Arhivi Kategorije: V središču

Partnerstvo*

(*part near- dva dela, ki sta si blizu, dve vzporedni poti)

Pred časom mi je prijateljica zelo lepo opisala, kaj je partnerstvo; Ko dve celoti prideta skupaj in postaneta neskončno. Smisel partnerstva naj bi bil, da se družita dve popolnoma samostojni osebi, ker jima je v dvoje prijetneje, kot če sta sama.

Ko sem začela raziskovati razliko med moško in žensko naravo sem dojela, da je moški po naravi tisti, ki poskrbi, da je ženska srečna še bolj. Šokirala me je izjava številnih moških, da partnerstvo zapuščajo takrat, ko ocenijo, da ne morejo narediti ničesar več, da bi žensko osrečili. Zato govorim o tem, kako pomembno je za žensko, da ne pričakuje od moškega, da jo bo osrečil in naj ne prepričuje moškega, da ga neskončno ljubi, da ne more živeti brez njega, da si ne predstavlja kako bi bilo, če bi jo zapustil, da bi bila brez njega čisto izgubljena. Tovrstna odvisnost običajno moške požene v beg, kajti moški ni odgovoren za srečo ženske in običajno se moški tega zelo dobro zavedajo.

Na drugi strani je ena najbolj seksi stvari za moške ženska, ki je zadovoljna sama s seboj, se ima rada, je srečna, ji je lepo na tem svetu, ki ve in pove, da je življenje lepo  –  vendar je z njim življenje še lepše in da si zato želi biti s svojim moškim.

Smisel partnerstva ni v dopolnjevanju, temveč v sožitju. Dejstvo je, da nimamo partnerja zato, da nas dopolnjuje, izpolnjuje, podpira, uravnoveša, kajti s tem zgolj obremenjujemo drug drugega. Partner je del našega življenja, ker je z njim življenje lepše, prijetnejše, bolj bogato, ker si želimo biti z njim in ne zaradi tega, ker moramo biti, ker drugače ne znamo ali ne zmoremo.

Vsak človek je Celota zase. Ljudje smo energijska bitja in pretoki energij so vseskozi prisotni med nami. Spori, konflikti so pogosto način, kako drugemu vzamemo energijo. Eden najpogostejših načinov jemanja energije drugi osebi, pravzaprav gre za to, da osebo na drugi strani pripravimo v to, da nam energijo da sam od sebe, je kastracija moških in objektivizacija žensk. Na tak način pripraviš osebo na drugi strani, da se počuti skrušeno, uničeno in ti da svojo energijo. Ko nekomu  primanjkuje energije, ni več »samostojna celota«, podzavestno na nek način prične črpati energijo od partnerja. Štirje jezdeci apokalipse, kot jih imenuje Gottman so: kritiziranje, zaničevanje, obrambni mehanizem in umik vase. To so načini, kako pravzaprav dobimo energijo od osebe na drugi strani.

Dejstvo je, da nam vesolje vedno pošlje na pot “pravega”  partnerja, tistega, ki ga v danem trenutku potrebujemo za naš razvoj. Osebna rast je proces odlaganja mask, plasti biserovine, ki smo jo skozi otroštvo naložili okoli tistega kamenčka, ki draži naše jedro. Potrebujemo torej točno take partnerje, ki nam bodo pomagali s svojim obnašanjem in odnosom priti do določenih spoznanj, da bi lahko sprejeli sami sebe točno taki kot smo. Upiranje življenju in lekcijam, ki smo jih izbrali sami zase nas vedno znova zgolj oddaljuje od sebe, od svojega izvornega Bitja.

Pogosto ljudje, ki jih frustrirajo določene stvari v povezavi z njimi, poskušajo spreminjati svoje partnerje, namesto, da bi stvari sprejeli v sebi. In s tem privlačijo k sebi vedno enake partnerje. Fascinira me, ko se pogovarjam z ženskami, kako se vzorec vedno znova ponavlja in tako vedno znova pridejo z vsakim partnerjem v isto situacijo – stojijo pred isto “domačo nalogo”, ki se ji ne morejo izogniti, ne glede na to, kako močno poizkušajo. Sprejemanje je ključnega pomena. Sprejemanje same sebe. Sprejemanje osebe na drugi strani. Sprejemanje situacije. Sprejemljivost je edini ključ, ki te v življenju premika naprej po spirali rasti. Zato je popolnoma odveč imeti kakršne koli občutke krivde: zakaj sem se povezal/a ravno z njim/njo…?  S komerkoli bi se, bi preigravali iste zgodbe.

Bistvo vsega je sprejemanje sebe, ljubiti sebe. Šele, ko sprejmemo sebe in znamo živeti sami s sabo, ko partnerja ne potrebujemo, da bi nas osrečil, ko ugotovimo, da ne potrebujemo nikogar zunaj sebe, da bi se naslonili nanj, iskali varnost, zaščito, podporo… šele potem prepoznamo dragocenost, vrednost partnerstva. Part-near – gre za dva delca, ki sta si blizu.

Partner nam je poslan, da nam ( in drug drugemu) pomaga do teh spoznanj. Vsaka oseba je prava za tisti trenutek. Energijsko ujemanje vedno poskrbi za to, da k sebi pritegnemo nekoga, ki nas dopolnjuje. In ravno zaradi tega, ker gre za dve Celoti, za dva delčka, dva atoma, ki se povezujeta v neskončno, lahko skupaj rasteva v neskončnost.

Osebno sem mnenja, da je ogromno odvisno od ženske. Predvsem zato, ker se moški odzivajo na žensko. Če je ženska radostna, zadovoljna, izpolnjena v sebi, potem se moški odziva na to in bo naredil vse, kar je v njegovi moči, da bo iz ženske potegnil tisti najboljši del nje. Rast je vedno vzajemna, sledimo drug drugemu, vendar drži, da nekdo mora začeti. In pogosto v partnerstvu enostavno čakamo na osebo na drugi strani, da bo naredila nekaj.

Včasih nam na pot pride nekdo, s katerim ne “čutimo” kemije. Skozi izkušnje vidim, da je prijateljstvo ena tistih stvari in katere se običajno razvije tista prava povezanost, zaupanje, spoštovanje in globoka ljubezen. Nikoli ne vemo, kdaj zamujamo lastno šolo, ki bi nam pomagala pri sprejemanju sebe, če zavračamo ljudi, ki nam prihajajo na pot, češ da niso tisti »pravi«.

Vesolje vedno poskrbi za to, da v naše življenje pride tista duša, ki je v energijskem ujemanju z nami. Vendar je najpomembnejša stvar stik s sabo, povezanost s seboj in poznavanje sebe. Človek mora biti sam zase celota. Bistvo partnerstva je, da sta dve celoti druga OB drugi in ne ena NA drugi. In če se ena odmakne, druga še vedno stoji pokonci! Brez občutkov izkoriščanosti, izčrpanosti, izrabljenosti, obe lahko “dihata”, nihče ne visi na drugem, nihče ni odvisen od prisotnosti drugega. Oba imata energije dovolj, in ta se lahko prepleta in plemeniti.  Nihče ni VEČ, nihče ni MANJ. Če smo celota, smo svobodni, in če je tak tudi naš partner, ga sprejemamo takega kot je, spoštujemo takega kot je. Prepoznavamo stvari, ki nam jih odslikava, ne iščemo na njem in od njega stvari, ki bi jih sami radi imeli, ker se zavedamo da je vse v nas. Vse je eno in eno je v vsem.

Partnerstvo zakompliciramo do konca, ker ga popolnoma narobe dojemamo. Bistvo partnerstva je soustvarjanje, sodelovanje, da sebe deliš z osebo na drugi stvari. Bistvo je v tem, da dve Celoti čutita intimno bližino, globoko povezanost, zaupanje, ranljivost in skupaj uživata dneve, ki jih imata na voljo … skupaj.

Bodi Sijajno!

Taja Albolena

P.S.: Če te zanima več na temo partnerstva se mi pridruži na enodnevnem druženju, več na povezavi tukaj…

 

Darilo

Ne dolgo nazaj sem praznovala rojstni dan. In ena od stvari, s katerimi sem imela ob vsakem praznovanju težave, so bila brez dvoma darila. Opazila sem, da ima velika večina žensk v povezavi z darili dve težavi; Ali ne znamo povedati kaj si želimo na način, da bi bilo to pri nasprotnem spolu sprejeto, da bi moški resnično slišal, kaj si želimo… Ali pa imamo občutke krivde in smo mnenja, da si darila nismo zaslužile, kar v praksi pomeni, da v kolikor sprejmemo darilo s strani nekoga imamo občutek obveze, da smo nekaj dolžne v zameno.

Oba razloga sta v meni zbudila dovolj veliko zanimanje, da sem se podala na raziskovanje zakaj je temu tako in kaj lahko naredimo, da stvar spremenimo. Te zanima kaj sem odkrila?

V nasprotju z idejo številnih žensk, da so moški verzija ženske, le da drugače izgledajo in da moški ve, kaj potrebujemo, ve, kaj si želimo pa nas namenoma za to prikrajša, so moški izjemno darežljivi. Fenomen, ki ga srečujem pri številnih ženskah in moram priznati, da sem bila dolgo del tega kluba tudi sama je, da smo prepričane, da moški ve, kaj si želimo in nam tega namenoma ne da.  To, da sem pričakovala, da bom dobila stvari, brez da bi povedala, kaj si želim, se mi ni zdelo čisto nič nenavadnega. Kot velika večina žensk sem bila namreč dolgo časa prepričana, da so moški ravno tako pozorni, kot smo ženske, na detajle in da poslušajo med vrsticami, ter da moj moški ujame vse tiste skrite namige, ki mu jih dajem čez leto, glede tega, kaj bi imela za darilo. Bila sem globoko razočarana, ko sem po letih notranjega obtoževanja in zamer odkrila, da moški razmišljajo precej drugače kot razmišljamo ženske. Dejstvo je, da so moški možgani prepojeni s testosteronom in zato delujejo zelo drugače od ženskih. Bistvena razlika je v tem, da moški možgani niso osredotočeni na detajle in skrite namige. Jasnost, konkretno izražanje želja je bilo zame vedno znova veliko razočaranje, saj je to pomenilo, da je darilu odvzet element presenečenja. A ni brez veze, če moram jasno povedati kaj si želim? Bila sem prepričana, da to potem sploh ni več darilo, če moram biti tako brutalno konkretna. Skrivnostnost je namreč ena tistih vrednot, ki jo imam zelo v čislih.  Vendar sem po večletnem raziskovanju razlik med moško in žensko naravo odkrila, da je ena velikih umetnosti, ki jih moramo ženske razviti, kako s svojim moškim deliti potrebe, ki jih imamo na tak način, da nam bo to z veseljem tudi dal. In ne zvitost, manipulacija ali prepričljivost nimajo čisto nič s tem.

Dejstvo je, da moški obožujejo ženske. Obožujejo srečne ženske. In ena od stvari, ki jo počnejo najraje je, da osrečijo žensko. Žal je tako, da pogosto ženske pri tem, da bi nas moški lahko osrečil čisto nič ne pomagamo. Pravzaprav pogosto naredimo tako, da mu pripravimo okoliščine v katerih enostavno ne more uspeti, tako, da od njega pričakujemo, da bo uganil, kaj si želimo in ga potem kaznujemo in kritiziramo, ker mu ni uspelo. Ne verjameš? Samo stanje v vrsti pred blagajno pogosto razkrije, kako krute in nizkotne znamo biti ženske do moških. Včasih mi je slabo, ko poslušam ženske, kako kastrirajo svoje moške, ker niso uganili oziroma niso prebrali njenih misli glede tega, kaj bi morali narediti, pa jim tega nihče ni povedal.

