Arhivi Kategorije: V središču

Kako se soočiti z energijsko krizo?

Začetek leta sem začela z zanimivim navdihom. Notranje navodilo se je glasilo, da je to leto, ko bo upravljanje z energijo zame ključnega pomena. In tako sem začela, ob vsem kar sem vedela in spoznala do zdaj, raziskovati tudi ta aspekt svojega življenja.

Pretekli vikend sem se vračala iz Kanade v Evropo in v Benetkah sem imela naročen prevoz v Ljubljano. Na poti sem bila že 17 ur. In ko sem ob 11. pristala sem imela za ob 14. uri naročen prevoz. Vendar je prispel s pol urno zamudo in nas potem še eno uro zgubljal po Trevisu, ker smo iskali naslov, ki ga ni bilo v navigacijskem sistemu. Ob tem, da sem imela zvečer seminar v Ljubljani in sem bila prepričana, da me bodo do 18. ure spravili v Ljubljano, sem postajala nervozna tudi sama. Vsi ostali potniki so na glas nergali in se pritoževali, kar je razumljivo, če nas je 6 iskalo enega in zaradi tega smo bili vsi pozni.

Ko se je poleg mene pritoževal sopotnik, kakšna gnila firma je to, da nimajo spoštovanja do nas potnikov, da takole čakamo, sem se prvič ne le zavedala, tudi razumela sem, čutila in izkušala, kako pomembna je za žensko energijska krogla, moj sveti prostor. Prav čutila sem, kako se je njegova energija razlivala po površini moje krogle in kako se je zunanja energija, ki ni bila uglašena z mojo, enostavno razpršila in mi ni prišla do živega. Dojela sem, kako je pomembno, da znaš upravljati s svojo energijo, ker potem odpiraš vrata samo tistim ljudem, situacijam, izkušnjam, ki jih želiš sprejeti.

Vendar sem bila kmalu tudi sama na temu, da se me je lotevala panika, ko sem ob 15.30 dojela, da se še vedno zgubljamo po Italiji,  jaz pa bi morala ob 18. uri začeti s seminarjem v Ljubljani. Vedno bolj jasno mi je postajalo, da s seminarjem ne bo nič in da moram situacijo nekako rešiti. In ob tem, ko je naraščal moj notranji nemir, sem se zavedala dveh stvari; prvič, da je ključnega pomena, da ostajam Doma, v svojem centru ter drugič, da ne dopustim, da strah, skrbi in panika preplavijo mene ali da se iz mene razlijejo čez druge ljudi. Dobila sem lekcijo številka dve na isto temo upravljanja s svojo energijo, kajti tokrat je bilo ključnega pomena kako bom jaz upravljala s svojimi čustvi, s svojo nemirno energijo v sebi, brez da bi z njo preplavila in obremenjevala ljudi okoli sebe. Kajti, ko si v paniki in strahu zlahka te energije projiciraš ven iz sebe na druge in se začneš pritoževati nad ljudmi, stvarmi, situacijami in dogodki.

V istem dnevu sem dojela, da je upravljanje z lastno energijo pomembno ne le za to, da odpreš vrata v svoj energijski prostor le tistim ljudem, za katere želiš, da vstopijo, temveč tudi zaradi tega, da ne obremenjuješ ljudi s svojimi čustvi in svojega nezadovoljstva ne prenašaš na druge ljudi. Ko preplavljaš ljudi s svojo energijo, se izčrpavaš ravno tako, kot če se zakrčiš, potegneš nazaj in dobesedno povabiš druge ljudi, da vstopijo v izpraznjeni prostor.

Lekcija je bila izjemna. In ne, nisem uspela priti v Ljubljano do 18. ure. Seminar sem morala odpovedati.

Mi je pa ta izkušnja samo potrdila vse, kar sem o upravljanju z energijo stuhtala v zadnjem letu. Ljudje se danes bolj kot kdaj koli prej srečujemo z energijsko krizo. Predvsem ženske imamo na tem področju velike izzive. V mislih imam krizo v svojem lastnem energijskem sistemu. Ljudje smo danes vneti v svoji naglici, drvimo skozi svoj vsakdan in ob tem pregorevamo.

Posledice finančne krize so: potreba po tem, da z manj naredimo več, preobremenitve, ki jih doživljamo na delovnem mestu, potreba in pričakovanja po tem, da ste dosegljivi 24/7 , ki skupaj z zahtevami na družinskem področju, v gospodinjstvu, vzgojo otrok, pričakovanji v partnerstvu zahtevajo visok davek v kvaliteti našega življenja. In to se brez dvoma pozna na tem, da sodobna ženska (kot tudi moški) potrebuje enormne količine energije. Tvoj energijski sistem mora biti aktiviran, v funkcionalnem stanju, da bi lahko upravljala s svojo energijo in se s svojimi vsakodnevnimi situacijami soočala mirno, elegantno, s stilom in na sijoče ženstven način.

In ne, ni nemogoče! Je čisto mogoče. Seveda s pravimi orodji v roki in z rednim izvajanjem praks, ki omogočajo, da neguješ svojo žensko Dušo in hraniš svoj ženski energijski sistem.

Sodobna ženska je danes pod nenehnimi pritiski tako na poslovnem področju, kot tudi v partnerstvu in v družini kot mama. Oborožene smo z mobilnimi telefoni, dlančniki, prenosniki in drugimi pripomočki, na voljo imamo sisteme za učinkovito razporejanje svojega časa, vendar vse prerade pozabljamo na svoje notranje gorivo. Običajno nas na pomanjkanje energijskih rezerv spomni telo, ko rdeča lučka na notranji armaturni plošči gori že nekaj časa. Ženskam enostavno zmanjka energijskih rezerv za kakovostno izpeljavo vseh idej, želja in obveznosti, ki jih imamo na svojem neskončno dolgem seznamu. Ženske smo ponosne na svoje sposobnosti opravljanja več nalog hkrati, ob večnem občutku, da nimamo dovolj … časa ali denarja, pa svoj dan vedno znova zapolnimo s čisto preveč obveznostmi.

To na kar smo pozabile, je dejstvo, da smo ženske mojstrice v upravljanju z energijo. Vendar smo se vrgle v moški svet in vedno znova poskušamo dokazati, da smo izmojstrile veščino upravljanja s časom. Prepričane smo, da smo s tem, ko bolje obvladamo načrtovanje, planiranje in časovno koordiniranje … uspešne. Ob tem smo zapostavile pomembni del, ki nam pomaga, da preživimo – na energijo. Sodobna ženska je super produktivna, vendar izgoreva zaradi pomanjkanja nečesa, kar je vir vsega – svoje energije.  Pogosto enostavno ne upošteva pomembnosti energije, ki je potrebna za oparavljanje cele vrste obveznosti, ki so na njenem neskončnem seznamu. Zavestno si sicer vzame čas za stvari, ki so zanjo resnično pomembne (kot npr. družina), vendar je prepogosto nezmožna v tem resnično uživati, ker ji enostavno zmanjkuje energije. In velika večina žensk, s katerimi prihajam v stik izjemno redko resno razmišlja o upravljanju z lastno energijo.

Sploh se ne zavedamo, koliko bolj učinkovite, vključene in močne bi bile, če bi se naučile novih veščin upravljanja s svojo lastno energijo?

Poglejmo bolj podrobno. Obstajata dve vrsti veščin, ki jih, če želimo biti uspešne, potrebujemo. Prva ima opraviti z vidnimi strategijami, planiranjem, s tem kako narediti stvari in temu sodobne ženske, sploh podjetnice posvečamo veliko časa, energije in denarja. Drugi vrsti pa pogosto posvečamo premalo pozornosti; vzdržljivosti, trdnosti, prožnosti, samodisciplini, samozaupanju, samozavedanju, samospoštovanju, budnosti in osredotočenosti. Če takole pogledamo in malo pomislimo nam zdrava pamet sicer narekuje, bi se morale več posvečati prav tem skritim veščinam, ki so največkrat odgovorne za dobro izvajanje strategij in učinkovito opravljanje našega dela. Dokaz najdemo na brez dvoma najbolj zahtevnem področju profesionalnega športa. Dejstvo je, da le športnica, ki je osredotočena, mirna, močna in trdna zaradi dobrega upravljanja z energijo lahko uspešno izvede najstrožjo kazen, je uspešna v podaljšani igri, ko se odloča tekma ali pa ko gre za sekunde, ki odločajo o zmagovalki. Je res? Poglejte Tino Maze!

To, kako dobro upravljamo s svojo energijo, se pokaže takrat, ko nam stvari razpadajo (beri, ko se nam dogaja kriza), ko smo pod stresom in stvari ne gredo po planu. Se spomnite moje zgodbe iz začetka tega članka? Bila sem v paniki, pod stresom, brez telefonskih številk in v avtu s sedmimi ljudmi sredi Italije. Da ne omenjam tega, da mi telefon ni delal kot bi si želela, da nisem mogla klicati, ker nisem imela pravih številk, da sem imela baterijo že na koncu. In kljub vsemu temu, mi je uspelo urediti zadeve pravočasno in levji delež ima v tej situaciji moja sposobnost, da sem bila v svojem centru, osredotočena, mirna in prijazna.

Dejstvo je, da uspešnost, zadovoljstvo, umirjenost in zdravje temeljijo na učinkovitem upravljanju z lastno energijo. Vsaka tvoja misel, vsako čustvo in fizična vitalnost imajo energijske posledice, ki so ugodne, prijetne in jih obravnavamo kot dobre ali pa neugodne, neprijetne, oziroma slabe. In ko govorim o upravljanju z energijo govorim o povezovanju in soustvarjanju vseh štirih nivojev človeka: telesa, čustev, razuma in duha. In to združevanje, povezovanje, sodelovanje in soustvarjanje je nekaj, kar me navdihuje že 20 let.

Te zanima več?

Pripravila sem program DivineFemme Umetnost Izžarevanja, ki je sestavljen iz petih 2,5 urnih srečanj. Glavni namen programa je upravljati in obnavljati energijo na vseh štirih nivojih z namenom vložiti najboljšo energijo v čas, ki ga imaš na razpolago. Več si lahko prebereš na povezavi tukaj…

Količina časa je omejena, količina energije pa ni!

Bodi sijajno!

Taja Albolena

Ženske smo drugačne, moški tudi.

