Vedno znova me fascinira koliko žensk, ki imajo v sebi zlorabljenega otroka, izbere poklic zdravnice ali medicinske sestre. Skozi sočutje in nego poskušajo ustvariti toplino in občutek, da jih svet potrebuje.

Ko je otrok prizadet in čuti nepovezanost, pogosto kot odrasli izbere poklic, kjer je sprejet, čuti povezanost z drugimi, da ga drugi potrebujejo. Trudi se in si prizadeva, postane uspešen v svojem poklicu, Vendar je v podnapisih vedno prisoten strah, dvom ali resnično potrebujejo mene ali potrebujejo samo to, kar delam.

Tukaj se pojavi lakota in to, da nikoli ni dovolj. Z delovanjem nisi nikoli zadovoljna, ker je tvoja lakota, da bi bila sprejeta taka kot si. Tvoja lakota je, da bi bila dovolj zgolj zato, ker si, ker obstajaš.

In vedno znova te je strah ali me potrebujejo le zaradi mojega dela.
Ko si uspešna in hkrati vedno bolj lačna v sebi, sežeš po nečem zunaj sebe; substance, hrano, več dela, televizijo, seks, zdravila, nekaj, s čimer znižaš bolečino ob tem, da nisi ugledana in sprejeta taka kot si.

Iščeš radost in užitek, kot da je to nekaj zunanjega. V resnici je vse v tebi. Vendar tega ne čutiš zaradi čustvene bolečine, ki jo izkušaš. V odvisnosti ljudje gremo zaradi tega, ker ne vemo kaj narediti s čustveno bolečino, ki jo čutimo v sebi.

Zanikanje bolečine, ki jo čutiš pa pogosto vodi v čustveno otopelost.

Tudi, če so ti kot otroku rekli, da utihni, ko si jokala, ko si potrebovala pozornost ali ljubezen, si se naučila zanikati, zatreti, se ločiti od svoje potrebe. In ta notranja ločitev vodi v čustveno otopelost. K temu vodijo tudi pripombe v stilu “Potrpi in ne bodi taka reva!” “Bodi moški!” “Nehaj jokati kot dojenček,” “Ne bodi tako občutljiva,” “Navadi se, za tole potrebuješ trdo kožo!”

Žalostno je, da se o tem ne govori dosti, ker mnogi izkušajo čustveno otopelost, pa se tega sploh ne zavedajo.

Če si kot jaz, potem si bila rojena v kulturo, ki zanika in zatira čustva in veliko bolj ceni ideale »možatosti«… učinkovitosti in logike. Rezultat tega, da zrasteš v odraslo osebo, ki ni v stiku s svojimi občutki je potreba po ohranjanju popolne zunanje podobe, kjer smo družba krasnih medsebojnih odnosov, super mam in zmogljivih poslovnih žensk, kjer za fasado »popolnosti«, ki jo kažemo navzven notranji svet razpada in se spreminja v puščavo.

Navzven popolno življenje za masko skriva simptome kot so depresija, duhovna praznina, nefunkcionalni mehanizmi odvisnosti od ljudi ali substanc, nezmožnost ustvariti zdrave in harmonične odnose, notranja nepovezanost, kronične bolezni, kronična utrujenost, spogledovanje z izgorelostjo, če omenim le nekatere.

Čustvena otopelost na polno uspeva v družbi, kjer je ranljivost nesprejemljiva. Raste v družinah, kjer je ločenost od čustev prisotna že generacije in izražanje čustev ni zaželeno. Kjer je prisotna travmatična izkušnja ali zloraba. Pa tudi tam, kjer se »ni zgodilo nič takega« kot pogosto slišim s strani žensk, vendar je bilo izražanje močnih čustev kaznovano ali zatirano. In kaznovanje je bilo lahko prisotno v obliki posmeha, poniževanja, pomanjševanja in sploh ne fizično, kot si največkrat predstavljamo.