Vprašaj svojega moškega ali drži, da mu moraš povedati, kaj potrebuješ od njega, če ne verjameš meni. In v vsakodnevnem življenju to pomeni, da moraš s svojim moškim podeliti kaj od njega pričakuješ od njega. Poln lavor oblačil pred stojalom za perilo za moškega ne pomeni, da je potrebno oblačila obesiti in veščina, ki jo moramo razviti ženske se imenuje Mojstrstvo povabila. Kako povabiš moškega, da naredi nekaj zate in to z veseljem? Priznam, čista poezija je, ko končno slišiš to, kar ti ima povedati. In predvsem ti znaš svojemu moškemu povedati, kaj potrebuješ od njega na način, da te sliši in to tudi naredi. Brez dvoma je to veščina, ki jo moramo ženske razviti, ker je nekaj novega za veliko večino tistih, s katerimi sem jo delila.

Skratka odgovor na prvo dilemo je, da je potrebno moškemu jasno, konkretno in podrobno povedati, kaj potrebujemo. Izziv je pogosto v tem, vsaj moj je bil tak, da sem morala najprej pri sebi stuhtati, kaj si čisto zares želim, preden sem šla s svojo priprošnjo do moškega. In vedno znova me osupne, kako pripravljeni so moški narediti to, kar potrebujemo od njih, če vemo kako jih povabiti k temu. Skratka mojstrstvo povabila!

Druga težava s katero se srečujemo pa je povezana z žensko naravo in s tem, da se vedno znova sprašujemo, “Ali si zaslužim to, kar si želim?” In to pogosto izhaja iz vzgoje in kako so starši pogosto v nas vzbujali občutke krivde, predvsem mame, ki so bile v svoji mučenici smo pogosto slišale, “Ti sploh veš, čemu smo se morali odpovedati zate? Ali pa kaj smo žrtvovali za to, da bi ti lahko imela xyz?” Kar pojasni zakaj imamo ženske pogosto težave s tem, da prosimo za to, kar potrebujemo. Ženske pogosto ne povemo, da potrebujemo pozornost ali karkoli drugega enostavno zato, ker smo mnenja, da si tega ne zaslužimo. Ko si nečesa vredna, to pomeni, da si to zaslužiš. Darila pa ti ni potrebno zaslužiti. Darila ne dobiš zaradi tega, ker si nekomu nekaj dolžna. Darilo dobiš, ker je darovalec začutil, da želi darilo deliti s teboj. Darilo je izraz darovalca in ne pričakovan rezultat. Zato je celotna zgodba o tem ali si darila vredna ali ne smešna. Ne moreš zaslužiti darila, je nemogoče. Če bi ga lahko zaslužila, bi se imenovalo rojstnodnevna kompenzacija in ne darilo. Vendar je zanimivo dejstvo, da je dilema obvezanosti, da darilo vrnemo nekaj, kar izhaja iz naše preteklosti. Pogosto ženske točkujemo v sebi stvari, ki jih ljudje delajo za nas, zato, da bi lahko ustrezno vrnile usluge. In na enak način gledamo tudi na darila.

Pomembno je, da razumemo razliko med zaslužnostjo in sprejemljivostjo. Ko je oseba za nekaj zaslužna, to pomeni, da si je s pomembnimi, vrednimi dejanji, ravnanjem pridobila pravico do (javnega) priznanja, nagrade. In pogosto točno to povzroča težavo pri sprejemanju darila. Ne sprejmemo ga, ker smo mnenja, da si nismo pridobile pravice do nagrade. Kadarkoli zavrnemo darilo, ker smo mnenja, da si ga ne zaslužimo, je vsa pozornost na nas. Ko ne sprejmemo darila, se osredotočamo na našo nalagodje ali strah, da bi ustvarile obvezo. Ko ne sprejmemo darila, smo pravzaprav sebične.

Če sprejmemo darilo, s tem damo pozornost darovalcu, njegovi pozornosti, velikodušnosti in temu, kar želi darovalec podeliti z nami. Sprejemljivost je pravzaprav radodarna, kajti darovalcu sporoča, da ga vidimo in smo hvaležni za to, kar želi podeliti. In to je vse, kar si želi sporočiti moški ženski, ki ji podari darilo.

Moj dragi pravi, da je za moškega darilo, če podari darilo. In da hvaležnost čuti v trenutku, ko ženska sprejme.

Življenje je darilo. Sprejemanje darila življenja je plemenito dejanje, ki Bogu/vesolju/življenju sporoča, da smo hvaležni za to, kar želi podeliti z nami. Razumeš?

V četrtem modulu DivineFemme Akademije z ženskami delim znanja, kako moškim povedati kakšne potrebe imajo in izmojstriti povabilo, kot tudi to, kako pomembno je razumeti vrednostno enačbo, ki jo ženske tako rade delamo v svojih glavah, še posebej v odnosu z moškimi… saj poznate kdo je komu dal koliko in kaj je kdo komu dolžan. Zelo ključne teme za razumevanje razlik med moško in žensko naravo.

Vesela bom povratnih informacij, še posebej z moške strani, glede na to, da je na to temo kar nekaj napačnih informacij v etru. Resnično je izjemnega pomena za medsebojno harmonijo, da spoznamo, kako zelo smo si različni. Moje osebno mnenje je, da smo drug drugemu izjemno darilo.  Ali lahko to sprejmeš?

Bodi Sijajno!

Taja Albolena

Ali živiš življenje, ki je avtentično tvoje?

Ena najbolj drznih stvari, ki jih lahko v svojem življenju narediš je, da si to kar si. Preprosto, ne res!?  Niti približno.

Decembra sem naredila eno izmed najbolj drznih potez v svoji karieri in dobila servirano nazaj, da kdo jaz mislim, da sem. Prišlo je s strani osebe, ki sem jo imela zelo visoko na piedestalu in katere mnenje sem cenila bolj kot svoje lastno. Tega do tistega usodnega trenutka nisem vedela. Tri mesece sem potrebovala, da sem sama pri sebi predelala svoj občutek sramu, osramočenost ob dejstvu, da sem si drznila povedati kaj me srčno izpolnjuje in radosti.

In takih zgodb je v mojem življenju na tone. Ko sem si končno drznila povedati kaj si želim, sem bila vedno znova zasramovana. In ja, pogosto me je to potrlo, me spravilo na kolena, vendar sem se vedno znova po tehtnem premisleku odločila, da nadaljujem s svojim življenjem. To česar se mnogi ljudje ne zavedajo je, kako skozi zasramovanje zapuščamo druge in kako zapuščamo sami sebe, svoje darove, talente in veščine, ki jih obvladamo in so nam srčno blizu. Kritika, cinizem in sojenje tudi takrat, ko je narejeno v naše dobro, kaže na nesposobnost, da se resnično povežemo z osebo in začutimo, kar čuti oseba, da vidimo skozi njene oči, da začutimo, kar čuti ona, preden delimo svoje mnenje.

Srčna komunikacija je praksa, ki sem jo v prejšnjem letu dala v prakso. Ko si z osebo, jo vidiš, čutiš z njo in čutiš povezanost, z njo deliš darilo, ki si ga verjetno želiš tudi sama. Vsi si želimo, da bi nas nekdo videl, čutil, kar čutimo me.

Krizo srednjih let mnogi izkušajo kot prehod v srednja leta. Priznam, bolj blizu mi je izraz čustveno prebujenje. Verjamem v to, da obstaja prostor in čas v našem življenju, ko prepoznamo, da smo skozi odraščanje čutili bolečino, da smo čutili majhnost, nevidnost, zanikanost, zaradi katerih smo ustvarili zid okoli svojega srca. Naučili smo se, da zjutraj oblečemo svoj oklep, se zaščitimo pred bolečino in zapremo dele sebe za katere smo mnenja, da je bolje, da jih nihče ne vidi, tiste dele nas samih, ki se jih sramujemo.

Kar se zgodi na prehodu v srednja leta je spoznanje, da v kolikor želimo biti ta ženska za katero smo se rodile, da postanemo, da smo partnerke, starš, za katerega želimo, da ga naši otroci imajo, da moramo opustiti oklepe, ki smo si jih kot otroci nadele. Opustiti moramo vse, kar nam je služilo in nas je varovalo. Soočiti se je potrebno z vsem, kar smo si same postavile na pot, da bi resnično zaživele KDOR smo.

Povezanost je nekaj zaradi česar smo tukaj, daje nam občutek namena. In vendar čustveno povezanost pogosto izkusimo šele, ko smo voljne pogledati kaj stoji na poti. Če želimo živeti življenje celostno in čutiti vrednost, se moramo soočiti s stvarmi, ki so nam na poti.

V zadnjem letu odkar sem prestopila magičnih 40, sem vedno znova razmišljala o tem, kako pomembno je, da si končno dam dovoljenje, da sem radostna, zadovoljna in resnično uživam življenje na polno. Dojela pa sem tudi, da je ena od stvari, ki me ovira ta isti sram, ki sem ga doživela ob opazki v izkušnji, ki jo opisujem nekaj odstavkov višje. Sram, da nisem dovolj izkušena, dovolj izobražena, da jaz pa res ne morem biti xyz ker nisem dovolj xyz. Sram je brez dvoma strah, da nismo dovolj, da smo nevredne ljubezni in povezanosti z ljudmi. In v zgodbi, ki sem jo omenila sem se počutila nevredno, da delim znanje, ki ga delim. Čutila sem, da mi ni dovoljeno, da se zabavam, uživam življenje na polno in delim kar me navdihuje.

Danes vem, da je edina pot za soočenje s sramom, da greš direktno skozi, kajti kakršno koli okolišenje samo poveča njegovo moč v tvojem življenju. Skozi svoje izkušnje sem dojela, da je edini način ta, da se takoj pogovoriš s seboj in s svojim notranjim otrokom. Povedati si moraš resnico in resnica vedno pride iz mesta tvoje notranje modrosti. Popolnoma prepričana sem v dejstvo, da te resnica osvobaja. Izziv je v tem, da si jo poveš. Kajti sram ne more preživeti v okolju, kjer prebivata empatija in resnica. Sram uspeva v okolju, kjer je potrebno stvari skrivati, biti tiho in kjer sodimo. Dokler sodimo sami sebe in ne zmoremo prositi za pomoč, vedno sodimo ljudi, ki potrebujejo pomoč, pravi Brene Brown.

In ko sem se pripravljala, da sestavim mesečnik, je v ospredje stopila Brene Brown s knjigo Neizmerni pogum, ki še čaka na to, da jo preberem, vendar menim, da bo letošnje poletje pod okriljem poguma. Pogum je v mojih očeh povezan s srčnostjo. Latinska beseda cor je beseda za srce in sama pogum vedno znova doživljam kot srčnost, kot priložnost, da se odprem in si dopustim, da sem ranljiva. Zato niti ne preseneča, da Brene pravi, da je ranljivost rojstno mesto ljubezni, pripadnosti, radosti, empatije, krativnosti, inovacije.

Vse se začne z odprtostjo. Pripravljenostjo, da je odpreš, da vidiš sebe, kje se trenutno nahajaš. Da prepoznaš, kako se ščitiš pred ranjenostjo, ki te ni zapustila in ki ždi v tvoji notranjosti ter čaka na priložnost, da se ponovno dvigne na površje. Ljudje smo mnenja, da lahko stvari rešimo z otopelostjo. Čustvena otopelost je v družbi v kateri živimo močno prisotna. Ko ne čutiš, ne čutiš ne slabega in ne dobrega.

Voljnost, da čutiš je vedno povezana z neudobjem. Kajti ranljivost je mesto nesigurnosti, mesto tveganja in mesto razkrivanja tistih najglobljih delov sebe. Ko sem z mojim dragim delila svoj pogled na ranljivost in sem rekla, da ko si ranljiv vedno tvegaš, da boš ranjen, me je ustavil in rekel: »Če tako gledaš na stvar pravzaprav vedno izhajaš iz svoje ranjenosti in ne iz zaupanja.« In res je, prav ima.

Ranljivost se je izkazala za mogočnega učitelja. Predvsem me uči na tistem področju, kjer imam največ težav – radosti. Ko naš ranjeni jaz (ego) aktivirajo strahovi in konflikti je ključnega pomena, da zmoremo prepoznati v sebi, kaj se dogaja in namesto, da odreagiramo iz naučenih odzivov, namesto, da si nadenemo oklep ostajamo odprti in se odzovemo, zavestno izberemo. Potrebno je čutiti sočutje do svojih ranjenih delov, biti v stiku s svojimi občutki in hkrati dopustiti modremu delu v naši notranjosti, da pove resnico. Bolj, ko zmoremo prakticirati povezanost s svojo modrostjo in s svojimi čustvi, bolj krepimo notranji občutek varnosti. In bolj, ko se počutimo varni znotraj sebe, bolj ko se počutimo varne s svojim partnerjem, bolj svobodne se bomo čutile, da bi delile svojo radost in bolečino drug z drugim. In ko čutiš varnost v sebi, s sabo in z drugimi to predstavlja temelj za globoko čustveno povezanost, temelj za intimnost tako s seboj, kot v intimnem partnerstvu.