V zadnjih letih vedno bolj opažam, kakšne težave imamo v medsebojnih odnosih – ženske z moškimi in obratno – enostavno zaradi tega, ker ne razumemo svoje izvorne narave. Ženske smo bitja energije, čustev in lepote. Moški na drugi strani so bolj tehnično naravnani, fokusirani in praktični. Zase radi rečejo, da so enostavna bitja in da smo ženske tiste, ki kompliciramo. Dejstvo je, da se moški fokusira na eno stvar naenkrat, medtem, ko ženski možgani omogočajo ženski, da ima pregled nad celim prostorom. Poudarek je na pregledu, kajti pogosto ta pregled začnemo izrabljati za kontrolo in nadzor, ko prevzamemo moški način delovanja in se hočemo fokusirati. Celo večnost sem rabila, da sem prišla do tukaj, kjer sem danes, da vsaj približno razumem razliko med spoloma in da vsaj malo razumem moške. Bila bi nadvse navdušena, če bi že prej imela vse to razumevanje, ki ga imam danes, ker bi brez dvoma svoje odnose z moškimi bolje razumela in bi verjetno marsikaj naredila drugače, vendar sem kjer sem. Rabila sem štiri desetletja, da sem dojela kako ustvarjati harmonijo v partnerstvu na način, ki mi omogoča, da je v mojem odnosu vsak dan lepše in boljše. In temu razcvetu ni nikoli konca. Kar me vsak dan znova navdihuje.

To kar želim predstaviti danes je razlika med tem, kako moški in ženske (naj mi oprostijo vsi, ki jim gre na živce moje posploševanje) gledajo na življenje. Sem čistokrvna Ženska in to dejstvo sem sprejela pred 5 leti, ko sem doživela razpad mojega življenja in sem dojela, da enostavno ne morem več voziti tega avtomobila na način kot sem ga. Bila sem bolj moška od moških samih in izjemno nesrečna, ne glede na vse svoje dosežke in številne uspešne projekte in vse kar je bilo »videti« v zunanjem svetu. V sebi sem umirala, na obroke. In bila sem že čisto na koncu, tako močno sem zatrla svojo izvorno naravo.

To kar sem dojela v zadnjih letih je, da smo ženske bitja procesov. In to pogosto slišim v svojem življenju v vse prej kot lepi različici. Kritika, ki sem je bila pogosto deležna in ki me je vedno znova dajala na obrate, se je glasila: »A bi lahko že enkrat nehala procesirati!« Vedno znova sem poslušala to kot grajo in ob tem sem se počutila »krivo«. Najraje bi kar evaporirala s planeta. Pravzaprav me je bilo sram, da sem ženska, imela sem občutek, da je z mano nekaj hudo narobe, ker ne znam stvari v svojem življenju reševati drugače kot skozi procese. Res sem se leta trudila, da bi se spremenila. Opominjala sem se in se vsakič znova kaznovala, ko sem se ujela, da spet procesiram. Pojma nisem imela, kako močno sem zanikala in zlorabljala svojo izvorno naravo in kako zelo sem ranila svojo Žensko Dušo, ko sem poskušala ugajati in ustreči svojemu moškemu.

Še vedno se kdaj soočim s to bolečino v sebi, ko se spomnim, kako močno sem se trudila, da bi ustregla in se prilagodila. In kako sem se trudila, da bi prevzela moško paradigmo projektov, pa mi kljub moji vztrajnosti ni in ni uspelo. In tukaj moram povedati eno izjemno pomembno dejstvo … ženske smo fenomenalne v tem, da usvojimo čisto karkoli si zamislimo. Tako zelo smo prilagodljive, da uničimo same sebe v želji, da bi se prilagodile in da bi ustregle drugemu. Še posebej, ko gre za nekoga, ki ga imamo resnično rade.

Uh, boleče spoznanje, še vedno. Ker ženske ne poznamo svoje izvorne narave funkcioniramo kot moški in jemljemo svoje procese kot projekte. Mislimo, da smo vanje vstopile, in jih tudi zaključile, pojma nimamo kaj naj počnemo z nagrado, ki sledi vsakemu projektu in potem se čudimo, ker nas ista “jajca” še leta kasneje zasledujejo. Ker to, kar se nam dogaja, niso projekti, zato ženske znorimo, ko nam moški ponudi rešitev, ker ne vemo kaj z njo početi, ker rešitev ne zaključi našega procesa tako, kot zaključi moški projekt.

Naj malce osvetlim zadevo. Moški možgani delujejo na tak način, da ko se moški posveti eni stvari in vanjo usmeri vso svojo pozornost, dela to eno stvar. Brez dvoma ste že kdaj zmotile svojega moškega medtem, ko je gledal nogometno tekmo, ali pa košarko, ta je bila aktualna še pred dnevi. »Dragi, bi lahko naredil xyz?« »Ne zdajle ne morem, a ne vidiš, da gledam tekmo!« Ne pusti se motiti. Vsa njegova pozornost je usmerjena na eno stvar. In če je stvar, v katero je absobiran na lestvici njegovih vrednot zelo visoko, težava s katero se soočate pa zanj nepomembna in ne toliko alarmantna, da bi pritegnila njegovo pozornost, jo bo zlahka spregledal in preslišal. Ženske, vam je to poznano? Če zmotite moškega v njegovem najljubšem momentu pred televizijo in vztrajate pri svojem, ker ste se pač tako odločile in potem vam moški ustreže zgolj zato, da bo »mir pri hiši« ste lahko sigurne, da v njemu vse jeza, bes in zamera, ker ste ignorirale njegovo potrebo po blaženosti, ki jo doživi vsakič, ko njegovo najljubše moštvo zabije gol ali koš. Je res ali je res?
Moški so bitja projektov. Ko ga prosite, naj nese smeti ven, je to zanj projekt. In projekt ima štiri zelo pomembne faze; začetek, trajanje, zaključek in nagrada. Nikar ne pozabite na nagrado, ker je ključen del projekta. Ko moškemu naložite projekt in ne dobi nagrade, je užaljen, čeprav tega pogosto ne pokažejo. Moški hoče svojo nagrado na koncu. Tudi ko naredi tako nekaj vsakdanjega, kot je menjava žarnice. (Pogosto so ženske čisto šokirane, ko delim ta zelo pomemben detajl.)

Ženske na drugi strani nismo bitja projektov. Zato nam nagrade ne pomenijo kaj dosti, če smo iskrene s seboj, kar pa ne pomeni, da se ne razburjamo takrat, ko omenim dejstvo, da moški potrebujejo nagrade. Pogosto slišim vsaj en komentar v stilu: »A zdaj ga moram pa nagraditi, ker je obesil perilo, kdo pa mene nagradi, ko to delam!?« Ženske ne razumemo, kako pomembne so nagrade za moške. Res ne razumemo, ker nagrada za žensko nima take teže. In zaradi te iste razlike, minimalne, a ključne ne razumemo, da je rešitev tista, ki pri moškem zaključi projekt in zato zahteva nagrado. ME pa svoje moške, ko nam ponudijo rešitev kritiziramo in potem se čudimo, ko zapustijo prostor in se umaknejo, ker smo zavrnile njihovo rešitev namesto, da bi ga nagradile za to, ker nam je ponudil rešitev, kar iz svojega dojemanja projektov pravzaprav pričakujejo. Pogosto je za moškega ženski proces ena najhujših oblik mučenja, ker ne razumejo, kako pomembni so procesi za ženske. Dejstvo pa je, da je njihova zamera še toliko globlja, ker zavračamo njegove rešitve in s tem projekt, ki se imenuje »Reševanje moje Drage« in ga ne nagradimo za to, kar nam ponudi, temveč ga kaznujemo za pomoč, ki nam jo je ponudil, ker ne razumemo tega, kako drugačni so od nas.

Ženske smo bitja procesov, kar pomeni, da naše stvari nimajo začetkov in ne koncev, vse je en sam tok, dogajanje. Ko zjutraj vstaneš in si v toku, greš zvečer spat, si še vedno v istem toku. To je življenje, en sam tok, reka. In ženske poosebljamo življenje. Moški na drugi strani poosebljajo zavest. Zavest potrebuje posodo, potrebuje okvir, potrebuje projekt. Življenje ne rabi posode in okvirja, življenje je vse to.

In ker smo ženske bitja procesov potrebujemo, da bi nek proces lahko končale, neko obliko praznovanja. Praznovanje je del ženske narave. Praznovanja so nam ženskam izjemno blizu. Da končamo neko obdobje, da zapremo vrata in odpremo nova so ženske v vseh tradicijah uporabljale rituale.

Ritual je tisto dejanje, ki zapre vrata in odpre nova vrata. Na spletnem druženju Popotovanje Ljubimke sem delila, da ko ženska naredi prostor in ko zapre vrata starih odnosov, lahko CELA vstopi v nov odnos. Nič prej. Drugače en del tebe ostaja nekje zadaj, v nezaključenem procesu. Ženske smo bitja procesov, ki v spiralah prehajajo iz enega nivoja na drugega in potrebno je zapreti vrata enega nivoja, drugače neseš cel paket s sabo na naslednji nivo.
Seveda si lahko drugačna od večine žensk s katerimi delam, potem tole ni zate, za vse ostale pa je nujno, da se spomnite pomena ritualov – zato, da zapremo ena vrata in odpremo druga.

Zato je za ženske ključnega pomena, da se spomnimo pomena in uporabe ritualov v svojem vsakodnevnem življenju.

Res je, da je v vsaki ženski tudi moški del in vendar je pomembno, da ta del ne preplavi tvoje ženske energije, kajti v nasprotnem primeru postaneš toga, rigidna, trda in izgubiš svojo mehkobo, pretočnost, nežnost in stik z življenjem, s svojo intuicijo in svetlobo.

Ženska izkuša svojo izpolnjenost takrat, ko je v polnem stiku s svojo ženstvenostjo in dela stvari na sijoče ženstven način!

Bodi Sijajno!

Taja Albolena

Ritual … ko se svet okoli tebe umiri in z njim tudi ti.

Rituali so več kot zgolj vsakodnevne navade in več kot zgolj utečena rutina. Za ženske je ritual ključnega pomena, kajti skozi ritual ženske  zapiramo vrata enemu nivoju in odpiramo vrata drugemu. Rituali sidrajo stvari na Zemljo, povezujejo duhovno z materialnim. Ritual je aktivnost, ki ti pomaga, da ostaneš povezana in motivirana. Ko se zavežeš svojemu življenjskemu namenu, je ključnega pomena za to, da ostajaš naravnana oziroma uglašena s svojim namenom to, da razviješ dnevne rituale, ki ti pomagajo, da ostajaš v stiku s sabo. Ritual je aktivnost, ki jo opravljaš vsakič, ko želiš v tem večnem toku življenja postaviti mejnik, zaključiti neko obdobje in ima za ženske izjemen simboličen in čustven pomen. Ženske smo bitja procesov in smo čustvena bitja. In ko opravimo ritual, ima to dejanje nek globlji pomen za nas tudi v fizičnem pomenu, saj se po tem počutimo bolje ali bolj povezani s seboj.