Pogosto prevzameš čustveno otopelost kot obrambni mehanizem, da se izogneš intenzivnim in preplavljajočim čustvom kot so jeza, strah, sovraštvo ali ljubosumje.
Čustvena otopelost predstavlja težavo, ker ne čutiš svojih čustev, se ločiš od spominov, občutkov, telesa, identitete in okolja. V skrajni obliki se otopelost izraža skozi krutost človeka.

Čustvena otopelost se razlikuje od čustvene distance. Čustvena distanca je pogosto nujno potrebna, ko želiš ustvariti zdravo osebno mejo ali ko si v empatiji do nekoga. Čustvena otopelost pa je avtomatični obrambni mehanizem, skozi katerega se ločiš od čustev.

Čustva so kot barvice, ki obarvajo tvoje življenje.

Če si ločena od čustev to vpliva na kvaliteto tvojega življenja. Čustva obarvajo tvoje življenje in vplivajo na opredeljenost do vsega, kar se ti dogaja. Zato ti je nekaj všeč, medtem ko nečesa drugega ne maraš. Nekoga ljubiš, medtem ko nekoga drugega sovražiš.

Vsak dražljaj ob prehodu skozi limbični sistem v tvojih možganih dobi čustveni predznak in kot takega se ga zavedaš. Zato lahko čustveno zrela oseba, ki čuti (ki ni čustveno otopela) doživlja polnost in pestrost vsakega trenutka. Življenje je preplet prijetnih in neprijetnih doživetij, ki jih tvoji možgani opredelijo glede na tvoje najzgodnejše dogodke v otroštvu.
Zato ima tvoje otroštvo tako ključen vpliv na kasnejše življenje.

Če se zgodi, da si zaradi travme preplavljena z neprijetnimi občutki groze, bolečine, strahu, razočaranja, prizadetosti ali drugih občutij zaradi česar je ogroženo tvoje preživetje, se samodejno, kot del obrambnega mehanizma v možganih zgodi disociativni blok, ki prepreči prehod čustveno obarvanih impulzov v prefrontalni korteks. S tem se izogneš preplavljenosti z neprijetnimi občutki, enostavno ne čutiš več, otopiš.

Pomembno je razumeti, da gre za preživetveni mehanizem, ki je zakodiran v tvojem živčnem sistemu. Zato ni dovolj, da se zgolj odločiš, da ga ni več. Potrebno ga je ozavestiti in svoj živčni sistem naučiti novega odziva.

Kar terja prakso in največkrat ni enostaven proces. Več kot očitno pa je, da bo vsaj na začetku ta premik v neznano področje neprijeten.

Moja osebna izkušnja je, da to terja vodstvo nekoga, ki ve, za kaj gre. Največkrat oseba, ki je dolgo časa v čustveni otopelosti sploh ne ve, kaj pomeni čutiti.

Zakaj torej sploh potrebuješ čustva?
Brez občutenja čustev izgubiš kapaciteto učenja iz svojih lastnih izkušenj. Zato pogosto pridem v stik z ženskami, ki si ustvarjajo resnično krute izkušnje. Boleče izkušnje. Grozljive izkušnje. Skozi katere se prebujajo v svojo kapaciteto občutenja.

Samo skozi čutenje lahko izkušaš globino in lepoto življenja.

In če v sebi čutiš, da se slabe stvari dogajajo zaradi tebe, da si ti kriva, ker so se tvoji starši kregali, ker so se ločili ali ker je nekdo od bližnjih umrl… ta otrok je še vedno v tebi. Če ti ni uspelo, da bi osrečila svoje starše, ne glede na to kaj si naredila in kako pridna si bila v šoli in doma, je ta otrok še vedno v tebi.
Še vedno globoko v sebi čutiš, da se je to dogajalo zaradi tebe.

Če si kot jaz, potem si sama sebi leta dopovedovala, da si to presegla. Resnica je, da se moraš o tem z nekom pogovoriti. Potrebuješ nekoga, ki ti bo odslikal in potrdil čustva, ki jih občutiš. To je bila naloga tvojih staršev. In če je niso opravili zate, jo moraš opraviti sama.