Ženska se mora čustveno prebuditi, da lahko ustvari čustveno povezanost. Dokler je v otopelosti, v ugajanju in v zanikanju svojih potreb, svojih želja in svoje avtentičnosti, vedno znova čuti osamljenost in nepovezanost tako v sebi, kot z drugimi.
Če te zanima kako ustvariti intimno partnerstvo in čustveno povezanost te vabim na spletno druženje Alkimija partnerstva, ki ga začnemo 20.4.2015. Več si lahko prebereš na spletni povezavi tukaj…

Bodi sijajno!
Taja Albolena

 

Ženstvenost je trend…

Fenomen, ki ga v zadnjem času opazujem v svetu okoli sebe in se mu čudim je povezan s patriarhatom in načinom, kako le-ta vpliva na ženske. Ženske smo večinoma mnenja, da je v 60tih letih prejšnjega stoletja prišlo do osvoboditve ženske. Vstop žensk na trg delovne sile je resnično pomenil napredek in začetek finančne neodvisnosti žensk od moških, vendar pa so se s tem patriarhalni mehanizmi sodobnega kapitalizma prestavili na manj vidno raven.

Fascinira me, kako se patriarhat kot zavest prilagaja trendom v svetu in trenutni trend v svetu je ženstvenost. Ženske si srčno želimo biti bolj ženstvene. In vendar ogromno žensk s katerimi prihajam v stik verjame, da so na dobri poti, če nosijo krila in visoke petke, se ličijo in poskrbijo za zunanji vtis.

In boli me, ko sem priča ukalupljanju žensk v točno določeno podobo tega, kaj ženstvenost pomeni.

Ženstvenost je postal sodobni trend.

Znotraj patriarhalnega pogleda na svet, je ženska vrednost povezana z zadovoljevanjem zunanjega sveta. Ženske smo tiste, ki se urejamo zaradi potrditve, da smo ok in dejstvo je, da je v sodobnem svetu mnenje drugih žensk precej bolj cenjeno od mnenja moških. Me smo tiste, ki nas je strah, kako bomo sojene, kritizirane, če ne bomo urejene.

Ženske poskušamo biti “vroča, seksi, sočna boginja”,  ki lahko ima vse kar si želi. Poznam aroganco te persone. Žensko, mrho, ki zapeljuje, manipulira, ki vedno doseže vse, kar hoče. Tisti del v notranjosti čisto vsake ženske, ki ponižuje moške, ki je jezna na moške ali pa dokazuje, da ona zmore vse sama. Tisti aspekt, ki tekmuje z drugimi ženskami. Njena jeza je usmerjena na mnogo stvari, najbolj pa jo moti patriarhalni sistem, ki igra fiksno igro, ki žensk ne gleda kot enakovredne moškim in to ni fer. Uživa, ko najde napake pri moških, da jih lahko napada z informacijami, ki jih ima.

Poniževanje in zaničevanje sta njeni najljubši orodji. Česar se ne zaveda je, da sovraži tisto, česar jo je najbolj strah v njej sami. Ustvarja visoke standarde zase in za vse okoli sebe in kljub temu, da doseže vse, kar si zada je vedno znova na koncu izpraznjena, izgubljena in predvsem vedno bolj zagrenjena.

Sera Beak to imenuje “ponarejena ženstvenost”. Ali patriarhat, ki nosi kostum “boginje” v ženskem poslovnem kostimu in visokih petkah. Sera pravi, da je patriarhat zavest, ki je del čisto vsakega posameznika. In v ženskah ta zavest nosi kostum Boginje in poslovni kostum.

Pomembno je, da si pozorna na to, kako se patriarhat skrije in kako je navzven videti, kot da ženska predstavlja ženstvenost, vendar ta ženstvenost vidi le svoj prav in vsi ostali se motijo, ta ženstvenost je pogosto nasilna, vsiljuje svojo “religijo” in na moški način “varuje” tisto, kar je njeno.

Eno najtežjih popotovanj na poti prebujanja božanske ženstvenosti je prepoznavanje nezrelega ega in vseh njegovih načinov nadzorovanja, kontrole, da bi resnično omogočila božanski ženstvenosti, da zasije iz tebe v svet.

Ego je ena od tistih struktur človekove psihe, ki je najmanj razumljena. In tako dnevno naletim na ljudi, ki mi razlagajo, da se je treba ega znebiti in režejo vezi z njim ter se sploh ne zavedajo, da je zdrav, razvit ego ključnega pomena za naš obstoj. Vendar nerazvit ego ni pravi kanal za to, da bi skozenj lahko tekle zrele, zdrave arhetipske energije, da bi se iz tebe lahko izrazile v svetu. In to se zelo lepo kaže ravno pri pasji ženski, ki jo bolj poznamo pod izrazom “bitch”.

Ženstvenost ne pomeni, da moškega ponižaš, mu vzameš dostojanstvo, ga ne spoštuješ in iz njega narediš copato. Ženstvenost ne pomeni, da s svojim moškim manipuliraš, ga zaničuješ in si kruta do njega. Ne.

Zrela ženska, ki je v sebi objela vse aspekte sebe in ne pričakuje potrditve iz zunanjega sveta ne sodi, temveč zna razlikovati zrnje od plev.  Ona ne projicira, temveč vidi kaj je njeno in kaj ni njeno. Zato ne projicira svojih ranjenosti in nerazrešenih notranjih konfliktov ven na druge, pa naj bodo to moški ali ženske. Ne ujame se v čustvene sprožilce znotraj sebe, ker jih pozna.

Zrelost ženske je premosorazmerna s tem, koliko pozna svoje sence v sebi, koliko je budna, prisotna in se zaveda, da ona izbira, kateri arhetipski del se izraža skozi njo. Če želiš resnično zaživeti svoj polni potencial kot ženska, moraš prepoznati svoje senčne dele v sebi, se z njimi pomiriti, jih objeti v sebi in si povedati resnico, drugače se vedno znova vračaš v te nezrele strukture v svoji notranjosti in si mnenja, da si žrtev ljudi, stvari in okoliščin v svojem življenju.

Arhetip kraljice sede na svoj notranji prestol in je pomirjena z vsemi ostalimi aspekti tvoje Biti. Ni vzvišena, naduta in ne išče potrditve v zunanjem svetu. Dol ji visi za slavo, prepoznavnost, za nagrado iz zunanjega sveta. Naučila se je, da se ne kaznuje in ne nagrajuje, presegla je polarnosti, ki zahtevajo vedno več in več. Željo po več je zamenjala s tem, da uživa v tem, kar ima. Je empatična in zna poskrbeti za čisto vse svoje podložnike v sebi. Ona je kraljica svojega vesolja. In ženska, ki stopi v svojo kraljico in jo živi ne tekmuje z drugimi ženskami za svojega kralja. Pozna svojo vrednost in ve, da bo z njo tisti kralj, ki jo bo videl, cenil in bo voljan soustvarjati z njo.

Zato bodi pozorna na tega “pasjega sina” patriarhata, kot mu pravi Sera Beak, ki se skriva in nosi masko sodobne boginje. Bodi pozorna na to komu verjameš, koga poslušaš, komu slediš, kajti pogosto je tisto proti čemur se najbolj borimo, tisti, česar nas je najbolj strah točno tisto s čimer imamo opravka, pogosto zamaskirano v vlogi, ki si jo najbolj želimo.

Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!

Taja Albolena

Ljubezen se začne s seboj

Ob vsej evforiji, ki jo povzroča Valentinovo sploh ne preseneča, da se mnogi počutijo zapostavljeno ali vsaj nevidno. Smo družba, ki se utaplja v pričakovanjih. In ja, seveda imam tudi sama dovolj masla na glavi, da natanko vem, o čem govorim.

Ženske pričakujemo od naših moških, da nam bodo pokazali in izrazili svojo ljubezen… izziv se zgodi v majhnem neizrečenem zapletu… to bi se moralo zgoditi na naš način.  Ženske pričakujemo, da nam bodo moški izrazili svojo ljubezen na način, kot smo si me zamislile, brez da bi to, kakšna so naša pričakovanja, delile z njimi. Pravzaprav številne ženske, in kot sem že na začetku rekla, sem bila sama brez dvoma med njimi, pričakujemo od svojih moških, da bi morali brati naše misli. Oziroma morali bi vedeti, kako razmišljamo kot ženske in nam ustreči tako, kot to zelo dobro znamo same.

Ženske smo izjemne opazovalke. Zelo dobro opazujemo ljudi v svoji okolici, česar smo se naučile v otroštvu, in jim ustrežemo, brez da nam povedo, kaj si želijo od nas. Ženske smo perfektno izmojstrile to, da izpolnjujemo želje drugim, brez da bi sploh kdaj omenili, kaj bi radi. Ali pa tako pozorno beležimo njihove izrečene želje, da jih znamo presenetiti tedne, mesece, leta po tistem, ko so izrekli svojo željo.

Drage ženske, žal vas moram zelo razočarati, kajti moški te sposobnosti nimajo. OK naj se popravim, velika večina moških ni jasnovidnih in tudi, ko poveš svoje želje, tudi, če si zelo jasna in konkretna, kaj si želiš, moški temu ne bo želel slepo slediti.

Moški so lovci po svoji naravi. V praksi to pomeni, da želijo teren za lov pripraviti sami. In sama sem bila pogosto zelo frustrirana, ko mi je moj dragi zelo jasno povedal, da tega pa ne bom dobila, ne zdaj in ne na način, ki si ga jaz predstavljam. Iskreno povem, da sem rabila kar nekaj časa, da sem se nehala pritoževati in še malo več, da sem nehala od njega pričakovati kako naj bi stvari naredil zame.

Ženske smo nepoboljšljivi romantiki in mit romantične ljubezni je v naši notranjosti tako zelo živ, da z njim pogosto zastrupljamo svoja partnerstva in povzročamo, da se naš moški počuti ujetega, da čuti dušenje odnosa in si želi iz njega pobegniti. Naj napišem še enkrat za razjasnitev … ženska prežene moškega, ker zanj ni naredila prostora v svojem odnosu. Ker ga ne spoštuje. In naj bom tudi pri tej trditvi zelo jasna… moška definicija popolnega sprejemanja njega v celoti je spoštovanje. Če ga hočeš spremeniti, ker ti ni všeč xyz, to moški doživlja kot nespoštovanje njega, kot človeka.

To kar je presenetilo mene osebno je dejstvo, ki sem ga v zadnjih letih aktivno utelešala, da moram jaz postati ta ženska, ki ima odnos, ki si ga želim. Prej sem od svojega moškega pričakovala, da me bo reševal, da mi bo »pomagal«, kar je v praksi pomenilo, da sem hotela svoje odgovornosti prenesti nanj. Predvsem v odnosu sem pričakovala, da bo enakovredno sodeloval in prispeval in ob tem sem bila pogosto zagrenjena in sitna, ker ni sodeloval na način in v časovnem okviru, ki sem si ga predstavljala sama. In ja, precej samoopazovanja in samozavedanja je bilo potrebno, da danes prepoznam in se ujamem v tovrstnih težnjah. Kajti naj te pomirim že na začetku, nikamor ne bodo šle.

Tvoja žrtev, nevidni otrok, tvoja ugajalka, zapuščena deklica, ne bodo nikamor šli, so del tebe in vedno bodo. Vsa razlika je v tem, da jih lahko, ko jih spoznaš in se z njimi pomiriš zavestno izbiraš v situacijah ali pa tudi ne in namesto njih izbereš kateri drugi del sebe, da se skozi njega izraziš. Dokler svojih notranjih arhetipov ne prepoznaš in si poveš resnice v povezavi z njimi, pa vedno znova padeš v iste stare zgodbe, iste stare filme in jih vedno znova in znova preigravaš. Lahko se spremenijo ljudje v tvojih filmih, vloge pa ostanejo iste.