Poznamo osebne in povsem individualne rituale, kot so ob prehodu dneva v noč in noči v dan, dneva v nov dan in leta v novo leto. Izjemno pomembno je za žensko, da zaključi svoj dan in zapre vrata dnevu, ter odpre vrat av noč. Pomembno je, da skozi ritual daš svojemu telesu vedeti, vstopam v novo fazo, v novo obdobje in to s sabo prinese čisto druge veščine, ki jih potrebuješ. Obstajajo tudi značilni prehodni rituali, ki jih poznamo iz starodavnih kultur: iniciacije ob človekovem rojstvu in smrti, v času odraščanja, v zrelih letih in ob prehodu v starost. In drage moje, ženske so bile vedno tiste, ki so bile priča iniciacijam. Marija je bila tista, ki je bila priča križanju. Ko križamo svoj notranji ego, je arhetipsko mati tista, ki je prisotna ob tem, ko en del sebe darujemo, ko zapiramo ena vrata, da bi odprli v svojem živlejnju druga vrata.

Ena najbolj fascinantnih stvari v povezavi z rituali je dejstvo, da rituali zaprejo ena vrata in odprejo druga. Ta prispodoba velja za značilne prehodne obrede; ob rojstvu in smrti, ob dnevu in noči, ob delu in v prostem času. Ko sem prvič razmišljala o tem, da če zvečer ne zapremo vrat dneva, se ne moremo primerno spustiti v noč, sem bila osupla ob spoznanju, kako zlahka ignoriramo tako drobne in pomembne informacije kot je dejstvo, da če dneva nismo zavestno končali, bo zaznamoval še noč in nam najverjetneje ne bo pustil mirno spati. Vrata v preteklost moramo zapreti, da smo lahko popolnoma tukaj in zdaj, kjer pravkar smo. Le kadar zapremo vrata v staro, se odpre dostop do novega, vrata v zdajšnji trenutek. Rada rečem, da je prvi korak v razcvetu ženske ta, da je potrebno narediti prostor za novo. In to, da naredimo prostor brez dvoma vključuje to, da zaključimo s starim. Rituali nam pomagajo, da znamo biti povsem tukaj in zdaj. Kajti kdor nikoli ne zapre vrat, je vedno na prepihu. To pa na našo dušo in telo vpliva neugodno. Da bi se lahko sprostili, potrebujemo prostor, zaprt prostor, brez razpok in lukenj. Zato tako močno poudarjam ,da je ključnega pomena, kako poskrbimo za svojo sveto posodo, za svojo maternico. Kajti naše življenje potrebuje varne prostore in da se lahko spustimo v trenutek, tukaj in zdaj.

Ritual je pravzaprav nek obred, lahko je zgolj nekaj trenutkov, ki si jih vzameš samo zase, zato, da se osrečiš. To so trenutki notranjega dušnega stika, kjer začutiš ravnovesje, si prisluhneš navznoter in se umiriš. In za rituale je značilno to, da jih redno ponavljamo. Gre za posvečeni čas, ki je neprecenljiv. Rituali pravzaprav ustvarjajo sveti kraj in čas. Sveto je tisto, kar je odtegnjeno posvetnemu vsakdanjiku. Sveti čas je čas, ki mi pripada – svet do njega nima dostopa in drugi ljudje z njim ne morejo razpolagati. Sveti čas, ki si ga vzamem, ko izvajam obred, mi dopušča, da svobodno zadiham. To je čas, ko sem sama s seboj, ko nihče ničesar noče od mene. Čas, ko skrbi za druge ljudi niso pomembne. To je moj čas za negovanje moje Ženske Duše.

Heiko Ernst je dejal: »V obredu se svet za nekaj časa umiri in mi v njem.« Sveti čas je vedno tudi čas miru. V svetem času se dotaknem svetega jedra v sebi. Tam izkusim, da je v meni sveti prostor, do katerega svet nima dostopa. Rituali to, kar vem v glavi, prinesejo v srce in dušo. Ritual me utelesi.

Zato sploh ni nič neobičajnega, da so rituali tisti, ki ustvarjajo Dom. Dajejo in krepijo občutek, da smo Doma. Dom je pravzaprav sveti prostor kjer imam občutek, da sem varna in zaščitena. In energijsko čiščenje prostora je ritual, ki ga naredimo z namenom, da ustvarimo sveti prostor ki ga napolnimo z vsem, kar želimo izkušati vsakodnevno. Rituali, ki so bili del mojih prednikov mi dajejo občutek povezanosti. Krepi se občutek, da sem vključena v celoto skupnosti in njene tradicije.

Pravzaprav je katerakoli akcija lahko ritual, če vključuje dva pomembna elementa, ki sta značilna za ritual in to sta zavedanje in soglasje. Dejanje postane ritual, ko ga narediš z zavestnim zavedanjem simboličnega in čustvenega pomena in soglašaš s tem pomenom oziroma namenom. Potrebno je delovati z zavedanjem in soglasjem, da ustvariš ritual, kajti v kolikor stvari delaš brez enega od dveh temeljnih elementov gre zgolj za navado in ne za ritual.

Rituali izjemno močno izražajo čustva, ki jih sicer nikoli ne izrazimo. Povabijo nas k temu, da drugemu storimo ali rečemo nekaj, česar običajno ne storimo. Vodijo nas v povezanost z drugo osebo. Močnejši so od zavor, ki jih pogosto občutimo, kadar drugemu rečemo kaj zelo osebnega. Rituali pravzaprav omogočajo in ustvarjajo bližino. Povabijo nas, da izrazimo to, kar čutimo in kar občutimo do drugega. Moje osebno opažanje je, da rituali poglabljajo odnose. Ljudje smo svoja življenja oblikovali okoli praznikov, letnih časov, počitnic, sezonskih ciklov. Kajti rituali nam pomagajo, da se povežemo z ljudmi, ki so nam blizu in predstavljajo pomemben del v našem življenju. Pogosto so rituali kot nekakšen izgovor, da drug z drugim delimo čustva, ki si jih drugače ne dovolimo izraziti (samo pomislite na številne objeme in poljube, ki so nekaj običajnega, ko oseba praznuje rojstni dan) in da zaupamo ljudem v svojem življenju. Izziv sodobne družbe je v tem, da se mnogim starodavni rituali praznovanja prehodov zdijo popolnoma odveč ali pa jih enačijo s komercializacijo praznikov in s tem slabijo tudi čustvene vezi med ljudmi, še posebej v družinskih krogih, saj so ljudje enostavno pozabili na rituale, kjer bi si družinski člani dopustili, da začutijo svoja čustva in se odprejo.

Rituali so v naših življenjih izjemno pomembni, ker dajo našemu življenju časovni okvir na dnevni, tedenski in mesečni kot tudi letni bazi. To lahko zelo lepo opazujemo pri ritualih praznovanja rojstnega dne ali pomembnih obletnic v našem življenju. Rituali nam dajo strukturo, s pomočjo katere stabiliziramo svoje življenje.

Dnevi pogosto tečejo mimo nas, drug za drugim. Pogosto zjutraj enostavno “pademo” v nov dan, še posebej, če se zbujamo z budilko in zvečer utrujeni pademo v posteljo. Ne živimo zavestno blagoslova vsakega dne. In rituali nam lahko tukaj pomagajo. Spodbudijo nas, da se zavedamo, da je vsak dan neponovljiv.

Rituali strukturirajo naš dan. Ko zavestno opravimo svoj jutranji ritual, dan začenjamo iz svojega notranjega središča, živimo iz svojega Bitja in s tem nas ne določa zunanje, ki priteka v nas in grozi, da nas bo preplavilo. Kdor stalno izpolnjuje pričakovanja zunanjega sveta, se kmalu počuti izrabljen in izgorel. In zato je to negovanje svoje duše tako ključnega pomena. Zame osebno so rituali način, kako negujem svojo Žensko Dušo. Rituali ustvarjajo protiutež zunanjemu pritisku, ki je nenhno prisoten. Prek ritualov sama oblikujem svoj dan in prevzamemo polno odgovornost za svojo kreacijo. Spomni me, da sama odločam o svojem življenju in naj ne dovolim, da bi o njem odločali drugi.

Ključnega pomena je, da ko se na svoji poti premikamo naprej in rastemo, da razvijemo osebne rituale, ki nas vedno znova spominjajo na našo zavezanost sebi in svoji rasti. Dan vedno začenjam s svojim osebnim ritualom. Ob tem čutim, da sama živim svoje življenje, da ga ne določajo drugi. Svojemu življenju dam neko obliko, jasen značaj. V ritualih občutim in doživljam sebe. Rituali so kraj srečanja s samo seboj in z božanskim. Rituali me povežejo s samo seboj in z mojim središčem. V ritualu neham bežati pred seboj , ustavim se in obstanem na mestu. Prisluhnem navznoter in zaupam, da je vse eno in je eno v vsem. Zaupam v svojo povezanost z vsem kar je in si dopustim, da prejmem navdih, usmeritev za svoj dan.

Ritual me naravna, da svoje življenje kreiram iz svojega središča.

Taja Abolena

7 temeljnih principov Razcveta Ženske

Razcvet Ženske je proces skozi katerega potuje čisto vsaka ženska v svojem življenju. To česar se ne zavedamo je, da je Razcvet Ženske bistven za celotno življenje. Vsaka ženska je v svoji Biti čudovit cvet, ki se skriva v popku. In pride dan, ko tveganje, da bi ostala trdno v popku postane bolj boleče od tveganja, ki ga razcvet zahteva, pravi Anais Nin. In v tej bolečini najdemo načine, ki nam pomagajo v razcvet, da stopimo v tok življenja in se predamo moči življenja, da odpremo se globinam lastne Duše. Ženska Duša tako kot vsaka cvetlica na planetu ve, kako se razcveteti. Ve kako razpreti nežne cvetne lističe s silovitostjo, radovednostjo in odkritostjo. Izziv je v tem, da tega ne poskušamo narediti na silo.

Prvi princip Razcveta Ženske nas spomni, da tvoj obstoj zadošča. Ničesar ti ni treba narediti, ne rabiš delovati, samo Bodi! Bodi utelešena v svojem notranjem centru in praznuj življenje. kar je brez dvoma lažje reči, kot narediti. Vendar je to, da si osrediščena v svojem notranjem centru bistvenega pomena za vse življenje. Iz svojega centra namreč kreiraš vse svoje življenje. In praznovanje življenja je ključnega pomena za naš razcvet.

Drugi princip pravi, da je pomembno, da si v toku, namesto da siliš stvari z voljo. Nasilje, ki ga pogosto izvajamo sami nad sabo izhaja iz naše potrebe, da na silo, z voljo dosežemo to, kar smo si zamislili točno tako kot smo si zamislili. Ženski princip magnetiziranja nas uči, da je najpomembnejša stvar to, da si utelešena, v svojem notranjem centru in da si v uglašenosti s tem, kar želiš pritegniti k sebi. Ta uglašenost je tista, ki k tebi pritegne vse, kar potrebuješ.

Tretji princip Razcveta Ženske nas opominja, kako pomembno je, da si ranljiva in sprejemljiva. Samospoštovanje je osnova in eden od temeljev Razcveta Ženske. Samospoštovanje pomeni, da sprejemaš sebe točno takšno kot si. Brez potrebe po zavračanju sebe, kritiziranju sebe ali sojenju sebe ali drugih. Ko si voljna, da sprejmeš vse dele sebe, si povezana v sebi. In takrat prepoznaš, da so vse rešitve v tebi, da so vsi odgovori v tebi. Vse kar moraš narediti je, da postaviš vprašanje in nato sprejmeš odgovor.

Četrti princip pravi, da je ključno, da si original, namesto bolj ali manj posrečena kopija. Ključnega pomena je, da prepoznaš kdo ti si v resnici in se izraziš. Pomembno je, da se izraziš pogosto in brez opravičevanja. Kajti pogosto se skrijemo, ne želimo sodelovati v tej igri življenja in upamo, da nas bo življenje nekako zaobšlo. Tukaj si z namenom, vsi čakamo na tvoj prispevek in izjemno pomembno je, da najdeš v sebi svoj original in ga izraziš.

Peti princip pravi, da je druga beseda za seksi samozaupanje. Ne verjamete? Vprašajte moške. Ni je bolj seksi stvari na ženski, kot je njeno samozaupanje. Ženska, ki zaupa vase, je za moškega neustavljivo privlačna. Moški samozavest interpretirajo kot sposobnost izražanja sebe na način, ki kaže, da ženska verjame vase, da si zaupa in da je avtentična. In zato je izjemno pomembno, da sledite svojemu srcu in ste to, kar ste. Da zaupate sebi 100%, zdaj.

Šesti princip Razcveta Ženske govori o tem, da vsaka kreira svojo zgodbo. Ti pišeš svojo zgodbo. Ti si pripovedovalka. In tako kot si ustvarila zgodbo v kateri živiš trenutno, lahko ustvariš novo zgodbo. Ključ je v domišljiji. Domišljija je tvoja zaveznica, ki ti pomaga ustvarjati tvojo zgodbo. Uporabi jo zavestno!

Sedmi princip pravi, da je avantura življenja pravzaprav v tem, da si drzneš spoznavati sama sebe, se spuščati v svoje globine in da si vedno bolj v razcvetu. In ko spoznaš sebe, je nujno, da se začneš izražati, da začneš svoje Darilo, ki si ga prepoznala tudi deliti z ljudmi in s svetom. Razcvetu nikoli ni konca. Vedno se lahko odpreš še malo bolj. In še malo bolj. Drzni si, da si v nenehnem odpiranju, sprejemanju, negovanju sebe in izražanju sebe. In to naredi z ljubeznijo do sebe, vsakič znova.

Več o principih Razcveta Ženske delim v druženju Razcvet Boginje, ki bo ponovno na voljo v septembru. Več tukaj…

Taja Albolena

Zavestna Kreacija

Kitajski daoizem je ena izmed tistih tradicij, ki razkriva žensko v luči utelešenja kozmične kreativne jin sile. V daoizmu so ženske poosebljena sila kreacije. Številne stare kulture tako kot daoizem častijo žensko kot izraz kreativne  moči kozmosa, ki lahko ustvarja, ohranja in usmerja življenje. Vendar je sodobna ženska kot nosilka energije kreacije pozabila na svoja znanja, modrost,  svojo izvorno naravo in moč ženstvene esence.

V svojem večletnem raziskovanju ženske narave sem odkrila, da ženske globoko v svoji notranjosti nosimo številne ranjenosti, ki nam preprečujejo, da bi resnično videle svojo pravo vrednost. Pet izvornih ranjenosti, ki jih nosimo v svoji psihi nam onemogoča stik s svojo izvorno naravo kreacije in tako se prepogosto znajdemo v vlogi mučenice in ustrežljivke, ki poskuša ugajati drugim, da bi bila sprejeta, pohvaljena in da bi si svojo vrednost potrdila v zunanjem svetu.

Pri svojem delu z ženskami še vedno opažam, da smo zakopale svoje rane zlorabe globoko v svoji notranjosti in si kupujemo pozornost in pohvalo z dejanji. Zato je ključnega pomena za zavestno kreacijo soočenje s tem, kar je zakopano v naši podzavesti, da bi lahko osvobodile izvorne sile kreacije.

Ko govorimo o kreaciji, govorimo o prenašanju vizije v resničnost, o utelešanju. Utelešanje je povezano s telesom, s čutenjem, s prisotnostjo, tukaj in zdaj. To je osnova kreacije. Kreacija, ki bo prinesla spremembo v naš obstoječi družbeni sistem,  ni domena patriarhalnega sistema, ki je prevzel vodilno vlogo nekaj tisoč let nazaj. In ko gledam moške, kako se trudijo reševati sisteme, ki se rušijo, me to vedno znova spomni na potrebo po prebujeni in avtentični ženski energiji. Konec koncev smo Bit-ja in ne Delovanje-ja.

Ženski aspekt Kreacije in moški aspekt Zavesti se združita v uravnovešenem konceptu zavestne kreacije. Tako kot se ženski aspekt navdiha in moški aspekt akcije združita v navdihnjeni akciji. To je koncept nove dobe. Povezovanje, sodelovanje, združevanje. Dejstvo je, da moramo ženski aspekt prebuditi v sebi ne zato, da bi z njim zavladale svetu, kajti to ni smisel ženske kreacije, temveč da bi se lahko povezale in soustvarjale z moškim aspektom.

In za to, da bi se lahko povezale, soustvarjale in sodelovale, je potrebno pozdraviti svoje ranjenosti in občutke zlorabljenosti s strani moškega aspekta. To na kar ženske vedno znova pozabljamo je, da je ženska vedno penetrirana s strani moške esence. Da zavest penetrira materijo. In ko govorimo o zavestni kreaciji, je tovrstno zlorabo s strani moškega, ko je na silo penetriral žensko, kar je bila njena ko-kreacija, saj mu je želela ustreči, potrebno pozdraviti. Brez tega, da ozavestimo, sprejmemo, se pomirimo s tem delom naše zgodovine enostavno ne moremo zavestno kreirati.

Ravno zato je začetek vsake zavestne kreacije v soočenju s svojimi notranjimi ranjenostmi. Kajti brez tega, da smo prisotne v sebi, utelešene, brez potrebe po tem, da pobegnemo ven iz telesa, ker je preveč boleče, kar ženske še prerade počnemo, enostavno ne moremo zavestno kreirati.

Premik iz glave v telo je ključnega pomena za premik v srce. Prisotnost tukaj in zdaj in čutenje je začetek kreacije. Šele, ko prepoznaš, kje se nahajaš, lahko na svojem gps-u nastaviš kam želiš potovati. In sprejemanje svoje trenutne pozicije je ključnega pomena za premik. Kajti samo tako lahko prepoznaš priložnosti, ki ti jih življenje ponuja pod nos dnevno, da se premakneš tja, kamor te vodi srce.

Negovanje pravzaprav pomeni, da slediš svojemu srcu in da dopustiš, da te življenje vodi tja, kjer je zate najbolj ugodno. In vendar je potrebno, preden si voljan slediti, najprej samozavedanje in nato samozaupanje.

Osupljivo je dejstvo kako pogosto se potem, ko se naravnamo na svoji poti, pregovorimo ven iz tega, da sledimo svojemu srcu enostavno zato, ker nas je strah, kaj utegne pot prinesti s seboj. Nekdo mi je rekel, da samosabotaža ne obstaja, vendar žal vse prepogosto na lastni koži izkušam izjemno moč notranjega saboterja, ki me poskuša prepričati, da stvari, ki jih delam niso varne.

Pot zavestne kreacije sem prehodila že tolikokrat, da vem, da je saboter vedno na delu, ko v svojem življenju presežemo svoj zgornji limit tega kar menimo, da je za nas mogoče. Pogosto nam v življenju enostavno predobro gre in zato sami začnemo v skladu s svojimi prepričanji jemati sami sebi to, kar nam je ljubo. Kolikokrat vam je v življenju uspel veliki met in ste uspešno opravili predstavitev v službi, pa ste se kaznovali s prepirom s partnerjem, nesrečo ali boleznijo? Iskrenost je tukaj ključnega pomena, da prepoznamo kako močno je samokaznovanje del naše notranjosti.

In ko prepoznaš kaj delaš sam sebi je ključnega pomena, da znaš negovati sebe in slediti svojemu srcu, brez potrebe po kaznovanju. Negovanje je povezano s prijaznostjo do sebe. In v zavestni kreaciji je prijaznost zelo pomemben vodnik, prav tako kot hvaležnost. In zadnji izziv na poti je vsekakor potreba po kontroli in nadzoru, ko se je potrebno podati v neznano in predati toku življenja. In tukaj brez občutka za lastno vrednost in samospoštovanje enostavno ne moreš.

Da bi zavestno lahko kreirala svoje življenje, moraš v sebi objeti vse svoje pomočnike in zaveznike na svoji poti; svojega notranjega otroka, saboterja, prostitutko in žrtev.  Ko objameš njihov zlati del odraslega, ki prevzema polno odgovornost za svoje izbire, zmagovalca, ljubimca in zavestnega kreatorja, ki namesto iz strahu kreira iz ljubezni, ti je na voljo tim, s katerim se lahko povzpneš na svoj vrh in zmagaš.

Julij je mesec, ki nas vabi, da polno stopimo v svojo sposobnost zavestne kreacije.

DIVINE.SI

Srčnost in pogum

Brene Brown pravi: “Pogum je beseda srca. Koren besede cor –  je latinska beseda za srce (courage). V svoji najzgodnejši obliki je beseda pogum pomenila; “da poveš svoje mnenje tako, da izraziš svoje srce.” S čaom se je definicija spremenila in danes tipično asociiramo pogum z junaštvom. Vendar je moje mnenje, da ta definicija ne prepoznava notranje moči in zavezanosti, ki je potrebna, da si iskren in odprto govoriš o tem kdo si in kaj je tvoja izkušnja – o dobrih in slabih stvareh. Komunikacija iz srca je to kar imenujem pogum.”

