Arhivi Kategorije: Zanimivosti

Prostor in čas

Ženska je bila skozi tisočletja tista, ki je skrbela za prostor in ki je oblikovala Dom. Ženska kreativna moč ustvarjanja svetega prostora izhaja iz njene notranjosti, iz sposobnosti, da drži posodo za Kreacijo v svojem telesu. Moč svetega prostora je nekaj, o čemer se ne govori, le malokdo se zaveda pomena tega prostora, ki ga moramo ustvariti, če želimo izkusiti regeneracijo in pomlajevanje v tem ponorelem svetu. Dom je tisto mesto, ki nam predstavlja oazo miru in sprostitve, vendar je Dom nekaj, kar je potrebno ustvariti in ni samo po sebi umeven. Ženska je tradicionalno imela to vlogo in nalogo, da je skrbela za Dom in za najpomembnejši del Doma, ogenj v ognjišču. Še dandanes je ognjišče nekaj, kar povezujemo z arhetipom Matere, ki skrbi za družino, kuhi in skrbi za ogenj v hiši.

Če pogledamo v starodavno tradicijo Feng shuija, lahko najdemo informacije o tem, da je čas Jang po svoji kvaliteti in prostor je Jin. Ko uporabimo sposobnost preslikave iz zunanjega v notranje, spoznamo, da so ženske bolj povezane s prostorom (jin) in čisto naravno iščejo več časa (jang), da uravnovesijo svoj jin faktor. Zato ženske potrebujemo več časa. Ko ženska poizkuša obleke, ne gre za vprašanje “Kaj naj oblečem danes?” temveč gre za to, da potrebuje več časa, da se poveže in sprocesira vsa čustva v sebi, da bi se lahko odločila in izbrala. Zato smo ženske tudi bolj povezane z detajli, ker so detajli bolj časovno intenzivni. Ženska bo svoj prostor vedno zapolnila z detajli, kajti polnost je kvaliteta, ki jo izpolnjuje in v kateri začuti stik, povezavo s seboj.

Na drugi strani pa imamo moške, ki potrebujejo več prostora(jin), da uravnotežijo svoje Jang kvalitete. Dnevno se srečujem z ženskami, ki se pritožujejo nad tem, da se moški pritožujejo, da nimajo prostora. In v svoji dolgoletni praksi Feng shuija sem spoznala, da če ženska ne zna narediti prostora za moškega v svojem življenju, moški ne bo ostal. Ko moški ne preživlja časa s svojo ženo, to ne pomeni, da je ne ljubi. Enostavno rabi prostor okoli sebe. Moški temu pravijo maneverski prostor in to je koncept, ki ga ženske le stežka razumemo. Moški potrebuje praznino. In zaradi tega se moški pogosto umikajo v notranjo praznino, ali pa v prostranost snežnih poljan, skalnatih pobočij ali travnatih širjav, kjer lahko izkušajo stik s to praznino, s prostranostjo Vesolja in zavesti.

Ženski prostor je prostor, v katerem je čutiti srčnost. Je prostor za Dušo. Ženske se počutimo doma v pretočnosti, v zaobljenih linijah, v mehkobi krivulj in spiral, ki negujejo in obnavljajo stik z lastnimi globinami. Ženski prostor je globok, poetičen, prežet z lepoto, senzualnostjo, vsebuje organske oblike in čustvenost, ter obilico detajlov. Ženske imamo rade dodatke od blazinic, do slik, lončnic in simbolov, barv in kristalov, svečnikov in školjk. Vsaka drobnarija ženski pomeni čustveni stik z delom njene Ženske Duše, medtem ko moški pogosto na te iste predmete gledajo le kot na predmete, ki zapolnjujejo njegovo praznino in se ob obilici »krame« kot to imenujejo sami, počutijo ogroženo.

Skozi svojo prakso sem leto za letom spoznavala, kako veliko ženskam predstavlja polnost in kako polnost detajlov iritira moške in jih ogroža v njihovi praznini. Mnogi mi očitajo, da posplošujem, vendar je moja osebna izkušnja s številnimi strankami vedno znova razkrivala, da so prostori v katerih živijo samske ženske vedno polni drobnarij in dodatkov, medtem ko so bili prostori samskih moških prazni. V njih je bilo postavljeno najnujnejše pohištvo. Polnost predstavlja Dom za žensko in praznina je Dom za moškega. In ko smo v odnosu je pogosto potrebno nemalo diplomacije in predvsem dogovarjanje glede tega čigavi so prostori in kdo bo v njih ustvarjal občutek polnosti ali praznine, da sta zadovoljna oba. In ta umetnost dogovarjanja je nekaj, kar se moramo naučiti!

Brez dvoma drži ena stvar, ženski prostor je intuitiven, spodbuja domišljijo, je igriv, zdravilen, negovalen. Neguje celotno Bit, esenco, Celoto. In moški ne glede na to, da jim gre na živce ženska nagnjenost k temu, da zapolni vsak prazen kotiček priznavajo, da potrebujejo občutek domačnosti in topline. Ta nega in nežnost, ki jo v Dom vnese ženska s svojo prisotnostjo, hrani moškega in mu na nek njemu nerazumljiv način predstavlja nekaj brez česar ne more živeti. Iz pogovorov s številnimi moškimi sem prepoznala, da je ženska svetloba, to izžarevanje ženske esence tisto, ki moškega nahrani. In zato se moški v domu, ki je poln smeha in kjer se ženska v polnosti izrazi vedno dobro počuti, ker čuti občutek domačnosti.

V procesu Kreacije je vloga moškega, da oplodi seme. In potem vlogo prevzame ženska, kajti v svojem notranjem prostoru oplojeno seme neguje, da raste in se razvija, dokler ni pripravljeno na rojstvo. Ženska sposobnost, da je posoda za Kreacijo, da v svoji notranjosti ustvari življenje je prežeta s svetostjo in ta svetost je tista, ki jo mora vnesti v svoj Dom, da bi se v njem tudi zares počutila doma.

Ženski prostor aktivira čustva, prebuja srce in nam omogoči, da delimo svoje zgodbe. Povabi nas, da vanj vstopimo in se poigramo z življenjsko silo, da v njem spočnemo svoje sanje in uporabimo ves svoj kreativni potencial. V svoji praksi sem vedno znova odkrivala, kako pomembne je Dom kot ženski prostor, da uravnovesi naše aktivno življenje vsakdana v službi. Kajti poslovni prostori so prostori v katerih naj bi se izrazili, z ljudmi delili svoje potenciale in bili v aktivni komunikaciji drug z drugim in s svetom. Zato delovni prostori vedno zahtevajo drugačno opremo, dodatke in barve, kot naši domovi. Dom je na drugi strani prostor, kjer se umirjamo, kjer se spočijemo in si napolnimo svoje baterije, kjer se regeneriramo in negujemo, da smo lahko naslednji dan ponovno aktivni v zunanjem svetu.

To ravnovesje notranjega in zunanjega sveta je v svetu v katerem živimo ključno za harmonijo in ravnovesje. Ženski prostor je prostor, ki nam omogoči globok stik s svojo dušo, kjer spoznavamo svoje darove in se spominjamo tega, kar smo prinesli s seboj na zemljo. Dom naj bi bil oblikovan in opremljen tako, da izraža naše praznovanje naše edinstvenosti v kozmičnem smislu, da izrazimo svojo polno Bit v sinhronosti in soustvarjanju s tokom življenja, ki teče skozi nas in skozi naš prostor.

Ženski prostor je prostor zaobljenosti, mehkobe, mehkih materialov, blazin in prijetnih vonjav. Oživlja vse naše čute in nas spominja na našo večplastnost, večdimenzionalnost. Zato si v tem intenzivnem času ustvarite svoje mesto za sanjarjenje, za stik s svojimi občutki, ustvarite si svoj Dom. Kajti v svetu, kjer prevladujejo tekmovalnost, ignoranca, izkoriščanje in brezbrižnost je nujno, da ustvarimo oaze, ki podpirajo sodelovanje, soustvarjanje, negovanje, integriranje in sinergijo.

Pomembno je, da se ženske ponovno spomnimo na svojo sposobnost ustvarjanja svetega prostora, da začnemo ustvarjati Dom iz svojega notranjega prostora povezanosti in globokega stika s svojo Žensko Dušo. Kajti svet potrebuje mehkobo in negovanje, čutenje in domačnost.

Več o razumevanju moške in ženske narave bom delila na enodnevnem druženju Ženske smo drugačne, moški tudi. Več najdeš tukaj…

Bodi sijajno!

Taja Albolena

Hitra moda

Priznam, koncepta hitre mode nisem poznala. Pa sem se dala malo podučiti. In ker moda ni ravno moja priljubljena tema, res pa je tudi, da ne sledim trendom, sem se pred leti dala izobraziti v smeri ustvarjanja svojega osebnega stila. Odkar sem spoznala principe Osebnega podpisa Lepote; moj izvorni element, osebno obarvanost in svoj osebni arhetip oblačenja, enostavno izbiram po drugih smernicah kot večina žensk, ki se podajo po nakupih.

Včasih sem bila nabiralka oblačil, kar je pomenilo v praksi, da sem pogosto zavila v trgovino z oblačili takrat, ko sem bila slabe volje, nerazpoložena in sem se »pocrkljala« z nakupom kakšnega oblačila, ki je po pravilu obležal v moji omari. Potem mi je moj dragi z vztrajnim opominjanjem, kaj počnem pomagal, da sem se prebudila v zavedanje tega kako polnim svojo notranjo praznino.

Kmalu po tem prebujenju je v moje življenje prišlo vedno več informacij o tem, kako si ustvariti svoj osebni stil oziroma kot sem ga sama poimenovala Osebni podpis Lepote.

Dojela sem namreč, kako ženske pogosto kupujemo oblačila brez razumevanja kaj sploh potrebujemo oziroma kaj je tisto, kar najbolj poudari našo naravno lepoto. In tako sem se skupaj s svojo hčerko začela intenzivno izobraževati pri več mentorjih na to temo in kmalu sem dojela, da je za dober stil potrebno precej manj oblačil kot sem si mislila. Zdaj kupujem stvari, ki jih lahko kombiniram med seboj, hkrati s tem, pa je prihajalo do mene vedno več informacij o tekstilni industriji in organskemu bombažu, o tem, kako pomembno je biti ozaveščena potrošnica in kupovati lokalno.

Šele nedavno pa sem se spoznala s trendom hitre mode, ki nam ponuja stvari, ki so moderne samo, dokler jih ne odnesete ven iz trgovine, kajti že naslednji dan pravzaprav niso več moderne, ponujajo pa vam že novo kolekcijo, ki jo nujno morate imeti. Iskreno na to sploh nisem bila pozorna, sem pa bolj opazila slabo kvaliteto stvari, ki sem jih občasno za otroke kupila v trgovinah hitre mode.

Zavedanje, da je sodobna moda pravzaprav najbolj umazana industrija na svetu me je zadelo v tem letu in tudi zato sem februarja prvič ponudila svoje izobraževanje Osebnega podpisa Lepote za vse ženske, ki želijo spoznati kako poudariti svojo naravno lepoto in zavestno nakupovati. Zakaj je to tako zelo pomembno v svetu, v katerem živimo?

Prvi razlog sem že omenila in to je dejstvo, da ni več dveh sezon pomlad/poletje in jesen/zima. Hitra moda ima vsak teden nove trende, ki jim je treba slediti in ko včasih pokukam v kakšno prodajalno hitre mode zelo hitro vidim, da enostavno nimajo artiklov ki bi ustrezati moji osebni obarvanosti, mojemu stilu, da ne govorim o tem, da večinoma niso primerne za moj osebni arhetip. In še takrat ko me kakšna stvar premami in se mi zdi, da sem »dobro« kupila kmalu odkrijem, da je kvaliteta pod kritiko. Ko sem v H&M pred poletjem kupila majčko sem po prvem pranju ugotovila, da je polna lukenj. In razlog, zakaj se to dogaja je zelo preprost. Ker je majčka zelo poceni enostavno ne traja dolgo. Kvaliteta materialov in šivanja je enostavno tako slaba, da majčko lahko po tem, ko jo oblečeš dvakrat dobesedno vržeš stran. Ker pripadam tisti generaciji, ki je svoja oblačila nosila leta in leta, dokler jih nismo ponucali, mi je to nekaj popolnoma nezamisljivega, da bi oblačilo kar zavrgla. In potem ne vem kaj bi z njim, včasih recikliram, največkrat pa stvari obležijo na kupu, ki čaka na moj čas, da stvari zašijem.

In ker sem iz te stare garniture, mi je zanimivo opazovati tudi sodobni trend večnih popustov. Dejstvo je, da večina popustov v resnici sploh niso popusti. Glede na to, kako poceni delovno silo in materiale uporabljajo, so vsi izdelki ne glede na to, da se nam zdijo poceni v resnici močno preplačani in tudi ko nam ponudijo popuste, ti popusti še vedno pomenijo precej velik zaslužek tistim, ki oblačila prodajajo. Seveda pa nam ustvarjajo tudi lažni občutek, ker smo oblačilo kupili tako poceni, da kupujemo na zalogo in tako kupimo precej več kot bi sicer. Ni zastonj rek, da če nisi bogat, ne kupuj poceni.

Da ne govorim o tem, kako se prodajajo poceni kopije originalov, ko misliš, da si kupil blagovno znamko, pa so ti v resnici prodali poceni kopijo z originalno etiketo. Včasih se resno sprašujem kam gre ta svet in kakšne so vrednote, ki jih gojimo. V pogovoru z gospodom, katerega emšo kaže še kakšno desetletje več kot moj, sva družno ugotovila, da je vrednota sodobnega sveta brez dvoma potrošništvo, potem pa se že počasi neha.

In če se vrnem na hitro modo je tisti aspekt, ki me najbolj vznemirja dejstvo, da uporablja ogromno strupov, ki ostajajo na oblačilih in jih pogosto tudi z večkratnim pranjem ne speremo iz oblačil, kajti pogosto oblačila prej razpadejo in jih zavržemo. Zaskrbljujoče je dejstvo, da ne le, da s pesticidi zastrupljajo zemljo, kjer bombaž, ki ga uporabljajo za oblačila raste, tudi ko ta oblačila, ki so obdelana s celo paleto strupov, da so sploh prišla z ladjami v naša skladišča in v trgovine, potem z vodo iz pralnih strupov zlivamo tudi v naše reke. Da ne govorim o tem, kako škodljivo je pomerjanje oblačil, ki so prepojena z raznoraznimi strupi za naše telo. Ko malce pomisliš bi bilo najbolj idealno, da bi si kar sami šivali.

In ob tem vsem tem sem bila najbolj zgrožena, ko sem brala o tem, kako razne vzorce in detajle na oblačilih, ki jih kupujemo pogosto šivajo spretne rokice otrok. Ko pomislim na to dejstvo me pogosto stisne v želodcu in grlu, ko se spomnim na kakšne kose oblačil, ki jih imam v svoji omari. In ko so tovrstne informacije počasi prihajale do mene (da ne govorim ob tem, kako zgrožena sem bila ob vsakem koščku, ki me je razsvetlil), sem že pred leti začela kupovati pri Nataši Dobrovoljc, ko je še reciklirala oblačila. Pogosto zavijem v njen butik in z veseljem izberem kakšen kos, ki je narejen iz koščkov jeansa ali iz organskega bombaža, ki ga kupuje v Gorenjski predilnici v Škofji Loki. Tako vsaj vem, da vsaj malček prispevam k temu, da podpiram »Domače«.

Brez dvoma je najboljša stvar, ki jo lahko naredimo, da se odločimo za lokalno šiviljo ali da kupujemo pri oblikovalcih, ki sami šivajo stvari in ki cenijo to kar počnejo. V duhu Osebnega podpisa Lepote se sama vedno bolj zavedam, kako pomembno je, da vemo kaj je tisto, kar nam resnično ustreza in kupujemo le stvari, ki so uglašene z našo naravno lepoto, kajti s tem prihranimo ne le veliko časa in denarja, s tem dvigujemo zavedanje o tem, kako pomembno je, da zavestno izbiramo kaj kupujemo in kje.

Osebno mislim, da sem ob vsem opazovanju dogajanja okoli sebe še bolj odločena, da berem drobni tisk na etiketah, čeprav priznavam, da me frustrira dejstvo, da tudi moje najljubše blagovne znamke vedno več stvari šivajo na Kitajskem. Včasih so bile stvari tudi šivane v Italiji, zdaj pa je vse PRC. In zato sem mnenja, da se moramo izobraziti tudi na tem področju, da zavestno nakupujemo oblačila, ki so resnično usklajena z nami. Tako kot se je razvija odnos do zdrave hrane in počasnega hranjenja sem mnenja, da je potrebno razviti odnos do počasne mode, lokalne mode, do oblačil, ki so narejena z ljubeznijo in ne pospremljene s solzami otrok, ki šivajo oblačila hitre mode. In v tem duhu sem ravno v zadnjem času spoznala, da je morda čas, da se odpovem svojemu priljubljenemu izdelovalcu torbic  in namesto tega raje zavijem h kakšni lokalni oblikovalki po svojo novo torbico.

Pa ti?

Taja Albolena

Kruta cena hitre mode: strupene snovi v zemlji, zloraba delavcev in škoda zdravju.

Koliko otroških solz in strupa je pa na vaši majici?

Kruta cena poceni oblačil: strupene snovi v zemlji, zloraba delavcev in škoda zdravju. Zapisala: Katerina Vidner Ferkov, Delo.si

Zgodba je resnična. Mama je imela torbo znane znamke, ki jo ima zdaj kar 40 odstotkov vseh prebivalcev Japonske. Dobila jo je »po vezah«, kot je bilo to običajno v časih »gasterbajtarstva«. Nosila jo je toliko let, da je preprosto obupala, da se bo sploh kdaj toliko obrabila, da bi jo zavrgla. Zato jo je po desetletju in več predala naprej svoji tašči. Stara mama živi preprosto − platnena vreča je za v trgovino, črna torbica je za pogrebe, svetla, ki sem ji jo vsilila, pa za obletnice. Prej omenjeno torbo sem, najbrž zaradi njene prostornosti in že navidezne trpežnosti ter varovalne rjave barve, našla pod stopnicami med vilami, grabljami, motikami in raznimi konci vrvi. Iz nje so molele butare za zimske dni.

Čeprav sem vajena recikliranja lončkov, kozarcev za marmelado, volne in blaga, mi je taka raba luksuznega izdelka mejila na bogokletnost. A le prvi hip. Kaj bi bil lahko lepši slavospev neuničljivosti dobrega rokodelstva kot to, da je torba uporabna več kot trideset let! Večina torb, ki so v prodaji zdaj, začne razpadati že v nekaj mesecih. Vendar to še ni vse, delavci, ki jih izdelujejo, so slabo plačani, živijo v nemogočih razmerah in delajo s strupenimi snovmi. Vse to le zato, da lahko kupimo (pre)poceni? Se komu še ljubi krpati luknje, menjavati podloge in zarobiti ovratnike, ko pa so obleke tako »poceni«? Kar pomeni tudi, da so slabo narejene. Namenoma, da boste čim prej kupili nova oblačila.

Morda imate še kakšno majico »združenih barv« iz časa prejšnje države, pravzaprav neuničljive kakovosti? Ali kakšen pulover z logom krokodila, ki so ga nosile tri generacije? Kakovost oblačil je dramatično padla s pohodom tako imenovane hitre mode (fast fashion), ki so jo uveljavile med drugim modne znamke, kot so H&M, Zara, Calvin Kline, Mango, Benetton in Gap.

Gonja po vse cenejših oblačilih je na primer v ZDA povzročila, da imajo le dvoodstotno domačo proizvodnjo oblačil, v nasprotju z letom 1990, ko so proizvedli 50 odstotkov oblačil. Propad slovenske tekstilne industrije in kalvarijo delavk pa smo lahko spremljali od blizu. 35 znanih modnih znamk namreč obvladuje 60 odstotkov vse modne industrije. Ste vedeli, da če kupite torbico svetovno znane blagovne znamke, ki je skoraj zagotovo narejena na Kitajskem, plačate najmanj desetkat toliko, kolikor je stala njena proizvodnja?