Brez dvoma je ključnega pomena v celotni zgodbi ljubezen do sebe, vendar je tudi ta v življenju številnih žensk zgolj pogojna. V praksi to pomeni, da bi se imela rada, če bi … npr. izgubila tistih 10 kilogramov, ki te motijo, če bi imela lepšo kožo, več denarja, boljše odnose,… Vedno je nekaj, kar ti preprečuje, da bi se resnično sprejela takšno, kot si … v celoti. Ženske smo resnično zanimiva bitja. Izjemno neprijazne smo same do sebe in potem pričakujemo, da bodo drugi prijazni z nami. Sodimo in kritiziramo same sebe in potem pričakujemo, da nas bodo drugi poveličevali. Skregane smo s svojim notranjim moškim, ga zatiramo in potem pričakujemo, da bo naš odnos moškega do nas ljubeč in prijazen.

Pozabljamo, da vedno dobimo to, kar je v nas.

Šele, ko ti ljubiš sebe brezpogojno, ko ti napolniš sebe, poskrbiš zase, lahko to kar imaš v sebi tudi deliš z drugimi.

Tega, česar nimaš, ne moreš deliti z drugimi.

Če je v tvoji notranjosti jeza, bes, sojenje, kritika, zasramovanje, zanikanje, potem po vsej verjetnosti točno to doživljaš tudi v zunanjem svetu.

Kot je znotraj, je zunaj, kot je spodaj, je zgoraj. Prvi hermetični zakon.

Zato izberi, da si prijazna do sebe, vsaj 13. februarja, ko je svetovni dan ljubezni do sebe. Iz prve roke vem, kako izjemno težko je biti srečna, zadovoljna in izpolnjena, če si ves čas nesramna, zlobna in kritična do sebe. Žal je tako, da smo ženske vzgojene tako, da smo izjemno negativno nastrojene same proti sebi. Precej več sodimo in kritiziramo sebe, kot se pohvalimo ali opazimo vse tisto, kar naredimo dobrega. Še vedno me fascinira dejstvo, kako težko je biti prijazna s sabo, ker so moji možgani drugače programirani. In za reprogramiranje možganov potrebujemo čas, vztrajnost in predvsem veliko mero prijaznosti do sebe.

Ženske se precej bolj dajemo v nič in se »pribijamo na križ«, kot temu slikovito pravi moja prijateljica, kot moški. Ženske zlorabljamo same sebe precej bolj, kot nas zlorabljajo drugi. Dejstvo je namreč, da dokler je nekdo malo manj krut do tebe, kot si ti kruta sama s seboj, pogosto sploh ne prepoznaš, da gre za zlorabo. Ker si navajena, da si sama s seboj še bolj grda, kruta in neprijazna, sploh ne opaziš, če je nekdo s teboj grd. To je nekaj, kar me vedno znova osupne, ko sem priča prepirom, kjer se partnerja obkladata z žaljivkami in se ženski to na koncu sploh ne zdi nič posebnega. Pravzaprav, mi na koncu pove, je sama do sebe še precej bolj kruta.

Se potem sploh lahko čudimo, zakaj je toliko žensk nesrečnih kljub vsem poskusom, da bi se imele bolje, kljub vsem meditacijam, afirmacijam in vsemu »delu na sebi«.

Draga Ženska. Naj ti razkrijem skrivnost glede sreče; direktno je povezana z nivojem tvojega sočutja do sebe, z negovanjem, ki ga nameniš sama sebi, s prijaznostjo, ki jo posvetiš sama sebi. Ti in samo ti si odgovorna za svojo srečo. Nihče te ne more osrečiti. Osrečiš se lahko le ti sama.

Kadarkoli imaš občutek, da nisi dovolj … dovolj popolna, dovolj uspešna, karkoli… se ustavi in si povej resnico, podari si ljubečo pozornost, ki jo kot ženska potrebuješ.

Bodi prijazna s seboj in ljubi sebe brezpogojno.

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

Pomanjkanje vs. Blaginja

Leta 2009 sem prvič vodila seminar Manifestacija z delfini iz vedenja in razumevanja, ki sem ga pridobila skozi leta izobraževanj, kjer sem v predavanje vključila tudi razumevanje tega, kako strukture, ki jih ustvarjamo od majhnega, jih negujemo celo svoje življenje, vodijo naše življenje. Moje izobraževanje je poglobilo razumevanje, kako stvari delujejo na celičnem nivoju. Kajti kot sem spoznala kasneje je eno mojih glavnih vodil v življenju, da raziskujem mehanizme zadaj, kako stvari delujejo in zakaj ljudje reagiramo, delujemo iz notranje avtomatike, kako lahko stvari spremenimo. Moja fascinacija je preobrazba, razcvet, rast, da življenje izboljšujemo, da živimo vedno bolj kvalitetno življenje. Ja, brez dvoma čutim močan klic, da vodim v spremembo. Hočem, da svet postane boljše mesto za vse ljudi sveta. In ta moja brezmejna želja pomagati ljudem, da živijo boljše življenje me je vodila k številnim učenjem. Največji vtis pa je name naredilo učenje o tem, kako travme, ki smo jih doživeli, oblikujejo naše življenje. V svojem večletnem raziskovanju sem dojela, da je telo tisto, ki ga je potrebno osvoboditi travm, ranjenosti, bolečine. Kajti, ko stvar pogledamo na celični zgradbi je stvar fascinantna. Travma zamrzne prepričanja, občutke, čustva, dogodek v celično membrano in od tam se ustvarja zgostitev, vedno več energije je ujete v tej strukturi, ki strukturo samo še ojača. Se potem čudite, da se določenih stvari ne morete rešiti?

Primer; Če ste bili vzgajani v družini, kjer si niste mogli privoščiti počitnic, kjer vam kot majhnemu otroku niso kupili igrač, ki ste si jih želeli, se je vaš občutek pomanjkanja vedno znova povečeval. Potem so vas prijatelji kdaj izpustili iz svojega pogovora, ker niste imeli neke igrače in kasneje, ker si niste ogledali določenega filma, ker niste imeli računalnika in dostopa do najnovejših igric. To je v vas ustvarilo še večji občutek pomanjkanja, hkrati s tem pa občutek nepravičnosti in jezo nad svetom. Potem ste imeli nekaj partnerjev, ki so želeli stvari, ki jim niste mogli ugoditi in se je vaš občutek pomanjkanja le še stopnjeval. In ne glede na to, koliko denarja ste uspeli prigarati, vedno se je v vaši bližini našel kdo, ki vam je dal občutek, da nikoli ni dovolj. In po 20-letih garanja ste uspeli ustvariti premoženje, potem pa se je zgodil zlom borze, podjetje v katerem ste delali je šlo v stečaj in po vseh letih garanja ste ugotovili, da si ne morete privoščiti počitnic, kupiti otroku igrač. In zgodba se je ponovila. Običajno je zadaj genetsko prenesena travma pomanjkanja.

Pomanjkanje… sliši se kot prekletstvo. In res veliko ljudi verjame v ta mit, da če nimaš, ti pač ni usojeno, da imaš. Udomačeni smo v iluzijo, da so viri na svetu omejeni, da ni dovolj za vse, da je na voljo zgolj omejena količina česarkoli, da si moraš prigrabiti svoje delež, ker drugače ti bo to vzel nekdo drug. Ujeti smo v pomanjkanju, kjer nikoli ni dovolj, kjer smo prepričani, da je več boljše in da se sreča nasmehne samo tistim, posebnim, izbranim, tistim drugim, ne meni. In dokler nismo voljni pogledati, kako zelo verjamemo v pomanjkanje, se ne moremo premakniti drugam, vedno znova kreiramo iz pomanjkanja.

To, kar me je v vseh letih, kar sem učila o manifestaciji in kasneje o kreaciji, presenetilo, je bilo dejstvo, da vedno kreiramo. Vedno. Vedno. Naša izbira je le ali kreiramo iz pomanjkanja ali iz blaginje. In doooolgo časa sem bila ujeta v paradigmi pomanjkanja, poznam jo zelo od blizu in vem tudi, kako uničujoče so travme in ranjenosti, ki jih nosimo v sebi. Vedno znova nas silijo v to, da uničimo svoje kreacije, da splavimo svoje zamisli, da se zakrčimo, pomanjšamo, nehamo dihati v upanju, da bomo nevidni in neopazni. In vedno, ko smo si drznile svoje lepe rdeče makove glave potisniti ven iz povprečja se je našel kdo, ki nam je našo lepo makovo glavo odstrigel. Poznano?

Meni osebno zelo. Vsakič sem se prestrašila, vklopil se je moj notranji mehanizem preživetja in šla sem nazaj tja, kamor sem verjela, da sodim. Zato vedno znova rečem, če želimo preseči to kar izkušamo v tem trenutku, je potrebno spoznati, kaj pravzaprav izkušamo, se s tem spogledati, namesto, da se umaknemo, pobegnemo ali se skrijemo, kar so naši preživetveni mehanizmi. Pogledati je potrebno kakšne so omejitve, v katere verjamemo, kako izkušamo pomanjkanje, da bi ga lahko presegli. V tebi je notranja moč, da presežeš samega sebe.

To,  kar verjamemo je, da nismo dovolj… Vedno znova dvomimo vase in v svoje sposobnosti. Vedno znova smo premajhni, preveliki, prastari, brez pravih priporočil, brez pravih šol, brez izkušenj, nismo pravega spola, skratka nikoli nismo dovolj. In tako vedno znova dvomimo vase, vedno znova izkušamo pomanjkanje in kar je najhujše, resnično verjamemo temu. Verjamemo, da je to resnica in da se tega pač ne da spremeniti.

In vedno znova se v našem življenju najde kdo, ki je presegel tovrstne dvome, ki je presegel prepričanja, da se ne da in nam je navdih, poskušamo mu slediti, sledimo navodilom, delamo točno tako, kot je delal on, le, da še enkrat ugotovimo, da je njemu uspelo, meni pa pač ni usojeno. Skrivnost, kako spremeniti življenje, je v vašem namenu. Namen je tisti, ki te vodi. In namen ni nekaj zunaj tebe, namen za tvoje življenje poznaš le ti. In znotraj tebe je aspekt, tvoj notranji modri del, ki ima vedenje in zavedanje, ki enostavno ve, zakaj si tukaj. Potrebno je zaupati tej nevidni inteligenci, temu vodstvu, ki prihaja iz tebe.

To kar je moja Sofija, ko sem ji končno prisluhnila delila z menoj je brezmejna modrost, da je velika laž, da lahko v svojem življenju stvari dosežem samo skozi odrekanje, mukoma in s trudom. S tem je pridobila mojo pozornost, kajti že leta sem se trudila, da bi stvari delala lahkotno. Pisalo se je leto 2009, ko mi je začela prigovarjati, da je dovolj, da samo sem. »Samo bodi!« je zvenelo zelo ezoterično. In sem se borila z njo, da kako to misli, da vendar nekaj moram delati.

Seveda sem se upirala z vsemi štirimi in čakala na navodila, kako bom zdaj dosegla to, kar si želim. Trmasto bitje kot sem, sem čakala zaman, kajti potrebno je bilo zaupati in enostavno narediti prvi korak, in temu je sledil naslednji in temu naslednji in vsi ti koraki so me naučili hoditi v neznano. Življenje me je naučilo pomembne lekcije, naj ne iščem zunaj sebe, kajti vse je že v meni.

Pomislite na ljudi, ki so prestopili iz revnih okoliščin v bogate okoliščine. Če greste preučevati njihove zgodbe, kaj je povzročilo to spremembo, boste vedno znova ugotovili, da se je sprememba zgodila iz njih navzven. Mnogi to interpretirajo, da so se spremenila njihova prepričanja, da se je spremenil njihov odnos do sveta. Sama sem po letih raziskovanja te teme manifestiranja in kreiranja, razlik med njima prišla do zaključka, da blaginje ne moremo ustvariti, dokler verjamemo v pomanjkanje.

Ker smo udomačeni v pomanjkanje, ker smo se vsega, kar vemo naučili skozi mehanizem kaznovanja in nagrajevanja, ker so nas leta učili motivacije s pomanjkanjem, je to, da se tega odučimo vse prej kot enostavno. Živimo z navado, rutino pomanjkanja. Družba v kateri živimo hrani to pomanjkanje, pravzaprav mediji, pop-kultura, trendi vedno znova ustvarjajo pomanjkanje, in nam potem ponudijo nekaj, da zapolnimo to praznino, ki jo pomanjkanje ustvarja.

Moja pot v blaginjo se je začela skozi hvaležnost. Hvaležnost je bila tista moja vodnica, ki me je leta 2009 rešila iz brezna depresije, nezadovoljstva, temačnosti v katero sem zabredla. Hvaležnost me je spomnila na radodarnost, na veličastno izpolnjenost, ki samo je. In ko sem spoznala, da samo s tem, ko se dotikam življenja ljudi, s tem, ko sem srčna in delim sebe, odpiram prostor za to, da vse, kar potrebujem pride k meni, se je začelo moje življenje dramatično spreminjati.

Seveda drži, da so akcije potrebne, vendar je razlika od kje prihajajo navodila za akcije v tvojem življenju. Naučeni smo, da se primerjamo z drugimi in trdno verjamemo, da je to del človeške narave. Tekmujemo, se primerjamo, negujemo ljubosumje in vse to izhaja iz strahu. Iz strahu, da zame ne bo dovolj. Navodila za akcijo lahko pridejo iz osebnosti, ki jo je strah, da ni dovolj ali s strani tvoje duše, ki pozna blaginjo in ve, da je vsega v izobilju. Kreiraš iz strahu ali iz ljubezni? To je edina izbira, ki določa, kaj imaš v svojem življenju. In pomembno je svojo pozornost iz tega kaj imajo drugi, kaj so dosegli, iz primerjanja z drugimi prenesti nase, na to, kar imaš, kar je del tebe.

Amazonka je tisti del v tvoji notranjosti, ki usmerja tvojo pozornost sledi idejam, navodilom in pomembno je, da se zavedaš od kje prihajajo navodila za kreacijo. Veliko ljudi verjame, da je bogastvo posledica sledenju trikov in strategij, vseh tistih »sijočih, svetlečih« stvari, ki jih nujno moraš imeti in obvladati, če želiš biti bogat. Vendar je v resnici finančna stabilnost in obilen denarni tok povezan s tem kaj čutiš v sebi. Tvoja notranja polnost ustvarja polnost v tvojem zunanjem svetu. Vedno se zgodi energijsko ujemanje, ko to, kdo ti si, živiš v svojem vsakodnevnem življenju.

Največ me je o blaginji naučila moja Hetaira. Ko sem končno dojela, da je pomembno, da jo vključim v igro in začnem uživati v tem, kar počnem. To kar čutim, to izkušam. Ona je tista, ki me je spomnila na magijo magnetiziranja, magijo občutenja, ko čutim to kar si želim v sebi in se uglašujem na to frekvenco. Sem to, kar pritegnem k sebi. Gre za to, da samo razumevanje ni dovolj, potrebno je začutiti. Ko veš, da si to, kar si želiš, ko postaneš ta ženska, ki že živi to življenje, ki si ga želiš, to pritegneš k sebi. Ne gre za to, da se delaš, da nekaj že imaš in do tega prideš. Ta koncept »fake it till you make it« me je vedno frustriral. Ker če jaz ne verjamem temu, ker je laž, se počutim sleparka in ne morem se delati, da nekaj že imam, če tega nimam. In vendar je resnica, da je vse že v nas. Ko prepoznaš kako je to že del tebe, je vsa umetnost v tem, da povečaš glasnost temu, da se vedno bolj uglašuješ na to, kar že imaš v sebi in s tem magnetiziraš, pritegneš to do sebe v zunanjem svetu. Gre za čutenje, s tem se je treba povezati v sebi. Gre za to, da se morate spogledati s tem, kaj čutite npr. do denarja. Če si želite več denarja, je potrebno spoznati, kaj ti stoji na poti, da ves ta denar še ni v tvojem življenju. Kaj čutiš v sebi?

Denar je energija. Tok denarja sledi tvojim občutkom. Verjameš, da si ga moraš zaslužiti, si ga moraš vzeti? Ga moraš vzeti nekomu drugemu? Potem si v pomanjkanju. V paradigmi blaginje veš, da počastiš sebe, da si podariš to, kar potrebuješ. In ko si podariš to, kar potrebuješ ,se še bolj odpreš, še bolj si polna, še več lahko deliš. Če pa verjameš, da si denarja ne zaslužiš, in da simbolizira vse, kar je neduhovno, potem si zapreš njegov pritok. Ena največjih pasti novodobnega gibanja je mišljenje, da se moramo čemurkoli odpovedati. Hetaira me je naučila, kako pomembno je, da znaš uživati v stvareh, da znaš prepoznati kdaj je dovolj in postaviti mejo sebi, namesto, da se odpoveduješ.

Če verjameš, da kultura določa, kdo si in kakšna oseba moraš postati, potem je to tvoja stvarnost.

In največja potrditev vsega, kar sem spoznala v zadnjih letih je prišla skozi učenje Lynne Twist, ki pravi: »Ko opustimo potrebo po tem, da imamo več tega, česar v resnici ne potrebujemo, osvobodimo ogromne količine energije, ki je bila ujeta v tej gonji po več. Lahko se zberemo in preusmerimo energijo in pozornost k hvaležnosti za to, kar že imamo in naredimo spremembo s tem. Ko narediš razliko s tem, kar imaš, se to širi.«

Arhetip Gaie je tisti, ki postavlja strukturo, sistem, ki uteleša naše ideje, vizije in strasti. Če ustvarjamo iz pomanjkanja vedno znova ustvarjamo v fizičnem svetu strukture, izkušnje pomanjkanja. Ko stvar spustimo skozi vse ostale nivoje, je zadnji test na zemlji, ali to živiš ali ne!? Zemlja me je naučila izjemne svetosti. Moj dragi mi je pred dnevi rekel: »Ko živiš v blaginji, to je svetost. V tej milini se vse širi, raste, se oplaja, poglablja. Tukaj vstopiš v veličastno izpolnjenost, ko je vsega dovolj in iz tega mesta lahko deliš z drugimi.«

Blaginja te neguje, nežna je, blaga, mehka, poskrbi zate. Polna je priložnosti za razcvet in predvsem je polnost. Je vse kar je. Vsega je dovolj. In resnično izkušaš izpolnjenost.

Skozi svoje popotovanje sem si postavilo novo strukturo, ustvarjam nove sisteme v svojem življenju, postavljam nova pravila in predvsem sem pozorna na to, kaj si govorim, kaj izražam, kaj čutim, kaj izbiram… vsak dan znova. Zato si ustvari svojo dnevno prakso blaginje, svoje rituale, ki te vedno znova spomnijo na to, da si blaginja, da je vse že v tebi.

Kajti kot vsaka druga stvar je tudi blaginja nekaj, kar potrebuje tvojo pozornost, dnevno je potrebno vanjo usmerjati svojo energijo, povečevati glasnost tej izpolnjenosti, jo vedno znova zavestno izbirati. To ni enkratna odločitev, to je način življenja.

Bodi SIjajno!

Taja Albolena

10 praks za žensko, ki je v letu 2015 pripravljena stopiti v svojo polno moč

Leto 2015 že trka na naša vrata in zaveze, ki jih konec leta sklepamo same s seboj so pogosto tiste, ki nas ponesejo skozi portal konec leta, žal pa je res tudi, da pogosto ne vzdržijo niti prvega meseca. Izdaja sebe, svoje zavezanosti sebi, je največja bolečina sodobne ženske in dokler se resnično ne zavežemo, da smo zveste sebi, ne bomo stopile v svojo polno moč.

Zavezanost sebi. Od nas zahteva notranji vpogled in spremljanje sebe, iskrenost, ljubezen in rast. Tukaj ni prostora za dokazovanje ali tekmovanje s seboj ali z drugimi. Zavezanost sebi te vodi po tvoji poti, k temu, da v svojem življenju počneš to v čemer uživaš in kar te resnično veseli. Če se vedno znova poskušaš zadovoljiti z manj in slediš temu, kar od tebe želijo drugi, če vedno znova skrbiš samo za druge in pozabiš nase, škodiš sebi in drugim. Sebi ker zanikaš, preziraš svoje potenciale, zlorabljaš svojo energijo in ne živiš svojega poslanstva, drugim pa zato, ker zasedaš mesto, ki ti ne pripada in bi bilo kot nalašč za koga drugega. Zavezanost sebi te vodi v to, da delaš točno tisto, kar ti je pisano na dušo. Čemu se zavezuješ v letu 2015?

Negovanje sebe je ključno. In potrebno se je zavezati sebi. Zavezanost sebi je srčna obljuba sami sebi, od katere ne boš odstopila.
Najpomembnejša praksa, ki vodi k potrjevanju te zavezanosti sebi je, da se vedno znova vprašaš; Kako se počutim? Da spremljaš svoje občutke in slediš svojim srčnim željam. Življenje me je naučilo, da je pomembno, da se vsake toliko vprašam; Kaj je najprijaznejša stvar, ki jo lahko v tem trenutku naredim zase? Kako lahko še bolje poskrbim zase? Včasih to pomeni, da potrebujem počitek, drugič sprehod, včasih zadostuje kozarec vode in spet drugič objem. To kar je ključnega pomena je, da spremljam svoje počutje in svoje potrebe in želje v trenutku. Ključno pri zavezanosti sebi je, da smo prisotne v tem trenutku, tukaj in zdaj in opazujemo, kaj je v tem trenutku pomembno za nas.
Tukaj odpadejo vse navade in rutine, kajti slediti je potrebno svojemu trenutnemu počutju. In negovanje sebe je vedno znova moja prva izbira.

Vredna sem. Ko se zavežeš temu, da si vsak dan vzameš 30 minut samo zase, s tem izraziš svojo lastno vrednost. Ključ je brez dvoma v tem, da si ta čas načrtuješ oziroma ga vključiš na svoj neskončni seznam opravil. Ena izmed izjemnih praks za zadovoljstvo ženske je, da v svoj urnik vključiš stvari v katerih brezmejno uživaš. Užitek je nekaj, kar te napolni, izpolni in kar je za vsako žensko izjemno pomembno. Izkoristi čas za branje knjig, ki te navdihnejo, prisluhni glasbi, ki boža tvojo dušo, opazuj naravo, sedi v tišini, zapleši. Dovoli si, da je to čas zate, čas v katerem spoznavaš sebe in svojo vrednost.

Lepota te nahrani. Ena najbolj zanimivih raziskav s področja teže je pokazala, da listanje modnih revij enako negativno vpliva na ženske, ki imajo težave s težo, kot tiste, ki teh težav nimajo. Samo 3 minute listanja revije zadošča, da se cel dan počutiš slabo. Ženske se desetletja borimo z negativno samopodobo, predvsem negativno telesno podobo. Od svojih mam smo se naučile, kako biti pozorne na telo skozi njihovo negativno samopodobo in temu zvesto sledimo. Sodobna ženska je obsedena z vprašanjem; ali sem predebela? In ženska danes zasramuje samo sebe, se ponižuje, ker ne ustreza telesni konstituciji manekenk, ki nosijo konfekcijsko številko 34. Negativna telesna podoba je kroničen problem v umu sodobne ženske. Enostavno sebe ne vidi kot lepe. Sploh se ne vidimo kot lepe in posebne ženske. In ker tega ne prepoznamo v sebi, iščemo potrditev zunaj sebe. In smo ujete v dirko glamurja, privlačnosti, večne mladosti in iskanja pozornosti pri nasprotnem spolu. Naj bo leto 2015 leto, v katerem izberi, da objameš svojo notranjo lepoto in zasiješ, od znotraj navzven.