V slovarju slovenskega knjižnega jezika je srčnost pojasnjena kot pogum ali/in odločnost. Stara beseda srčnost dobesedno pravi, da je treba “imeti srce”: srce, ki se ob ovirah ne ustraši, pa tudi človeško srce, ki zmore kljub oviram uresničiti vrednote, ne da bi pri tem strlo druga srca.

Srčnost, pogum ali po domače korajža je življenjska drža, kjer človek v oteženih  ali nevarnih okoliščinah kljub strahu ali malodušju ostaja živ, človeški, odprt, sprejemljiv in predvsem prijazen tako do sebe kot tudi do vseh v njegovi okolici. Pogum je povezan z zavestno prisotnostjo, z opazovanjem, ko si priča tako sebi kot tudi drugim. Srčnost je naša zavestna izbira in ni nekaj, kar nam je prirojeno ali je samo po sebi umevno.

Človek ni pogumen takrat, ko ga ni strah. Srčnost je zavestno smiselno ravnanje, izbira, v kateri presežeš samega sebe, kjer izbereš, da ravnaš v skladu s prijaznostjo tudi ko te je na smrt strah ali pa še posebej takrat.

Zanimivo je dejstvo, da ljudje pogosto ne ločimo strahu od vznemirjenja zaradi pričakovanja nečesa. Pogosto strah enačimo s tem vznemirjenjem in smo prepričani, da je to nekaj neprijetnega in zaradi tega pogosto sabotiramo velike priložnosti v našem življenju, ker se ustrašimo in zapremo. Pravzaprav se sami odločimo, da je to nekaj neprijetnega in sabotiramo to izkušnjo.

Da bi lahko ustvarili življenje kot si ga želimo, je potrebno imeti pogum, da sledimo svojim hrepenjenjem srca. Razcvet ženske je proces v katerem je pogum ključna sestavina. Ko se razcvetamo je ključnega pomena, da smo voljne, si drznemo, imamo pogum in zaupamo vase, da naredimo neustrašne akcije, ki nas vodijo tja, kamor si želimo iti, da ustvarimo življenje svojih sanj. Prvi korak je vedno odpiranje srca, odpiranje svetega prostora, da si dopustimo, da čutimo. In ko se odpremo, da čutimo več, se ob tem odpiramo tako za izzive kot vse tisto, kar vidimo kot lepo v svojem življenju. Rada rečem, da so izzivi zgolj skriti blagoslovi, le da to vidimo šele po tem, ko je vse že mimo. Odprtost od nas zahteva veliko poguma, kajti srčnost je potrebna sestavina, ko si v svojem življenju soočen z vsem česar nočeš videti ali česar ne maraš.

In ko se odpremo in čutimo sebe in druge, je ključnega pomena, da smo voljne sprejeti to kar čutimo. Ključno je, da smo voljne, da prisluhnemo temu, kar nam ima za povedati naše srce. In da bi lahko prisluhnila, si moraš upati biti v stiku sama s seboj, biti v notranji tišini in slediti temu, kar se dogaja v tvoji notranjosti. Osebno sem mnenja, da je sprejemljivost eden največjih izzivov sodobne družbe. Enostavno ne znamo več sprejeti, raje se borimo s stvarmi in se delamo, da niso naše.

Ko slediš sebi in neguješ svojo notranjost se zgodi zanimiva stvar … ko si v stiku s seboj, voljna, da sprejmeš, se začnejo kazati priložnosti, stvari prihajajo do tebe, dogajajo se sinhronosti, ki jih ni mogoče predvideti. Biti v toku pomeni, da slediš tem sinhronostim, da delaš navdihnjene akcije. In zato, da slediš tem navdihom, ki prihajajo do tebe je potrebno imeti samozaupanje in pogum, da slediš namigu v neznano. Da bi ustvarili, skreirali to kar si želimo, je potrebno pogumno slediti svojim sanjam, neustrašno delati akcije v skladu z navdihi, ki vznikajo iz srca.

In to kar je verjetno največji izziv je sebe deliti z drugimi skozi srčno komunikacijo. Osebno menim, da je za rojstvo samega sebe, novega sebe in da izraziš sebe v skladu s svojo izvorno naravo potrebnega veliko poguma, veliko srčnosti. Potrebna je iskrenost s seboj in zavezanost sebi, da lahko si to kar si. Srčna komunikacija te razkriva, razgalja, vodi te v ranljivost in globine samega sebe. Ko si v svojem srcu in iz njega komuniciraš z drugimi si v dušnem stiku in občutek je izjemen. In da lahko komuniciraš iz srca moraš biti srčen sam s seboj, ljubiti je potrebno sebe – brezpogojno. Kajti to kar prepoznavaš v drugih je del tebe in ti si del njih.

Srčna komunikacija in srčnost sta sestavni del D.I.V.I.N.E Akademije.

Na voljo pa je tudi novo spletno druženje Moč poguma, ki se bo odvijalo v 28 dneh v juniju. Začnemo 17.6.2014.

DIVINE.SI

Glamur vs. Lepota

Beseda “glamour” ima svoj izvor v  čarovništvu, kjer dobesedno uročiš ali začaraš s podobo, iluzijo, ki jo ustvariš. Izhaja iz škotske besede gramarye nastala je nekje okoli 1720 leta. Glamer je bil urok, ki je vplival na vid udeleženih, da se je predmet zdel drugačen, kot je bil v resnici.  Sir Walter Scott je besedo poangležil in jo populariziral v svoji poeziji. Ne dolgo po njegovi smrti leta 1832 so besedo začeli uporabljati, da so z njo opisali metaforične uroke, ki jih pošiljamo drug drugemu, ko smo nad čim očarani. Ne gre nujno za kompliment. Do 1920, ko so ženske začele razvijati stile oblačenja, so besedo glamur začeli povezovati z modo. Glamur predstavlja osupljivo iluzijo, da živiš življenje, s katerim dobesedno moleduješ po zavisti. Vsi poznamo tako osebo, s hipnotičnim nasmehom, zvezdicami v očeh, s sijajem, ki si ga tako zelo želiš doseči.

Značilnost glamurja je, da nas drži na distanci, gre za predstavo, ki jo moraš gledati iz daljave, da deluje, tako kot triki iluzionista, če jih gledaš preblizu lahko prepoznaš zvijačo. Na osebi je glamur serija referenčnih točk, ki oblikujejo kvaliteto iluzije. Rdeča šminka, mala črna oblekica, slapovi dolgih las na eni rami so referenčne točke, ki opisujejo nekaj, kar smo kolektivno določili za glamurozno. Glamur je kreacija, je ustvarjena podoba in ne stanje biti kot lepota. Glamur moraš ustvariti na točno določen način, glamur je predstava, igra, nastop, je dosežek.

Obrnili smo hrbet lepoti, in s tem smo obrnili hrbet celostnosti in resnici.  Šli smo v izgnanstvo, v svet, kjer je norma vulgarnost, zdolgočasenost, otopelost, ki izčrpava človeškega duha. In k temu pripomore tudi glamur. Veliko preveč časa in energije namenjamo svojemu videzu, podobi in modi. In veliko premalo pozornosti posvečamo dostojanstvu, samospoštovanju lastne veličastnosti in plemenitosti človeškega duha.

Glamur ustvarjamo skozi ideje in misli, ki jih napačno interpretiramo, ker jih ne razumemo (mentalni glamur), pa tudi skozi kritiziranje, sojenje in razsojanje, čustva ponosa, navezanosti, ločenosti, skozi občutek nadvlade ali večvrednosti (čustveni glamur).
To vpliva na našo vitalnost, na naš osebni magnetizem in sposobnost kreiranja. Pogosto se odpravimo v svet in kupujemo stvari, ki naj bi nas osrečile. Kupimo si novo oblačilo, novo pričesko, novo šminko in sploh ženske mislimo, da zdaj smo pa čisto nove. Moški si kupijo nov avto ali “novo igračko” in mislijo, da so zdaj pa čisto drugi. Živimo v iluziji, v stanju misli in čustev, ki ustvarijo tančico čez to kar je resnica. In to iluzijo zamenjujemo za resnico. Gre za kroničen problem sodobne družbe, ki ustvarja pretvarjanje, strah, pomanjkanje jasnosti in namena. Ločimo se od duha, od svoje duše in živimo v iluziji zunanjega doseganja, predmetov, ki jih kopičimo v upanju, da nam bodo dali tisti izvorni občutek avtentičnosti, pristnosti, resničnosti. Ločimo se od prepoznavanja lastne nesmrtnosti, lastne božanskosti, dejstva, da smo ljubezen in sočutje. In sočutje pomeni, da sprejemamo sebe v vseh aspektih sebe, tudi v svojem glamurju.

Kot družba se danes počutimo zelo samopomembni, zagledani vase, zadovoljni sami s seboj in ponosni smo sami nase, kaj vse smo dosegli in kako napredni smo. Zaprli smo svoje duhovne oči in sploh ne vidimo, kako je glamur zamenjal odprtost, sočutje do drugih, ponižnost in kako smo otopeli.

Glamur ustvari energijsko meglico, skozi katero ne moremo videti jasno, ne vidimo resnice in tako se ujamemo v podobe, ki varajo in verjamemo, da so resnične. Nasedemo obljubam, ker so slišati tako dobro in se ob tem na nivoju duše gnusimo sami sebi, kajti zavedamo se, da se prodajamo za precej manj, kot smo vredni in to je bolečina, ki prežema celotno Bit.

Ko gledam ljudi okoli sebe, se mi včasih zdi, kot da so v transu, ujeti v iluzijo, ki jo ponujajo mediji, v iluzijo, da si lepoto lahko kupijo, namažejo na telo ali jo pojedo. Da je varnost v zunanjih stvareh in da nujno potrebuješ zavarovanje za svojo iluzijo, drugače res ne boš preživel. Absurdnost glamurja, ki nas obdaja pa doživlja svoj vrhunec v duhovnem glamurju, kjer ljudje verjamejo, da jih bodo rešili ali osvobodili guruji in ljudje zunaj njih.

Ta obsedenost z glamurjem vseh vrst je nekaj kar me vsakič znova osupne. Kako hitro se ujamemo v zanko patriarhata, ki nam poskuša glamur prodati kot simbol svete, božanske ženstvenosti. Fascinira me, kako hitro ženske verjamemo zunanjemu svetu, da smo lepe, posebne, če imamo… točno določeno šminko, perilo, obleko, čevlje, karkoli že, kar naj bi nas naredilo lepe. Kako iščemo potrditev lastne vrednosti in lastne lepote zunaj sebe. In da se razumemo, tudi sama sem bila v teh istih čevljih, dokler me ena od bomb Resnice ni prebudila iz iluzije v katero sem verjela.