Bombaž − najbolj umazani pridelek

Naš odnos do mode je treba ponovno ovrednotiti, ne le zaradi nas samih, temveč tudi zaradi naših zanamcev. Prvi razlog je namreč ekologija. Samo v ZDA na leto zavržejo 12,7 tone oblačil. Industrija hitre mode na leto uporabi 70 milijonov ton vode za svoje obratovanje in milijone ton umetnih gnojil, insekticidov in pesticidov.
Za zdravje ljudi, živali in zemlje najbolj škodljivi insekticidi se po ugotovitvah Svetovne zdravstvene organizacije uporabljajo že pri gojenju bombaža. Zato so mu nadeli vzdevek »najbolj umazani pridelek«. Poleg nevarnega insekticida − samo ena kaplja na kožo človeka je smrtna − se pri vzgajanju bombaža uporabljajo tudi umetna gnojila, ki so uničujoča za ekosistem. Semena bombaža se nato uporabljajo za prehranjevanje živali, zato ni presenetljivo, da so sledovi insekticida prisotni tudi v kravjem mleku. Pesticidi, ki jih uporabljajo pri vzgajanju bombaža v bilijonih ton, pa so med prepoznanimi karcinogenimi snovmi.

Bombaž pridelujejo države v razvoju, zato je nevarnost za ljudi, živali in okolje toliko večja, ker gre za pomanjkanje ustrezne zaščite in znanja. Rešitev se ponuja v vzgoji organskega bombaža, ki se izogiba nevarnim snovem in umetnim gnojilom. Le 0,76 odstotka svetovne proizvodnje bombaža je organske. Kot navaja poročilo o pridelavi organskega bombaža, je njegova pridelava leta 2011 padla za 37 odstotkov. Čeprav globalno najbolj razširjene blagovne znamke postajajo uporabnice organskega bombaža. Indija je največja proizvajalka organskega bombaža in dežela, ki poskuša ohranjati izročilo ročno spredenega in tkanega tradicionalno pridelanega bombaža − khadija, ki je čislan že več tisočletij. Bil je vojni plen Aleksandra Velikega in zaželena dobrina starih Rimljanov. Tradicionalna obdelava je namreč ključna za okolje, saj se sicer bombaž predeluje v tkanino z uporabo strupenih snovi, ki nato odtekajo v reke in morja.

Sužnji mode za šivalnimi stroji

Komaj enajst lest stara Halima iz Bangladeša je morala v tovarni, kjer izdelujejo spodnje perilo Hanes, dokončati 150 kosov spodnjega perila na uro. Otroke so za vsako napako ali počasnost tepli in nadirali. Odhod do stranišča ni dovoljen brez nadzora, mila in vode ni. Otroci od izčrpanosti padajo v nezavest. Sledi še več tepeža in vpitja. Vsak dan. To je le ena izmed pošastnih zgodb modne industrije, poroča Inštitut za delo in človekove pravice (Insitute for Human Labour and Human Rights).

Aprila 2013 je v tovarni oblačil v Bangladešu umrlo več kot tisoč delavcev (večinoma delavk), dvakrat več pa jih je bilo ranjenih. Blagovne znamke, ki rade prikažejo svojim delničarjem dobičke, so šle tako daleč v svoji nehumanosti, da so se pustile rotiti, naj že tako popolnoma obubožanim in obupanim družinam umrlih izplačajo odškodnino. Moda torej niso ljudje?

Obdelava popularnega džinsa je eden najbolj škodljivih postopkov, še posebno z modnimi inovacijami in obdelavami, saj posebna pršila za dosego želene barve predstavljajo visoko obremenitev za pljuča delavcev.
Vietnam, Kambodža, Indija, Bangladeš, Brazilija so le nekatere države, kjer se pojavlja masovno izkoriščanje delavcev v modni industriji. Kot opozarja profesor sociologije Robert Ross z Univerze Michigan, se takšen način izkoriščanja delavcev vrača tudi v razvite države. Neusmiljeno potrošništvo in krvava ekonomija sta vrnila položaj delavcev v 19. stoletje.

Lažni blišč dostopne mode

Elisabeth Caine, ki je raziskovala visoko človeško in okoljsko ceno cenenih oblačil, ugotavlja, da nekatere znane osebe s svojim odnosom do mode, ki je objavljena v časopisih vsega sveta, lahko naredijo veliko škode. Če se prva ameriška dama Michelle Obama obleče v majico Banana Republic in vojvodinja Kate Middleton nosi jakno Zare, se s tem nemara razvijejo simpatije določenega kroga javnosti do njiju, a vtis je popolnoma napačen. Vsi z dostojnim dohodkom naj bi namreč podpirali oblačila narejena lokalno, v primeru presežnega dohodka pa je to skorajda moralna obveza, in ne kupovanje oblačil, ki jih je morda naredil mučen otrok ali delavec na drugem koncu sveta. Obleke pa so trenutno najcenejše v zgodovini človeštva. Pa je to dobro?

Kate Flatcher, ki je leta 2007 začela gibanje počasne mode (slow fashion), meni, da ne. Oblačila naj bodo cenjena in spoštovana. Trend slabo izdelanih oblačil je začela angleška znamka Biba leta 1964, ki je omogočala mladim dekletom, da si za ugodno ceno kupijo celotno garderobo. Vendar ta ni trajala več sezon. Zato tudi danes povprečna potrošnica v ZDA kupi štiri torbice na leto. Nemogoče bi jih bilo toliko poškodovati, kar pomeni, da so tako slabo narejene, da jih je treba hitro zavreči. Kako tudi ne, 15-letna delavka v Kambodži, ki jih zelo verjetno šiva, dobi 25 evrov na mesec za več kot osem ur dela na dan. Denar ne zadošča niti za osnovno človeško dostojanstvo.

Rešitev je preprosta − poiščite šiviljo v svojem kraju

Kupujmo ročno izdelane torbe in nakit od ustvarjalcev, ki jih poznamo. V Sloveniji je veliko število nadarjenih oblikovalcev in ustvarjalcev, ki jih lahko podpremo s svojim nakupom. Njihovi izdelki ne dosegajo umetno napihnjenih cen znanih znamk, za katerimi je cela vrsta izkoriščanih delavcev. Lepota ima lahko še lepo sporočilo, tako za nas kot za naravo. Modna novinarka Newsweeka v Parizu Dana Thomas je zapisala, da je definicija luksuza vedno veljala za ročno spretnost ustvarjalca − v izkoriščanju najbolj ranljivih ga prav gotovo ni.

»Namesto butika domačega oblikovalca zdaj tam prodajajo burek, to je naša realnost«

Modna oblikovalka Sanja Grcić ima za seboj že barvito kariero, od sodelovanja z domačimi umetniki do promocije svoje blagovne znamke Firma v tujini.

V zadnjem desetletju je tako imenovana hitra moda (fast fashion) spremenila navade potrošnikov. Kako to doživljate kot modna oblikovalka?

Hitra moda, ki spreminja navade potrošnikov že od 90. let prejšnjega stoletja, se je pri nas zgodila hkrati s prehodom iz socialistične v kapitalistični način proizvodnje tekstila in oblačil. To je le pospešilo propad slovenske tekstilne industrije. Kot modna oblikovalka gledam na hitro modo kot na izjemno učinkovit način proizvodnje in prodaje oblačil, ki je posledica poznega kapitalizma in želje po izjemnih zaslužkih. Lastniki modnih koncernov hitre mode so med najbogatejšimi ljudmi na svetu. Vendar ima to bogatanje svojo ceno, plačajo jo delovna sila in narava. Primerjati blagovne znamke hitre mode z neodvisnimi modnimi oblikovalci je nemogoče, če ne neumno. Hitra moda je le prozvodnja oblačil, ki z modo nima globlje povezave. V nasprotju s priložnostjo, ko na primer korporacija H&M najame kakšnega znanega oblikovalca za določeno kolekcijo, da izboljša svoj marketing. Zato jih sama ne vidim kot grožnjo, ampak kot izziv. Opažam, da se ljudje vračajo tako k vrednotam zdrave hrane, ki jo pridelajo doma, in ekologiji, zato tudi k ročno izdelanim oblačilom po meri. V tem pogledu imamo neodvisni oblikovalci odgovor na razmere, ki kličejo k varovanju okolja in zdravja, vendar ne na račun udobja in estetike. Škoda je le, da bodo to le ekskluzivna oblačila za eksluzivne uporabnike. Moda se na neki bizaren način tudi sama vrača k svojim koreninam, ko so oblikovalci v svojih studiih izdelovali oblačila po naročilu.

Slovenska tekstilna industrija je propadla zaradi več dejavnikov, a vendarle, bi bila domača proizvodnja mode še mogoča?

Glede revitalizacije domače mode je težko biti preroški. Kajti modna industrija ni le proizvodnja oblačil, ampak celotna industrija okoli nje, od medijev, izobraževanja, kulturne politike, distribucije in pop kulture. Vendar v Sloveniji žal ne deluje na ta način. Prozvodnja domače mode je sicer mogoča, saj vsi domači oblikovalci to počnemo in od tega živimo. Žal pa so pogoji proizvodnje in preživetja čedalje slabši. Ampak razmere so podobne v vsej državi na področju vizualnih umetnosti. Vendar modni oblikovalci sami ne moremo spreminjati odnosa potrošnika do slovenske mode. Če hoče posamezna država spremeniti odnos svojih državljanov do lastnega oblikovanja ali mode, potem mora ta strategija postati del njene kulturne politike oziroma nacionalnega programa za kulturo, kar se pri nas še ni realiziralo. Naivno je razmišljanje, da v današnjem času lahko ustvarjalci mimo kulturne politike, načinov financiranja, medijev, sistemov izobraževanja lahko kaj bistvenega spremenimo. Osebno sem sicer mislila drugače, vedar sem to v praksi preizkusila in se prepričala o nasprotnem. Osebni stiki lahko spremenijo mnenje posameznika, ampak to so le kaplje v morju. Če smo lani Tavčarjevo ulico poimenovali »Ljubljanska modna ulica«, je danes na mestu nekdanje trgovine slovenske modne oblikovalke Almire Sadar prodajalna bureka. To je naša realnost.

Kako lahko modni oblikovalci pomagate kupcem do novega odnosa do oblačilne kulture?

Kupovanje lokalnih izdelkov in podpiranje domačih proizvajalcev je del spreminjanja potrošnih navad in odnosa do oblačilne kulture. Žal je v Sloveniji odnos do kulture na splošno zelo slab, če ne že zaničevalen. V okolju, kjer ljudje ustvarjalce in kulturnike razumejo kot brezdelneže in parazite in kjer kulturne institucije, predvsem ministrstvo, ne naredijo nič, da se ta odnos spremeni, je ljudi težko prepričati, da kupujejo domače oblikovalske izdelke. Potrebujemo korenite spremembe odnosa do kulturnih dobrin, česar se je treba privajati že od osnovne šole naprej. Žal nisem optimistična.

Ustvarjalnost

Pred leti je bil v nekem časopisu v rubriki “Verjeli ali ne” objavljen sestavek z naslednjim primerom: Palica iz surovega železa je vredna 5 dolarjev; če iz nje skujete podkve, se vrednost železa povzpne na 10 dolarjev in pol; če železo uporabite za izdelavo šivank, postane vredno že 3285 dolarjev; če pa daste iz istega kosa železa izdelati vzmeti za ure, so le-te vredne celih 250.000 dolarjev.

Torej: razlika med petimi dolarji in četrt milijona dolarjev je ustvarjalnost.

Kaj vam pride na misel ko pomislite na ustvarjalnost? Ljudje z bujno domišljijo, iznajdljivi ljudje, tisti, ki si veliko upajo? Ustvarjalnost je mentalni proces, ki vključuje izvajanje novih idej oziroma konceptov ali nove asociacije med že obstoječimi idejami ali koncepti. Splošna definicija ustvarjalnosti se glasi: “Ustvarjalnost daje izvirne dosežke, kar pomeni, da so redki, nenavadni, izjemni, v skrajnem primeru enkratni in neponovljivi.”

Z ustvarjalnostjo je približno tako kot s talenti. Marsikdo ima talent za glasbo, umetnost, organizacijo in druge veščine, vendar je samo to premalo. Če nimate ustrezne izobrazbe, če talenta niste razvili, lahko sicer zaigrate enostavno skladbo na instrument, amatersko narišete podobo ali zapojete v domačem pevskem zboru. Če pa želite biti profesionalni, morate svoje talente neprestano razvijati.

»Ustvarjanje je namreč stalen proces. Ne more se ustaviti pri eni sami novi zamisli, še posebej ne, če je nekdo ne zna tudi uresničiti. Pianist, ki za nekaj časa zanemari igranje klavirja, le s težavo znova doseže staro formo.« (Likar, 1998)

Ustvarjalnost je proces…

Značilnost ustvarjalnega mišljenja je izvirnost. Ustvarjalne misli običajno prihajajo v zavest človeka nepričakovano in v stanju spontanosti in svobode. Ustvarjalnost se manifestira skozi kreativno delo. Kreativne misli pa v sebi nosijo tako originalnost kot tudi koristnost.

Čeprav ustvarjalnost v glavnem povezujemo z umetnostjo in literaturo, je tudi ključni del inovacij in izumov, hkrati pa je tudi pomemben del poslovnosti, ekonomije, arhitekture, industrijskega dizajna, znanosti in inženiringa. Njena multidimenzionalna narava se kaže tudi v tem, da so celotne industrijske panoge in podjetja vzniknila iz ustvarjalne ideje in iz razvoja ustvarjalnih tehnik.

“Ustvarjalnost je proces v katerem udejanite nekaj novega… ustvarjalnost zahteva strast in obvezanost. Iz ustvarjalnega dejanja se rojevajo simboli in miti. V našo zavest prinaša to kar je bilo prej skrito in kaže na novo življenje. Izkušnja je ena od povišanih zavesti – ekstaza.”
— Rollo May, The Courage to Create

Ustvarjalnost: udejanjanje nove ideje

Ustvarjalno mišljenje: povezava prirojene nadarjenosti in vrste priučenih veščin ter njihova uporaba pri reševanju vsakdanjih problemov.

Ustvarjalni ljudje: so tisti, ki ne zavirajo svoje prirojene ustvarjalnosti in ki znajo svoje sposobnosti uveljaviti na različnih področjih.

Ustvarjalnost moramo razvijati…

Ustvarjalnost je povezana s človekovo osebnostjo. Najpomembnejša značilnost ustvarjalnih ljudi je nekonformizem. To pomeni, da se v svojem mišljenju ne podrejajo nobeni avtoriteti ali skupnosti. Ničesar ne vidijo povsem urejeno in dognano, zato skušajo stvari urediti na povsem nov način. Tako so ustvarjalne sposobnosti najbolj izražene pri znanstvenikih, umetnikih in iznajditeljih.

Ne glede na to, da vsi v sebi nosimo ta potencial, pa mnogi ljudje ne razvijejo svojih ustvarjalnih zmožnosti. Na to lahko vplivata predvsem dva dejavnika; izkustva in čustva.

Preveliko izkustvo (navada, spretnost, znanje) lahko privede do miselne zagozditve. Zaradi pretirane izkušenosti se oseba lahko vrti v zaprtem krogu svojih izkušenj in ne more ven iz njega.

Močna čustva pa vplivajo na mišljenje tako, da povzročijo zavrtost in sproščajo neustrezne misli. Ko ste pod čustveno napetostjo, je blokirano vsakršno vaše mišljenje, še posebej ustvarjalno. Zato težko rešujete probleme v razmerah in stanjih, ko ste pod vplivom sporov v družini, ko je ogroženo vaše življenje ali pa ste nesrečno zaljubljeni.

 Ustvarjalno mišljenje poteka v štirih fazah

  1. Priprava v kateri oseba izčrpno preuči težavo in zbere potrebne informacije.
  2. Inkubacija v kateri oseba premišljuje o vsem zbranem
  3. Razsvetlitev ali navdih, ko se pojavi nenavadna ali nepričakovana rešitev težave. Običajno se rešitve ponudijo ob nenavadnih okoliščinah, ko se naš um popolnoma umiri in lahko na površje splavajo rešitve iz naše podzavesti npr. med kopanjem v domači banji ali med sprehodom. Navdih psihologija razlaga kot podzavestno mišljenje.
  4. Preverjanje v katerem oseba ugotovi ali je rešitev pravilna

Taja Albolena

Objavljeno v reviji O Osebnosti 2009

Zakaj potrebujemo sonce?

O soncu je zadnja leta slišati številne nasprotujoče si informacije. Seveda govorim o sončenju. In vendar ljudje sonce nujno potrebujemo. UVB-žarki, ki jih sonce oddaja, v koži sprožijo verižno reakcijo, ki je nepogrešljiva za normalno delovanje našega organizma – v najglobljih plasteh kože se začne tvoriti vitamin D3.

Telo samo pravzaprav zadovolji od 80 do 100 odstotkov lastnih potreb po vitaminu D, katerega naloga je nadziranje absorpcije in nalaganje kalcija in fosforja v kosti in zobe. Če telesu vitamina D primanjkuje, ga začne tvoriti samo in primanjkljaj izravna, nato pa vitamin shranjuje v maščobe in mišice, da ustvari zalogo za mesece, ko sonca primanjkuje.

Ko se zaloge zapolnijo, se proces tvorjenja samodejno ustavi. Če telo nima ustreznih zalog, pa začne kalcij črpati iz kosti, kar poveča nevarnost za zlome in izgubo kostne gostote.

S pomočjo terapevtskih poskusov je bilo dokazano, da lahko s povečanjem ravni vitamina D v krvi zmanjšamo število kostnih zlomov in nevarnost za padce.

A to še ni vse – številne študije kažejo na povezanost med pomanjkanjem vitamina D ter pojavom različnih infekcij, kot sta gripa in pljučnica, ter težjih obolenj – multiple skleroze, diabetesa tipa 1 pri otrocih, zapletov pri srčno-žilnih boleznih in raka.

Več znanstvenikov je tako dokazalo, da se s povečanjem ravni vitamina D zmanjša tveganje za razvoj rakavih obolenj oziroma se izboljšajo možnosti za preživetje.

Brez krvne analize, ki jo predpiše zdravnik, težko zagotovo trdimo, da nam primanjkuje vitamina D, saj klinični znaki niso očitni. Morda se ne pojavi noben simptom ali pa le močna utrujenost in nespecifične bolečine v mišicah in kosteh – s težavo se na primer oblečete, bolijo vas roke, hrbet …

Ob tem le malo zdravnikov pomisli na pomanjkanje vitamina D. Vsakdo lahko sam oceni dejavnike tveganja, ki prispevajo k nezadostni količini tega vitamina: mat ali temna polt, izogibanje soncu, nošenje oblačil, ki popolnoma pokrivajo kožo, tudi poleti (problem je poznan na Srednjem vzhodu) in podobno.

Glavni krivec za pomanjaknje vitamina D je brez dvoma naš življenjski slog. Ker večino časa preživimo v pisarnah, potujemo z avtomobili, avtobusi ali vlaki, telovadimo v telovadnicah in se zabavamo pred zasloni, naša koža skorajda ne vidi več sonca. Nekoč so ljudje delali na poljih, razdalje so premagovali peš ali s kolesom in tako veliko časa preživeli na soncu.

Raziskave kažejo, da je glede na splošno raven pomanjkanja vitamina D teden dni izpostavljanja poletnemu soncu na morju ali v hribih komaj dovolj za potrebne zaloge za prihajajočo zimo. Pod vprašajem so se tako znašla tudi priporočila, naj se za vsako ceno izogibamo soncu …

Pretirano sončenje je res škodljivo, razumna in zmerna izpostavljenost soncu pa je za naš organizem priporočljiva. Zavedati se moramo tudi, da kreme za sončenje onemogočijo sončne žarke in tako preprečujejo opekline, vendar ob tem tudi sintezo vitamina D.

Zdravniki menijo, da je dolžina sončenja vsekakor odvisna od posameznika, in sicer od barve kože (svetla polt potrebuje manj izpostavljanja kot temna ali mat) in starosti, geografske širine (bolj ko se oddaljujemo od ekvatorja, več časa naj bi preživeli na soncu), ure, letnega časa …

Nekateri priporočajo, da se na soncu zadržimo, dokler koža ne dobi rožnatega odtenka, nato se umaknemo v senco, da se izognemo sončnim opeklinam, ki lahko pripomorejo k nastanku melanoma. Gre za vprašanje individualne odgovornosti, saj vsakdo najbolje pozna svojo kožo.

Kancerologi na primer svetujejo 10-minutno sončenje podlakti dvakrat do trikrat na teden med 12. in 13. uro od aprila do septembra.

To je čas, ko so UVB-žarki najmočnejši in sinteza vitamina D zato najučinkovitejša. Seveda se lahko soncu izpostavljamo tudi zjutraj ali pozneje popoldan, pri tem pa ustrezno podaljšamo čas. Vendar nikar ne pozabite, da to ne pomeni, da se pražite na soncu več ur na dan.

Številni strokovnjaki zagotavljajo, da vitamin D samo iz prehrane ne zadošča, mnogi pa trdijo, da je najprimernejša oblika vitamina D tista, ki jo s pomočjo sonca naše telo tvori samo.

Pozimi, zlasti od januarja do marca, ko smo zaloge, ki smo jih ustvarili čez poletje, že porabili, je vnos vitamina D3 v obliki kapsul ali tablet skoraj nujen.

Preden se lotimo tovrstne kure, pa je treba opraviti analizo krvi, na podlagi katere zdravnik oceni stopnjo pomanjkanja vitamina in določi ustrezno količino vnosa.

Sonce je pomembno za proizvajanje ključnega vitamina D v naših telesih, a tudi takrat, ko se imamo možnost nastaviti žarkom, dandanes veliko časa preživimo v hiši, avtu, po trgovinah – To dejstvo je lahko vir velike večine bolezni, naprimer depresije.

Kje najdete vitamin D?

Shiitake, kitajske gobe. Presenečeni? Kitajske gobe so bogate z vitaminom D, prav tako so bogate z vitaminoma B1 in B2. Najboljše pa so tiste, posušene na soncu.

Skuša. Majhna porcija te ribe, bogate z omega 3 maščobami, vam bo dala 90 odstotkov priporočenega dnevnega odmerka vitamina D.

Losos. Spet, že majhna porcija pečenega lososa vam bo dala 90 odstotkov priporočenega dnevnega odmerka tega vitamina. Če se da, se izognite gojenemu lososu, če pa te možnosti možnosti nimate, bo tudi ta zadostoval.

Sled. Ribe, kot je sled, so bogate z vitaminom D zaradi njihove prehrane s planktonom, ki je “prepojen” z vitamini.

Sardine. So najboljši vir vitamina D. Ena konzerva sardin vam bo dala 70 odstotkov vitamina, ki ga potrebujete čez dan. Prav tako so dober vir vitamina B12, omega 3 maščob, proteinov in selena.

Som. Ponovno, še ena riba, ki se hrani s planktonom.

Tuna. 100 gramov tune vsebuje 50 odstotkov vitamina D, ki ga potrebujete na dan. Sveža tuna je najbolj hranljiva. »Dobre maščobe« v ribah pomagajo pri boljšemu spominu in delovanju možganov nasploh.

Polenovkino olje. Če lahko prenesete močno aromo, je to olje zelo primerno – bogato s sončnim vitaminom D. To čudežno, vendar strašno neokusno olje, je bogato tudi z omega 3 maščobnimi kislinami. Vključevanje tega olja v vašo prehrano vam bo pomagalo povečati zdravje vaših kosti – ostale bodo močne in zdrave. Zaradi svoje visoke vsebnosti vitamina D je polenovkino olje dokazano dobro za preprečevanje osteoporoze pri odraslih, izboljšanje delovanja možganov ter optimizacijo delovanja živčnega sistema. Ena žlica olja zagotavlja več kot dovolj vitamina D za en dan.

Jajca. Vsebujejo vitamin D, vendar v manjšem odstotku. Eno jajce zadovolji približno 10 odstotkom dnevne potrebe telesa po tem vitaminu. Je potrebno posebej omeniti, da so boljša domača kot kupljena v trgovini?

Lastnosti vitamina D:

  • preprečuje kronične bolezni, kot so številne oblike raka, osteoporozo, sladkorno bolezen, bolezni srca, povišan krvni tlak,
  • zaščiti vaše kosti, zobe in lase,
  • ureja celično rast in zdravo aktivnost celic,
  • zaščita pred osteoporozo.

Vir: elle.si

Eli Buren, učitelj moških

Avtor: Nika Vistoropski, intervju je iz priloge Ona.

Bil je v Ljubljani in dvajset mož je na njegovi delavnici želelo postati boljši – moški. Nekdanji asistent Davida Deide Američan Eli Buren danes stopa po svoji poti. Mož z avro topline, ki o moških strahovih govori tako preprosto kot o seznamu nujne špecerije. Pravi, da so trenutki strahu dobri. Strah pomeni, da je na oni strani nekaj vrednega. »Ženska energija je vseprežemajoča,« reče. »Včasih nas začne boleti trebuh od strahu, ko smo ob vas, noge nam drevenijo in palce na nogah stiskamo, da so členki beli.« Takrat, pravi, jih ženske lahko potegnemo nazaj domov. Ne z besedami, temveč z dotikom. Sploh pa, poudarja, resnica pritegne resnico.

Odnosi med moškimi in ženskami so čudovito polje rojevanja stereotipov. Zakaj potrebujemo toliko agonije?

Zgodovina nam kaže, da je bilo spoštovanja razlik med spoloma nekdaj več, in te razlike niso imele predznaka, da je drugačnost tudi napaka. Ženske so preživljale čas same, moški tudi, in ko se je par znašel skupaj, je bilo to načrtno dejanje. Danes tega ne počnemo več. Srž je v slabi komunikaciji. Drugega želimo narediti podobnega nam samim. Moški si želijo z žensko govoriti kot s kolegom, ženske tudi. A si še vedno nismo enaki. Celo zelo drugačni smo si. Da, da, v srcu smo enaki, nosimo podobne potenciale, življenje teče skozi nas, seveda, a vseeno stojita moški in ženska vsak na svojem bregu reke. Bolj ko smo si različni – bolj možat ko je moški, bolj ženstvena ko je ženska –, teže si kaj zares dopovemo. Zato so nesporazumi neizogibni. Res je, da se z nasprotji večajo polarnost, zanimanje, strast, a si s tem, ko si želimo postati vse bolj enaki – ženske počnejo moško usmerjena dela, moški ženska (super, zelo zdravo, evolucija je res čudovita zadeva) –, spola postajata tudi vse bolj nevtralna; strasti ni več.

Ženske so vse bolj izobražene, delavne, uspešne, a želja po otrocih, občutku varnosti, zaščiti, čeprav tiha, ne jenja. Zmeda.

Gre za prenos vodstva. Možati moški so nekdaj narekovali ureditev sveta. No, še vedno živimo v moškem svetu. In tudi ženske, ki danes veljajo za uspešne, so uspešne na moški način. Kar je super, prevzemajo oblast. Poglejte si samo Skandinavijo! To je res lepo, a ob tem vznikajo problemi. Ko ženska postaja bolj možata, zmore v vsem poskrbeti sama zase, je sama svoj šef, odriva tistega, ki bi jo rad objel in kaj postoril namesto nje; oboje pač ne gre. Veliko žensk je izjemno močnih, celo tako močnih, da moški sploh ne ve več, kako naj pristopi, vstopi v njeno srce. Ona pa hrepeni po tem, da bi v njej videl tudi človeka, ki hrepeni po ljubezni, toplini in dotiku. A na zunaj je videti trda in neizprosna, njen obraz je zakrknjen od stresa in odgovornosti, njena ramena so v krču, v sebi pa si želi samo tega, da bi prišel tisti nekdo in »porušil« vse njene okove.

Super. Pa si ženske rečemo: Hej, moški se nas bojijo. Kaj pa, če to ni res? Kaj, če jih sploh ne zanimamo?

Možati moški se bojijo. Česa? Čustev. To se jim zdijo strašansko zoprne stvari. V vojski, pa ne nazadnje tudi v samostanu, ni čustev. Moški ne znajo z njimi. In ne le to; niso jim poznana, domača. Kot da bi fant peljal svojo punco na tekmo vrestlinga in pričakoval, da bo uživala. Potem sta tu strah pred neuspehom in nenehno samoizpraševanje: Mi uspeva ali izgubljam? Ko je moški z žensko, se pogosto vpraša: Dobro, želim si biti z njo, ampak ali bom zmogel? Tako močna, tako seksi je videti. Da, moške je strah. A mislim, da ne gre samo za to. Mislim, da se morajo tudi ženske vprašati, kako naj povabijo moškega v svojo bližino. Kako ga spodbuditi, da kljub strahu zmore? In to je nekaj, kar ve zmorete.

No, tukaj bi vam marsikatera rekla, da ji gre prav res na živce, ker mora vse sama. Kaj res ne zmore on?

Na žalost se boste morale na to navaditi. Samo še slabše bo.

Krasno, hvala.

Ženske postajate vedno bolj razvite, prevzemate vodstvene položaje in ni čudno, da se pogosto vprašate: Čakaj, ali niti tega ne zmore? No, tako so moški razmišljali vse do pred nekaj desetletji. Ah, ženske, res ste butaste, so si mislili. Neumno, res je, a tako je bilo. Ali res ne morete ničesar narediti same? Vse moram jaz, ti pa si samo doma z mulci … No, tako so moški doživljali drugi spol dolga stoletja. Ženske, vodite, navadite se na to! In to ni vedno nekaj prijetnega. Zna biti presneto osamljeno početje. Delam z moškimi, da bi pridobili samozavest in ne nazadnje začeli želeti, da k ženski pristopijo, so dejansko z njo. In tisto, česar se morajo naučiti, je, kako svoje srce povezati z mednožjem. No, to je res pomembno, ker so moški običajno samo eno. Nekateri so v srcu šibki, razmišljajo samo spodaj. Marsikateri se bo odločil, da bo raje mačo, ker ve, da lahko edino tako pristopi. Srca »nima«, ljubezni pa, po kateri hrepeni ravno tako kot ona, takisto ne.

No, se potemtakem oblikuje novi moški, ki bo zmogel bojevitost in odločnost, a ga hkrati ob prvi ženski solzi ne bo pobralo?

Se. Počasi. Bodite potrpežljive. Tam zunaj so moški, ki so sposobni razvijati svoj sočutni pol, a so vseeno možati. Ženske jih lahko povabite k sebi, kajti trdo ste delale, da ste danes uspešne, šolane in ne več zgolj objekt lepote. Ste več kot svoja podoba, svoje telo. In veste, moški si želi biti s samostojno, pametno žensko, a ona nekaj mora izžarevati. In k temu žaru hitijo kot vešča na luč. So pa tudi obrazi, h katerim moški nočejo…

Zdaj pa … Ženske, negujte užitke v sebi, užitke v svojem telesu! Šele potem bo moški zmogel uživati v vas, z vami. Ko ga privabite s tem svojim žarom – ker, verjemite mi, s svojimi življenjskimi izzivi ga gotovo ne boste pritegnile –, ga testirajte. Zmore vaša čustva? Ne lajšajte mu življenja. Ne recite mu: Kar koli, dragi, samo pridi. Ne, ne! Ravnajte kot žival. Če ni, kot mora biti, zarjovite, opraskajte s kremplji. Ženska mora biti odprta, a hkrati ostra. Ne potrebujete tipov, ki pohodijo vašo integriteto. Če ne zmore vas in vaših čustev, bo zbežal. Naj!

Lepa reč. Gre pa tudi za generacijski problem moških, ki so jih vzgajale podobe golote in so »presegli« tisto klasično »šolo« ponavljanja vzorcev moških v družini. No, te mlade moške je vzgajala pornografija in podoba zdravega, vsakdanjega ženskega telesa je nekaj, s čimer ženske mirno živijo, moški pa ne (več). Želijo si retuširanih podob jedrih prsi in vsega drugega, kar spada zraven. Se motim?

Ne, se ne. To je velik problem. Z moškimi se o tem precej pogovarjam. Mnogo jih odraste v tej pornografski zanki. Sicer so odrasli, a v sebi majhni fantki s fantazijo in z vzorcem: stimulacija, ejakulacija, stimulacija, ejakulacija. Tisočkrat, če je treba. Hja, potrebujemo čas. Pa še nekaj. Ne pozabimo na evolucijsko biologijo; moške je na tisoče let privlačil določen tip ženske, tak, ki jim je lahko zagotovil zdrave potomce; danes smo seveda več kot to, več kot le žival, a ne smemo pozabiti, kako smo bili ustvarjeni. Da, fantje se res hranijo s podobami, za številne moške so ženske le objekti in mnogo žensk se tako vede, ker mislijo, da je prav, tako so naučene. Ni prijetno, res je. In tega je vse več.

Nenehno slišimo besedno zvezo pravi moški. Kdo sploh je to in kdo so potem tisti moški, ki niso »pravi«?

Ne želim uporabljati besedi pravi moški, raje rečem avtentičen moški, moški, ki pozna samega sebe. Obstajajo tudi taki, ki so arogantni, sebični. So kot adolescenti. Potem so taki, ki dozorijo z življenjskimi preizkušnjami in spoznajo svoje darove, svojo moč, svoje strahove, svoje sence. Avtentičen moški pozna vse te svoje plati, je uravnotežen. O sebi ne misli, da je božji dar, najboljše na svetu, kot tudi ne, da je zguba. Zmore reči: Glej, ljubica, danes nisem dobro, občutek imam, da v službi ne zmorem vsega. A naslednji dan je morda spet močen, opogumljen. Ve, kdo je. No, če bi bil ženska, bi v moškem iskal globino. Ne tega, kar poseduje, temveč bi opazoval, kako se giba, gleda, iskal bi občutek, da me vidi kot človeško bitje. In ne, tega ni lahko najti, a to bi iskal, če bi bil ženska. Iskal bi tisto stopnjo svobode, ko te vsiljena pravila ne obremenjujejo več. Ko si rečeš: sama bi rada izbrala, kako bom živela.

Vem, da se ženske zelo veliko ukvarjate s sabo, vlagate vase, zato vas prosim, da ste potrpežljive, ker so moški trenutno v fazi, ko se mučijo z iskanjem prave identitete. Pravemu moškemu, ki mu želite dati priložnost, pomagajte tako, da ne naredite ženske iz njega. Ne kastrirajte ga z namenom, da bo prijazen in strašansko dober, potem pa, ko boste hrepenele po možatosti v njem, mu nič več ne bo jasno. Kaj sploh hočete, se bo vprašal. Tukaj, v Sloveniji, še imate moške s substanco. V Skandinaviji pa… No, tam so izzivi še večji.

Radi rečemo, da hočemo samo resnico pa tudi, da je kritika dobrodošla, ker z njo rastemo. V resnici bi radi ostali takšni, kot smo. Brez prevelikega truda. Delate tudi s pari. Česa se najbolj bojijo?

Hja, ljudje se od vsega najbolj bojijo intimnosti. Sicer si je strašansko želijo, ampak ne gre. Bojijo se drugega res spustiti blizu, kajti – kaj pa če kar odide? Izguba je vedno ena od možnosti. In izguba je največje človeško dejstvo. Nekoga ljubiš, ta pa lahko gre čez dve leti svojo pot, lahko gre svojo pot čez 60 let, ko jih bosta oba imela 90, in bo umrl/a. Na koncu izgubiš vse, kar ljubiš. Strašljiva resnica. In poleg strahu pred intimnostjo je tukaj strah pred izdajo. Kaj pa če jo bom ljubil, ji zaupal in bo kar šla? Spoznala drugega? Kako biti blizu drugemu, če si bil vse življenje ograjen? Kako odpreti vrata, nekoga spustiti skoznje? Ogromno poguma je treba, predvsem pa veliko ljubezni do sebe. Da, vem, velikokrat slišite o tej vrsti ljubezni. Ampak človek ima res največjo odgovornost najprej do samega sebe. Kdo sem kot človek, kdo hočem postati, katere vrednote bi rad negoval? Ustvari najprej odnos do življenja samega, kajti v vsakem razmerju je to res tisto prvo. Kaj ješ, kakšen zrak vdihavaš? Dajte, poskrbite najprej za to, šele potem vstopite v odnos z drugim, saj potem v njem ne boste iskali tistega, kar vam lahko da samo življenje. Partner vam nikoli ne bo dal vsega, kar si želite. Dal vam bo vse, kar bo lahko. Nezrelo je gledati na odnos kot na nekaj, kar ti bo prineslo dokončno srečo. Odnos je lahko »le« priložnost za rast.

Kako po razočaranju ostati močen in pustiti, da so tvoja vrata ravno prav odprta?

Težko. Če se odprete moškemu in se izkaže, da ni pravi, vas prizadene, ne premišljujte o sebi kot žrtvi, ki je bila opeharjena, recite si raje, da pač niste videli prav, sprejmite svojo odgovornost. Je že tako, življenje te rani. Lahko se zapreš, si osamljen in se bašeš s sladoledom ali pa se imaš rad in si dovoliš, da je tvoje srce strto. Tako deluje ta svet. Lahko se zapreš, a tako v resnici še bolj trpiš. Če ste strti, poiščite tisto, kar vas kot človeka veseli početi. Plešite, govorite o tem, kar vas boli, počnite tisto, kar dela vašo svetlobo živo, tako da bodo vrata ravno dovolj odprta, da se vidi vaš žar. Kajti če tega ne boste naredili, bo z vsakim letom samo še teže.

Popularna kultura nas uči, da ima vsak dušo dvojčico. Strupen nesporazum, kajti vsi niti niso narejeni za dvojino.

Kar koli ljudje dobijo, dobijo tisto, kar potrebujejo. Še vedno lahko izbiraš, a vse je lekcija spoznavanja življenja. Zgodovina pozna primere razumskih odločitev za samoto. V resnici se je ogromno ljudi odločilo, da bodo svoj čas preživeli samo z Bogom. No, danes se jih veliko odloči za druženje s tehnologijo in ne s človekom. Gre za odvisnost, za polnjenje praznine. Kajti če bi bili res sposobni čutiti, bi jih zajel velik temen oblak občutka izgube. A se raje bašejo s televizijo, hrano, z alkoholom in so tako polni vsega, da sploh ne vedo, česa si želijo. So pa odlični potrošniki, to pa.

Kar zadeva duše dvojčice … Verjamem, da obstajajo ljudje, ki si bolj ali manj ustrezajo. In če se odločijo ostati skupaj, potem bosta ženska in moški drug drugemu duša dvojčica, ogromno se bosta naučila. Ne verjamem, da zame obstaja samo ena oseba. Vsak je do različnih ljudi v različnih obdobjih že lahko čutil globoko povezanost in ljubezen. In prej ko izbereš drugega, s katerim si vsaj približno kompatibilen, imaš enake prioritete, se odločiš zanj in ostaneš, prej se začne tisto pravo težko učenje. Dolgotrajna razmerja so vedno odličen izziv, gotovo bolj kot impulzivno poskakovanje od cveta do cveta, kar od nas zahteva sodobna kultura.

Poleg popredmetenja drugega nas rado zanese v ideal romantične ljubezni. Smo sploh ljudje narejeni za dolgotrajna razmerja, ko se še po 40 letih zakona držimo za ročice?

Ni enega prav in enega narobe. Kot vrsta se razvijamo. Določajo nas geni, seveda, a ni ene poti. Vse je posledica osebne zrelosti, sposobnosti ustvariti svojo resnico. Rad bi verjel, da smo ljudje sposobni premagati izzive dolgotrajnega partnerstva, a postajamo vedno bolj leni, hočemo, da je vse luštno in preprosto, lahko. No, tako se ne naučiš veliko, kajti šele ko se pojavijo težave, dobiš pravo priložnost. Človek se res utrudi od slavospeva mladosti in romantične ljubezni. Pa ostaneš samo vse življenje nezrel in zreš v človeka, ki je star 80 let, v glavi pa je še vedno adolescent, ki žuga svoji ženi: »Nikoli me nisi spoštovala, kot bi me morala!« Stopajmo v razmerja, ki jih potrebujemo, in začnimo življenje jemati bolj resno.

 

Navdih meseca: Shaun Attwood

Ko sem pred mesecem nekega večera vstopila v dnevno sobo, se je na televiziji razvijala zgodba Shaun Attwooda. Ponavadi ne gledam televizije, tokrat pa sem sedla k mojemu dragemu na zofo, on na tablici, jaz pa sem se zatopila v ekran.  Shaun je pripovedoval svojo zgodbo, kako je iz Anglije prišel v Arizono v Ameriki in kmalu postal milijonar na borzi.
Hkrati pa je živel dvojno življenje. Kot eden prvih navdušencev britanske rave scene,  je začel z organizacijo rave zabav, kjer so distribuirali tudi  Ecstasy. V naslednjih letih je postal poznan FBI-ju kot kralj ekstazija. Shaun se je na neki točki kljub divjemu načinu življenja in obilici denarja odločil, da zaključi s svojim poslom, ki je na tej točki vključeval nekaj sto ljudi, ker so mu na prste stopili konkurentje, mehiška mafija s Sammy the Bull Gravano na čelu. Ustrašil se je za svoje življenje, razprodal  svoje imetje, drage avtomobile in ogromno hišo in se odselil na drug konec Amerike. Vendar je preteklost prišla za njim. 16 maja 2002,  je zgodaj zjutraj k njemu vdrl SWAT tim. Aretirali so ga in grozilo mu je 200 let zapora.
Dve leti je trajal sodni proces, ki mu je dosodil 9let in pol.
V epizodi Locked-Up/Banged-Up Abroad  “Raving Arizona,” je delil kako je z majhnim svinčnikom, ki ga je šilil na vratih svoje celice napisal svoj prvi zaporniški blog, Jon’s Jail Journal. Zapis je iz zapora na skrivaj prenesla njegova teta, ga pretipkala in začela voditi njegov blog. Na blogu je opisoval razmere v zaporu, kjer je bila smrtnost najvišja v celi Ameriki. In ti zapisi so pritegnili pozornost medijev, ki so po letih vztrajanja dosegli, da so se razmere v zaporih spremenile.