Rada rečem, da moraš postati starš sama sebi. Če tega ne narediš, se boš ne glede na ves uspeh in status in ugled, ki si ga ustvarila v sebi počutila kot kup dreka. OK, tukaj sem subjektivna, ker je bila to moja izkušnja. V vsakem primeru se ne boš počutila izpolnjena, srečan in zadovoljna. Čutila boš svojo verzijo tega, da je ta svet grozno mesto za bivanje, da te nihče ne razume in v katerem si odvisna od mnenja drugih, potrditve drugih ali pa od substanc, ki zakrijejo bolečino, ki jo čutiš v sebi.

Pogledati je potreba vase in se soočiti s tem, kar se skriva v tvoji notranjosti, z bolečino, ki jo skrivaš sama pred seboj.
Kar je vse prej kot enostavno. Ker smo tako zaljubljene v samo upravičenost.

Aletheia Luna govori o 13 simptomih, ki jasno kažejo, da gre za čustveno otopelost:
1. Težavo imaš z izražanjem močnih negativnih ali pozitivnih izkušenj.
2. Pogosto se znajdeš v okoliščinah, kjer si zgolj pasivna opazovalka, namesto da bi v polnosti sodelovala.
3. Imaš občutek, da je življenje kot sanje, da je nerealno.
4. Živiš na avtopilotu. Zjutraj vstaneš in se vključiš in zvečer padeš dol in se izključiš. Vmes pa sploh ne veš, kaj se dogaja.
5. Ne najdeš zanimanja v stvareh, v katerih drugi uživajo.
6. Čutiš distanco in ločenost od drugih ljudi.
7. Ne družiš se s prijatelji ali družinskimi člani.
8. Čustva čutiš kot oddaljen občutek, ki se ga v resnici ne zavedaš v svojem umu.
9. Ne maraš ljudi, ki se izražajo z močnimi čustvi.
10. V situacijah ne začutiš klica po tem, da bi se odzvala z močno čustveno reakcijo.
11. Začutiš paniko ali stanje terorja, ko si enkrat končno dovoliš občutiti močna čustva.
12. V sebi čutiš praznino.
13. Čutiš fizično in čustveno otopelost.

Kako si lahko pomagaš, če zgoraj našteto zate velja?
Čustvena otopelost terja podporo usposobljenega terapevta. Še posebej, če imaš samomorilska nagnjenja je ključnega pomena, da poiščeš pomoč. Samo destrukcija in tendenca, da poškoduješ sebe kažeta na dejstvo, da ne čutiš, kaj si delaš.

To kako si lahko pomagaš že v tem trenutku, so naslednje tri stvari…

1. Utelešenost v telesu.
Ker je čustvena otopelost povezana z ločenostjo, mentalno ločitvijo od enega dela same sebe. Zaradi tega v primeru močnih čustev narediš eno od dveh možnih stvari, ali se jih ne zavedaš in so kot nekaj, s čimer zavestno nimaš povezave ali pa te preplavijo in popolnoma onesposobijo. V vsakem primeru nisi v stiku s svojim notranjim centrom. Pomembno je, da ustvariš varen center v svojem telesu, Da sebe objameš ali se primeš za roko, kot bi to storil starš z otrokom. Eden od načinov za utelešenost je tudi zavestna izbira oblačil oziroma spodnjega perila, ki oblikuje postavo, ker je to nekaj, kar te stiska in ti lahko pomaga, da usvojiš ta občutek, da te nekaj drži. Osebno delam prizemljevanje skozi notranji center dan tien, kot to počno pri borilnih veščinah. Naučiti se moraš najti svoje varno notranje sidro, ki ga skozi noge spustiš v zemljo in čutiš, da si v telesu.