V knjigi Piera Ferruccija sem prebrala: »Brez lepote duša umre« In ravno on je bil eden tistih, ki so me vodili nazaj pod okrilje resnične, avtentične, pristne Lepote. Lepota je vrlina, je božanska kvaliteta, ki ima to moč, da nas prebudi, oživi in nas poveže. Spomni nas, da obstaja skrita harmonija in da tudi v najbolj težkih in temnih okoliščinah obstaja upanje.

Lepota vedno daje občutek pripadnosti življenju. Tisti, ki uzre lepoto v vsem, ima do življenja erotičen odnos, saj se ljubi z življenjem. Lepota nas vsak trenutek znova uči, da zaobjamemo trenutek, da smo prisotni. Lepota nam pomaga, da smo resnični, tukaj in zdaj. Tukaj z vsem svojim bitjem.

Če smo prisotni, smo vedno v trenutku priložnosti, v brezčasnem trenutku, v katerem se lahko zgodi razodetje lepote. In če si dopustimo, da lepoto doživimo v vsej njeni intenzivnosti in globini, nas postavi iz oči v oči s spontanostjo. Najti spontanost pomeni najti harmonijo, odsotnost pričakovanj, pretvarjanja in napora, pomeni občutek svobode. Naš pravi jaz je spontan.

Lepota je pot, po kateri lahko spet najdemo najbolj pristni, resnični del sebe. Da bi lahko zaznali lepoto moramo ponovno odkriti umetnost čaščenja, svetosti in spoštovanja življenja. Spoštovanje razkriva dostojanstvo in le v luči dostojanstvenosti se nam lepota in mističnost, ki sta del nas, razkrivata.

Praznina in osamljenost sodobnega človeka izhajata iz tega, da je razprodal svetost. Občutenje svetosti odpira pot do lepote. In svetost je vedno znova in znova moja vodnica. Svetost mi odpira notranja vrata razumevanja, da vedno hodim po svetih tleh, ne glede na to kje hodim. Uči me spoštovanja, samospoštovanja, cenjenja življenja in cenjenja sebe. Ponižno, potrpežljivo, z milino in mehkobo me vodi z vztrajnostjo in usmerjenostjo, ki me včasih osupne. In naučila me je, da jo prepoznam in ji prisluhnem, da ji dopustim, da me vodi, v globine sebe, v Resnico.

Dopusti si, da te v tem mesecu vodi Lepota.

Taja Albolena

 

Naredite Prostor!

Čas pred veliko nočjo je tradicionalno obdobje intenzivnega čiščenja. S pepelníco, ki je vsako leto prvo sredo po pustu, naj bi se v naravi začelo obdobje ‘čiščenja’. V tem času od pepelnice do velike noči naj bi se v naravi vzpostavilo ravnovesje. V starih časih je bilo teh 40 dni namenjenih postu. V shrambah je zmanjkalo hrane, ostalo je nekaj moke, zelja in fižola. In prav iz teh sestavin je bil nekdaj sestavljen tipičen jedilnik pred veliko nočjo. V tem obdobju nas energije vse do velike noči podpirajo v globokem notranjem vpogledu, da smo iskreni s seboj in naredimo notranjo bilanco. Razjasnitev glede tega s čim vstopamo v novo astrološko leto, katera semena bomo v obdobju pomladnega enakonočja sejali, je ključnega pomena za naš premik čez celo leto.

To je bil čas, ko je bilo potrebno na novo ustvariti povezavo s svojim notranjim svetiščem in to svetost notranjega templja preslikati v zunanji prostor. To kar smo ženske pozabile je, kako je ženska tista, ki ustvarja prostor. In ustvarja ga iz svoje maternice. Maternica je naš prvi dom in iz maternice ženske ustvarjajo Dom v zunanjem prostoru. V tem času od pepelnice do velike noči je čas, ko mora ženska pri sebi počistiti svoj notranji prostor in narediti prostor, da bi lahko prišlo do oploditve semena, da bi lahko semena svoje kreacije posadila, da se bodo prijela. Ko smo ženske pozabile na to, kako poskrbeti za svoj notranji prostor smo s tem izgubile tudi zavedanje in razumevanje pomena naše maternice za Kreacijo. In letošnje leto, tale april do 21.4. ko nas čaka velika noč je idealen čas, da poskrbite za svoj notranji prostor in svoj zunanji prostor.

Ženska potrebuje občutek varnosti in ta občutek varnosti kljub svojemu mrzličnemu iskanju ne more najti zunaj sebe. Potrebno je iti vase, v svoj notranji prostor, kajti ta čas 40 dni je čas kontemplacije, globokega povezovanja s seboj, soočanja z vsem, kar je ostalo zataknjeno v maternici, to je čas razčiščevanja in zaključevanja.

Ker pa je notranji prostor vedno tesno povezan z zunanjim prostorom je to tudi idealen čas, da v svojem domu počistite navlako in naredite spomladansko čiščenje. V svoji dolgoletni praksi s feng shuijem sem vedno znova prepoznavala, kako smo ženske s tem, ko smo prevzele moške vloge in načine delovanje, izgubile ne le stik s svojim notranjim Domom, temveč tudi s svojim zunanjim Domom. Pogosto sem vstopala v prostore, ki so bili vrhunsko urejeni, vendar brez topline in občutka domačnosti, ki ga ustvari ženstvena esenca s svojim izžarevanjem. Ženske sploh ne vemo koliko smo izgubile na vseh področjih s tem, ko smo usvojile in izmojstrile enega – moški svet.

Bivalni prostor, vaš Dom je mesto regeneracije in kontemplacije, mesto, kjer se povezujemo s svojo Dušo, kjer si napolnimo svoje baterije in se umirimo, pomirimo sami s seboj. In vsak prostor ima svoj energijski aspekt, eterično telo Doma, kamor se vpisujejo vsi zapisi čustvenih, mentalnih in energijskih aspektov prebivalcev. In za ta energijski del našega doma skrbi naša hišna Deva. Ženske imamo naravno sposobnost, da iz prostora ustvarimo Dom, to kar potrebujemo je, da se spomnimo, kako to narediti, kajti vsak mehanizem, ki je dolgo časa ven iz funkcije zakrni in potrebno ga je naoljiti, da bi ga lahko uporabili. Morda je ravno zdaj v času pred veliko nočjo čas, da se spomnite kako ustvariti svoj Dom. Kajti energije Vesolja in Zemlje vas v tem času, vse do velike noči podpirajo, da očistite svoje bivalne prostore na vseh nivojih.

Ljudje pogosto pozabimo na dejstvo, da se vse, kar se dogaja z nami in v naših življenjih odraža v naši okolici, v prostoru, kjer preživljamo največ svojega časa in to je običajno spalnica. Vse kar ste, kar doživljate, čutite, mislite, se zapisuje v energijsko telo prostora. Običajno za prostor poskrbimo na fizičnem nivoju s pomivanjem, sesanjem, fizičnim čiščenjem, vendar moramo tako kot pri sebi poskrbimo za fizično telo in energijsko telo, tudi pri svojem Domu poskrbeti za to, da vsaj enkrat letno očistimo energijsko mrežo Doma in dobesedno na novo postavimo temelj, ki nas podpira celo leto v naši nameri tega, kaj želimo ustvariti v svojem zunanjem svetu. Saj veste, pomlad je čas sejanja semen, z energijskim čiščenjem Doma v svojem Domu zasejemo semena, ki jih nato z rednim negovanjem tudi uresničimo v svojem življenju. In Dom nam v tem premikanju, v tej rasti nudi oporo, podporo in zavetje.

Prostor je resnično svetišče, je posoda za našo alkemično preobrazbo. In kot v notranjem prostoru preobražamo svinec osebnosti v zlato duše, tudi v zunanjem prostoru ustvarimo posvečeno mesto, ki nas podpira, da se počutimo varne in umirjene, da imamo zatočišče, kjer smo resnično lahko to, kdor smo. Energijsko očiščen prostor vas bo podprl in vam pomagal pri realizaciji vaših srčnih želja v realnost.

Ljudje pogosto zaznavajo ljudi, ki jih energijsko izčrpavajo, bolj redko pa smo pozorni na to, da prostor v katerem živimo ni uglašen in usklajen z nami in z našo življenjsko namero in nas pravzaprav na energijskem nivoju izčrpava. Kajti vse, kar ni na vaši frekvenci, vam predstavlja izziv, in pri prostorih ni nobene razlike. Vsi poznamo občutek, ko se v neznanem kraju znajdemo v prostoru, ki je energijsko zanemarjen in imamo občutek nečistoče, čeprav je na fizični ravni urejen. Pomembno je, da skrbite za svoj prostor; doma ali na delovnem mestu, tako na fizični ravni, da redno pospravljate nered in odstranjujete »navlako«. Energijsko čiščenje prostora pa se osredotoča in ukvarja z eterično mrežo, kjer počistimo in  dobesedno izbrišemo stare energijske zapise o tem, kaj se je dogajalo v prostoru in s prostorom v preteklosti.

Intenzivnost časa v katerem živimo nas sili v to, da si ustvarimo mirno Oazo, da se posvetimo tudi zunanjemu prostoru. In ker je letošnji april intenziven mesec preobrazb in sprememb bom v petek 18.4.2014 vodila enodnevno intenzivno druženje, kjer bo govora o tem, kako ženska ustvarja sveti prostor. Druženje bo izkustvene narave, z vami bom delila kako pripraviti prostor, ga energijsko očistiti in ustvariti ritual za posvetitev Doma. Posvetile se bomo tako notranjemu prostoru, svoji maternici kot navodilom, kako iz svoje maternice ustvariti Dom v svojem zunanjem prostoru.

Kako vam to znanje lahko koristi? Če pogledamo primer iz prakse … preselite se v svoj nov Dom, ki ste si ga dolgo časa želeli in naenkrat imate v svojem življenju kaos, zmedo, dogajajo se nepredvidljivi dogodki, težave v odnosih ali v službi. Morda o tem niste nikoli  premišljevali, vendar je po vsej verjetnosti energija ljudi, ki so v prostoru živeli ali delovali pred vami, ostala v prostoru, zapisana na energijski matrici zidov vašega novega doma. Vsi prepiri, nerazrešene zgodbe zaradi dedovanja, sovraštvo, zamere, ljubosumje sosedov, težave v partnerstvu, finančne težave ostanejo v prostoru, če jih nihče ni zavestno očistil iz prostora skozi ritual. Vsi energijski zapisi, energijske entitete ostajajo v energijski matrici prostora in vplivajo na nivo energije vašega doma. In ker vsi vemo, kako energija vpliva na nas, si lahko predstavljamo, kako taka energija deluje potem tudi na čustveno in fizično počutje in na različna področja v našem življenju.