Bodi Original, namesto kopija. Čas je, da postaneš original, to kar resnično si, namesto da poskušaš biti bolj ali manj posrečena kopija. Biti original pomeni, da ostajaš odprta, sprejemljiva, da neguješ svojo notranjo celostnost in celovitost ter se predajaš toku življenja. Avtentičnost, ko odkrijemo kdo jaz sem je začetek poti vase.
Avtentičnost je proces odpiranja svoji notranji Biti. Beseda izhaja iz starogrške filozofske misli “poznati sebe” in “svoj resnični jaz”. Bistvo avtentičnosti je samozavedanje, samopoznavanje, sprejemanje in ohranjanje svojega pravega jaza. Avtentičnost je tudi element kontinuuma, kar pomeni, da bolj ko smo usidrani v svoj notranji temelj v svoj diamant, bolj njegove ploskve resničnih vrednot, strasti, želja in talentov, darovi, ki jih imamo, izžarevajo našo avtentičnost. Bolj avtentični smo. Torej ne moremo za nekoga dejati, da ni avtentičen, ampak lahko govorimo le o stopnji avtentičnosti. In velika večina danes deluje skozi persono, osebnost, ki je zlagana, narejena, ustvarjena, da bi ustrezali, da bi ugajali drugim.

Najdi svoj glas. Zgodovina nam ve povedati, da je bilo za žensko nevarno, da je ogrozila svoje življenje, če je izrazila svoja prepričanja in svojo žensko moč. In ta spomin je bil prenesen iz generacije na generacijo žensk, kar v praksi pomeni, da še danes prebiva v tebi. In vendar je to najpomembnejša mišica, ki jo moraš ojačati v sebi, da uporabiš svoj glas, da se izraziš, da poveš svoje mnenje. Mnoge ženske so prenehale uporabljati svoj glas iskreno in pogumno, ko so skozi socializacijo začele z uganjanjem in ustrezanjem drugim. Poznaš svoj avtentični glas? Uporabljaš svoj dekliški glas, da bi ugajala? Opazuj se. Izberi, da uporabiš svoj glas in se izraziš.

Poveži se s svojim ciklom. Ženske smo ciklična bitja. In izjemno pomembno je, da spoznaš svoj cikel. Tvoj cikel je tvoj zaveznik. To kar razkriva je ritem hormonskih sprememb v tvoji notranjosti in ritem tvojih ženskih zaveznic. Prvi del cikla spodbudi tvojo amazonko in hetairo, da se izrazita in negujeta tvoje socialne vezi. Drugi del cikla s tvojo matriarhinjo in modro žensko pa razkriva vse tisto, kar ti gre na živce, vse neiskrenosti in vse, kar bi raje, da ostaja skrito. Moč tvojega cikla lahko izkoristiš v svojo korist, da usklajeno z nihanji hormonov opravljaš najpomembnejše aktivnosti v mesecu. Vredno je planirati v skladu s svojim ciklom in poznati lunin cikel, če si že v fazi menopavze.

Objemi svojo Shakti. Shakti je esenca ženske, esenca življenjske energije, ki kreira. Je energija, ki ustvarja življenja, ki življenju daje formo. Je živost, sočnost, strast do življenja. Povezuje vse oblike življenja, utira si svojo pot v oceanu življenja kot vitalen, utripajoč val, ki teče skozi vse kar biva, skozi vse ljudi in vse stvari.
Ženstvena esenca je tista, ki začuti stik, ki čuti povezanost. O ženski esenci ne moreš govoriti, lahko jo samo izkusiš. Ženstvenost je zelo telesno naravnana, zelo čutna, polna življenjske sile, ter užitka. Je prisotnost, je pretočnost in povezanost. Ženska esenca je ljubeča, srčna stran, dušna stran. Ta srčnost, ta dušni stik je manjkajoči delček sodobne družbe. Pomembno je, da ponovno prebudiš svojo Shakti, jo začutiš in utelesiš.

Zavestno ustvari intimno partnerstvo. Seveda pogosto govorimo o tem, da bi imele intimno partnerstvo, vendar se le redko zavedamo, da je intimnost nekaj kar ni samo po sebi umevno. Intimnost ustvarimo. Vendar pogosto v partnerstvu na ljubo miru, da bi se izognile konfliktom, prestopimo svoje meje, smo se pripravljene zadovoljiti z manj, samo da bi na drugi strani imele nekoga. Najpomembnejše razumevanje v povezavi s partnerstvom vznika iz zavedanja, da smo zgled partnerstva prinesle s seboj, iz svojega otroštva. In da bomo čisto vse svoje otroške ranjenosti preigravale tudi v partnerstvu, dokler jih ne bomo sprejele in objele v sebi. Strah pred zapuščenostjo, ločenostjo, nesprejetostjo nas pogosto paralizira v tem, da se ne postavimo zase in ne izrazimo svoje resnice. Pomembno je, da pozdraviš svoje ranjenosti, saj ti to odpira vrata v intimno partnerstvo.

Podpri svoje sestre. Žalostno je, kako dandanes še vedno tekmujemo z ženskami, se primerjamo med seboj in smo pripravljene za pozornost s strani moškega, zapustiti svoje »sestre«. Predstavljaj si, v kako drugačnem svetu bi živeli, če bi ženske zmogle podpreti svoje sestre. Ko sem v začetku 2014 dobila navdih za Razcvet Ženske, si tudi v sanjah nisem predstavljala, kam to vodi. Vendar čutim, da je čas, da ženske stopimo skupaj, se podpiramo, si pomagamo, soustvarjamo in smo hvaležne druga za drugo. To, da stojimo druga ob drugi, druga za drugo, druga z drugo in da podpiramo druga drugo ni nekaj, kar je samo-po-sebi umevno. Če želiš stopiti v sestrstvo, to zahteva avtentičnost, odprtost, sprejemljivost, negovanje sebe in drugih in predajo toku življenja. Pogosto je to izziv, vendar je vredno, kajti mreža, ki te drži v tvojem prehodu je brezmejna, je čvrsta in ti nudi podporo tudi, ko sestre niso s teboj fizično. In vedi, hčerke gledajo, iščejo zgled. Ali boš svoji pokazala, kako stati v svoji moči in ji s tem dala dovoljenje, da naredi enako?

Bodi Sijajno!

Taja Albolena

Kako se soočiti z energijsko krizo?

Začetek leta sem začela z zanimivim navdihom. Notranje navodilo se je glasilo, da je to leto, ko bo upravljanje z energijo zame ključnega pomena. In tako sem začela, ob vsem kar sem vedela in spoznala do zdaj, raziskovati tudi ta aspekt svojega življenja.

Pretekli vikend sem se vračala iz Kanade v Evropo in v Benetkah sem imela naročen prevoz v Ljubljano. Na poti sem bila že 17 ur. In ko sem ob 11. pristala sem imela za ob 14. uri naročen prevoz. Vendar je prispel s pol urno zamudo in nas potem še eno uro zgubljal po Trevisu, ker smo iskali naslov, ki ga ni bilo v navigacijskem sistemu. Ob tem, da sem imela zvečer seminar v Ljubljani in sem bila prepričana, da me bodo do 18. ure spravili v Ljubljano, sem postajala nervozna tudi sama. Vsi ostali potniki so na glas nergali in se pritoževali, kar je razumljivo, če nas je 6 iskalo enega in zaradi tega smo bili vsi pozni.

Ko se je poleg mene pritoževal sopotnik, kakšna gnila firma je to, da nimajo spoštovanja do nas potnikov, da takole čakamo, sem se prvič ne le zavedala, tudi razumela sem, čutila in izkušala, kako pomembna je za žensko energijska krogla, moj sveti prostor. Prav čutila sem, kako se je njegova energija razlivala po površini moje krogle in kako se je zunanja energija, ki ni bila uglašena z mojo, enostavno razpršila in mi ni prišla do živega. Dojela sem, kako je pomembno, da znaš upravljati s svojo energijo, ker potem odpiraš vrata samo tistim ljudem, situacijam, izkušnjam, ki jih želiš sprejeti.

Vendar sem bila kmalu tudi sama na temu, da se me je lotevala panika, ko sem ob 15.30 dojela, da se še vedno zgubljamo po Italiji,  jaz pa bi morala ob 18. uri začeti s seminarjem v Ljubljani. Vedno bolj jasno mi je postajalo, da s seminarjem ne bo nič in da moram situacijo nekako rešiti. In ob tem, ko je naraščal moj notranji nemir, sem se zavedala dveh stvari; prvič, da je ključnega pomena, da ostajam Doma, v svojem centru ter drugič, da ne dopustim, da strah, skrbi in panika preplavijo mene ali da se iz mene razlijejo čez druge ljudi. Dobila sem lekcijo številka dve na isto temo upravljanja s svojo energijo, kajti tokrat je bilo ključnega pomena kako bom jaz upravljala s svojimi čustvi, s svojo nemirno energijo v sebi, brez da bi z njo preplavila in obremenjevala ljudi okoli sebe. Kajti, ko si v paniki in strahu zlahka te energije projiciraš ven iz sebe na druge in se začneš pritoževati nad ljudmi, stvarmi, situacijami in dogodki.

V istem dnevu sem dojela, da je upravljanje z lastno energijo pomembno ne le za to, da odpreš vrata v svoj energijski prostor le tistim ljudem, za katere želiš, da vstopijo, temveč tudi zaradi tega, da ne obremenjuješ ljudi s svojimi čustvi in svojega nezadovoljstva ne prenašaš na druge ljudi. Ko preplavljaš ljudi s svojo energijo, se izčrpavaš ravno tako, kot če se zakrčiš, potegneš nazaj in dobesedno povabiš druge ljudi, da vstopijo v izpraznjeni prostor.

Lekcija je bila izjemna. In ne, nisem uspela priti v Ljubljano do 18. ure. Seminar sem morala odpovedati.

Mi je pa ta izkušnja samo potrdila vse, kar sem o upravljanju z energijo stuhtala v zadnjem letu. Ljudje se danes bolj kot kdaj koli prej srečujemo z energijsko krizo. Predvsem ženske imamo na tem področju velike izzive. V mislih imam krizo v svojem lastnem energijskem sistemu. Ljudje smo danes vneti v svoji naglici, drvimo skozi svoj vsakdan in ob tem pregorevamo.

Posledice finančne krize so: potreba po tem, da z manj naredimo več, preobremenitve, ki jih doživljamo na delovnem mestu, potreba in pričakovanja po tem, da ste dosegljivi 24/7 , ki skupaj z zahtevami na družinskem področju, v gospodinjstvu, vzgojo otrok, pričakovanji v partnerstvu zahtevajo visok davek v kvaliteti našega življenja. In to se brez dvoma pozna na tem, da sodobna ženska (kot tudi moški) potrebuje enormne količine energije. Tvoj energijski sistem mora biti aktiviran, v funkcionalnem stanju, da bi lahko upravljala s svojo energijo in se s svojimi vsakodnevnimi situacijami soočala mirno, elegantno, s stilom in na sijoče ženstven način.

In ne, ni nemogoče! Je čisto mogoče. Seveda s pravimi orodji v roki in z rednim izvajanjem praks, ki omogočajo, da neguješ svojo žensko Dušo in hraniš svoj ženski energijski sistem.

Sodobna ženska je danes pod nenehnimi pritiski tako na poslovnem področju, kot tudi v partnerstvu in v družini kot mama. Oborožene smo z mobilnimi telefoni, dlančniki, prenosniki in drugimi pripomočki, na voljo imamo sisteme za učinkovito razporejanje svojega časa, vendar vse prerade pozabljamo na svoje notranje gorivo. Običajno nas na pomanjkanje energijskih rezerv spomni telo, ko rdeča lučka na notranji armaturni plošči gori že nekaj časa. Ženskam enostavno zmanjka energijskih rezerv za kakovostno izpeljavo vseh idej, želja in obveznosti, ki jih imamo na svojem neskončno dolgem seznamu. Ženske smo ponosne na svoje sposobnosti opravljanja več nalog hkrati, ob večnem občutku, da nimamo dovolj … časa ali denarja, pa svoj dan vedno znova zapolnimo s čisto preveč obveznostmi.