Preden so ga zaprli je bral samo obvezno čtivo, v zaporu pa je prebral vse kar mu je prišlo pod roko, preko 1000 knjig, veliko izvornih tekstov psihologije in filozofije mu je odprlo oči, da je lažje razumel svoje preteklo obnašanje. Ko so ga decembra 2007 spustili iz zapora je nadaljeval svojo kampanijo proti šerifu Joe Arpaio. Ohranil je blog, ki se je nadaljeval z zapisi njegovih zaporniških kolegov. Izgnali so ga iz Amerike in vrnil se je nazaj v UK. Julija 2008 je prejel nagrado Koestler za kratko zgodbo, ki jo je prebral občinstvu v   Royal Festival Hall.
Kar me je od vsega najbolj presunilo je dejstvo, da je ob vsem, kar je v zaporu dnevno preživljal, s svojimi zapisi na blogu dosegel, da se je zganil celoten sistem in so razmere v zaporih po vsej Ameriki spremenili po njegovi zaslugi.
Seveda v tej zgodbi mnogi vidijo mamila in sodijo, češ prav  je, kar se mu je zgodilo. To kar sem spremljala sama je zgodba enega človeka, posameznika, ki je s svojimi dejanji spremenil celo Ameriko. Osupljivo, kaj zmoremo. Z vztrajnostjo in s tem, da delimo resnico. Resnično nas resnica lahko osvobodi. In preobrazi nas. Ob tej zgodbi sem dojela, kako nas Božansko, Vesolje, Energija vedno postavi tja, kjer ji lahko najbolje služimo. Nikoli ne moremo vedeti kako se bodo stvari razpletle in kakšen je lahko naš domet.
Vendar ko brezpogojno stopiš v svoje Darilo in deliš sebe s svetom, pustiš sled. Nekaj se spremeni. Morda je tvoj domet družina, lahko je soseska, lahko je celo mesto ali cela država, lahko pa je tvoj domet celoten svet. Nikoli ne moreš zares vedeti, dokler ne narediš prvega koraka in hodiš, delaš korake vedno znova in znova, Hodiš po svoji poti.

Shaun, hvala za lekcijo!

Taja Albolena

Porodna zgodba

Če pomislim za nazaj, sva se za drugega otroka odločila zavestno že davno, kmalu po prvem porodu. A splet okoliščin in vsi izzivi po prvem porodu so to misel na še enega otročka malo “odrinili”. In prišel je čas, ko je bilo več prespanih noči, zobki so zrastli, mama je postala “zrelejša” in bolj prizemljena. Misli so mi včasih ušle k še enemu otročku, včasih pa sem se zalotila, da s partnerjem govoriva tudi o temu…sva si rekla bova še počakala, vsaj še pol leta…torej vedela sva, da si želiva še enega otročka..to sva čutila oba. Če pred prvo nosečnostjo nisem kaj dosti razmišljala o porodu, sem tokrat še pred nosečnostjo prišla v stik z informacijami o naravnih porodih, ženski moči in energiji poroda..srkala sem informacije in porodne zgodbe iz filmčkov na youtubu. Vse to me je hranilo, čutila sem..znotraj sebe sem čutila, da je to moje..da si tega želim…porodne zgodbe…izpolnjenost po porodu, transformacije ženske, rojevanje matere in očeta…srkala sem in pila te informacije…bile so mi tako blizu…a vendar si tudi v sanjah nisem predstavljala, da bi sama lahko to doživela. Nekje znotraj mene pa je tlela želja…a danes ko gledam nazaj vem, da takrat še nisem čisto verjela, da si to tudi sama to zaslužim, čeprav sem si močno in iz srca želela prav takšno izkušnjo. Odločila sem se, da če bom imela še enega otroka ta otrok ne bo “ustvarjen” v trenutku, ko moram spati s svojim parnerjem zato, da bova “naredila” otroka ampak sem zaupala, da bom začutila kdaj bo pravi čas…dala sem možnost tudi otročku, da pove svoje…mu prisluhnila in zaupala v vodstvo. To, da ne želim, da je otrok spočet iz nuje…da se zavedam kako pomemben je trenutek spočetja, misli mame in očeta sem močno povdarjala tudi partnerju. Čeprav se mi je včasih zdelo, da sam ne razmišlja tako, me je presenetilo, kako hitro me je razumel in sprejel moj pogled na spočetje otroka. Zaupala sem si in zaupala sem vodstvu, ki sem ga bila deležna. Verjamem, da je z nama potiho komunicirala tudi duša otroka. Bilo nam je namenjeno. Otrok je bil spočet nenačrtno, v najlepšem možnem trenutku…ko sva oba enostavno začutila to je ta trenutek. Če bi želela ignorirat to sporočilo, ga enostavno ne bi mogla. Spogledala sva se in si rekla: “Marko bo dobil sestrico ali bratca”. To je bil trenutek, ko niso bile potrebne besede, trenutek ko sva se samo spogledala in moje oči so bile solzne. Bilo je hitreje, kot sva mislila in nenačrtovano, v trenutku ko si razumsko otroka še ne bi “dovolila”, a bilo je. Vedela sem, da mi je vesolje poslalo še enega angela. Ko sem z mlajšim sinom prebirala pravljico o “mali duši” sem se samo nasmihala..ja univerzum mi pošilja angele. Prvi me je “prizmeljil” in me postavil na realna tla, le kaj mi prinaša drugi  Nosečnost je potekala brez večjih zapletov…bila sem izzvana na določene trenutke, da ozaveščam svoje strahove in prepričanja…in ja priznam, da sem se odločila za zavestno nosečnost. Če bi rekla, da je bila mirna bi se zlagala, bilo je obdobje razburkanih čustev, padcev in vzponov…notranjega miru in kaosa…vsega je bilo..kot da bi moral en del mene umreti, da se lahko rodi drugi…danes vem in verjamem, da vse z namenom…vse od prvega trenutka dalje me je pripravljalo na porod..na ta veličastni trenutek. Od prvega dne do zadnjega dne..vsi izzivi..vse je bilo z namenom…danes vem. Otroček je iz dneva v dan zahteval mojo prisotnost in učenje, skupaj z njim. Niva vedela katerega spola bo. Tokrat sva se odločila, da se pustiva presenetiti…kar je sprejel tudi Boris in tako sem se devet mesecev spraševala kaj čutim v resnici…kaj mi govori intuicija ..in kaj bo zares? Zadnje dva meseca sem se predala…takrat mi to ni bilo več prioriteta, kajti na prvo mesto je prihajal porod in priprave nanj. Vsa fizična vadba, meditacije, prakse, ki so bile skozi 9 mesecev del mojega vsakdana so kasneje postale del moje porodne zgodbe. Vse kar mi je govorilo moje telo sem srkala, poslušala, se učila in ozaveščala…bila sem prisotna v sebi, povezana. Če sem kdaj za dan dva izgubila povezanost sem jo bila prisiljena najti, to notranje ravnovesje ..kaj čutim kaj, kaj moj otroček…to mi je bilo najbolj pomembno, vse ostalo pa je nekako izzvenelo oziroma dobilo drug pomen. Včasih sem se zdela sama sebi, kot mama volukulja, ki čuva svoj brlog in prostor…danes razumem zakaj..tako močno sem si prisluhnila, da sem resnično lahko začutila vse naravne vzgibe in ritem telesa skozi mesece nosečnosti, ki sem se ga učila poslušati. Telo me je vodilo, notranja intuicija pa mi je bila vsakdanji navdih. Tako globoko, kot sem čutila med nosečnostjo nisem čutila nikoli preje, ne kasneje…globine in širine ki so se mi odpirale so me gredile iz dneva v dan. Rastla sem, negovala sem čudovito bitje, ki je rastlo v meni in me spominjalo na ta dar življenja. Bila sem hvaležna, da sem ženska, da imam to možnost…hvaležna vesolju, da mi je v tem življenju namenilo to izkušnjo. Nositi otroka in biti mama. Hvala, hvala, hvala..še danes ko pišem te vrstice in poleg mene spita dojenčica in malček  si rečem hvala, čeprav so to dragocene minute tišine in si včasih želim, da bi jih bilo še več.

Prišel je zadnji mesec nosečnosti in z njim so se končale priprave na porod pri Nini Jenšterle, ki sva jih obiskovala s partnerjem. Čutila sem, da v drugo potrebujem več, kot le šolo za starše in te priprave so mi dale točno tisto, kar sem najbolj potrebovala…globino in uvid v porod, pogled predvsem iz stališča ženske moči in energije.  Priprave na porod so bile zame kot, da bi odstirali tančice poroda in njegovih globin. Če sem prišla na priprave tudi s kakšnim strahom, sem odšla po zadnjem srečanju z občutkom kakšno moč imamo lahko ženske v sebi, če si jo le dopustimo…in te občutke močii in zaupanja sem si poskušala vtisniti v spomin telesa kar se je le dalo. Pred očmi sem imela besede učiteljice Feldenkraisa, ki mi je nekoč rekla…”čimbolj si vtisni v spomin občutke, ki jih čutiš ..te prijetne in vedi, da ko jih enkrat izkusiš si jih vedno lahko prikličeš nazaj”. Danes vem, da sem srkala vse kar sem občutila in dopuščala živčnemu sistemu in telesu, da to informacijo preneseta tudi možganom. Seveda sem z vsakodnevno prakso te občutke ohranjala in jih vzdrževala, da sem jih znala uporabiti tudi v času poroda. Tokrat sem se poleg priprave na porod odločila,da si za čas poroda in po porodu poiščem žensko podporo in pomoč in doula je bila prava izbira. Izbrala sva Nino, ki je bila predvsem men zelo blizu in mi je še zmeraj po načinu razmišljanja, pogldu na porod in enostavno čutim in vem, da smo se zanjo odločili vsi trije (partner, dojenček in jaz) in da vsekakor ni bila samo moja odločitev. Razgovor in naša srečanja pred porodom so mi pomagala, da sem pustila oz. ozavestila vse kar si pri prvem porodu nisem dovolila. Enostavno sem začutila, da se prvič lahko odprem in spustim vso bolečino in občutke, ki mi jih je pustil porod in čas po prvem porodu. Pa, da ne bo pomote…moj prvi porod se je mnogim zdel šolsko hiter, a ostala je paleta občutkov, ki so ostali nesprejeti. In ja s hvaležnostjo sem jih spustila iz sebe, se zjokala, se prvič odkrito o vsem pogovorila tudi s partnerjem, ki je bil trdno prepričan da je bilo vse super in ok. Kako varljiva so lahko naša prepričanja. Nina je bila točno tisto kar sem potrebovala. S svojo žensko energijo in svetlobo ter toplino, ki jo je oddajala me je spominjala na to kar sem v resnici tudi sama, samo dopustiti si moram. Bila mi je ogledalo in podpora v enem…. Bližal se je čas, december je krepko zakorakal v čas, ko se prižigajo druga in tretja adventna svečka. Bil je čas notranjega obrata, uvida, počitka..čas, da se ljudje poglobimo vase. Močno sem čutila to potrebo, začutila sem željo po umiku, po intimnosti, po svojem prostoru. Ni mi pasala družba, ne ljudje ob katerih sem imela občutek, da mi črpajo energijo…nekje globoko v sebi sem si želela mirno okolje, mirne odnose in čas ter prostor za umik vase. Ja močno sem čutila, da se je telo v začetku meseca decembra intenzivno začelo pripravljati na porod. Tudi prej sem opazila znake, vendar so v zadnjih treh tednih ti znaki postali veliko očitnejši in tudi če bi hotela jih ne bi mogla zanikati. Ta umik vase mi je bil prvi znak, potreba po tem, da se povežem z dojenčkom. Moram priznati, da sem z veseljem predala skrb za starejšega sina partnerju ali komu drugemu…enostavno sem potrebovala stik s seboj. Poleg te potrebe je bila močna potreba po povezanosti s partnerjem in tako sem vztrajala, da je en večer in popoldan na teden samo najin. Pila sem te trenutke, uživala v sprehodih, pogovorih in intimnosti ter čaru lučk, svečk in glasbe. To sem potrebovala…svojega moškega ob sebi..enostavno občutek da je samo moj, da me razume, podpira. Želela sem ga seznaniti z vsem kar se mi je dogajalo, ga vpeti med vse občutke, ga informirati o vsem kar se mi je dogajalo. Kako močno sem si želela, da bi čutil tako kot sem čutila jaz, da bi se z otročkom povezal na način kot sem čutila sama. A to nikakor ni bilo mogoče, zato sem čutila potrebo, da mu prenašam vse kar doživljam sama. Tudi strahove, vprašanja, turbolentna čustva..joj, še dobro da ni ušel. Verjamem, da marsikateri moški ne bi zdržal tega in bi raje šel na pivo  Priznam, da sem bila zelo zahtevna in ni mi žal, niti za trenutek  Ginekologinja mi je postavila dva roka in sicer prvi je bil 15.12. po menstruacijskem ciklusu in drugi 23.12. po velikosti dojenčka, ki je bil od začetka manjši od “standardov” za približno teden dni. Moram priznati, da sem sama čutila, da je bolj pravi rok 15.12. in ko so se bližali dnevi temu datumu sem postajala nemirna. Kdaj bo, kdaj se bo zgodilo, ali bo tako kot se je prvi otrok rodil preje tudi ta otroček odločil priti na svet preje? Tisoč in eno vprašanje, pričakovanja, strahovi in strahci, zavedanje da sedaj gre za res…kmalu otroček ne bo več v trebuščku tiho, varno skrit, dobil hrano avtomatično..ampak da prihaja čas, ko bo to moj vsakdanji izziv in naloga. Zadnje 3 tedne sem opazila, da se je medenica in področje kolkov močno zrahljalo..postalo kar precej bolj gibljivo, dihanje se je začelo spreminjati, ramenski obroč je postal bolj obremenjen, teža trebuščka je zahtevala tudi od telesa, da se prilagodi. Vsak moj gib je v meni puščal zavedanje, da tudi na ta način komuniciram z otročkom v trebuščku. Bilo mi je fenomenalno odkritje, ko sem osvobajala prostor v kolkih in medenici s pomočjo lekcij Feldenkraisa  in čutila kako se je  ob tem premaknil dojenček. Učila sva se, drug od drugega in v takšnih trenutkih sem iz trebuha čutila tiho hvaležnost, igrivost in zaupanje. Poleg vseh sprememb, ki mi jih je kazalo telo, je bila sprememba tudi pri tem katera hrana mi je pasala sedaj in preje. Izrazito mi je upadel apetit, pasala mi je samo tekočina in lahka hrana in če se nisem poslušala mi je hotelo biti slabo, tako da sem hitro dojela, da mi telo nekaj sporoča in ga poslušala  Neučakana sem bila, spraševala sem se kdaj pa bo, kdaj bo…in bila sem na zadnjem pregledu pri moji ginekologinji in CTG je pokazal rahle popadke, sicer mi jih ginekologinja ni omenila in rekla, da ni nič posebnega razen, da sem že cm odprta. Od tega dneva dalje sem popadke celo rahlo čutila, prihajali  so in odhajali..bili in prenehali, kot bi me želeli spomnit ja je čas in bo čas ampak ni še pravi trenutek. Moram priznati, da so mi bile najtežje noči, ko sem se zbudila zaradi popadka in nisem mogla zaspati nazaj. Zgledalo je, kot da se moram soočiti še s strahovi iz časa po prvem porodu, ko skoraj nič nisem spala ker mali ni spal in je bilo zame res težko obdobje. Ponoči sem tako vstajala, delala energijske vaje po Doni Eden za nosečnost in uravnavanje energij v telesu, se sproščala in nato hodila nazaj spat. Ni bilo lahko ponoči vstajat in bedet ampak danes vem, da je bilo vse z razlogom in da sem tako še močneje povezovala z otročkom in krepila vez, ki naju je družila zadnje dni. Prišel je vikend in popadki so bili in niso bili nakar so v nedeljo iz 10 minut padli na 6 minut, se  zgostili povečala se je tudi intenzivnost.…po pogovoru z Nino (doulo) smo se odločili, da glede na to, da je drug porod in želela roditi na Jesenicah, da se odpravimo. S partnerjem sva odšla domov, poskrbela za varstvo starejšega sina in se odpeljala…bila je čarobna pot iz Ljubljane do Jesenic, sneg je naletaval, tema, nežna glasba iz radia in stisk partnerjeve roke ter čudovita energija, ki naju je povezovala. Ja to je to, to sem si želela..take občutke sem si tiho v glavi rekla. Ko sva prišla na Jesenice se je nad porodnišnico svetila skoraj polna luna, ki je to čarobnost še povečala, na oddelku čudovita ginekologinja in babica….kot v sanjah, lepše si ne bi mogla želeti. Bilo bi prelepo, da bi bilo vse tako idealno…sledil je hladen tuš. Popadki so bili, ampak odprta sem bila le 2 cm. Lahko bi ostala, vendar so mi svetovali naj grem raje domov in še malo počakam. Najprej sem si rekla ok, vendar so iskreni občutki prišli za mano, ko sva se s partnerjem peljala nazaj. Ali me je res notranji instinkt izdal? Si lahko sploh zaupam? Občutki krivde, ker je imela tudi doula dvojno pot in moram priznati, da sem cel večer predihavala te občutke in jih sprejemala, objemala samo sebe..nekje globoko v sebi sem doživela poraz, čeprav sem razumsko vedla, da ni to nič takega. In ker sem že pred nosečnostjo sklenila dogovor sama s seboj, da ne bom potlačila nobenega čustva in da si bom dovolila, da vse pride na plan sem se tega dogovora držala. Partner me je opogumil s svojimi besedami, ki niso bile nasvet ali reševanje moje stiske sem jih pa tisti trenutek potrebovala: “Anja vse je za nekaj dobro, tudi to, da sva šla danes na ta izlet…danes še ne veš zakaj, ko bo čas boš vedela”. In kako prav je imel  Dva dni kasneje v torek so bili popadki zopet konstantni na 10 minut in se niso več nehali. V sredo zjutraj sem opazila povečano sluz in malce krvi vmes in popadki so bili konstantni. Noč je bila kljub popadkom prespana in rekla sem si, zdaj pa lahko greva. Dopoldan sem naredila meditacijo za povezovanje z otročkom in maternico in en dolg čustven pogovor z dojenčkom ob katerem so mi tekle solze. Novi mali duši sem prižgala svečko, ji postavila oltarček in zaplesala ples samo za naju. Bili sta čarobni dve uri povezovanja in čutila sem, da se je žalost ki sem jo včasih zadnje dni čutila iz trebuha razpuhtela. Pojedla sem kosilo in šla peš 5 km do ginekologinje. Bila je nadomestna, ker moje ni bilo in že ko sem čakala v čakalnici sem čutila močnejše popadke na 5 minut, ki so se samo stopnjevali. Kot zanalašč CTG ni delal  in moram reči, da sem bila prav vesela, ker mi ni najbolj ljubo tako poslušanje otročka še manj pa mi je bilo ljubo samo pomislit, da moram ležati ob popadkih..to mi tokrat res ni pasalo. Če sem dopoldan lahko še predihavala popadke brez pretirane pozornosti sem se morala sedaj ustavit, prijet za stol…ja bili so intenzivni. Ginekologinja mi je potrdila…ja danes boste rodila, telo je pripravljeno. Poklicala sem partnerja, ki je bil v službi in mu povedala, da naj pride počasi domov. Po posvetu z Nino (doulo) smo se dogovorili, da se slišimo čez uro..nekje v sebi sem čutila strah, da pa slučajno ne bi bili prehitri glede na izkušnjo od nedelje  Pasalo mi je biti na nogah in sem šla še peš prosti vrtcu po sina ampak sem se morala ustavit za vsak popadek. Ne bi daleč prišla, zato sem se pustila peljati partnerju, ki me je prišel iskat.  Odšli smo domov ter poklicali dedka in babico, da sta prišla čuvat sina. Med tem sem sama naredila še varnostni “test” ležanja v vodi in ker se popadki niso nehali, ravno obratno stopnjevali so se…sem vedla: ”To je to, gremo na Jesenice”. Vse je bilo malce kaotično, midva s partnerjem nepovezana vsak iz svoje strani, sinov jok…ko sem se usedla v avto je bila edina misel:” Anja samo od tebe je odvisen tvoj notranji mir” in tako sem predihavala popadke, vožnja ni bila tako romantična kot v nedeljo…vse je bilo tako drugače…sem pa hvaležna da niti za trenutek nisem pustila, da bi me drugačne okoliščine vrgle iz mojega ravnovesja. Ponavljala sem si misli…”samo ti ustvarjaš svoje izkušnje, ti imaš moč”, priklicala sem si občutke izpolnjenosti in jih negovala ne glede na to kaj se je dogajalo zunaj mene. Ta trenutek je zame vse dobivalo smisel, vse kar se mi je dogajalo zadnje leto, vse prakse, veščine, navade ki sem jih razvijala so dobivale smisel. Rahločutnost in notranja osredotočenost na to kaj se dogaja v meni in ohranjanje svojega notranjega prostora je bilo tisto kar sem se nevede učila celo leto.  Že ko sem prišla v porodnišnico sem čutila kako zelo mi paše hodit po stopnicah in biti na nogah..sedaj sem vedela, da sem tukaj in da mi ni treba več nikamor priti. Tudi Nina naju je ujela na stopnicah in njen objem mi je v tistem trenutku pomenil zelo veliko še več pa njena prisotnost. Bila je kot moj drugi steber..na eni strani ona,, na drugi partner, sama pa sem nosila svojega  Od prvega trenutka sem se zavedala, da nihče ne more roditi namesto mene in da ima telo vso moč in modrost, da naredi svoje. Moja naloga je, da ga poslušam in sledim njegovim vzgibom. Dihala sem, predihavala sem svetlobo skozi sebe in vsak popadek sprejemala s hvaležnostjo in potrpežljivostjo z zavedanjem, da je moje malo bitjece vedno bliže. Bila sem potrpežljiva, tega so me naučili popadki prejšnjih dni in mirna. Zaupala sem sebi in svojemu telesu. Vse ostalo je bilo v tistem trenutku zame brez pomena. Globoko v sebi sem čutila, da rabim prostor da čutim sebe, da čutim dojenčka in da je to vse kar potrebujem. Bila sem v svojem svetu iz minute v minuto bolj. Vesela sem, da me iz notranjega ravnovesja ni vrgel niti ginekolog, ki mi je rekel, da če ne bo kmalu bo pa mehur predrl. Da ve kakšne so moje porodne želje, vendar mora vseeno pomisliti, da lahko pride do CR in v tem primeru je bolje da ne jem med porodom. Samo pokimala sem in si mislila svoje. Še dobro, da je bila Nina pri meni in je nežno namignila babici, da če res ni nujno potrebno bi bili raje sami, brez zdravnika  in od tistega trenutka, ko me je prišel iskat na stopnice češ da se boji, da bom rodila preje kot pa izpolnila nek formular ga nisem več videla  Plesala sem, plesala sem s svojim telesom in se predajala notranji modrosti. Čutila sem kako popadki postajajo še intenzivnejši in najlažje sem jih predihala in spustila kar stoje. Pasalo mi je hoditi in biti na nogah, v svojih oblekah. Za oporo pa sem uporabila karkoli mi je prišlo pod roko, najraje pa sem se naslonila na partnerja. Čutila sem poglede ljudi na sebi ampak bila sem odpeljana v svoj čaroben svet in nisem se dala motit. Ni bilo poti nazaj, moje malo bitjece in jaz sva se odločila, da je pravi trenutek in vse je potekalo izrazito hitro. V meni ni bilo prisotno niti malo strahu, temveč notranje zaupanje in mir ter neverjetna moč. Zgledalo je, da sem se pred porodom soočila z vsemi strahovi in strahci. Zdaj sem neverjetno hvaležna vsem solzam, ki so tekle celo nosečnost, moji občutljivosti in zaupanju, da je tako prav. Bilo je kot bi orkane pustila za seboj, da sedaj lahko plujem na mirnem morju. Čutila sem medenico in željo mojega telesa, da jo premikam, se gibam…ponižno sem poslušala in se predajala sili, ki me je vodila. Vedela sem, da je največ kar lahko naredim da se predam..in sem se. S svojim telesom sem plesala ples, ki sva ga poznala le midva. Nisva potrebovala koreografije, niti glasbe…da bi uskladila svoje gibe in ritem. Bila sva eno. Polna radosti sem se mu predajala in zaupala vesolju, sebi, otročku, da gremo vsi po svoje izkušnje.  Prišel je čas, ko moje telo ni moglo več hoditi, ko je od mene zahtevalo, da se ustavim..intenzivnost se je večala jaz pa sem bila čisto “odsotna” in omamljena od vse te intenzivnosti, ki se je dogajala znotraj mene. Premaknili smo se v prodno sobo, med popadki sem počasi postavila venček, ki mi ga je naredila moja mami kot  njeno podporo za moj porod in otročka, Nina je prižgala glasbo, položila sem kristal angelit za otročka kot dobrodošlico na ta svet in se oblekla v svojo porodno oblekco. Nisem mogla več stati, čuvati sem morala svojo moč in najbolj mi je pasal položaj na enem kolenu čepe. Popadki so pretresali moje telo in z največjo hvaležnostjo sem se spredaj opirala na partnerja, ga stiskala in mu dihala za vrat, usmerjala pozornost, da nisem stiskala mišic medeničnega dna in po nepotrebnem ustavljala pretoka energije. Z vso hvaležnostjo sem čutila Ninine roke na svoji medenici, ki so mi lajšale intenzivnost popadkov. Ja bilo je intenzivno, nisem se bala, zaupala sem..kot ne vem če sem že kdaj v svojem življenju. “Nina hvala”, sem ji šepetala, partnerja pa nisem spustila izpred oči ker sem ga močno potrebovala. Ja potrebovala sem njegovo prisotnost in oporo. V to sem ga vabila celo nosečnost, sedaj razumem zakaj. Babica, ki je bila do takrat dežurna (v sobo je prišla samo 1 x) se je prišla poslovit in ko sem na vratih zagledala babico, ki jo je nadomestila se mi je nasmeh zarisal na obraz. Bila je babica, ki je bila prisotna že v nedeljo in babica s katero smo bili v kontaktu že preje, ko smo prišli pogledat porodnišnico. Vse je zgledalo, da nam je namenjeno. V tistem trenutku se mi je zazdelo, kot da bi dodali še piko na i. En ali dva popadka in otekla mi je voda.  Ti trenutki so potem minili tako hitro. Popadki so bili še močnejši, bili so dva ali trije…zaželela sem si, da bi lahko 10 minut počivala in to tiho zašepetala…Nina mi je odgovorila: “ Kako sta se pa to z otročkom zmenila?”. Utrujen nasmeh mi je spreletel obraz. Hvaležno sem predihala popadek in zagledala babico ob sebi. Zadnji počitek je sledil, zdel se mi je “sumljivo” daljši..in… sledil je popadek ob katerem sem začutila to neverjetno silo življenja in moči v enem kako je tresla moje telo..tresla je in tresla, telo je postiskalo…sama sem usmerjala pozornost v dihanje in mišice medeničnega dna..vse je bilo sproščeno…in ja bilo je tako silovito in dolgo, da sem za trenutek začutila v sebi strah pred to močjo…ozavestila sem strah in vem, da je prišel trenutek, ko sem morala izbrati strah ali notranjo moč. Izbrala sem notranjo moč in dopustila popadku, da je z vso silo potisnil otročkovo glavico. V enem samem popadek se je malčica spustila in porodila glavica. Potipala sem glavico, res je bil fenomenalen občutek. S svojim dotikom sem ji zavestno odprla njeno pot na ta svet. Z naslednjim popadkom se je porodilo še telo…ujela sva jo skupaj s partnerjem. In ja bila je ona. Najina mala princeska Leja. Stisnila sem jo k sebi in hvaležno šepetala. “punčko imava”. Rodila se je Leja in z njo sem se na novo rodila tudi sama. Globina in moč poroda ter čudovitih občutkov se me je dotaknila globlje kot bi si upala kadarkoli v sanjah pomisliti. “Bilo je tako popolno” sem šepetala in stiskala malo bitjece k sebi. Kmalu se je porodila še posteljica, ki je odšla skupaj z nami in bo dobila svoj prostor nekje v naravi in nad njo bomo posadili rožico ali drevo. Ko sem brala porodne zgodbe in občutke žensk si nikoli nisem niti v sanjah predstavljala, da bom sama kdaj to doživela. Sem in ne morem skriti hvaležnosti. ki jo čutim, da mi je bilo to dano. Čutim in vem, da me je ta izkušnja za vedno zaznamovala. Leja je dobila ime šele po dveh urah, kajti nobeno ime ji ni pasalo, ki sva ga imela prej v ožjem izboru. Enostavno je bilo le ime Leja tisto, ki sva čutila, da je pravo za njo, njeno energijo, njeno popotnico v tem življenju. Bilo je čarobno in globoko. Presrečna sem, da je Leja lahko prišla na ta svet v miru, soju lučke, nežni glasbi, tišini in intimi..ter da sta jo varno ujeli roki novorojenega očka in mamice. Mislim, da si več ne bi mogla niti želeti. Danes vem, da sem imela v zadnjih mesecih nosečnosti ob sebi prave ljudi, ljudi ki so me podpirali v tem kar sem čutila, da je moje in predvsem verjeli vame ter mi zaupali. Iskrena hvala! Naj povem še to, da sem dolga leta živela izven svojega telesa, ker enostavno nisem želela prisluhniti svojim občutkom..vsemu kar je bučalo iz njega. Zame bi bilo to takrat enostavno preveč, preveč boleče za sprejeti in objeti. Telo mi je služilo za doseganje ciljev, bilo mi je samoumevno do prvega poroda, ko sem prvič začutila kako krhko je v resnici moje telo in kako ranljiva sem sama. Verjamem, da vsako telo nosi svojo zgodbo…zgodbo, ki jo ne moremo skriti pred svetom. Vsak me lahko prepriča z besedami, a telo govori resnico in  nikoli ne laže. Odziva se na naše misli in prepričanja, ki vibrirajo v vsaki celici našega telesa. Zato lahko rečem samo to, da sem iskreno hvaležna, da sem zaupala globini in modrosti svojega telesa in se niti za trenutek nisem ustrašila, da telo ne bi zmoglo. Moje zaupanje vanj se je s porodom še poglobilo in skupaj sva odprla nov list v najinem življenju. Ja po porodu je ta list nepopisan… vse se začne znova, poleg mame, očeta, dojenčka se rodi znova tudi mamino telo. Zato skrbno negujte ta svoj dom, kjer domuje vaša duša.