Taja Albolena

Zavezanost Sebi

Ženske smo ponosne na to, da skrbimo za druge. Vedno znova se zavežemo, da pomagamo svojemu partnerju, prijateljem, družini, skratka kdorkoli potrebuje pomoč, ima prednost na našem notranjem seznamu.  Poslušamo, negujemo, dajemo pozornost. In s tem ni čisto nič narobe.

In vendar to kar vedno znova prepoznavam pri ženskah, s katerimi prihajam v stik, in sama nisem bila čisto nič drugačna, je, da smo pozabile na to, kaj potrebujemo. Ko sem resno zakorakala v duhovne vode in začela poučevati različne duhovne teme, sem počasi spoznavala, kako pogosto je bilo nesprejeto, če sem izrazila svoje potrebe, kajti v novodobnem gibanju smo na potrebe gledali kot na nekaj, kar je stvar nižjega jaza in tako ni bilo primerno, če si izrazil svoje potrebe, ker je bilo to takoj interpretirano kot zahtevnost. In priznam, dolgo časa sem nosila nalepko, da sem zahtevna, ne da bi zares vedela kaj to pomeni, še posebej v partnerstvu. “Zahtevna” ženska je, kot mi je kasneje razložil moj dragi, tista, ki pravzaprav ne pove kaj potrebuje in si želi, to skriva v sebi in hkrati pričakuje od moškega, da bi on moral vedeti in jo dobesedno osvoboditi tega bremena, da bi svoje potrebe morala izraziti.

Številna leta sem skrivala svoje potrebe, od takih banalnih do večjih želja, ker enostavno nisem razumela razlike med potrebami in željami in potem si enostavno nisem več upala želeti stvari, da ne bi naredila kaj narobe. To česar se ob tem nisem zavedala je, kako sem omejevala samo sebe, kako sem se vedno znova pomanjševala in skrivala samo sebe, ker sem bila prepričana, da je to “duhovno”. Zanikala sem samo sebe, da bi bila sprejeta in da bi ugajala nekemu iluzornemu pravilu, ki pravi, da če si duhoven potem nimaš potreb.

Vendar bi danes želela opozoriti na enega od odnosov, ki mu je potrebno posvetiti posebno pozornost. In pomembno je, da se zavežete temu, da resnično negujete ta odnos z vso skrbjo in ljubečo pozornostjo. Odnos s seboj je najpomembnejši odnos, ki ga v svojem življenju ustvarjate. Negovanje sebe je ključno. In eden pomembnih korakov v negovanju je, da prepoznamo in si priznamo; kaj potrebujemo. Kaj pravzaprav potrebujem. Nedvomno vsak potrebuje ljubezen in nežnost, raziskave so pokazale, da otroci brez tega enostavno ne preživijo. In potrebujemo hrano in pijačo, streho nad glavo in oblačila.

Ko stopimo na pot odkrivanja tega kdo jaz sem v resnici, je ključnega pomena, da smo voljni prisluhniti svojemu srcu in svojim srčnim željam. In ko vemo, kaj si resnično želimo je naslednji korak na poti to, da se zavežemo temu, da bomo šli za svojimi željami.  Potrebno se je zavezati sebi. Zavezanost sebi je srčna obljuba samemu sebi, od katere ne bomo odstopili.

Najpomembnejša praksa, ki vodi k potrjevanju te zavezanosti sebi je, da se vedno znova vprašate; Kako potrebujem? Da spremljate svoje občutke in sledite svojim srčnim željam. To kar je ključnega pomena je, da spremljate svoje počutje in svoje potrebe in želje v vsakem trenutku. Ključno pri zavezanosti sebi je, da smo prisotni v tem trenutku, tukaj in zdaj in opazujemo, kaj je v tem trenutku pomembno za nas.

Tukaj odpadejo vse navade in rutine, kajti slediti je potrebno svojemu trenutnemu počutju. Življenje me je naučilo, da je pomembno, da se vsakič, ko sem izzvana in se oglasi notranji kritik ali saboter vprašam; Kaj je najprijaznejša stvar, ki jo lahko v tem trenutku naredim zase? Kako lahko še bolje poskrbim zase? Včasih to pomeni, da potrebujem počitek, drugič sprehod, včasih zadostuje kozarec vode in spet drugič objem. In negovanje sebe je vedno znova moja prva izbira. Zavezala sem se negovanju sebe, namesto da delam na sebi. Včasih sem delala na sebi in bila sem prepolna izjav kot so “moram”, “nujno je”, “treba je”. Vedno znova sem potisnila in na silo, z voljo dosegala tisto, kar je bilo videti kot najnujnejše na mojem seznamu. In ob tem sem bila vse prej kot srečna.

Življenje me je naučilo, da sledim temu, kar so moje trenutne potrebe. In samoizpraševanje je način, kako v zavest pripeljemo to, kar so naše srčne želje tega trenutka. Zavezanost sebi pomeni, da naredite vse kar je v vaši moči, da sledite svojim srčnim željam.

In to pogosto pomeni, da si je potrebno vzeti čas za to, da naredimo stvari, ki jih ljubimo. Uživanje v življenju je za mnoge skoraj tabu tema. In ko sem bila v svojem obdobju delovanja in dela na sebi, si nisem znala vzeti časa zase in za svoje majhne užitke v življenju. Pozabila sem na dejstvo, da je to, da damo prioriteto stvarem, ki so naša strast v življenju, izraz naše močne zavezanosti sebi. Lahko bi rekla, da je modrost, ki pride z leti tista, ki me je naučila, da je najpomembnejša stvar v našem življenju, da znamo slediti svoji duši in tistim majhnim dejanjem lepote, ki jih naša duša potrebuje, dnevno. Včasih je dovolj pisan cvet, ki s svojim omamnim vonjem prebudi našo notranjost, drugič se zasanjano zazremo v modrino oceana na kartici in začutimo morje na svoji koži, vonj morja in rahel vetrič.

To česar ne moremo zanikati, je dejstvo, da je zavezanost sebi izbira. Izberemo svojo Dušo in ji damo vedeti, da je v našem življenju pomembna. Ali pa izberemo svojo osebnost in svojo pozornost ter energijo namenimo njej. Naša duša je del nas in pomembno je, da se zavežemo temu, da v svojem vsakodnevnem življenju posvetimo čas njej, si vzamemo čas zanjo, da jo zaznamo, da jo prepoznamo in ji dopustimo, da pripelje nasmeh na naše ustnice. Ko veste kaj je tisto kar ljubite in tega delate vedno več v svojem življenju, s tem hranite svojo dušo. S tem, ko se zavedate majhnih radosti, ki vas osrečujejo, ko jih prepoznate in jim daste prostor v svojem življenju, s tem negujete sebe. In ta ljubezen, ki jo čutite ob tem, ko delate kar ljubite kaže na vašo zavezanost sebi.

S tem, ko vedno znova izbirate stvari, ki vas polnijo in vas osrečujejo, Univerzumu sporočate, da ste pripravljeni sprejeti še več tega v svoje živlejnje. Ko smo predani nečemu, ko smo zavezani neki svoji strasti, pravzaprav nimamo rezervnega načrta, polno verjamemo, da je to tisto, kar se bo zgodilo in hkrati smo pripravljeni, da se prilagodimo, ko nam Vesolje pokaže drugačno pot, kot smo si jo zamislili. Usmerjeno prepuščanje je praksa, kjer smo zavezani sebi in sledimo navdihom, delamo majhne korake vsak dan in smo v sprejemanju tega, kar prihaja v naše življenje. Pogosto pozabljamo na to, da s tem, ko delamo to, kar ljubimo in čutimo srečo, radost in zadovoljstvo delamo pozitivno razliko v življenju ljudi in na svetu.  

In to kar nas vodi v življenju naprej, kar nas vedno znova vodi čez vse ovire in težave s katerimi se v življenju spopadamo je ta občutek, da smo tukaj z namenom in da vaš prispevek šteje. To da živite življenje namere, da sledite svoji nameri je zavezanost sebi.  S tem ko sledite sebi in ste zavezani sebi vedno znova izražate samospoštovanje.

In tukaj se zelo hitro in zelo radi ujamemo v igro ubogega jaza, ki se mu stvari dogajajo, ki ima okoli sebe ljudi, ki mu to delajo in ob tem pozabi na svojo moč kreacije. In ja, zavezanost sebi in svoji poti, zavezanost svojim sanjam, ni majhna stvar. Izzvani smo dnevno. In ključnega pomena je, da smo pripravljeni na iskrenost do sebe, na soočanje s svojimi izzivi in da vsak izziv vidimo kot priložnost za rast. Zavezanost sebi od nas zahteva notranji vpogled in spremljanje sebe, iskrenost, ljubezen in rast. Tukaj ni prostora za dokazovanje ali tekmovanje s seboj ali z drugimi. Zavezanost sebi vas vodi po vaši poti, k temu, da v svojem življenju počnete to v čemer uživate in kar vas resnično veseli.  Če se vedno znova poskušate zadovoljiti z manj in sledite temu, kar od vas želijo drugi, če vedno znova skrbite samo za druge in pozabite nase, škodite sebi in drugim. Sebi ker zanikate, prezirate svoje potenciale, zlorabljate svojo energijo in ne živite svojega poslanstva, drugim pa zato, ker zasedate mesto, ki vam ne pripada in bi bilo kot nalašč za koga drugega. Zavezanost sebi nas vodi v to, da delamo točno tisto, kar nam je pisano na dušo.

Ko v svojem življenju izberemo nek cilj, je najpomembnejša stvar pri tem, kakšen človek bomo morali postati, da bomo lahko svoj cilj dosegli. Ključna stvar je, da svojo Bit, to kdo smo, uskladimo s tem, kar želimo pritegniti k sebi. In v tem procesu je prva in najpomembnejša stvar zavezanost sebi, zavezanost svojim srčnim željam. To je tisto, kar nas vodi po poti k temu cilju. Ta pot je tista, ki nam pomaga vedno znova prepoznati, kdo smo v resnici. Ciljev v življenju ne potrebujemo zaradi cilja samega, temveč zaradi tistega, kar cilji naredijo z nami in iz nas. Edina omejitev za naše dosežke je misel, da nečesa ni mogoče storiti. In ravno tukaj in zaradi tega je zavezanost sebi tako izjemno pomembna.