To na kar smo pozabile, je dejstvo, da smo ženske mojstrice v upravljanju z energijo. Vendar smo se vrgle v moški svet in vedno znova poskušamo dokazati, da smo izmojstrile veščino upravljanja s časom. Prepričane smo, da smo s tem, ko bolje obvladamo načrtovanje, planiranje in časovno koordiniranje … uspešne. Ob tem smo zapostavile pomembni del, ki nam pomaga, da preživimo – na energijo. Sodobna ženska je super produktivna, vendar izgoreva zaradi pomanjkanja nečesa, kar je vir vsega – svoje energije.  Pogosto enostavno ne upošteva pomembnosti energije, ki je potrebna za oparavljanje cele vrste obveznosti, ki so na njenem neskončnem seznamu. Zavestno si sicer vzame čas za stvari, ki so zanjo resnično pomembne (kot npr. družina), vendar je prepogosto nezmožna v tem resnično uživati, ker ji enostavno zmanjkuje energije. In velika večina žensk, s katerimi prihajam v stik izjemno redko resno razmišlja o upravljanju z lastno energijo.

Sploh se ne zavedamo, koliko bolj učinkovite, vključene in močne bi bile, če bi se naučile novih veščin upravljanja s svojo lastno energijo?

Poglejmo bolj podrobno. Obstajata dve vrsti veščin, ki jih, če želimo biti uspešne, potrebujemo. Prva ima opraviti z vidnimi strategijami, planiranjem, s tem kako narediti stvari in temu sodobne ženske, sploh podjetnice posvečamo veliko časa, energije in denarja. Drugi vrsti pa pogosto posvečamo premalo pozornosti; vzdržljivosti, trdnosti, prožnosti, samodisciplini, samozaupanju, samozavedanju, samospoštovanju, budnosti in osredotočenosti. Če takole pogledamo in malo pomislimo nam zdrava pamet sicer narekuje, bi se morale več posvečati prav tem skritim veščinam, ki so največkrat odgovorne za dobro izvajanje strategij in učinkovito opravljanje našega dela. Dokaz najdemo na brez dvoma najbolj zahtevnem področju profesionalnega športa. Dejstvo je, da le športnica, ki je osredotočena, mirna, močna in trdna zaradi dobrega upravljanja z energijo lahko uspešno izvede najstrožjo kazen, je uspešna v podaljšani igri, ko se odloča tekma ali pa ko gre za sekunde, ki odločajo o zmagovalki. Je res? Poglejte Tino Maze!

To, kako dobro upravljamo s svojo energijo, se pokaže takrat, ko nam stvari razpadajo (beri, ko se nam dogaja kriza), ko smo pod stresom in stvari ne gredo po planu. Se spomnite moje zgodbe iz začetka tega članka? Bila sem v paniki, pod stresom, brez telefonskih številk in v avtu s sedmimi ljudmi sredi Italije. Da ne omenjam tega, da mi telefon ni delal kot bi si želela, da nisem mogla klicati, ker nisem imela pravih številk, da sem imela baterijo že na koncu. In kljub vsemu temu, mi je uspelo urediti zadeve pravočasno in levji delež ima v tej situaciji moja sposobnost, da sem bila v svojem centru, osredotočena, mirna in prijazna.

Dejstvo je, da uspešnost, zadovoljstvo, umirjenost in zdravje temeljijo na učinkovitem upravljanju z lastno energijo. Vsaka tvoja misel, vsako čustvo in fizična vitalnost imajo energijske posledice, ki so ugodne, prijetne in jih obravnavamo kot dobre ali pa neugodne, neprijetne, oziroma slabe. In ko govorim o upravljanju z energijo govorim o povezovanju in soustvarjanju vseh štirih nivojev človeka: telesa, čustev, razuma in duha. In to združevanje, povezovanje, sodelovanje in soustvarjanje je nekaj, kar me navdihuje že 20 let.

Te zanima več?

Pripravila sem program DivineFemme Umetnost Izžarevanja, ki je sestavljen iz petih 2,5 urnih srečanj. Glavni namen programa je upravljati in obnavljati energijo na vseh štirih nivojih z namenom vložiti najboljšo energijo v čas, ki ga imaš na razpolago. Več si lahko prebereš na povezavi tukaj…

Količina časa je omejena, količina energije pa ni!

Bodi sijajno!

Taja Albolena

Ženske smo drugačne, moški tudi.

V zadnjih letih vedno bolj opažam, kakšne težave imamo v medsebojnih odnosih – ženske z moškimi in obratno – enostavno zaradi tega, ker ne razumemo svoje izvorne narave. Ženske smo bitja energije, čustev in lepote. Moški na drugi strani so bolj tehnično naravnani, fokusirani in praktični. Zase radi rečejo, da so enostavna bitja in da smo ženske tiste, ki kompliciramo. Dejstvo je, da se moški fokusira na eno stvar naenkrat, medtem, ko ženski možgani omogočajo ženski, da ima pregled nad celim prostorom. Poudarek je na pregledu, kajti pogosto ta pregled začnemo izrabljati za kontrolo in nadzor, ko prevzamemo moški način delovanja in se hočemo fokusirati. Celo večnost sem rabila, da sem prišla do tukaj, kjer sem danes, da vsaj približno razumem razliko med spoloma in da vsaj malo razumem moške. Bila bi nadvse navdušena, če bi že prej imela vse to razumevanje, ki ga imam danes, ker bi brez dvoma svoje odnose z moškimi bolje razumela in bi verjetno marsikaj naredila drugače, vendar sem kjer sem. Rabila sem štiri desetletja, da sem dojela kako ustvarjati harmonijo v partnerstvu na način, ki mi omogoča, da je v mojem odnosu vsak dan lepše in boljše. In temu razcvetu ni nikoli konca. Kar me vsak dan znova navdihuje.

To kar želim predstaviti danes je razlika med tem, kako moški in ženske (naj mi oprostijo vsi, ki jim gre na živce moje posploševanje) gledajo na življenje. Sem čistokrvna Ženska in to dejstvo sem sprejela pred 5 leti, ko sem doživela razpad mojega življenja in sem dojela, da enostavno ne morem več voziti tega avtomobila na način kot sem ga. Bila sem bolj moška od moških samih in izjemno nesrečna, ne glede na vse svoje dosežke in številne uspešne projekte in vse kar je bilo »videti« v zunanjem svetu. V sebi sem umirala, na obroke. In bila sem že čisto na koncu, tako močno sem zatrla svojo izvorno naravo.

To kar sem dojela v zadnjih letih je, da smo ženske bitja procesov. In to pogosto slišim v svojem življenju v vse prej kot lepi različici. Kritika, ki sem je bila pogosto deležna in ki me je vedno znova dajala na obrate, se je glasila: »A bi lahko že enkrat nehala procesirati!« Vedno znova sem poslušala to kot grajo in ob tem sem se počutila »krivo«. Najraje bi kar evaporirala s planeta. Pravzaprav me je bilo sram, da sem ženska, imela sem občutek, da je z mano nekaj hudo narobe, ker ne znam stvari v svojem življenju reševati drugače kot skozi procese. Res sem se leta trudila, da bi se spremenila. Opominjala sem se in se vsakič znova kaznovala, ko sem se ujela, da spet procesiram. Pojma nisem imela, kako močno sem zanikala in zlorabljala svojo izvorno naravo in kako zelo sem ranila svojo Žensko Dušo, ko sem poskušala ugajati in ustreči svojemu moškemu.

Še vedno se kdaj soočim s to bolečino v sebi, ko se spomnim, kako močno sem se trudila, da bi ustregla in se prilagodila. In kako sem se trudila, da bi prevzela moško paradigmo projektov, pa mi kljub moji vztrajnosti ni in ni uspelo. In tukaj moram povedati eno izjemno pomembno dejstvo … ženske smo fenomenalne v tem, da usvojimo čisto karkoli si zamislimo. Tako zelo smo prilagodljive, da uničimo same sebe v želji, da bi se prilagodile in da bi ustregle drugemu. Še posebej, ko gre za nekoga, ki ga imamo resnično rade.

Uh, boleče spoznanje, še vedno. Ker ženske ne poznamo svoje izvorne narave funkcioniramo kot moški in jemljemo svoje procese kot projekte. Mislimo, da smo vanje vstopile, in jih tudi zaključile, pojma nimamo kaj naj počnemo z nagrado, ki sledi vsakemu projektu in potem se čudimo, ker nas ista “jajca” še leta kasneje zasledujejo. Ker to, kar se nam dogaja, niso projekti, zato ženske znorimo, ko nam moški ponudi rešitev, ker ne vemo kaj z njo početi, ker rešitev ne zaključi našega procesa tako, kot zaključi moški projekt.

Naj malce osvetlim zadevo. Moški možgani delujejo na tak način, da ko se moški posveti eni stvari in vanjo usmeri vso svojo pozornost, dela to eno stvar. Brez dvoma ste že kdaj zmotile svojega moškega medtem, ko je gledal nogometno tekmo, ali pa košarko, ta je bila aktualna še pred dnevi. »Dragi, bi lahko naredil xyz?« »Ne zdajle ne morem, a ne vidiš, da gledam tekmo!« Ne pusti se motiti. Vsa njegova pozornost je usmerjena na eno stvar. In če je stvar, v katero je absobiran na lestvici njegovih vrednot zelo visoko, težava s katero se soočate pa zanj nepomembna in ne toliko alarmantna, da bi pritegnila njegovo pozornost, jo bo zlahka spregledal in preslišal. Ženske, vam je to poznano? Če zmotite moškega v njegovem najljubšem momentu pred televizijo in vztrajate pri svojem, ker ste se pač tako odločile in potem vam moški ustreže zgolj zato, da bo »mir pri hiši« ste lahko sigurne, da v njemu vse jeza, bes in zamera, ker ste ignorirale njegovo potrebo po blaženosti, ki jo doživi vsakič, ko njegovo najljubše moštvo zabije gol ali koš. Je res ali je res?
Moški so bitja projektov. Ko ga prosite, naj nese smeti ven, je to zanj projekt. In projekt ima štiri zelo pomembne faze; začetek, trajanje, zaključek in nagrada. Nikar ne pozabite na nagrado, ker je ključen del projekta. Ko moškemu naložite projekt in ne dobi nagrade, je užaljen, čeprav tega pogosto ne pokažejo. Moški hoče svojo nagrado na koncu. Tudi ko naredi tako nekaj vsakdanjega, kot je menjava žarnice. (Pogosto so ženske čisto šokirane, ko delim ta zelo pomemben detajl.)

Ženske na drugi strani nismo bitja projektov. Zato nam nagrade ne pomenijo kaj dosti, če smo iskrene s seboj, kar pa ne pomeni, da se ne razburjamo takrat, ko omenim dejstvo, da moški potrebujejo nagrade. Pogosto slišim vsaj en komentar v stilu: »A zdaj ga moram pa nagraditi, ker je obesil perilo, kdo pa mene nagradi, ko to delam!?« Ženske ne razumemo, kako pomembne so nagrade za moške. Res ne razumemo, ker nagrada za žensko nima take teže. In zaradi te iste razlike, minimalne, a ključne ne razumemo, da je rešitev tista, ki pri moškem zaključi projekt in zato zahteva nagrado. ME pa svoje moške, ko nam ponudijo rešitev kritiziramo in potem se čudimo, ko zapustijo prostor in se umaknejo, ker smo zavrnile njihovo rešitev namesto, da bi ga nagradile za to, ker nam je ponudil rešitev, kar iz svojega dojemanja projektov pravzaprav pričakujejo. Pogosto je za moškega ženski proces ena najhujših oblik mučenja, ker ne razumejo, kako pomembni so procesi za ženske. Dejstvo pa je, da je njihova zamera še toliko globlja, ker zavračamo njegove rešitve in s tem projekt, ki se imenuje »Reševanje moje Drage« in ga ne nagradimo za to, kar nam ponudi, temveč ga kaznujemo za pomoč, ki nam jo je ponudil, ker ne razumemo tega, kako drugačni so od nas.