Anja Weber

 

Intervju z mag. Karin Rižner

Napovedujem: nalezljive bolezni prihajajo nazaj

Karin Rižner: »Zdravstvena politika sprejema odločitve na podlagi podatkov ali vzgibov, ki niso nujno pravilni. Drugo je, kaj odkriva znanost, in pri tem drugem niti slučajno ni nobenega konsenza. Številni resni raziskovalci v svojih študijah pritrjujejo, da stvari niso take, kot nam jih zdravstveni politiki nato olepšane prikazujejo.«

Kako se počutite v vlogi ene od redkih strokovnjakinj v Sloveniji, ki že 15 let javno razkriva drugo plat cepljenja? Se je v letih, odkar opozarjate, da cepiva poškodujejo imunski sistem in zdravje otrok, kaj bistvenega spremenilo?

Počutim se osamljeno. Še vedno (smeh). Zelo sem vesela, da so se okrepila starševska gibanja. Pogrešam pa zdravnike, ki bi si upali na glas povedati svoje zadržke, saj vem, da jih imajo. Na tem področju sem aktivna od leta 1999, ves čas srečujem strokovnjake, ki so zaskrbljeni, pogovarjamo se o tem, toda javno nočejo nastopiti.

Torej so med zdravniki, biologi, kemiki ljudje, za katere veste, da imajo stališča, povsem sorodna vašim, vendar jih zaradi določenih razlogov ne želijo povedati? Koliko jih je?

Seveda so taki. V Sloveniji jih je še vedno peščica, čeprav bistveno več kot včasih. A se skrivajo, sploh zdravniki.

Kako utemeljijo, da se skrivajo?

Gre za dve dilemi. Po dolgoletnih izobraževanjih bi bilo vsakemu posamezniku zelo težko priznati, da je bil zaveden. Sama sem potrebovala pol leta, da sem prišla k sebi po tem, kar sem odkrila v znanstvenih študijah. Težko je, tedaj si lahko rečeš samo: »Toliko časa sem študirala, zdaj pa si lahko veliko znanja zataknem za klobuk.« Tak korak je za pediatra, ki je leta in leta cepil, še težji. Stopiti mora nazaj in si izprašati vest. Tudi sama sem si jo morala. Spraševala sem se, kaj sem naredila svojemu otroku, ko sem dopustila cepljenje.

So med pediatri taki, ki dejstva o cepljenju res dobro poznajo, torej tudi drugo plat?

Oja, sem jih že srečala, čeprav so redki. Kolikor sem seznanjena, imajo bodoči zdravniki na Medicinski fakulteti le eno uro predavanja o cepljenju. Zdravnike se v povezavi s cepljenjem javno prikazuje kot strokovnjake, toda večina o tem ne ve tako rekoč ničesar. Kar bi jim lahko pomagalo pri seznanjenju, je njihova praksa. Toda izkušnje iz prakse so zavrgli in se podredili doktrini. Menim, da si večina pred drugo platjo cepljenja zakriva oči. Lahko jih razumem, narediti ta korak je res težko.

Zanimivo je, da v tujini, denimo v ZDA, v Nemčiji, Avstriji, srečamo pediatre, ki odkrito povedo, da nič več ne cepijo otrok ali pa staršem predstavijo celovito sliko in jim prepustijo odločitev. Zakaj pri nas ni tako?

Zaradi ceha, ki je tako močan, da na grmadi zažge vsakega zdravnika, ki bi hotel razmišljati s svojo glavo. Mislim, da razmere v zdravstvu trenutno niso naklonjene nobenim aktivnostim in nobeni miselnosti, ki se le malenkost oddaljuje od uradne doktrine.

Ste doživljali pritiske in osebne diskreditacije zaradi stališč, ki jih zastopate?

Presenetljivo, da je bilo tega v vseh letih zelo malo. Pričakovala sem bistveno večje pritiske in diskreditacije, sploh na začetku. V pogovorih z večino strokovnjakov sem dejansko dobro prišla skozi. Ko imaš osebni stik in začneš razpravljati, ko vidijo, da res veš, o čem govoriš, se hitro umaknejo in težav v komunikaciji ni.

Morda zato, ker niste doktorica medicine in se ne počutijo ogrožene …

To vsekakor drži, a ne pozabimo na moto »v znanju je moč«. Izhajam iz medicini lastnih argumentov. Medicinska literatura je polna pravih podatkov, treba jih je le najti, pregledati in preučiti.

Večkrat zasledimo, da se v znanstvenih krogih, na najvišji ravni medicine, mirno in odkrito razpravlja o posledicah cepljenja, poziva se k takojšnji preučitvi tveganj, zapiše se, da je določeno cepljenje povzročilo več škode kot koristi. Ko gre za odnos med zdravniki in starši, pa te posledice »izginejo«, pojavijo se komunikacijski šumi, blokade, začne se igra skrivalnic …

Da. Glavni problem, zakaj do tega prihaja, je naša prisilna zakonska ureditev. Zdravnika smo postavili v zelo čudno vlogo. Izvajati mora neke posege, četudi meni, da ti za bolnika niso najboljši. Že nas starše je sistem postavil v čudno vlogo, zdravnike pa sploh. V Sloveniji so zdravniki prvenstveno izvajalci neke zakonodaje. Izgubili smo odnos med zdravnikom in pacientom, ki bi moral biti nekaj posebnega in zaupnega.

Mnogi zdravniki in zdravstveni funkcionarji trdijo, da v Sloveniji glede cepljenja obstaja »konsenz stroke«. Kaj jim odgovorite?

Povem jim, da to niti slučajno ni res. Eno je zdravstvena politika, ki sprejema odločitve na podlagi določenih statističnih podatkov ali vzgibov, ki niso nujno pravilni. Drugo je, kaj se dogaja na ravni znanosti in kaj odkrivajo avtorji bazičnih raziskav v zvezi s cepivi. Pri tem drugem niti slučajno ni nobenega konsenza, vsaj jaz ga doslej še nisem videla. Gre za številne resne raziskovalce, ki s svojimi študijami pritrjujejo, da stvari niso take, kot so videti oz. kot se olepšano prikazujejo javnosti.

Znanstvene študije in cepilna politika so si navzkriž

Karin Rižner: »Že v 30. letih minulega stoletja dobro vedeli, da je cepljenje problematično, a tedaj je to spoznanje ostalo med peščico v strokovno-znanstvenih krogih. Zdaj vsaka informacija naglo zakroži in ljudje lahko začno kritično razmišljati.«

Se na področju varnosti cepiv morda dogaja celo nekakšen znanstveni preboj, je danes razkritih več neodvisnih informacij, ki jih nekoč ni smelo biti? Mislim na delo imunologinje dr. Tetyane Obukhanych, na študije dr. Lucije Tomljenović o avtoimunosti pri avtizmu v povezavi s cepivi …

Pravzaprav se take informacije pojavljajo ves čas, že desetletja, toda živimo v informacijski dobi in danes je vsaka taka študija le minuto stran od vas. Velika prednost je tudi, da je informacije mogoče hitreje širiti. Toda resne težave s cepivi so znane že od zgodnjih začetkov množičnega cepljenja. V 30. letih minulega stoletja so dobro vedeli, da je cepljenje problematično, a tedaj je to spoznanje ostalo med peščico ljudi v strokovno-znanstvenih krogih. Zdaj informacija naglo zakroži in ljudje lahko začno kritično razmišljati. Resnica o cepivih je v medicinski literaturi od nekdaj dobro vidna. Zdravstvena politika pa je nekaj povsem drugega. Šele ko bo splošna javnost o vsem tem izvedela več, bo lahko sprevidela, da spoznanja iz študij hodijo navzkriž s splošno zdravstveno politiko, ki nam jo vsiljujejo.

Nekateri epidemiologi in imunologi priznavajo varnostne probleme cepiv, pozivajo k rešitvi teh problemov, vendar rečejo, da se cepljenje mora nadaljevati. Za vas cepiva v nobeni obliki niso sprejemljiva. Zakaj?

Menim, da so cepiva nevarna in neučinkovita. Postopek zaščite, ali kako naj ga imenujem, se je v vseh 200 letih izkazal kot povsem neučinkovit in celo kontraproduktiven. To imunologinja Obukhanycheva v knjigi Iluzije o cepivih lepo razkrije. Dejstva o cepljenju razloži tako jedrnato, da ne vem, ali jih je sploh mogoče razložiti bolje. Celoten koncept cepljenja je zgrešen. Konceptualno je narobe, da komaj rojenega otroka, ki ima minimalne imunske izkušnje, začnemo bombardirati z imunskimi izzivi, in to na povsem nenaraven način. Narava je porabila milijone let, da je ustvarila človekov imunski sistem, ki deluje perfektno in ne dela napak. Poglejte, kako nas recimo hočejo prepričati, da so avtoimunske bolezni napaka imunskega sistema, kar sploh ni res. Avtoimunska bolezen je povsem normalen odziv imunskega sistema v paniki. Telo ne ve, kaj naj bi počelo, ker je soočeno z nenaravnimi razmerami.

Najbrž ste kdaj naleteli na očitke, da ste darvinistka, češ, potem pa cepiva ukinimo in prebolevajmo bolezni naravno ter se prepustimo naravni selekciji.

Zame to ni očitek. Pri vsem, kar smo ljudje do danes odkrili, smo oponašali naravo. Pogosto precej slabo. V naravi je vse dodelano.

S cepivom nam vstavijo kronično bolezen

Kaj mislite s tem, da so cepiva neučinkovita? Da se cepim proti ošpicam in drugo leto lahko dobim ošpice?

Da, seveda lahko! Cepiva so neučinkovita. Mrtva cepiva so popolnoma neučinkovita in ne dajejo nikakršne imunosti. Živa cepiva pa zgolj prestavljajo dovzetnost za akutno bolezen na kasnejši čas.

Je to zato, ker so nam s cepivi pravzaprav vstavili bolezen? Na videz ne zbolimo zato, ker v telesu že imamo to isto bolezen v kronični obliki?

Tako je. Imunski sistem se ne more odzvati pravilno, če že imate v sebi določeno mutirano bolezen, ki ste jo dobili po napačni poti, prek vnosa z iglo. Nimate prave bolezni, imate pa njeno kronično obliko.

… ki je ne vidimo, ker ne dobimo recimo izpuščaja?

Pravzaprav bolezen vidimo. Resda večinoma nima tipičnih znakov, toda lahko vidimo, da je imunski sistem osebe po cepljenju slab, pojavi se dovzetnost za vse mogoče druge bolezni. A ker nimate tipičnih znakov ošpic, vam seveda nihče ne bo rekel: »Joj, vi pa imate že 14 let ošpice!« Natanko to pa je lahko dejstvo.

Ali lahko komentirate konkreten primer? Kako razumeti razlago matere, ki je svojega sina pripeljala na bioresonančno terapijo in se testirala tudi sama, saj je imela podobne zdravstvene težave kot otrok. Ugotovljeno je bilo, da od otroštva še vedno ni izločila virusa ošpic. Kako je to mogoče?

Preprosto. To, kar so ji vbrizgali, je za vedno ostalo v njej in povzročalo škodo na zdravju. Imela je kronične ošpice. Divji virus ošpic se po kratkotrajnem akutnem poteku bolezni izloči. Imunski sistem ga odstrani, kar vidimo kot izpuščaj. Cepilni virus pa je ustvarjen in vbrizgan z namenom, da v telesu ostane, toda tam se lahko z njim dogajajo nepredvidljive reči.

Kje pa se cepilni virus v telesu nahaja?

Najdemo ga na zelo različnih lokacijah, odvisno od tega, katere poti skuša telo aktivirati za njegovo razstrupljanje. Najpogostejša mesta, kjer po dolgih letih odkrijejo delujoč cepilni virus ošpic, so črevo (ker ga telo skuša po tej poti izločiti), tudi ledvice in jetra, pogosta odlagališča so sklepi, nekoliko redkeje živčevje.

V enem od svojih predavanj ste omenili, da je tipična lokacija, kjer se »skrije« cepilni virus mumpsa, centralno-živčni sistem, predvsem glava, kar lahko privede do kroničnih glavobolov. Mnogi mladi ljudje danes trpijo za kroničnimi glavoboli nepojasnjenega izvora.

Da, klasični zaplet tega pa je kronični meningitis.

Kateri del cepiva se tam »skrije«?

Pri živih cepivih so to običajno kar živi virusi. Ker so ti virusi v cepivu oslabljeni, ne sprožijo močnega imunskega odziva v smislu celičnega imunskega odgovora. Običajno torej po cepljenju ne pride do bolezni, pri kateri bi se celotna mašinerija zagnala v smeri izločanja vbrizganih snovi. Namesto tega pa gredo virusi v celice, kjer lahko ostanejo vse življenje. Kadar je človek imunsko oslabljen, se aktivirajo, razmnožujejo in povzročajo netipične bolezenske znake. V primeru mumpsa imate kronični mumps, ki se lahko kaže kot kronični glavobol ali tudi kaj drugega.

Se pravi – mislimo, da smo s cepljenjem postali varni, dejansko pa smo lahko postali bolni, samo da se vstavljena bolezen odraža na druge načine?

Natanko tako. Če gre za t. i. žive viruse v cepivih, se ti zagotovo lahko razmnožujejo v naših celicah. A tudi kadar ne gre zanje, je v cepivu koktejl toksičnih snovi, ki jih telo skuša izločiti. Vse, kar tujega zaide v nas, bo skušalo telo izločiti ali varno naložiti na mesta, kjer naj ne bi delalo težav. Včasih pa žal ni možnosti niti časa za prvo ali drugo, zato človek zboli.

Kaj se dogaja pri otrocih, katerih matere poročajo, da so po cepljenju proti ošpicam dobili izpuščaj, ki je videti kot ošpice in gre za stranski učinek cepiva? So ti otroci izločili vbrizgani virus ošpic?

Drži. Ti otroci so načeloma celo na boljšem od otrok, ki take reakcije niso imeli.

Ali to pomeni, da potem cepivo ne deluje, če je telo virus izvrglo, torej otrok ni zaščiten?

Zaščiten bi bil lahko samo na en način: da bolezen preboli. Samo to daje imunost, torej jamstvo, da bolezni ne boste več dobili.

Kaj pa se ob reakciji z izpuščajem zgodi z ostalimi sestavinami, ki so bile v koktajlu cepiva, ali lahko ostanejo v telesu in povzročajo škodo?

Lahko. Je pa manj verjetno, saj je v opisanem primeru imunski sistem svojo nalogo opravil. Za to ga imamo! Pogosto pozabljamo, zakaj se je imunski sistem sploh razvil. Splošno prepričanje je, da ga imamo zaradi pritiskov od zunaj, ki skušajo uničiti naš organizem. V bistvu pa se je razvil, da iz telesa očisti stare in poškodovane celice ter da se celice lahko obnavljajo. Če zunanje snovi vdrejo v telo, jih je seveda tudi treba počistiti.

Doktrina temelji na ekonomskih razlogih

Vročina je tista, ki spodbuja čiščenje telesa in tvorbo novih celic, kajne?

Tako, izmenjava starih in nastanek novih celic je proces, ki se z vročino močno pospeši.

Zakaj potem doktrina pravi, da je treba zniževati vročino?

Ker doktrino vodi »Big Farma«. Farmacevtska industrija potrebuje bolnike. Nič ni donosnejšega, kot da poškoduješ otroka za vse življenje, saj bo za vedno odvisen od zdravil. Tako ustvarjajo trg.

Temu mnogi rečejo teorija zarote.

Ampak ni.

Kako ni?

Poglejte, kakšne ukrepe sprejema farmacija. Poglejte, kaj je razkrila v svoji knjigi hrvaška zdravnica Lidija Gajski – stalen trend iskanja novih bolezni. Referenčne vrednosti obolenj se premikajo tako, da zajamejo čim večji del populacije, ki nato postane kandidat za zdravila. Kar je nekoč veljajo kot normalno, se danes razlaga kot patološko. Trend ni nov, poteka skozi celotno 20. stoletje in se nadaljuje, tu ni nobene teorije zarote. Zelo lepo se vidi, da gre za ustvarjanje trga.

To najbrž ne bi bilo tako narobe, če bi izločili vpliv korporacij na javno zdravstveno politiko. Če bi imeli trg na eni strani in javno zdravje na drugi, vmes pa kontrolne mehanizme.

Da. Poglejte cepljenje proti noricam, cepljenje proti mumpsu, cepljenje proti hepatitisu B; razlogi za uvedbo vseh teh cepiv so izključno ekonomski. Preverjala sem statistične podatke, kakšen zdravstveni problem je bil mumps, ko so proti njemu začeli otroke množično cepiti. Številke so banalne. Ker so hoteli preprečiti denimo 15 zapletov na leto, so zapravili ogromno denarja, vse precepili, na koncu pa ugotavljajo, da je cepivo tako ali tako neučinkovito. Cepivo kvečjemu zamakne dovzetnost za mumps iz otroštva v odraslost, ko je bolezen bistveno bolj problematična. Raje ne pomislim na vse otroke, ki jih je cepivo poškodovalo, in na kronično bolne po tem cepljenju. Le koliko na koncu ti stanejo naš zdravstveni sistem? Vse to je zelo dobro za farmacevtsko industrijo.

Težko sem sprejela, kaj delamo lastnim otrokom

Karin Rižner: »Težko je priznati, da smo bili zavedeni. Sama sem potrebovala pol leta, da sem prišla k sebi po vsem, kar sem odkrila v znanstvenih študijah. Vprašala sem se, kaj za božjo voljo delamo lastnim otrokom?!«

Katera spoznanja so vas najbolj prizadela in vam odprla oči?

Najbolj me je prizadelo, ker sem imela tedaj, ko sem problem raziskovala, majhne otroke. Ko vsa ta dejstva iz medicinskih študij o cepivih vidiš hkrati, se vprašaš, kako je sploh mogoče, da družba te prakse še izvaja, zakaj vendar tega nevarnega medicinskega eksperimenta nismo že davno ustavili. Rojeva se tretja, skoraj četrta generacija množično cepljenih otrok, ki so čedalje bolj bolni. To se dobro vidi v vseh statistikah. Vprašala sem se, kaj za božjo voljo delamo lastnim otrokom!? To je bilo zame kot mamo nesprejemljivo početje. Zato sem se odločila, da želim ljudi informirati. Zato že leta predavam staršem. Želim si, da bi bil nekdo to storil zame, ko so se rodili moji otroci. Ker sem jih rodila še pred dobo informacijske revolucije, takih informacij nisem imela. Tedaj si se moral skoraj prelomiti, da si prišel do študij. Zame je bil to velik šok, težko sem sprejela, da otroke mečemo levom. Vsako živo bitje naredi vse, da bodo njegovi potomci prišli v odraslost čim bolj zdravi in nedotaknjeni. Kar počnemo zdaj, je spodjedanje pri temeljih.

Kako bomo prišli iz tega? So kakšni signali, ki jih morda zaznavate?

Hm. Po naravi sem optimistka, toda tukaj, v zvezi s tem vprašanjem, sem zelo pesimistična. Glede na to, kako se stvari v svetu odvijajo, ne vidim izhoda. Končalo se bo tragično. Vedeti moramo, da gre za resne kumulativne učinke. Ukrepi bodo prepozni. Zavozili smo, kar se tiče zahodne civilizacije. To je moje osebno mnenje. Preživeli bodo tisti, ki so na planinah in pasejo krave ter nimajo dostopa do ničesar. Največ tri generacije … Že do konca tega stoletja bo naš svet videti povsem drugače.

Zakaj? Ali imunski sistem degenerira, ker ni postavljen pred izzive, ali zaradi poškodb po cepljenju?

Gre za globalen problem. Imunski sistem človeka ne bo več zmogel delati tega, za kar se je razvil. Ne govorim le o cepljenju, ključna je tudi prehrana. Zahodna populacija se bo preprosto prenehala razmnoževati, na to nas opozarja naraščajoči trend neplodnosti in umrljivosti otrok. Kdor tega ne vidi, si zakriva oči. Zame je to tragično. In to ni nobena teorija zarote. Enostavno vzameš uradne podatke in pogledaš. Dobro je vedeti, kam gre svet.

Katere poškodbe imunskega sistema pa so najbolj vidne?

Kažejo se predvsem v tem, da imajo otroci oslabljen imunski sistem, da so dvakrat na mesec bolni, da imajo celo goro zdravstvenih težav, kar ni normalno: težave s prebavili in kožo, astme, alergije na vse, kar leze in gre … To je sodoben otrok, ki ga vsak dan srečujem.

Ali vsi utrpimo poškodbe po cepljenju?

Gre za paleto izidov, po Gaussovi krivulji. Nekateri reagirajo povprečno, nekateri uspejo priti skozi brez večjih težav, so pa otroci, ki ostanejo poškodovani, in otroci, ki umrejo po cepljenju.

Starši pogosto pripovedujejo: »Moj otrok je povsem redu, nobenih reakcij ni imel.«

Dejansko ni nujno tako, kot je videti navzven. Reakcije po cepljenju lahko grobo razdelim v tri skupine. V prvi so ljudje, ki na zunaj ne trznejo, nimajo niti klasičnih reakcij, kot so oteklina, vročina, rdečina na mestu vboda. Pri njih po cepljenju nismo opazili ničesar. Drugi reagirajo denimo z vročino, morda z izpuščajem, pri teh se je imunski sistem uspel odzvati na prejeti izziv in te snovi skušal izvreči iz telesa. V tretji skupini so tisti, ki so se odzvali pretirano, saj je bilo cepljenje zanje travma. Pretirana reakcija je znak, da je šlo za hud napad na telo in za obupan poskus telesa, da bi se obranilo, a tega ni zmoglo. V teh primerih lahko pride do zelo hudih poškodb, tudi do smrti.

In kaj se pravzaprav zgodi otrokom v prvi skupini?

To so tisti, pri katerih pravzaprav ne veš, kaj se je zgodilo, pokaže pa se sčasoma. Predvsem je treba biti pozoren, kaj je z imunskim sistemom, ali ta otrok odtlej morda večkrat zboleva, ali se mu začno pojavljati razni bolezenski znaki, za katere ni mogoče najti pravih razlogov, razni sindromi, avtoimunske bolezni, izbruhi alergij …

Aluminijev adjuvans otroke naredi alergike na hrano

Alergije starši pogosto povezujejo le s hrano.

Vendar so lahko hkrati te iste alergije posledica cepljenja. Pokažejo se morda šele mesece ali leta kasneje. Tudi če ni bilo takojšnjih reakcij, je treba pri osebi, ki ima kdaj kasneje zdravstvene težave, raziskati, ali ni morda izvirni greh v cepljenju.

Kako je alergija ali intoleranca na kravje mleko povezana s cepivi?

Pozorno si poglejte sestavine cepiv, denimo cepivo DTP (proti davici, tetanusu in oslovskemu kašlju). V teh koktejlih so beljakovine govejega izvora, na katere nas s cepljenjem senzibilizirajo. Tetnusna in davična komponenta sta proizvedeni tako, da po izvoru vsebujeta goveje sestavine, na primer razne goveje serume. Raziskovanje sestavin vam bo razkrilo marsikaj. Osebno menim, da so hud problem v cepivih predvsem adjuvansi. Tudi ti so tesno povezani z alergijami. Adjuvans ne deluje le na tisto, kar je vbrizgano skupaj z njim v cepivu, ampak tudi na vse drugo, kar vnesete v telo, ko adjuvans v telesu že deluje. Aluminijeve soli, te so najpogostejši adjuvans, so ekstremno stabilne spojine. Ugotovili so, da lahko v telesu ostanejo celo vse življenje. To povzroči, da je imunski sistem ves čas razdražen. Če adjuvans tega ne bi povzročal, ga v cepivih ne bi uporabljali. To pomeni, da je imunski sistem cepljene osebe zaradi adjuvansa ves čas v nenormalnem stanju in da vse, kar človek poje, denimo beljakovinskega, zaradi tega lahko postane problematično. Opisani mehanizem ni nobena skrivnost. Medicinskim strokovnjakom je dobro znan.

Če nam vbrizgajo aluminijev adjuvans, lahko postanemo alergični na lastno hrano?

Absolutno. Podobno delujejo antacidi, ti prav tako vsebujejo aluminijeve soli in imajo adjuvansni učinek. Pred kosilom vzamete zdravilo za umirjanje želodčne kisline, nato greste jest. Najprej imate v želodcu aluminijeve soli, sledi jim beljakovinska hrana; taka kombinacija vas lahko senzibilizira na vso hrano, ki vsebuje večje količine beljakovin.

Ali večjo škodo zaradi aluminijevih adjuvansov utrpijo ljudje, ki imajo slabše delovanje črevesja in motnje črevesne flore?

Seveda. To je zelo pomembno, stanje črevesja je glavni dejavnik imunosti sploh. Kadar črevesje v kri prepušča makromolekule, ki se niso popolnoma razgradile na t emeljne gradnike, se pojavi težava. Narava je načrtovala, da nerazgrajene molekule hrane ne smejo preiti v kri. Če se to dogaja, je to za organizem alarm, saj nima zaščitnih mehanizmov. Pojavi se reakcija.

Kaj pa količina? Pogosto poslušamo, da so aluminijeve soli vbrizgane v tako zelo majhnih količinah, da to ne igra nobene vloge.

V toksikologiji je znan pojav, ki se imenuje hormeza. Hormeza je značilna za vse organizme in za vse strupe, v naravi je univerzalna. Hormeza nas uči, da koncentracija strupa in njegov biološki učinek nista premosorazmerna in linearna, ampak so največji učinki običajno v povezavi s strupi najmanjših, minimalnih koncentracij. Nihče ne ve natanko, zakaj je tako, znanost to še raziskuje, toda hormeza je kljub temu dobro znan mehanizem. Pravzaprav je logična, saj je podlaga vsem fiziološkim procesom. Pomislite, v telesu imamo hormone, ki jih ni na grame, ampak se v kri sproščajo izjemno majhne količine. Hormoni so izjemno močni v minimalnih količinah. Narava je racionalna.

Cepijo, čeprav vedo za škodo na možganih

Karin Rižner je prepričana, da je konceptualno narobe, če komaj rojenega otroka začnemo bombardirati z imunskimi izzivi, in to na nenaraven način: »Narava je porabila milijone let, da je ustvarila človekov imunski sistem, in ta deluje perfektno, brez napak.«

Majhna količina živega srebra ali aluminija v cepivu, denimo 500 mikrogramov, torej ni nujno tako zelo majhna, kot nam skušajo prikazati?

Kje pa, te številke sploh niso majhne! Nekoč sem preračunala odmerek starega cepiva DTP, ki ga je dobil moj sin pri treh mesecih, in ugotovila, da so ga 50-krat predozirali z živim srebrom. Meni so seveda rekli, da je cepivo popolnoma varno. Ko sem konkretna vprašanja postavila toksikologom, je na drugi strani nastala samo tišina. Varnostnih študij, ki bi ugotovile, kako je z doziranjem najhujših živčnih strupov v cepivih, pa nimamo. Nikoli jih niso izvedli.

Najbrž je razlika tudi, ali nek toksin pojemo ali nam ga vbrizgajo v mišico?

Seveda, razlika je bistvena. Pri vbrizganju preidejo vse količine bistveno hitreje v krvni obtok, saj ni prav nobenih mehanizmov, ki bi to preprečili. Če iste snovi pojemo, so vmes sluznica in jetra, vsa kri iz črevesja gre najprej v jetra. Tam imamo razstrupljevalne mehanizme, ki preprečijo, da strupene snovi potujejo v kri in naprej po telesu. To je bistveno, obeh poti se sploh ne da primerjati.

Kaj pa krvno-možganska pregrada? Zdravniki staršem pogosto zatrjujejo, da nevarne snovi v cepivih ne prehajajo v otrokove možgane, ampak se hitro izločijo. Posebej to zatrjujejo za aluminij. V minulih dveh desetletjih je nastala vrsta študij, ki kaže nasprotno, da aluminij ostaja v telesu in se nalaga v možganih, kjer povzroča nevrološke okvare. Kako je s tem?

Večino cepiv, ki so v uporabi danes, so razvili še v času, ko to je bilo izdelovanje cepiv v povojih. Resda so jih izboljševali, a v začetku niso vedeli, da lahko pride do takih problemov. Krvno-možganska pregrada se postopoma izgrajuje in je bistveno drugačna pri odraslih kot pri otrocih. Obstajajo okoliščine, ko se pregrada podre. Ko sem v medicinski literaturi raziskovala cepivo DTP, sem našla informacije, zaradi katerih menim, da je to, kar se je tedaj dogajalo, kriminalno dejanje. Komponento oslovskega kašlja (pertusis) so proizvajalci cepiv dodajali k drugim cepivom zato, ker so natanko vedeli, da podira krvno-možgansko pregrado.

Podira?

Ja. Če vbrizgate koktajl in so v njem formaldehid, živo srebro, aluminij in še marsikaj, zraven pa nato dodate toksin pertusisa, ste si zagotovili, da bo vse skupaj končalo v možganih. Eksperimentalno so to počeli na živalih. Preizkušali so, kako živalim povzročiti encefalitis, torej vnetje možganov. Ugotovili so, da toksin pertusisa povzroči vnetje možganov. To so vedeli že precej prej in vse od začetkov uporabe cepiva DTP. V deželah tretjega sveta staro cepivo DTP še uporabljajo, tudi v Srbiji ga še uporabljajo, kljub vsem znanstvenim dokazom, kakšno škodo povzroča v možganih otrok. To me je osebno prizadelo. Odločitve ima v rokah stroka v povezavi s politiko in te odločitve so lahko zelo napačne. Kot starš, ki hočeš svojemu otroku najboljše, pa nimaš nobene besede.

Kaj pa formaldehid? Slovenski cepilni funkcionarji nam zatrjujejo, da je nenevaren, saj ga telo v majhnih količinah tvori tudi samo, včasih rečejo celo, da je »esencialen«.

Kdor to govori, bi si moral prebrati toksikološke študije, ki formaldehid uvrščajo med rakotvorne snovi. Formaldehid ni običajen produkt presnove v normalnih razmerah, pač pa v patoloških. Poleg tega ne vemo, kje ima neko telo svojo mejo, ta je grozljivo individualna.

K vam prihaja veliko otrok, poškodovanih s cepivi, kajne? So vam starši to povedali ali ugotovite s terapijo?

Ugotovim s testiranjem. Starši natanko vejo, da je nekaj narobe, saj najbolje poznajo svojega otroka in vedo, kako se odziva. Ne gre vedno le za cepiva, so še druge obremenitve, učinki pa so kumulativni. Zelo pomembno je tudi zdravje matere, ki otroka donosi in doji. Prej smo se spraševali, zakaj nekateri na cepiva reagirajo burno in drugi ne. Vzemimo težke kovine. V jetrih imamo posebne mehanizme, ki jih razstrupljajo. Nekoč je bilo težkih kovin zelo malo in bile so v zemlji, dokler jih človek ni začel kopati in iz njih izdelovati razne stvari. Kemična industrija je v 20. stoletju zelo napredovala, zato je teh snovi v okolju veliko. To je nov dejavnik, s katerim človek ni bil doslej še nikoli soočen. Zdaj je postalo zelo pomembno, kakšni so posameznikovi razstrupljevalni mehanizmi, njihova sposobnost in kapaciteta. Raziskave kažejo, da ima približno polovica populacije dobro razvite encime v jetrnih celicah, imenujejo se glutation-S-tranferaze, namenjeni pa so razstrupljanju oz. pripravi strupov, da se bodo odplaknili iz telesa. Približno polovica populacije ima evolucijsko prednost, pri njih ti encimi delujejo neokrnjeno. Druga polovica ima resen hendikep. To je biokemijsko ozadje, zakaj nekateri ljudje na vbrizganje cepiv reagirajo tako divje. Zdaj pa si predstavljate mamo, ki ima amalgamske zalivke, torej živo srebro v zobeh, donosi otroka, ga doji, sama je obremenjena s težkimi kovinami in te so zašle v otroka. Njen otrok je preobremenjen in, če nima dobro delujočih razstrupljevalnih encimov, nima tako rekoč nobene možnosti, da se bo vseh mogočih strupenih snovi očistil, ko mu jih bodo še dodatno vbrizgali v telo. Pride do tragedij.

Medicina poškodovanim s cepivi nima kaj ponuditi

Kaj lahko starši naredijo, če je otrok poškodovan? Ameriški Nevrolog dr. Russel Blaylock v svojih študijah razlaga, kako cepljenje okvari razstrupljevalne mehanizme otroka. Otroci si opomorejo s pomočjo terapij, ki spodbujajo tvorbo glutationa in ponovno aktivirajo razstrupljevalne mehanizme.

Do neke mere je to mogoče. Toda del populacije ima okvarjen gen za tvorbo glutation-S-transferaze in ti imajo v sodobnem svetu zelo malo možnosti, da bodo dobro prišli skozi. Nekaterim je mogoče pomagati, jih podpreti s snovmi, ki jih njihovo telo nujno potrebuje. Bojim pa se, da konvencionalna medicina v tej smeri ne dela ničesar. Ko pride do škode, nima kaj ponuditi.

Morda zato, ker mora najprej sploh priznati, zakaj je prišlo do škode?

Tudi če prizna, ni nič drugače. Še vedno nima kaj ponuditi. Navsezadnje je v svetu dosojenih že zelo veliko odškodnin za zdravljenje bolezni, ki so posledica cepljenja. Vsekakor je že priznano, da po cepljenju prihaja do resnih okvar zdravja.

Pri nas praviloma ne.

Govorim v svetovnem merilu. Kljub temu konvencionalna medicina v takih okoliščinam družinam otrok, poškodovanih s cepivi, nima kaj ponuditi, to pa zato, ker ničesar zares ne zdravi, ampak s pomočjo kemičnih alopatskih zdravil blokira simptome.

So družine, ki pridejo k vam, tiste družine, ki ne najdejo drugega izhoda?

Večinoma. Pridejo po ustnem izročilu. Nekdo jim je povedal, da bi se škoda morda dala vsaj delno popraviti. Sama sem bila v taki situaciji. Najprej imaš povsem zdravega otroka in nato ni več zdrav. Prepuščen si samemu sebi, greš križev pot. Ugotoviš, da si ostal bolj ali manj sam. Zelo moraš biti iznajdljiv, da najdeš kakšno pomoč. Bodisi zadevo vzameš v svoje roke, kar je zelo težko, saj večina od nas ni zdravnikov, bodisi poiščeš pomoč alternativnih strokovnjakov.

K vam kot bioresonančni terapevtki pride na primer otrok, ki je po cepivu proti ošpicam, mumpsu in rdečkam dobil hudo drisko, ki se kar ne ustavi, starši vidijo, da je otrok postal drugačen, jokav, njegov razvoj postopoma nazaduje. Kaj lahko naredite?

Najbolj tragično se mi zdi, da za te otroke ni poskrbljeno, da niso dobili pomoči. Če pridejo starši še pravi čas, se da veliko pomagati. Pogosto žal pridejo bolj ali manj zastarani primeri, čez leto, dve, pet, ko je težko kaj storiti. Čudežne rešitve ni, saj je škoda v telesu v tem času običajno že nastala. Prišlo je do degeneracije tkiv, posebej če gre za živčevje. Opisali ste otroka, ki je morda utrpel vnetje možganov (encefalitis), to je še kar pogost stranski učinek.

Torej ni eden na milijon?

Niti slučajno. Otroke cepijo prej, preden imajo dobro zaščiteno živčevje. Po rojstvu je živčevje otroka povsem nezaščiteno, nato pa se približno do 18 ali 20 meseca življenja živci obdajajo z mielinskimi ovojnicami. Do tedaj so vrata in okna na stežaj odprta, da gre kaj narobe. In velikokrat gre narobe. Nihče se ne ukvarja s tem sistematično, da bi videli, kolikšne so resnične številke in koliko je na ta način nevrološko prizadetih otrok.

To verjetno niso vedno huda vnetja možganov, pri katerih bi otrok moral v bolnico. Je mogoče, da otrok veliko joka, kriči, je neutolažljiv, kaže druge znake, ki pa jih starši ne prepoznajo kot vnetno dogajanje v možganih?

Spet smo pri Gaussovi krivulji. Večinoma se pojavlja t. i. obolenje nizke stopnje, ne vem, kako bi ga imenovala drugače. Nikakor ne moremo reči, da gre za blago obliko, ker je vnetje možganov vedno resno, ni pa nujno, da se znaki pokažejo takoj. Nastanejo lahko tudi sčasoma. Poškodbe na možganih se lahko zgodijo točkovno. Sprva niso zaznavne niti na medicinskih diagnostičnih napravah (npr. CT ali MRI). Neredko jih najdejo pri avtopsijah, posmrtno. Tedaj se vidi, da so poškodbe zaradi encefalitisa drobne, a množične. Vnetje možganov je lahko razširjeno na velikih površinah, ni pa akutno in tako obsežno, da bi otrok vidno hudo zbolel. Vse je lahko videti dokaj normalno.

In nato pride do regresije v razvoju …

Da. Simptomi so različni, saj poškodbe nastajajo na različnih možganskih centrih. En otrok ima težave z razvojem govora, drugi z ravnotežjem in koordinacijo … pojavijo se vse mogoče nevrološke, vedenjske in razvojne motnje.

Je tu pot do avtizma?

Lahko je tako. Avtistični spekter je zelo širok. Nekateri otroci postanejo malo dislektični ali malo hiperaktivni, nek otrok pa se zapre v svoj svet, gleda v steno in kriči takoj, ko se ga dotaknete.

Kolaps zdravstvenega sistema je neizogiben

 

Karin Rižner otrokom s poškodovanim imunskim sistemom praviloma svetuje spremembo prehrane: »S cepivi poškodovani otroci so skoraj vedno tudi alergiki. Nujno potrebujejo dodatke antioksidantov, mineralov, glutationa in drugo. Pomagati jim je treba, da začno uporabljati lastne mehanizme, prek katerih se bodo razstrupili.«

Kako popravljati posledice po cepljenju?

Obstaja vrsta podpornih terapij, ki lahko pomagajo, na primer bioenergija. Te se s konkretnim problem v telesu ne ukvarjajo neposredno ciljno. Bioresonanca in homeopatija sta metodi, ki delujeta neposredno na problem. Zasnovani sta na enakih temeljih. Bioresonanca natančno določi, kje in v čem je imunska težava, kakšne so obremenitve telesa, nato pa terapevt določi ciljane ukrepe. Zelo pomembno je, kakšno hrano in morebitne dodatke potrebuje otrok, kaj vse mora izločiti, kako mu lahko pomagamo, da se bo znebil strupov in okvar imunskega sistema. Homeopat sprva na podlagi pogovora s starši ugotovi, v kakšnem stanju je otrok, nato pa se prav tako odloča za ciljane ukrepe (s katerimi homeopatskimi zdravili lahko pomaga). Praviloma svetujem, da otrok spremeni prehrano. S cepivi poškodovani otroci so skoraj vedno tudi alergiki. Nujno potrebujejo dodatke antioksidantov, mineralov, glutationa in drugo. Pomagati jim je treba, da začno uporabljati lastne mehanizme, prek katerih se bodo razstrupili. Hkrati pa je mogoče z bioresonančno metodo razstrupljanje na usmerjen način pospeševati. Na primer, odločimo se, da bomo pospeševali čiščenje živega srebra iz telesa in izvajamo tako terapijo.

Kakšni so uspehi?

Zelo so odvisni so od tega, kdaj človek pride po pomoč. Živčne celice se praviloma ne obnavljajo in poškodba lahko postane nepopravljiva. Pogosto je tragično, ko do tega pride. Večina staršev ne ve, kam naj se obrnejo. Pomoč skušajo dobiti pri zdravnikih konvencionalne medicine, a tam običajno napredka ni. Zdravniki večinoma ne znajo pojasniti, kaj se dogaja in zakaj je do česa takega prišlo. Običajno postavijo kakšno diagnozo, za katero rečejo, da je dedno pogojena in da bi v vsakem primeru prišlo do tega. Čedalje več je takih otrok. Vsakdo seveda pride na svet s svojimi genetskimi danostmi, prednostmi in šibkimi točkami, a zdravstvenih težav nikakor ni mogoče razložiti le s tem, češ, vaš otrok je prizadet zaradi genov. Tak se je pač rodil. To ni res.

Je za alergike tveganje resnih reakcij po cepljenju večje?

Seveda. Alergiki imajo že okvarjen imunski odziv, zato je pri njih toliko večja verjetnost, da se bodo težave v tej smeri še bistveno bolj izrazile.

Doktrina pravi, da bi morali določene imunsko šibke ljudi še pogosteje cepiti …

Zato, ker kot merilo za varnost pred boleznijo jemljejo izključno prisotnost protiteles. Smešno je, saj je v strokovni literaturi že dolgo znano, da protitelesa niso nujni pogoj za imunost in da ljudje z visoko ravnjo protiteles vseeno zbolevajo za boleznijo, proti kateri so cepljeni. To lahko preberete v vsakem imunološkem učbeniku. Gre za zakrivanje oči ali preusmerjanje pozornosti, kot nekomu ustreza.

Bodo res potrebne dve do tri generacije, kot ste napovedali, da se bo sistem zrušil? Številke so že katastrofalne. V ZDA ima simptome avtizma po podatkih Univerze Yale iz leta 2013 vsak 31. deček.

To je resnični problem in ne premalo cepljenih v populaciji! Ta problem je vsekakor že viden. Ko sem prej govorila o dveh do treh generacijah, sem mislila predvsem na to, da se tedaj ne bomo mogli več razmnoževati, to je skrajna meja, ki jo vidim. Kolaps zdravstvenega sistema pa je neizogiben in zgodil se bo veliko prej, saj je ta pristop k zdravljenju finančno nevzdržen. Pozornost se preusmerja stran od pravih problemov, določne interesne strukture nočejo, da vidimo vzroke. Sem generacija, ki proti ošpicam ni bila cepljena in to bolezen smo prebolevali doma, s svojo mamo, prišel je zdravnik, postavil diagnozo, to je bilo vse. Ni bilo ne cepiv ne zdravil. Enako danes otroci v Sloveniji prebolevajo norice oz. vodene koze. Zdravstveni sistem ima s tem minimalne stroške. Zapleti so res redki, morda pri enem otroku na deset tisoč pride do zapleta na možganih, večinoma pri mlajših od enega leta …

… ki bi bili zaščiteni prek materinega mleka, če bi njihova mati prebolela ošpice. Morda ti otroci, ki so imeli pred desetletji take zaplete, niso bili dojeni?

Natančno tako. Pa poglejte, kako je danes. Zdravniki se v ordinacijah spopadajo s poplavo otrok, od katerih so mnogi neprestano bolni, dobivajo vsa mogoča zdravila, mnogi so alergiki, ki potrebujejo posebno zelo drago hrano. Zdravstveni sistem mora vse to financirati, saj starši bremen pogosto ne zmorejo. Nastaja tudi večja skupina ljudi, ki bodo vse življenje odvisni in jih ne bo mogoče izšolati ali zaposliti. To vodi v kolaps zdravstvenega sistema in nato v kolaps družbenega sistema. Sprašujem se, do kod bodo številke še morale priti. Sem pesimistična. Ker smo globoko sredi vrtinca, je prepozno, da bi karkoli storili. Ne vem pa, kaj bo sledilo.

Problem je premalo imunih, ne premalo precepljenih

Lahko še kaj poveste o ošpicah? Kaj se bo zdaj zgodilo, če bo še več staršev prenehalo cepiti svoje otroke? Se bodo ošpice vrnile? Bo panika, ko bodo otroci ošpice prebolevali?

To je zanimivo vprašanje. Pogosto slišimo, kaj bo, »če bo precepljenost populacije upadla«, toda že vprašanje je zastavljeno slabo. V sedanji družbi se namreč soočamo z upadom imunosti – to je naš pravi problem, ne upadanje precepljenosti. Moj odgovor je: »Absolutno.« Vse nalezljive bolezni, kot so ošpice, mumps, rdečke, otroška paraliza in druge, se bodo vrnile v obliki akutnih epidemij. Zdaj so to potlačene bolezni. Imamo jih v sebi, vendar jih ne dojemamo tako, ker so v drugi obliki – kronične. V akutni obliki se ne bodo vrnile zato, ker precepljenost populacije upada ali ker imamo neustrezno cepilno politiko (no, to drži, to imamo). Vrnile se bodo, ker ljudje, ki so pridobili resnično imunost nanje, tako da so jih preboleli, po naravni poti umirajo. Poglejte starostno piramido ošpic. Jaz sem rojena v 60. letih, ko smo ošpice imeli skoraj vsi. Rojeni po letu 1969 in 1970 so cepljeni. Starejša generacija umira, rojevajo se nove cepljene in neimune generacije, problem pa so tudi neimune matere. Sama sem na svoje otroke prenesla imunost na ošpice, moja hči je nato ošpice kasneje še prebolela. Danes tega vzorca ni več. Ko bo število cepljenih neimunih ljudi dovolj veliko, bo prihajalo do izbruhov. Ne gre torej za število cepljenih ali precepljenost, taka razlaga je slaba.

Torej lahko zapišemo: Nalezljive bolezni se bodo vrnile – prej ali slej.

Da. Napišite. Prihajajo nazaj.

Verjetno bo medicinska oblast ob tem s prstom kazala na starše, ki niso cepili svojih otrok.

Toda to nima prav nobene zveze s precepljenostjo! Cepiva kmalu izgubijo svoje delovanje. V literaturi sta znana dva pojava, primarna in sekundarna odpoved cepiva. V prvem primeru cepivo nikoli ni delovalo, drugi primer pa nam pove, da cepivo izzveni. Pri živih cepivih, kot je cepivo proti ošpicam, je to »klasika«. Vbrizgajo vam povzročitelja, virus se v vas nek čas razmnožuje, nato pa običajno izzveni.

Karin Rižner: »Če telesno temperaturo znižujete, blokirate naravne procese zdravljenja, agonija se podaljša. Ljudem priporočam, naj telesno temperaturo pustijo pri miru.«

Se pravi, izbruh ošpic v britanskem Walesu leta 2013 ni nič presenetljivega, gre za pojav odpovedi cepiva?

Tako je. Ti pojavi bodo čedalje pogostejši. Napovedujem. Lahko me primete za besedo. Vsakokrat je mogoče preveriti, koliko obolelih v epidemiji je bilo cepljenih in koliko necepljenih, kar bo pokazalo, da je obojih približno enako, torej cepivo ni delovalo in si ga lahko zataknete za klobuk.

Pri ošpicah ljudje morda to še razumejo. Pri otroški paralizi je drugače, saj si večina predstavlja, da so vsi oboleli za to boleznijo v smrtni nevarnosti …

… kar je popolna neumnost. Res je, da je razumevanje v drugem primeru težje, kajti otroška paraliza je bolezen, ki je dobila ime po zapletih, ne po tem, kako jo doživlja celotna populacija. Ta praviloma sploh nima nobenih simptomov. Že ime bolezni ima zastraševalni učinek. Enako je pri klopnem meningoencefalitisu.

Se bo tudi virus poliomielitisa vrnil in bomo imeli izbruhe otroške paralize?

Virusi polia pri nas niso endemični, posamični izbruhi pa so vedno bili in bodo. Primeri otroške paralize se danes skrivajo pod drugimi imeni, s čimer se daje vtis, da smo bolezen izkoreninili. Taki primeri, kot so se pojavljali pred pol stoletja, se zdaj imenujejo virusni meningitis, meningoencefalitis, kitajski paralitični sindrom, flakcidna akutna paraliza …

Zahodna družba pričakuje, da bo z izkoreninjenjem nekega virusa odpravila bolezen, nato pa se bo lotila izkoreninjanja naslednje … Ali ni tako, da človeško telo uporablja različne mikroorganizme za ista bolezenska stanja, jih nadomešča, po potrebi zamenjuje? Ali ni tako, da če s cepivom začasno blokirate en mikroorganizem, njegovo vlogo prevzame drugi?

Človek z mikroorganizmi živi v sožitju, vedno smo se prilagajali drug drugemu. Ko nekdo začne šariti po tej simbiozi, je veliko vprašanje, kaj bo nastalo. Kot zdaj kaže, desetletja množičnega cepljenja niso prinesla nič dobrega. Ko se rodimo, dobimo imunski sistem matere. Uporabljamo ga, dokler mehanizmi zaščite prek nosečnosti in dojenja ne izzvenijo, nato smo prepuščeni svojemu imunskemu sistemu, ki se razvija ob srečanju z vrsto povzročiteljev. Kdaj jih premagujemo z več, drugič pa z manj težavami. Logično je, da ta proces poteka v otroštvu. Starejši smo, manj novih stvari srečamo. Kadar otroške bolezni prestavljamo v odraslost, se to lahko slabo konča. Mumps, ošpice, rdečke, norice so po puberteti problematične bolezni. Niso nevarne ali smrtne, a preboleva se jih v bistveno težji obliki, tudi z zapleti.

Kaj pa resen možganski zaplet pri ošpicah, kot je subakutni sklerotični panencefalitis (SSPE)? Kako ravnati, da do takih zapletov pri našem otroku ne bo prišlo?

Ja, to je zdaj problem. Narava je namreč že naredila mehanizem, ki je dobro funkcioniral. Mi pa smo ga razrušili! Težko ga bo umetno sestaviti nazaj, saj smo podrli način prenašanja naravne imunosti iz generacije v generacijo. Narava je poskrbela, da so bili dojenčki kot najbolj ranljivi člani družbe pred temi tveganji zaščiteni, saj so dobivali protitelesa od matere, ki je bolezen prebolela, toda ta mehanizem narave smo z desetletja trajajočimi cepilnimi programi povsem uničili. Dojenčki so zdaj ranljivi, v preteklosti pa niso bili. Če bomo skušali preiti nazaj na naravne načine varovanja pred boleznimi, bo nastal problem, kako v vmesnem obdobju zaščititi najmlajše. Toda to bo verjetno edini način, da začnemo na dolgi rok popravljati škodo, ki smo jo povzročili z množičnim cepljenjem.

Če gledamo posamično, kaj lahko storijo starši, če sploh kaj?

Edina stvar, ki jo lahko naredijo, je to, da otroku pomagajo pri naravnem razvoju čim močnejšega imunskega sistema.

In če otrok dobi ošpice?

Jih pač dobi. Pravilno moramo postopati. Vznemirjala bi se, če bi otrok dobil ošpice v prvem letu, saj so dojenčki res bolj dovzetni za kakršnekoli zapete, na primer za pljučnico, meningitis, tudi encefalitis. Sodoben način življenja je slab. Matere nenehno opozarjam, da z enomesečnim otrokom ne bi smele v supermarket, dojenček tam nima kaj početi. V prvem letu je otroka treba zavarovati, posebej če ni zaščiten prek mame, ker mati določenih bolezni ni prebolela. Treba ga je kolikor je mogoče izolirati, paziti na higieno, ni dobro prirejati družinskih slavij, kjer otroka vsakdo pestuje. Taki ukrepi sicer niso trdna zaščita, a tveganje zelo zmanjšajo. Pravzaprav druge možnosti sploh ni.

Oslovskega kašlja je precej več kot mislimo

Kaj pa oslovski kašelj? Na socialnih omrežjih se matere rade pohvalijo, da so s cepivom pred to boleznijo zavarovale svojega otroka, nato pa se hudujejo na necepljene otroke, ki naj bi ogrožali vse ostale. Praksa tega ne potrjuje, kajne, necepljeni in cepljeni enako zbolevajo in epidemije se pojavljajo cepljenju navkljub?

Od jeseni 2012 do spomladi 2013 smo imeli pri nas zadnjo večjo epidemijo oslovskega kašlja, ki se sicer pojavljajo redno na 44 mesecev. Tako je že dolgo, po vsem svetu, čeprav ne vemo zakaj. Bolezen se pojavlja tudi, ko večje epidemije ni. Zadnja epidemija je bila kar intenzivna, tudi v svoji terapevtski praksi sem videla več otrok z oslovskim kašljem. Mislim, da jih je k meni prišlo 15 do 20. Nekateri so bili cepljeni, nekateri ne, približno enako.

Ali ti otroci opravijo testiranje na oslovski kašelj pri zdravniku?

Ne. Večinoma to ni praksa. Niti ni zaželeno, da bi bolezen »našli«, saj bi jo vendar morali zajeziti s cepivom. Pogosto zdravnik v takem primeru diagnosticira atipično pljučnico ali podobno bolezen. Otroke testirajo zelo redko, testov ne opravijo niti tedaj, kadar imajo pred sabo tipične znake. Skoraj nihče zaradi te bolezni ni hospitaliziran, razen če gre za zelo majhnega dojenčka.

Ali bioresonančna metoda ugotovi, da gre točno za to bakterijo?

Da, ugotovimo, da ima otrok bakterijo Bordatella pertussis. Kdor želi, gre seveda lahko tudi na odvzem brisa, čeprav ta ni zanesljiv pokazatelj. V strokovni literaturi je lepo razloženo, da imajo lahko cepljeni, pri katerih je bris negativen, vseeno oslovski kašelj.

Statistika oslovskega kašlja je torej neuporabna, ne vemo, koliko natanko ga je?

Ja, na žalost. V statističnih prikazih imamo popolnoma izkrivljene številke.

Vročino pustite pri miru

Kaj menite o vročini, kdaj jo je treba zbijati, če sploh, in zakaj?

Vročina je regulacijski mehanizem organizma pri okužbi. Razlogi, zakaj do nje pride, so v glavnem trije. Pri višji telesni temperaturi je imunski sistem bolj aktiven. Tedaj smo v prednosti, nastaja več imunskih celic, laže se je boriti. Drugič, povzročitelji so večinoma prilagojeni na telesno temperaturo in s segrevanjem jih telo spravi v težave, saj nimajo optimalnih pogojev za rast in razmnoževanje. In tretjič, pri višji temperaturi se naša presnova pospeši, zato jetra razstrupljajo bistveno hitreje. Jetra so zelo pomemben imunski organ. Kadar zbolite, mora to troje delovati. Če telesno temperaturo znižujete, blokirate naravne procese in zdravljenje poteka počasneje. Morda je lahko tisti hip malce manj naporno, če vzamete zdravilo, toda agonija se podaljša. Ljudem priporočam, naj telesno temperaturo pustijo pri miru. Vgrajen imamo mehanizem termoregulacije, ki vročine nikakor ne bo spustil nad 42 stopinj. Zelo redke so že temperature znatno prek 40, saj telo prej nekoliko zavira. Dobro, lahko gre do 40,5 ali 40,6, potem pa se ustavi.

Spomnim se zdravnice, ki je na nekem forumu staršem razložila, da njeni otroci bolezen vedno prebolevajo brez zniževanja vročine, tudi če preseže 40 stopinj. V ordinaciji staršem rečejo, da je treba zniževati nad 38,5. Kako naj to razumemo?

Zdravnike tako učijo. Na fakulteti je taka doktrina.

Da ne bi prišlo do vročinskih krčev?

Do krčev ne pride zaradi visoke temperature, ampak zaradi njenega prehitrega naraščanja. Možgani težko prenašajo pregrevanje in se ob naglem dvigu včasih ne morejo prilagoditi. Imunski sistem lahko odreagira zelo agresivno, posebej pri otrocih. Problem nastane, če ima človek okvarjeno termoregulacijo, kar je seveda problem možganov, ne vročine same. Gotovo se je zniževanje vročine z zdravili razpaslo zaradi vpliva farmacije, ki krepi miselnost, da je treba vzeti to zdravilo, ono zdravilo … to se vidi tudi pri drugih nepotrebnih posegih v telo. V pediatričnih ambulantah se izvaja vrsta posegov, ki jih pred desetletji ni nihče izvajal in jih otroci tudi danes ne potrebujejo. Nekoč skoraj noben fantek ni imel težave s kožico penisa, zdaj imajo domnevne težave tako rekoč vsi. Narava je naredila napako, dobro da imamo pediatre, ki jo bodo popravili. Tu se ustaviš in si rečeš: »Čakajte, nekaj je narobe.« Takih posegov je še veliko. Rezanje žrelnic, predpisovanje antibiotikov za vsako banalno okužbo, celo za viroze … seveda je drugače, če je otrok življenjsko ogrožen, a mnogi ukrepi so res nepotrebni in kontraproduktivni.

Dokazano je, da nekatera cepiva, na primer proti ošpicam, mumpsu in rdečkam, povzročajo vročinske krče. Je cepivo pokvarilo termoregulacijski mehanizem v možganih?

To ne velja le za cepivo OMR, ki ga omenjate. Cepivo DTP je klasičen zgodovinski primer, ki povzroča možganske krče. Vsa cepiva, ki lahko povzročajo meningitis, encefalitis in okvare možganov, lahko delujejo tudi kot povzročitelji epileptičnih napadov in vročinskih krčev. Med obema ni neke bistvene razlike. Vročinski krči so pravzaprav epileptični napadi, povezani z vročino, oboji pa so klasičen zaplet po cepljenju, predstavljen v mnogih medicinskih študijah.

Kaj pa otroci, ki cepiv niso prejeli in imajo vročinske krče?

Teh otrok je zelo malo. To so občutljivi otroci, pogosto imajo občutljivo živčevje, lahko so nagnjeni k nevrološkim posledicam po medicinskih posegih, torej tudi po cepljenju, pri njih se pojavljajo zapleti po anestezijah, nekateri imajo vedenjske težave, razvojne motnje. Iz tega lahko sklepamo, da se jim živčni sistem počasneje razvija. V svoji praksi srečam enega otroka z vročinskimi krči na leto. Večinoma starše zastrašujejo, saj vročinski krči niso tako nevarni, kot se jih predstavlja, in tudi posledic ne puščajo. Otroci jih prerastejo. Starše opozorim, da morajo biti pozorni, čeprav tu gre za minutke in krča največkrat ne ujamejo. Napad je videti zelo dramatično, pomembno pa je pravilno ravnanje, položaj jezika, da se otrok ne bi zadušil. Fizikalne metode so pogosto pomembnejše od kemičnih. Otroka morajo starši fizikalno shladiti v kopeli, ki je enake temperature kot otrok, nato pa postopoma dolivati hladnejšo vodo, da se temperatura počasi znižuje. Največja napaka je otroka položiti v mrzlo vodo. Večino teh staršev zdravniki opremijo z zdravili za prekinjanje krča.

S cepivom proti tuberkulozi so naredili alergike na snov v mleku

Narava je poskrbela, da so bili dojenčki kot najbolj ranljivi člani družbe pred tveganji zaščiteni, saj so dobivali protitelesa od matere, ki je bolezen prebolela, toda ta mehanizem narave smo z desetletja trajajočimi cepilnimi programi povsem uničili, poudarja Rižnerjeva. Dojenčki so zdaj ranljivi bistveno bolj kot nekoč.

Lahko pojasnite, kaj so tuberkulini in zakaj ima toliko otrok težave z njimi?

Zato, ker so bili verjetno besežirani. Gre za cepljenje proti tuberkulozi, ki je v Sloveniji potekalo kakih 50 let. V tem obdobju je cepivo BCG v porodnišnici prejel vsak otrok, med tem ko so pred desetletji cepili tudi starejše generacije. V telo so vbrizgali žive oslabljene bakterije goveje tuberkuloze. Prave tuberkuloze si niso upali vbrizgavati, saj ni nedolžna bolezen, zato so si povzročitelja sposodili od krav (podobno kot so v zgodovini uporabljali gnoj kravjih koz, ker si niso upali vnašati gnoja črnih koz). Predvidevali so, da bomo tako dobili zaščito, a ni delovalo. Uspelo pa jim je, da so nas senzibilizirali. Goveja tuberkuloza ni človeška bolezen, toda ker so nam jo vbrizgavali, je postala problematična.

Pomislite, da so jo vbrizgavali novorojenčkom, ki so še brez imunskega sistema. Senzibilizirali so nas na tuberkuline – toksine omenjene bakterije. Te lahko rutinsko srečujemo v okolju, kajti goveja tuberkuloza še zdaleč ni iztrebljena bolezen. Nekatere krave zbolijo za to boleznijo in mlekarska industrija je organizirana tako, da mleko pač zliva skupaj. Veliko šarž mleka je lahko okuženih s tuberkulini. Tuberkuline v mleku uživamo in, če smo se kot otroci senzibilizrali nanje, lahko alergijsko reagiramo na tako mleko.

So tuberkulini v mleku torej zato, ker kakšna krava zboli, in ne zato, ker so tudi krave v Sloveniji besežirane?

Oboje, saj tudi kravam vbrizgavajo istega povzročitelja. Vseeno je, po kateri poti pridejo v mleko. Tuberkulini so hecna molekula in povzročajo tudi zakasnjeno preobčutljivost. Limfociti T si jih zapomnijo, kar ni dobro. Morda bo trajalo bistveno dlje, da bo izzvenela preobčutljivost populacije na tuberkuline. Teh težav je v Sloveniji zelo veliko, toda tu sem bolj optimistična kot pri potlačenih virusnih boleznih, kot so ošpice, mumps in druge.

Zakaj v Nemčiji tega problema menda nimajo?

V Nemčiji so že zdavnaj prenehali besežirati. Izvedli so raziskavo in odkrili bistveno razliko v zdravju dojenčkov, ki so se rodili doma ali v porodnišnicah. Doma rojeni so bili bistveno bolj zdravi. Nato so primerjali dejavnike vpliva in prišli do besežiranja. Ko so sešteli ena plus ena, so ugotovili, da je besežiranje novorojenčkov kontraproduktivno. Zato so ga odpravili. To je bilo v 70. letih. Veliko zahodnih držav je v 70. in 80. letih ukinilo besežiranje, pri nas pa je ostalo do leta 2005.

Starši naj bodo samozavestni in odgovorni

Če se primerjamo z zahodnimi državami, v Sloveniji prevladuje tudi drugačna miselnost, kdo sme zdraviti otroke. Tu se ljudje zgražajo, če starši otroke peljejo k zdravniku, ki se ne ukvarja (samo) s konvencionalno medicino. Kaj menite o tem?

Najprej povejmo, da so metode komplementarne in alternativne medicine še v povojih. V prvih 30 letih svojega življenja nisem vedela, da obstaja homeopatija, ker je v Sloveniji pač ni bilo. Tovrstni pogledi zato niso presenetljivi. Ljudje mislijo, da ko si bolan, greš k zdravniku. Tako smo programirani in spremembe so počasne. Generacijam, ki rastejo zdaj in imajo že več možnosti, se bo zdela izbira normalna. Zdaj smo na prehodu. Če ne greš k zdravniku, ko zboliš, še vedno veljaš za čudnega. Podedovali smo tudi staro politično ureditev, ki sega na vsa področja življenja, tudi na zdravstveno. Kot mi je razložil kolega Dominik Golenhofen, zdravilec, ki se je v Slovenijo priselil iz Nemčije, so pri njih zdravniki od nekdaj zelo študirani ljudje in zdravstveni sistem je precej drag; k zdravniku si šel v Nemčiji, če si imel denar, sicer pa si šel k lekarnarju ali zdravilcu. Zasnove zdravilstva so v Nemčiji še žive, zato zdravilec lahko izvaja tudi veliko več posegov, če naredi zdravilski izpit in pokaže zadovoljivo medicinsko znanje. Daje lahko na primer infuzijo, kar je pri nas zdravilcem prepovedano.

Se pri nas zdravniki konvencionalne medicine bojijo konkurence?

Na to ne moremo gledati tako, saj je v zdravilstvu vse samoplačniško. Smo del slovenskega zdravstva, toda nismo del sistema. Področje je neurejeno. Od leta 2007 imamo neživljenjski zakon, ki se zato ne izvaja. Zelo veliko je podtalnega preprečevanja, da bi se razmere uredile. Način, kako so se tega lotili, je napačen. Red naj bi naredila zdravilska zbornica, ki sploh še ni ustanovljena. Ministrstvo za zdravje je zadevo vzelo v svoje roke, toda o zdravilstvu ne ve ničesar, zato o njem ne more odločati. Sami so ugotovili, da nimajo meril in ponudnikov ne morejo vrednotiti. Anarhija je večja kot prej.

Lahko bioresonančni terapiji rečemo naravna metoda zdravljena ali ne?

Menim, da lahko. Poseg v telo je na ravni energije in informacije. Gre za kvantno raven, na kateri naše telo tako ali tako že deluje. Poseg ni invaziven, človeka se skoraj ni treba dotikati. Ničesar ne odvzemamo, ničesar ne dodajamo. Delamo z lastno kapaciteto organizma, torej kar zmore opraviti imunski sistem sam. Terapevt daje navodila, kam naj se telo usmeri, kateri problem naj rešuje.

Ali lahko to informacijo predozirate?

Absolutno. Vsake stvari je lahko preveč. Zato je treba biti usposobljen. Ne bi sicer mogla govoriti o kakšnih resnih nepopravljivih posledicah, toda lahko pride do reakcij, ki trajajo nekaj dni, morda teden do dva, več običajno ne. Zdravje je sposobnost ohranjanja ravnovesja, bolezen pa je nesposobnost ohranjanja ravnovesja. Bioresonanca daje le dražljaj, da bi telo našlo ravnovesno lego. Predstavljajte si nihalo, ki teži k ravnovesni legi in jo bo sčasoma našlo. Problem nastane, če se zatakne v legi, ki ni ravnovesna; malce ga moramo pognati, da bo spet poskušalo najti ravnovesje. S to metodo ne delamo nič drugega. Težava bi nastala, če bi bil dražljaj premočen in bi človeka še bolj spravil iz ravnovesja, tako da bi se še bolj zataknil. Toda zmerne reakcije so dobrodošle. Enako velja za homeopatijo. Bioresonančna terapija in homeopatija sta regulacijski terapiji. Dajeta dražljaj in čakata na odziv telesa.

In telo vse naredi samo?

Da, ker ima samo vse mehanizme za to! Treba je vedeti, kdaj in koliko pognati nihalo. To pa je seveda tudi umetnost, kot pri vsakem poklicu.

Nam lahko razložite, kaj pomeni izraz homeopatsko cepljenje?

To ni nič drugega kot seznanjanje organizma s povzročiteljem prek informacije na ravni energije tega povzročitelja. Telesu sporočimo: »Ko boš hodil po svetu, boš tole lahko srečal.« Toda naj poudarim, homeopatsko cepljenje ne deluje kot alopatsko cepivo, saj si ne prizadeva ničesar preprečevati. Kljub temu obstaja verjetnost, da ob stiku z boleznijo zaradi te predhodne informacije simptomov ne bo, če bo organizem tedaj v dobrem stanju. Vemo, da lahko ljudje bolezni prebolimo brez zunanjih znakov in nanje postanemo naravno imuni.

Lahko poveste še kaj o virusnih in bakterijskih okužbah, ki jih tudi zdravite z bioresonanco? Kako se tega lotite?

To je zelo zanimivo in občutljivo vprašanje. Če klient pride na terapijo z zelo zgodnjimi znaki okužbe, lahko problem na opisani način rešimo hitro, tudi kadar gre za hudo bolezen. Spomnim se primerov, ko so otroci z oslovskim kašljem prišli dobesedno ob prvem kihu. Starši so vedeli, da bo zbolel denimo tudi drugi otrok in pripeljali so ga v nekaj urah po prvih znakih bolezni. Po terapiji se je bolezen hitro umaknila, simptomi so bili blagi, morda se je dogajalo 24 ur in konec.

Ali lahko bioresonanca postane cokla za imunski sistem, če bi prihiteli na terapijo za vsako malenkost?

Vsako stvar se da zlorabljati. Kdor se za vsako figo terapira, sebi in svojemu telesu sporoča, da sam ni zmožen predelati ničesar in da njegovo telo ni dovolj sposobno. To je slabo. Starše vedno spodbujam, naj bodo samozavestni in odgovorni. Večina bolezni ni problematičnih. Seveda ne govorim denimo o tetanusu, to je problematična bolezen, vendar če jo že dobiš, si hospitaliziran in zdraviš se z vsemi dostopnimi ukrepi. Tam je medicina doma in dobro je, da jo imamo, podobno velja za kirurgijo.

Toda medicina nam sporoča, da je tetanus nevaren in da se z njim ne bi smeli igrati …

Pri nas za tetanusom nihče ne umre, v Indiji pa umre 25 odstotkov obolelih. Globalno pojavnost tetanusa upada šele od tedaj, ko so mednarodne organizacije ukrepale glede higiene pri oskrbi popkovnice novorojenčkov. Pri nas tetanusa zaradi umazanih popkovnic že dolgo ni. Pri odraslih pa imamo morda tri primere na leto.

To pa je zato, ker cepimo.

Ha. Treba je pogledati, ali so bili ti ljudje cepljeni. Mnogi so bili. Torej cepivo ne deluje.

Za to cepivo res ni nobene študije, ki bi dokazala, da deluje. Uporabljati so ga začeli brez dokaza. Vendar mnogi ljudje prav to cepivo izberejo kot edino, ki ga je vredno uporabiti.

Pri cepljenju je zgrešen že sam koncept. Že filozofsko. Poglejte, otrok se rodi in družba mu z vbrizganjem cepiva sporoča, da je povsem nemočen. Se pravi, že od vsega začetka rabi pomoč, ki mora priti nekje od zunaj? Nihče od nas torej ni nikoli dovolj zdrav, da bi se lahko branil, preživel in postal kompetentna zdrava odrasla oseba? Drugo je, če pogledamo biokemijsko raven – kaj cepivo naredi imunskemu sistemu. Programira ga tako, da deluje v smeri zunajcelične imunosti, se pravi v smeri protitelesnega (humoralnega) odziva. Evolucijsko gledano so imeli ljudje z dobro razvitim zunaj celičnim protitelesnim odzivom prednost, a to je bilo veliko pred moderno dobo, ko so ljudje še živeli v nehigienskih razmerah, obkroženi z bakterijami in paraziti. Tudi danes imajo nekateri ljudje genetski program, da bodo ta del imunskega sistema dobro razvili, toda razmere so povsem drugačne. Danes smo preplavljeni s strupi v celicah in na voljo imamo le omejeno količino antioksidantov, s pomočjo katerih naše celice lahko normalno delujejo. Ko začnete organizem bombardirati s kemikalijami, med katerimi so tudi strupene snovi v cepivih, razpoložljiva količina antioksidantov več ne zadošča, zato gredo stvari narobe. Celična imunost postaja čedalje bolj okrnjena, kajti mehanizmi celične imunosti so s cepljenjem ustavljeni, imunski sistem pa še v večji meri deluje zunajcelično. Rezultat je pohabljen imunski sistem! Pride do okvar, alergij, avtoimunskih bolezni, v skrajnem primeru tudi do raka.

S Karin Rižner sva se pogovarjali Cirila Štuber in Mojca Vozel.
Januar 2014

Vir: http://www.naravnaimunost.si/Razprave/intervju6.php