In to kar bom v kratkem ponudila so kratka srečanja Prebojev, kjer bomo skupaj skozi laserski pogled pogledali kako močne so vaše zaveze in ali bi jih bilo modro obnoviti. Več kmalu 😉

Taja Albolena

 

Ženska je Zvezda

Ženska je v svoji izvorni Biti Zvezda. In ta zvezda sije in je v izžarevanju. Svetlobo iz svoje notranjosti širi v svet. In to je narava Ženske. Da se iz svoje notranjosti širi in sije svojo svetlobo v svet. Vsi žarki naše zvezde izhajajo iz notranjega centra celote, celostnosti, iz centra naše Biti.

Enost-Celota je temelj ženske moči. Gre za osrediščenost v centru, ko si del fizičnega, zemeljskega in duhovnega, brez ločenosti. Enostavno samo si, vse v Enem in Eno v vsem.
Ko smo v stiku s to celoto v sebi dostopamo do moči, ki nas povezujejo, harmonizirajo in prinašajo notranji mir. Ženska celostnost se razkriva na različne načine, lahko jo vidimo v milini s katero noseča mati pričakuje in neguje novo življenje, medtem ko v njenem življenju odmirajo stare, nepotrebne stvari. Ali v tem, kako se pogosto soočamo z bolečino umiranja starega in smo hkrati v radostnem pričakovanju novega. In v časih v katerih se nahajamo je ključnega pomena za ženske, da se spomnimo te polnosti in povezanosti, ki je del naše narave.
Ženska je po naravi povezovalka, hkrati opravlja celo vrsto vlog. Hkrati se v njenih možganih dogaja cela vrsta procesov, za razliko od moških možganov, ki so precej bolj fokusirani na eno nalogo naenkrat. Celostnost ženske ozaveščamo skozi situacije, ki od nas zahtevajo empatijo, ko čutimo harmonijo, sodelovanje, soustvarjanje, povezanost. Celostnost je del svetosti, lepote, živosti, ljubezni, je del življenja samega. Ko spoštujemo in cenimo povezave skozi katere se razkriva celota, je ta vedno bolj ozaveščena in prepoznana v naši notranjosti.

In to na kar rade pozabljamo je, da ko govorimo o celoti, celota samo je. Nič nam ni treba narediti, da bi prišle v celoto, ker smo že v njej. Celota je del naše Biti. Samo je. In vse kar je potrebno je, da se je spomnimo. Opolnomočenje pri ženski ne prihaja skozi delo na sebi, skozi delovanje, potiskanje in siljenje. Ničesar nam ni treba narediti in to je sam po sebi izjemen izziv za žensko, ki je od malih nog naučena kaj vse mora narediti. In s tem imam tudi sama še vedno izzive, ko se ujamem v tej tendenci, da bi izstopila iz svoje vloge svetilnika in začela tekati za tistimi, ki naj bi jih rešila. Svetilniki so postavljeni ob obali z namenom, da usmerjajo ladje in kažejo pot. Je res?

Ženska pot je pot širjenja, pot odpiranja, pot razcveta, ko se kot cvet odpiraš v vedno večje širine in globine in temu odpiranju in širjenju ni nikoli konca. Ženski ni treba delati na sebi skozi tradicionalne duhovne prakse, ni ji treba mojstriti svojega telesa in se truditi. Vse kar potrebuje, je že v njej. Kar mora narediti je, da se spomni kdo je v resnici, in da ozavesti ter zavestno pomaga širiti ta občutek celote v sebi. V resnici moramo le umakniti ovire na poti. V tem procesu širitve moramo samo odstraniti vse kar je staro in nam ne služi več. In to je v veliki meri povezano z zaupanjem, vztrajnostjo in predanostjo, in ne trudom.

Na tej poti je zelo pomembno, da ozavestimo modrost ženskih ritmov in ciklov. Kajti osnovna paradigma ženske narave je povezana s cikli rojstva in smrti, uničenja in kreacije. Umiranje starega je vedno del novega izraza življenja, ki se rojeva na drugi strani. In ne glede na to, da v sebi nosimo številne rane življenjskih izkušenj ta naša notranja celota nikoli ni ranjena. In vendar, da bi lahko ozavestila in objela v sebi sebe v celoti je zdravljenje ranjenosti iz preteklosti nujno. Potrebno se je soočiti s svojimi ranami, da bi lahko osvobodile v rani ujeto energijo in se osvobodile.

Pogosto ste me slišale govoriti o tem, da je nasilje v zunanjem svetu prisotno zaradi nasilja, ki ga ženske zganjamo same nad seboj, v sebi. To kar se velika večina žensk ne zaveda je izjemen vpliv, ki ga imamo na svet in na Zemljo. S tem, ko zdravimo sebe in svoje rane, zdravimo svet. Tako velik vpliv ima ženska.
In ena najpogostejših ovir za žensko, da ne vidi in ne prepoznava svojega vpliva je prepričanje, da nismo dovolj, da še nismo pripravljene, da smo preveč ranjene, da bi lahko doprinesle k celoti sveta. In nenehno poslušam s strani žensk, da morajo najprej pozdraviti sebe, preden lahko naredijo kakšno pomembno spremembo v svetu. Kakšna neumnost. Kako zelo omejujemo same sebe. Ideja, da moramo najprej pozdraviti sebe in delati na sebi, da bi lahko začutile in živele celoto sebe je mit v katerega sem zelo dolgo verjela tudi sama. In potem sem spoznala, da s tem sama sebi mečem polena pod noge in da je to zelo učinkovit izgovor, da ti ni treba nič narediti, ker ti se trudiš in delaš na sebi. In potem sem enostavno opustila vse tehnike in vse delo na sebi. In mnogi me niso razumeli, tako kot tudi sama sebe nisem razumela, enostavno sem začutila da to ni tisto, kar je moje, kar si želim.
Bilo je dovolj!

Potem je počasi prišlo tudi razumevanje, da vse že sem, da je vse že v meni in da je za resnično zdravljenje ta notranji občutek celote tisti, ki je ključen. Če mislimo, da celoto dosežemo enkrat, ko imamo za seboj dovolj ur dela na sebi, se motimo.
Če čakamo na celoto, se nič ne zgodi. Smo v čakanju.

In paradigma individualizma, ki govori o tem, da je potrebno sebe postaviti na prvo mesto in da moram najprej pozdraviti sebe, šele nato lahko prispevam s svojim Darilom k življenju ljudi in sveta podpira nizko samozavest žensk, ki iščejo terapevte in hodijo na delavnice, berejo knjige, da bi postale »vredne« svoje ženske celostnosti. In naj bom zelo odkrita s tabo, sama sem vrsto let, pravzaprav več kot desetletje preživela z vero v ta mit. In ko sem se zbudila iz njega ni bilo čisto nič rožnato, kajti nisem imela zgledov okoli sebe, kako zdaj najti pot nazaj k sebi, vase. Pet let sem aktivno iskala, preučevala in brala karkoli, kar je dišalo po negovanju ženske duše. Brez terapij in siljenja in brez truda. In vse svoje vedenje in modrost, ki sem ju spoznala in predelala na poti delim z ženskami, ki se nahajajo na tem prehodu iz osredotočanja na zunanji svet in vračanja nazaj v svoj notranji svet. In pogosto je vse kar je potrebno, da se obrnemo vase v prvi vrsti to, da se ustavimo.

Namesto da se trudimo biti popolne, da bi lahko bile v služenju, kar pogosto verjamemo v sebi, je ženska pot pravzaprav spoznavanje vsega kar že si, da vidiš in ceniš načine na katere že si Darilo za ljudi in svet. In vendar, da bi lahko živela celoto, moraš spoznati tako svetlobo, kot tudi temo v sebi. In spuščanje v svoje notranje podzemlje ni prijetno popotovanje. Na poti izkušaš izgubo, obup, ponižanje in soočanje s smrtjo. In ko enkrat ta svoj spust v neznano zaključiš, ko iniciacijo opraviš, se ti razkrijejo globine in širine celostnosti, ki te spremenijo za vedno.
Srečujem številne ženske in tudi sama se spomnim, kako sem si želela samo to, da bi bilo življenje tako, kot sem ga poznala prej. In vendar je vse drugače. Ko se iz globin vrnemo nazaj, si vsi želijo, da bi bile »normalne« vendar to enostavno ni mogoče, kajti tako globoko popotovanje vase te zaznamuje za vedno. Ne moreš se več slepiti, da je vse ok in sončno in pozitivno, ko enkrat spoznaš globine svoje Biti. Globoko se zavedaš rednice, da sta smrt in rojstvo samo dva izraza iste energije življenja.
Največja in najbolj skrita resnica svete ženstvenosti je, da nič ne prihaja od zunaj, vse se rojeva iz naše notranjosti. Mi smo kreatorji svoje realnosti. Življenje, vključno z vsem trpljenjem, izgubami, bolečino, izhaja iz nas, iz našega centra. In ta center je v tebi, ta center si Ti.

Vse izkušnje izgube, trpljenja in smrti nosijo v sebi velik potencial, da nas odprejo za nezamisljive dimenzije celote življenja, v centru naše Biti. In ko nanje zmoremo pogledati od daleč vedno vidimo, kako so nam služile in kako brez tovrstnih preizkušnje ne bi bili to, kar smo danes. Vse tovrstne izkušnje na moji osebni poti so me odprle za radost in ponižnost, za zavedanje misterijev, in spoznanje, kako majhna sem v tej veličini življenja. In hkrati s tem sem spoznala kako ključna sem in kako je moj center, moja Bit, pravzaprav center življenja. Da sem vse v Enem in Eno v vsem. Hkrati. In da sem brezmejno dragocena in hkrati totalno nepomembna v očeh življenja, oboje hkrati. In iz tega zavedanja in spoznanja sem se rodila v avtentičnost, v pristnost in srčnost, ki je prej nisem poznala. Zdaj znam biti velika in majhna hkrati. Poznam svojo moč in hkrati sem totalno nepomembna. Paradoks? Nedvomno.

In moje delo je z ženskami, ki so na tem prehodu iz zunanjega sveta v svoj notranji svet, ki izkušajo občutke praznine, nemoči, nezadovoljstvo s svojim življenjem ali življenjskim stilom. Da “najdejo” sebe, objamejo blagoslove prehoda v notranjo modrost, negujejo svojo žensko dušo, se spomnijo svoje avtentične narave in ustvarijo resnično izjemno življenje.

In DivineFeminine Akademija je nastala iz moje želje, da vse kar sem spoznala, delim naprej. In sem začela deliti in delim. In ob tem, ko skupaj izkušamo stvari in rastemo se odpiram in se širim in rastem tudi sama. In zato nobeno druženje, ki ga vodim ni enako prejšnjemu, vsako je unikatno, ker sem sama vsakič bolj polna, bolj cela. In za to priložnost, da vodim ženske v celostnost in izpolnjenost sem brezmejhno hvaležna.

DIVINE.SI