Ženske smo bitja procesov, kar pomeni, da naše stvari nimajo začetkov in ne koncev, vse je en sam tok, dogajanje. Ko zjutraj vstaneš in si v toku, greš zvečer spat, si še vedno v istem toku. To je življenje, en sam tok, reka. In ženske poosebljamo življenje. Moški na drugi strani poosebljajo zavest. Zavest potrebuje posodo, potrebuje okvir, potrebuje projekt. Življenje ne rabi posode in okvirja, življenje je vse to.

In ker smo ženske bitja procesov potrebujemo, da bi nek proces lahko končale, neko obliko praznovanja. Praznovanje je del ženske narave. Praznovanja so nam ženskam izjemno blizu. Da končamo neko obdobje, da zapremo vrata in odpremo nova so ženske v vseh tradicijah uporabljale rituale.

Ritual je tisto dejanje, ki zapre vrata in odpre nova vrata. Na spletnem druženju Popotovanje Ljubimke sem delila, da ko ženska naredi prostor in ko zapre vrata starih odnosov, lahko CELA vstopi v nov odnos. Nič prej. Drugače en del tebe ostaja nekje zadaj, v nezaključenem procesu. Ženske smo bitja procesov, ki v spiralah prehajajo iz enega nivoja na drugega in potrebno je zapreti vrata enega nivoja, drugače neseš cel paket s sabo na naslednji nivo.
Seveda si lahko drugačna od večine žensk s katerimi delam, potem tole ni zate, za vse ostale pa je nujno, da se spomnite pomena ritualov – zato, da zapremo ena vrata in odpremo druga.

Zato je za ženske ključnega pomena, da se spomnimo pomena in uporabe ritualov v svojem vsakodnevnem življenju.

Res je, da je v vsaki ženski tudi moški del in vendar je pomembno, da ta del ne preplavi tvoje ženske energije, kajti v nasprotnem primeru postaneš toga, rigidna, trda in izgubiš svojo mehkobo, pretočnost, nežnost in stik z življenjem, s svojo intuicijo in svetlobo.

Ženska izkuša svojo izpolnjenost takrat, ko je v polnem stiku s svojo ženstvenostjo in dela stvari na sijoče ženstven način!

Bodi Sijajno!

Taja Albolena

Ritual … ko se svet okoli tebe umiri in z njim tudi ti.

Rituali so več kot zgolj vsakodnevne navade in več kot zgolj utečena rutina. Za ženske je ritual ključnega pomena, kajti skozi ritual ženske  zapiramo vrata enemu nivoju in odpiramo vrata drugemu. Rituali sidrajo stvari na Zemljo, povezujejo duhovno z materialnim. Ritual je aktivnost, ki ti pomaga, da ostaneš povezana in motivirana. Ko se zavežeš svojemu življenjskemu namenu, je ključnega pomena za to, da ostajaš naravnana oziroma uglašena s svojim namenom to, da razviješ dnevne rituale, ki ti pomagajo, da ostajaš v stiku s sabo. Ritual je aktivnost, ki jo opravljaš vsakič, ko želiš v tem večnem toku življenja postaviti mejnik, zaključiti neko obdobje in ima za ženske izjemen simboličen in čustven pomen. Ženske smo bitja procesov in smo čustvena bitja. In ko opravimo ritual, ima to dejanje nek globlji pomen za nas tudi v fizičnem pomenu, saj se po tem počutimo bolje ali bolj povezani s seboj.

Poznamo osebne in povsem individualne rituale, kot so ob prehodu dneva v noč in noči v dan, dneva v nov dan in leta v novo leto. Izjemno pomembno je za žensko, da zaključi svoj dan in zapre vrata dnevu, ter odpre vrat av noč. Pomembno je, da skozi ritual daš svojemu telesu vedeti, vstopam v novo fazo, v novo obdobje in to s sabo prinese čisto druge veščine, ki jih potrebuješ. Obstajajo tudi značilni prehodni rituali, ki jih poznamo iz starodavnih kultur: iniciacije ob človekovem rojstvu in smrti, v času odraščanja, v zrelih letih in ob prehodu v starost. In drage moje, ženske so bile vedno tiste, ki so bile priča iniciacijam. Marija je bila tista, ki je bila priča križanju. Ko križamo svoj notranji ego, je arhetipsko mati tista, ki je prisotna ob tem, ko en del sebe darujemo, ko zapiramo ena vrata, da bi odprli v svojem živlejnju druga vrata.

Ena najbolj fascinantnih stvari v povezavi z rituali je dejstvo, da rituali zaprejo ena vrata in odprejo druga. Ta prispodoba velja za značilne prehodne obrede; ob rojstvu in smrti, ob dnevu in noči, ob delu in v prostem času. Ko sem prvič razmišljala o tem, da če zvečer ne zapremo vrat dneva, se ne moremo primerno spustiti v noč, sem bila osupla ob spoznanju, kako zlahka ignoriramo tako drobne in pomembne informacije kot je dejstvo, da če dneva nismo zavestno končali, bo zaznamoval še noč in nam najverjetneje ne bo pustil mirno spati. Vrata v preteklost moramo zapreti, da smo lahko popolnoma tukaj in zdaj, kjer pravkar smo. Le kadar zapremo vrata v staro, se odpre dostop do novega, vrata v zdajšnji trenutek. Rada rečem, da je prvi korak v razcvetu ženske ta, da je potrebno narediti prostor za novo. In to, da naredimo prostor brez dvoma vključuje to, da zaključimo s starim. Rituali nam pomagajo, da znamo biti povsem tukaj in zdaj. Kajti kdor nikoli ne zapre vrat, je vedno na prepihu. To pa na našo dušo in telo vpliva neugodno. Da bi se lahko sprostili, potrebujemo prostor, zaprt prostor, brez razpok in lukenj. Zato tako močno poudarjam ,da je ključnega pomena, kako poskrbimo za svojo sveto posodo, za svojo maternico. Kajti naše življenje potrebuje varne prostore in da se lahko spustimo v trenutek, tukaj in zdaj.

Ritual je pravzaprav nek obred, lahko je zgolj nekaj trenutkov, ki si jih vzameš samo zase, zato, da se osrečiš. To so trenutki notranjega dušnega stika, kjer začutiš ravnovesje, si prisluhneš navznoter in se umiriš. In za rituale je značilno to, da jih redno ponavljamo. Gre za posvečeni čas, ki je neprecenljiv. Rituali pravzaprav ustvarjajo sveti kraj in čas. Sveto je tisto, kar je odtegnjeno posvetnemu vsakdanjiku. Sveti čas je čas, ki mi pripada – svet do njega nima dostopa in drugi ljudje z njim ne morejo razpolagati. Sveti čas, ki si ga vzamem, ko izvajam obred, mi dopušča, da svobodno zadiham. To je čas, ko sem sama s seboj, ko nihče ničesar noče od mene. Čas, ko skrbi za druge ljudi niso pomembne. To je moj čas za negovanje moje Ženske Duše.

Heiko Ernst je dejal: »V obredu se svet za nekaj časa umiri in mi v njem.« Sveti čas je vedno tudi čas miru. V svetem času se dotaknem svetega jedra v sebi. Tam izkusim, da je v meni sveti prostor, do katerega svet nima dostopa. Rituali to, kar vem v glavi, prinesejo v srce in dušo. Ritual me utelesi.

Zato sploh ni nič neobičajnega, da so rituali tisti, ki ustvarjajo Dom. Dajejo in krepijo občutek, da smo Doma. Dom je pravzaprav sveti prostor kjer imam občutek, da sem varna in zaščitena. In energijsko čiščenje prostora je ritual, ki ga naredimo z namenom, da ustvarimo sveti prostor ki ga napolnimo z vsem, kar želimo izkušati vsakodnevno. Rituali, ki so bili del mojih prednikov mi dajejo občutek povezanosti. Krepi se občutek, da sem vključena v celoto skupnosti in njene tradicije.

Pravzaprav je katerakoli akcija lahko ritual, če vključuje dva pomembna elementa, ki sta značilna za ritual in to sta zavedanje in soglasje. Dejanje postane ritual, ko ga narediš z zavestnim zavedanjem simboličnega in čustvenega pomena in soglašaš s tem pomenom oziroma namenom. Potrebno je delovati z zavedanjem in soglasjem, da ustvariš ritual, kajti v kolikor stvari delaš brez enega od dveh temeljnih elementov gre zgolj za navado in ne za ritual.

Rituali izjemno močno izražajo čustva, ki jih sicer nikoli ne izrazimo. Povabijo nas k temu, da drugemu storimo ali rečemo nekaj, česar običajno ne storimo. Vodijo nas v povezanost z drugo osebo. Močnejši so od zavor, ki jih pogosto občutimo, kadar drugemu rečemo kaj zelo osebnega. Rituali pravzaprav omogočajo in ustvarjajo bližino. Povabijo nas, da izrazimo to, kar čutimo in kar občutimo do drugega. Moje osebno opažanje je, da rituali poglabljajo odnose. Ljudje smo svoja življenja oblikovali okoli praznikov, letnih časov, počitnic, sezonskih ciklov. Kajti rituali nam pomagajo, da se povežemo z ljudmi, ki so nam blizu in predstavljajo pomemben del v našem življenju. Pogosto so rituali kot nekakšen izgovor, da drug z drugim delimo čustva, ki si jih drugače ne dovolimo izraziti (samo pomislite na številne objeme in poljube, ki so nekaj običajnega, ko oseba praznuje rojstni dan) in da zaupamo ljudem v svojem življenju. Izziv sodobne družbe je v tem, da se mnogim starodavni rituali praznovanja prehodov zdijo popolnoma odveč ali pa jih enačijo s komercializacijo praznikov in s tem slabijo tudi čustvene vezi med ljudmi, še posebej v družinskih krogih, saj so ljudje enostavno pozabili na rituale, kjer bi si družinski člani dopustili, da začutijo svoja čustva in se odprejo.

Rituali so v naših življenjih izjemno pomembni, ker dajo našemu življenju časovni okvir na dnevni, tedenski in mesečni kot tudi letni bazi. To lahko zelo lepo opazujemo pri ritualih praznovanja rojstnega dne ali pomembnih obletnic v našem življenju. Rituali nam dajo strukturo, s pomočjo katere stabiliziramo svoje življenje.

Dnevi pogosto tečejo mimo nas, drug za drugim. Pogosto zjutraj enostavno “pademo” v nov dan, še posebej, če se zbujamo z budilko in zvečer utrujeni pademo v posteljo. Ne živimo zavestno blagoslova vsakega dne. In rituali nam lahko tukaj pomagajo. Spodbudijo nas, da se zavedamo, da je vsak dan neponovljiv.

Rituali strukturirajo naš dan. Ko zavestno opravimo svoj jutranji ritual, dan začenjamo iz svojega notranjega središča, živimo iz svojega Bitja in s tem nas ne določa zunanje, ki priteka v nas in grozi, da nas bo preplavilo. Kdor stalno izpolnjuje pričakovanja zunanjega sveta, se kmalu počuti izrabljen in izgorel. In zato je to negovanje svoje duše tako ključnega pomena. Zame osebno so rituali način, kako negujem svojo Žensko Dušo. Rituali ustvarjajo protiutež zunanjemu pritisku, ki je nenhno prisoten. Prek ritualov sama oblikujem svoj dan in prevzamemo polno odgovornost za svojo kreacijo. Spomni me, da sama odločam o svojem življenju in naj ne dovolim, da bi o njem odločali drugi.

Ključnega pomena je, da ko se na svoji poti premikamo naprej in rastemo, da razvijemo osebne rituale, ki nas vedno znova spominjajo na našo zavezanost sebi in svoji rasti. Dan vedno začenjam s svojim osebnim ritualom. Ob tem čutim, da sama živim svoje življenje, da ga ne določajo drugi. Svojemu življenju dam neko obliko, jasen značaj. V ritualih občutim in doživljam sebe. Rituali so kraj srečanja s samo seboj in z božanskim. Rituali me povežejo s samo seboj in z mojim središčem. V ritualu neham bežati pred seboj , ustavim se in obstanem na mestu. Prisluhnem navznoter in zaupam, da je vse eno in je eno v vsem. Zaupam v svojo povezanost z vsem kar je in si dopustim, da prejmem navdih, usmeritev za svoj dan.

Ritual me naravna, da svoje življenje kreiram iz svojega središča.

Taja Abolena