2. Prisotnost tukaj in zdaj.
Začni že zjutraj, ko se spraviš k zajtrku. Bodi prisotna in opazuj. Ne jej brez razmisleka tisto, kar ješ vsak dan, ali kar ti pride prvo v roke ali tisto kar ti kdo pripravi. Poskušaj se opredeliti, kaj bi ti danes ustrezalo. Kaj te bolj mika, kaj bi ti bolj prijalo. Če imaš samo dve stvari v hladilniku zavestno izberi, kaj bi ti danes bolj teknilo. Izogni se avtomatiki, da nekaj ješ, ker je treba jesti, ker je zajtrk zdrav. Bodi pozorna pri nakupu stvari in pomisli, kaj bi ti bolj prijalo. To do tebe terja prisotnost, da se odločiš oz. da določiš prednost nečemu.
Ali pri izbiri oblačila, nikar ne obleci karkoli brez razmisleka, ampak pomisli kaj bi ti danes bolj ustrezalo, v čem se ti zdi da bi se bolje počutila in se potrudi, da se opredeliš.
Ko hodiš po ulici ali greš na sprehod, ne hodi avtomatično po poti, po kateri običajno hodiš. Temveč pomisli, ali bi ti v danem trenutku bolj ustrezalo hoditi po levem pločniku ali po desnem. Izberi. Daj prednost eni od izbir.
Gre za to, da se zavestno opredeliš glede vsake malenkosti. Delaj to! Opredeljuj se!
Potem pa poskušaj čutiti in uživati v tem. Da bo lažje, se lahko spomniš sebe in občutkov pred otopelostjo. Ko zavestno izbereš, hkrati prikliči v spomin občutke iz preteklosti. Še vedno so zapisani v tvojem spominu, le do njih ne moreš (zlahka). In eksperimentiraj. Pravzaprav na nek način na novo spoznavaš svet. Opazuj se. Poskusi določiti občutke, ki nastajajo. Kot takrat, ko si prvič poskusila kakšno živilo, sadje ali kaj drugega. Pojma nisi imela, kakšen bo občutek. Potrebno ga je bilo zaznati in mu določiti predznak. In večkrat kot si to naredila, bolj jasen občutek si imela. Ponovi to.

3. Neguj svojega notranjega otroka.

Tvoj otroški jaz se je soočil s travmo, ki je povzročila čustveno otopelost. Zato je tako zelo pomembno, da se povežeš s tem delom v svoji notranjosti.
Pomembno je, da najdeš načine, kako negovati in poskrbeti za svojega notranjega otroka. Če te prežema ranjeni, zanemarjeni, zapuščeni, osiroteli otrok morate ustvariti nov odnos ali ustvarjalni podvig, ki ti bo omogočil ceniti življenje.
Pomagaj mu s spodbujanjem »V redu je, da čutiš,« »Varno je, da si žalostna,« »Sprejemam to, da si ranljiva.
Vprašaj svojega otroka, kaj potrebuje, da bi ozdravel ali se počutil preskrbljenega. Otrok te pogosto navdihne za ravnanje, ki presega utesnjujoče meje, ali za raziskovanje pustolovščine brez obremenjujočih uteži odraslega razuma. Domišljija je zelo pomemben del tvojega bitja.
Arhetip otroka neguje v tebi tisti del, ki hrepeni po lahkotnosti in nedolžnosti, ki se čudi vsakemu dnevu in ima v sebi radovednost, ne glede na leta. Ta del te spomni na igrivost in tako uravnovesi resnost odrasle dobe

Daj si dovoljenje, da se prebudiš in resnično začutiš.

Svet ni niti črn, črno-bel ali brezbarven.
Svet je poln barv, odtenkov.

Poglej skozi okno. Narava se prebuja. Opazuj odtenke zelene, ki jih ustvarja pomlad. Poskušaj jih videti in izbrati kateri odtenek ti je najbolj všeč.
Prisluhni glasbi. Izberi tisto, ki je ne poslušaš vsak dan. Eksperimentiraj. Zavestno izberi kateri boš dala ta trenutek prednost. Preden se odločiš, jo začuti.
To je praksa.
Dnevna praksa, ki se nikoli ne konča.

Odloči se in začni.
Že danes.

Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!
Taja Albolena

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja