Arhivi Kategorije: V središču

Si v sebi prazna ali polna?

Pred nami je ponovno tisti čas, ki je za ene ljudi najlepši čas v letu, za druge pa najhujši čas v letu. Govori se o družini in povezanosti, o preživljanju časa s prijatelji. In pogosto si tako prizadevamo za druge, iščemo popolna darila, kuhamo slastne večerje in poskrbimo, da so domovi urejeni in sijejo domačnost, da se konec decembra ali v začetku januarja zbudimo neko jutro in ugotovimo, da ne bi vstale, da je vsega čisto preveč.

Pričakovanja, ki jih imamo same do sebe, da ne omenjam tistih, za katere menimo, da jih ima do nas okolica, so enostavno nedosegljiva. Ko se tako ustaviš in se vprašaš: »Kaj potrebujem?«, pogosto ni odgovora. In na naslednje vprašanje: »Kaj čutim v sebi?« je odgovor vse prepogosto: »Ne vem.« Odgovor ne vem izhaja iz otopelosti zaradi katere zapreš svojo sposobnost čutenja, enostavno ne čutiš ničesar. Vendar nadaljnje vprašanje ali čutiš polnost ali praznino vse prepogosto razkriva, da je v notranjosti oglušujoča praznina.

In to zelo dobro poznam iz lastne izkušnje. Ko v svoji notranjosti čutiš praznino, je to neudobno in zato praznino poskušamo napolniti z zunanjimi stvarmi. Sežemo po hrani, pijači, kofeinu, nikotinu in ostalih substancah, iščemo potrditev in pozornost v zunanjem svetu, se navežemo na partnerja, iščemo izpolnitev v seksu, zapravljanju, stvareh in dragih igračah. Tako trenutno izkusimo polnost, vendar ta občutek kmalu zamenja še bolj grozljiva praznina.

Ženska, ki v sebi čuti praznino, čuti nezadovoljstvo, enostavno ne ve, kaj bi rada ali kaj si želi.
To je oblika duhovne krize, kjer ne čutiš povezanosti, stika s svojo Žensko dušo. Ob tem verjameš, da je praznina posledica tega, da nimaš dovolj. Nimaš partnerja ali pravih prijateljev, nimaš dovolj denarja, nimaš dovolj ljubezni v obstoječem odnosu ali nimaš dovolj pozornosti s strani moškega v svojem življenju, ni dovolj seksa, ni dovolj časa za stvari, ki bi jih rada počela ali pa nimaš dovolj energije. Skratka ni dovolj je sodobna mantra, zaradi katere smo v nenehnem iskanju stvari, ljudi, izkušenj, ki bi nas izpolnile in zaradi katerih verjamemo, da bomo našle to, kar si želimo zunaj sebe.

Pogosto pridem v stik z ženskami, ki se iz tega občutka praznine, v iskanju stika s seboj, odločijo za še en projekt; nova hiša, nov otrok, nova služba, novi prijatelji v upanju, da bodo potem začutile občutek izpolnjenosti v sebi.

Resnično verjamemo, da bomo potem, ko bomo našle nekoga, ki nas bo imel rad in bo izražal svojo ljubezen do nas, začutile ta občutek polnosti v sebi. Vendar ne glede na to, kaj naredimo, česa se lotimo, le poglabljamo občutek praznine v sebi.

Najbolj fascinantno je opazovati ljudi konec leta, kako verjamejo, da če bodo ustvarili to in to in dobili to in to, potem, potem bodo pa res srečni.

In ko spoznaš ljudi, ki so ustvarili vse, kar so imeli na svojih seznamih, vse, v kar so verjeli, da jih bo osrečilo in napolnilo, pa so še bolj zagrenjeni zdaj, ko vse to imajo, kot so bili preden so imeli karkoli od tega, se zamisliš.

Leto 2009 je bilo tako leto zame. Ko sem dojela, da imam vse in sem ob tem v sebi čutila praznino, ki me je uničevala. Čutila sem sram, trpljenje, ki ga nisem mogla deliti z nikomer, saj sem v očeh zunanjega sveta imela vse. Ob tem pa sem bila nezadovoljna in zelo prazna v sebi.

Notranja praznina ni posledica pomanjkanja česarkoli v zunanjem svetu. To vedno znova dokazujejo ljudje, ki pravzaprav nimajo ničesar in so srečni, polni življenja, radostni. Notranja praznina izhaja iz pomanjkanja zavedanja, da je vse že v tebi… ljubezen, mir, svoboda, vse kar iščeš zunaj sebe, je že v tebi.

Dejstvo je, da živimo v blaginji, v univerzumu, kjer je vse na voljo, tudi ljubezen. Vendar, če ne veš, kako se odpreti ljubezni, kako jo sprejeti in jo začutiti v sebi, si dopustiti, da te neguje, boš v sebi čutila praznino. Namesto da iščeš ljubezen zunaj sebe ali se vedno znova obračaš k nadomestkom ljubezni v upanju, da boš v sebi začutila polnost ljubezni, je pomembno, da odkriješ svoj notranji vir ljubezni iz katerega se polniš ti.

Ko v sebi čutiš polnost, se ti ni treba truditi in ljubezen ali blaginjo poskušati dobiti od drugih. Ko v sebi čutiš polnost nehaš iskati v zunanjem svetu nekaj, kar bi napolnilo tvojo praznino in ti omogočilo začasen občutek, da si ok.

Šele, ko ti čutiš polnost v sebi, lahko iz tega občutka polnosti deliš z drugimi. Dokler ti čutiš v sebi praznino, lahko z drugimi deliš samo praznino. Ko ti čutiš polnost, lahko z drugimi deliš polnost.

Kaj je skrivnost polnosti?

Izvorne kvalitete tvoje duše so tiste, po katerih hrepenimo. Hrepenimo po ljubezni, miru, blaginji, svobodi. To so kvalitete, ki so ti vedno na voljo, če veš, kako stopiti v stik z njimi.
Izvorne kvalitete tvoje duše so kot potenciali, ki čakajo, da jih izbereš in utelesiš.

Ljubezen teče skozi odprto srce. Tvoje srce so vrata v brezmejnost univerzuma, v blaginjo, ki ti je na voljo. Ključ je v tem, da se moraš odpreti in sprejeti to, kar želiš, da je del tvojega življenja. Skrivnost je brez dvoma v uglašenosti in v sili namere, s katero povabiš v svoje življenje to, kar si želiš.

Ko je tvoja namera, da se želiš nečemu izogniti ali se zaščititi pred bolečimi izkušnjami, se zakrčiš in zapreš svoje srce za pretok. Ne moreš čutiti ljubezni z zaprtim srcem.

Ko je tvoja namera, da si voljna, da se naučiš ljubiti sebe, se odpreti vsemu, kar je del tebe in to sprejeti brezpogojno, je tvoje srce odprto. Sprejemanje odgovornosti za svoje življenje, voljnost, da ustvariš v sebi občutek varnosti in se odpreš pretoku življenja skozi tebe, nadomesti občutek praznine z občutkom polnosti.

Vse se začne z voljnostjo, da se prenehaš izdajati, zapuščati ali zlorabljati in se naučiš, kako ljubiti sebe. Ko vzljubiš sebe in v sebi čutiš polnost, iz te polnosti lahko sebe deliš z drugimi. Bolj ko iz svoje polnosti deliš z drugimi, bolj polna se čutiš v sebi.

To, da deliš stvari z drugimi je globoko izpolnjujoče, ko v sebi čutiš polnost, brez potrebe, da bi karkoli dobila v zameno. Vedno, ko daješ z namenom, da dobiš karkoli v zameno, pa naj bo to pozornost ali potrditev, te vedno znova vodi v pomanjkanje in v občutek praznine. Ko daješ iz svoje notranje polnosti je to nekaj, kar je globoko izpolnjujoče.

Dokler sebe izdajaš, se zapuščaš, se zavračaš na fizičnem, čustvenem ali duhovnem nivoju, boš v sebi čutila praznino. Ko boš izbrala, da si voljna prevzeti polno odgovornost zase, se odpreti in sprejeti celoto sebe, bo praznina le še preteklost.

Vabim te v 5 mesečni spletni program Premik iz praznine v polnost razkriva 5 jezikov Blaginje, ki ga začnemo 16.1.2017. Darilo za vse udeleženke je 40 dnevni program Moč Blaginje, ki ga bomo začele že 29.12.2016 na mlaj v Kozorogu.

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

Kintsugi kot metafora za obnovo poškodovane posode odnosa

Ernest Hemingway je nekoč dejal, da svet zlomi vsakogar, potem pa nekateri postanejo močni na razbitih mestih.

Življenje nas zlomi, na tak ali drugačen način. To je nekaj, čemur se ne moremo izogniti; porušeni domovi, travme, strta srca, vojne, razbiti odnosi, zlorabe, porušeno zdravje, izdaje, polomljene sanje so del našega vsakdana. Nihče ne pobegne bolečini poškodovanosti in ob tem delci naše duše pogosto ostanejo ujeti. To so izkušnje, zaradi katerih poskušamo svoje srce obvarovati pred ranami, ki jih prinaša življenje.

Ob tem pozabljamo na dejstvo, da največkrat ne moremo izbrati, da ne bi izkusili bolečine zlomljenosti, lahko pa izberemo kako bomo te zlome celili.

Pogosto ravno zaradi tega, ker se zataknemo v zlomljenosti, ranjenosti nikoli ne pozdravimo in vedno znova ponavljamo znane, stare zgodbe.

Ali pa zlom zanikamo in se delamo, da do zloma sploh ni prišlo. Skrijemo ga v svojo senco od koder še vedno povzroča, da na določenem področju šepamo, pa nam ni jasno zakaj.

Vedno pa imamo na izbiro, da pozdravimo zlomljene dele in jih naredimo še močnejše. To je kot pri zlomu kosti. Medicina ve povedati, da je kost na zaceljenem delu močnejša, kot je bila pred zlomom. Le tako lahko naše brazgotine postanejo čudovita mesta moči, ki nam omogočijo, da zdravljenje podelimo z ljudmi in s svetom in s svojim zgledom zdravimo svet okoli sebe.

Kintsugi, ki je poznana tudi kot Kintsukuroi, je japonska umetnost popravljanja polomljene, poškodovane keramike s posebnim polnilom, ki vsebuje zlato, srebro ali platino.

Kintsugi je čudovita metafora, kako obnoviš poškodovane, zlomljene dele v odnosu. Odnos je kot posoda, ki drži oba, ki sta v odnosu. V sodobnem svetu vse prepogosto vidim, kako pari, ko posoda odnosa poči ali se razbije, posodo enostavno zavržejo in gredo po novo, z novo osebo.

Odnos s seboj je ravno tako posoda, ki drži tebe, tvojo notranjo čustveno pokrajino. Ta posoda je zaradi krize, razhoda, razpada odnosa, odhoda ljubljene osebe, ravno tako poškodovana, zlomljena. Če tega zloma, teh razpok ne zacelimo v sebi, jih ne pozdravimo, jih vedno in povsod nosimo s seboj.

Kintsugi nas uči o tem, kako pomembno je poiskati zlato v vsaki stvari, ki se nam je zgodila. Predstavlja spoštovanje in popravljanje poškodovanega mesta skozi alkimiziranje ranjenosti v zlato duše. Pomembno je prepoznati poškodovane dele, najti zlato v svojih ranah, da lahko to zlato uporabimo za zdravljenje odnosa. Le tako lahko postane posoda partnerstva, ki vaju drži, močnejša.

Pogosto se nam v odnosu, kjer smo najbolj ranljive, zgodi, da odpremo svoje srce na stežaj in s tem tvegamo zlomljenost.

Ko se nam v našem življenju zgodi zlom, imamo edinstveno priložnost, da se povežemo s svojo dušo na nov način, da razkrijemo svoje notranje vzorce delovanja, svoje rutinsko obnašanje, da zaživimo kot Ženska, za katero smo se rodile, da smo.

Ti premiki so lahko izjemno darilo, saj ustvarijo dramatične premike v naši identiteti, ne glede na to, da ob tem čutimo kaos, ko ne veš kaj je zgoraj in kaj spodaj. Gre za premik v neznano, ko je potrebno na novo odkriti samega sebe, svoj resnični jaz.

Točka zloma je vedno naša priložnost, da se odpremo, da porušimo vse obrambne zidove in odstranimo svoje notranje maske, ki smo jih ustvarile, da bi skrile svoj izvorni, najgloblji, najbolj avtentični jaz.
Zlomi nas silijo v širitev in v to, da prerastemo stare načine bivanja.

Tvoja duša ve, kaj potrebuješ, kam potuješ in kateri so tvoji naslednji koraki na tej poti preobrazbe. Izziv je vedno v tem, da prisluhneš globinam svoje Biti, da slišiš svojo dušo, njeno modrost, ki te vodi nazaj k sebi.

“Nekateri ljudje vidijo brazgotino in se spomnijo ranjenosti. Zame so brazgotine dokaz, da se je zgodilo zdravljenje.” Linda Hogan

Pomembno je, da prepoznaš realnost ran, ki so del tebe, brez skrivanja, brez zanikanja in se nato osredotočiš na alkimiziranje teh ranjenosti skozi proces zdravljenja. Dokler se ne soočiš s tem, kar se je zgodilo in ne opraviš zdravljenja rane, ne prideš do zlata, do darila, do tega, kar te je tvoj zlom naučil.
Zdravljenje prinese darilo, ki ga lahko podeliš z ljudmi in s svetom.

Tukaj ne gre za preigravanje ali poveličevanje ran. Dokler so stvari nevidne zate, ne moreš začeti procesa zdravljenja. Zato je prvi korak prepoznavanje realnosti, ki ne deluje, ki boli, prepoznavanje tega, kar je zlomljeno. Prepoznati moraš razbite koščke, si priznati razbitost, ki se je zgodila, te koščke sprejeti in jih zlepiti skupaj v celoto.

Tovrstni zlomi in premiki vedno pretresejo celotno tvoje življenje do temeljev. V najbolj bolečih trenutkih življenja, ko se tvoj notranji svet podre, se v ruševinah posveti zlato. Pomembno je, da ga prepoznaš in sprejmeš. Zdravljenje tvojih ranjenosti razkriva zlato, ki ga lahko nato podeliš z ljudmi in s svetom kot modrost prehojene poti.

Odprtost in iskrenost glede naših brazgotin ne pomeni, da se z njimi identificiramo. Ni poanta tem, kaj se mi je zgodilo in kako težko je bilo moje zdravljenje. Seveda to podelim s teboj, kajti to, da poznaš mojo zgodbo, ti pomaga, da se počutiš varno in mi lahko zaupaš, da vem o čem govorim, vendar nisem zataknjena v tem.

Bistvo je v zlatu, ki sem ga skozi to izkušnjo prepoznala, kajti to je bistvo moje izkušnje. Zlato izkušnje je moje darilo.

Moja osebna izkušnja razpada odnosa, me je naučila kako obnoviti odnos tako da…
1. zaupaš vase in ostajaš zvesta sama sebi
2. ustvariš povezanost, globoko povezanost, ki jo poznamo kot intimnost, z osebo s katero si v odnosu
3. zasiješ kot zenska, kajti tvoj sijaj, tvoja strast je tisto, kar je magnetično privlačno in je lepilo odnosa

Pomembno je, da zmoremo najti vrednost v zdravljenju in ne v rani.
To je lepota Kintsugi metafore. Opominja nas na dejstvo, da so ta pozdravljena mesta v naši notranjosti vir lepote in zdravljenja za druge. Brazgotine pričajo o našem zdravljenju in so mesta, ki razkrivajo lepoto zlata, ki ga nosimo v sebi.

Kar omogoči ranjenemu zdravitelju v naši notranjosti, da deluje kot zdravitelj v zunanjem svetu, so ravno brazgotine, ki so bile včasih rane, vendar so sedaj pozdravljene. Zdravilka v tvoji notranjosti vedno deluje iz tvojega mesta zdravljenja. Ker poznaš svojo izkušnjo, si lahko sočutna in ustvariš sveti prostor za drugo osebo, si ji priča, jo opogumljaš in jo vodiš, ko se premika skozi proces svojega zdravljenja.

Pomembno je, da znaš praznovati darila zdravljenja, zlato in ne same rane. Namesto, da se osredotočaš na zlomljenost in rane v sebi, je modro svojo pozornost usmeriti na zlato, ki ga je prineslo zdravljenje. To zlato je v tebi, da ga deliš z ljudmi in s svetom.

Pogosto je težko prepoznati svoje zlato, svoje darilo, kajti le-ta izhaja iz tistih mest, kjer si bila ranjena. V procesu zdravljenja svoje rane, se bo razkrilo, kaj so tista darila, ki so skrita v naši notranjosti, Darila, ki jih imamo, da jih podelimo z drugimi.

Dejstvo, da se to zlato alkimizira skozi naše najgloblje ranjenosti, nas pogosto odvrne od tega, da bi svoje darove delile z drugimi, ker nas je sram ran, ki so jih zlomi v našem življenju povzročili.

Skozi ta proces ti lahko pomagam. Osebno mentorstvo ustvari posodo, kokon, sveti prostor, v katerem se lahko odpreš in povežeš z modrostjo tvoje duše, da se razkrije pot skozi tvojo notranjo čustveno pokrajino. Skupaj se podava na popotovanje prepoznavanja zlomljenosti v tvoji notranjosti, tvojih ranjenosti in globoke alkemične preobrazbe.

Ni moje delo, da opravim zdravljenje namesto tebe, nihče ga ne more. Nihče te ne more pozdraviti, pozdraviš se vedno sama. To kar je moje delo je, da ustvarim varen prostor v katerem se lahko sprostiš in odpreš za proces zdravljenja. Ti moraš v prvi vrsti prepoznati svojo zlomljenost, prevzeti moraš odgovornost za svojo zlomljenost, jo sprejeti brez smiljenja sebi in občutkov, da si žrtev okoliščin, ljudi ali situacije.

Sledi proces zdravljenja, kjer je najprej potrebno namestiti zlomljeno kost, sledi celjenje in fizioterapija, ki je pogosto boleča. Ko aktivno izbereš zdravljenje, to pogosto na začetku poveča bolečino in neudobje, na kratek rok, da bi se zdravljenje resnično lahko odvilo.

S teboj prisluhnem temu, kar se poraja iz globin, podprem izraz tvoje modrosti in ti odslikam lepoto tvojega zlata, kadar ga spregledaš. Predvsem pa te opogumljam takrat, ko ti je najtežje.

Priča sem celjenju razpok v tvoji posodi odnosa s seboj, kajti notranja zlomljenost vedno vpliva na kvaliteto posode partnerskega odnosa. Če ti ne zaupaš sebi, je tudi posoda odnosa bolj krhka in bo hitreje počila. Sebe povsod neseš s seboj, zato je modro notranje zlome zaceliti. Zlato te izkušnje zlomljenosti je medicina, ki jo imaš, da jo podeliš s svojim partnerjem, z ljudmi in s svetom in jim asistiraš v njihovem zdravljenju.

V kolikor si pripravljena na obnovo in celjenje svoje posode, Te vabim na 30 minutni pogovor razjasnitve. Več najdeš na povezavi tukaj>>>

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

Sijaj Ženske

Sodobna družba je obsedena z lepoto in mladostjo. Tisto, česar ne vemo in kar se izgubi nekje v prevodu pa je sijaj, ki ga mladenke oddajajo. Ravno ta sijaj poskušamo kupiti z izdelki, ki povečujejo mladostni videz, s kozmetiko, ličili, izdelki za nego las, kot tudi z oblačili, storitvami lepotne kirurgije, storitvami fitness centrov ali z dietami. Vendar gre za veliko popačenje. Za pomen izgubljen v prevodu.

Sijanje je razlog številka ena, da kupujemo lepotne izdelke, polnimo svoje omare z oblačili in preživljamo svoj čas na vedno novih vadbah. Ob tem pozabljamo na dejstvo, da izgubimo svojo sposobnost sijanja v trenutku, ko začnemo sijaj iskati zunaj sebe.

Sijanja ne najdeš v številki svoje obleke, v najnovejši kremi ali v obliki svojega telesa.
Ni ti potrebno izgubiti niti grama maščobe, da bi bila vidna sijoča. In hkrati lahko investiraš ure časa in veliko denarja v ustvarjanje perfektne zunanje podobe, pa kljub vsemu v sebi čutiš pomanjkanje nečesa, česar ne znaš niti ubesediti.

To kar pogrešamo je izžarevanje svetlobe. Obleka in ličila te lahko naredita bolj atraktivno, vendar te ne bosta obdarila s sijem. Paradoks je v tem, da je tista stvar, ki jo poskušamo kupiti na tisoče načinov pravzaprav na voljo zastonj.
Na voljo ti je vedno, ko si voljna biti ranljiva in zasijati.

Sijanje se zgodi v trenutku, ko vstopiš v sobo in povzročiš osuplost, ker tvoja notranja luč sije tako močno, da jo lahko začuti čisto vsak v prostoru.

Sijanje je skrito v trenutku, ko čutiš, da si ljubezen in skozi pogled podeliš polno moč univerzuma s svojim najdražjim.

Sijanje je trenutek utelešenosti, ko je tvoje telo polno energije in pretočno, v harmoniji z ritmi narave in ko tvoj gib izžareva svetlobo.

Zame osebno je privilegij in nekaj izjemno ganljivega, ko sem priča sijanju ženske.

Telo je resnično čudežno. Je izjemen prevodnik kvalitet duše, ki jih začutimo, ko smo v čudenju ob barvah sončnega zahoda, ko smo s svojimi najdražjimi ali občudujemo lepoto vrtničnih lističev.
Telo je prevodnik za svetlobo, energijo, za ljubezen.

Po definiciji slovenskega knjižnega slovarja pomeni sijati – oddajati svetlobo.

Sijanje je narava oddajanja svetlobe. Oddajanje svetlobe ni redek dar, ki ga imajo zgolj izbranci. Oddajanje svetlobe je sposobnost, ki jo imamo vsi. Vendar je brez dvoma izziv v tem, da to, da siješ, ni samo po sebi umevno, je nekaj, kar izbiraš.

Izžarevanje svetlobe je veščina, ki se je lahko naučiš.

Predstavljaj si Marilyn Monroe, kako stoji na mestu, hkrati pa se skozi njo zliva polnost univerzuma, ki jo zaznaš kot sijaj. Predstavljaj si njeno sproščeno samozavest, ki sije iz nje, skupaj s seksapilom in očarljivostjo, ki jo izžareva njeno sproščeno, sprejemljivo telo. Njen užitek je otipljiv. In s svojo magnetičnostjo pritegne pozornost. Seveda v tem trenutku razmišljaš, da je to normalno, saj gre vendar za spektakularno Marilyn, ki je imela ta dragocen dar, ta mistični x faktor, ki ga mnogi enostavno nimajo. Ko razmišljamo o njeni podobi, o njenih laseh in oblinah, je to, kar sije onkraj podobe, ki jo vidimo, nezmotljivi sijaj, ki ga je imela.

Ko si priča ženski, ki sije, ponavadi predvidevaš, da se je rodila s tem x faktorjem. Vendar ne bi mogla biti dlje od resnice.

Narediva majhen eksperiment…
Predstavljaj si, da bi gospodična Monroe zaprla svoje oči, se potegnila vase in skrila svojo energijo. Kaj, če bi nosila razvlečena oblačila, če bi svoja ramena upognila navznoter, da bi skrila svoje telo in bi zakrčila svojo medenico? Zmanjšala bi čudovit pretok njene Biti, ni res? Aktivno bi izbrala, da zastre svojo svetlobo, da skrije svojo energijo. In to delamo ženske ves čas.

Sijanje ni darilo izbrancev. Sijanje ni stvar spola.

Sijanje je posledica treh korakov, ki jih je potrebno aktivno izbirati in jih vedno znova dajati v akcijo.
Prvič je potrebno kultivirati pretok energije v telesu. Odkleniti je potrebno obrambo telesa in se sprostiti.
Drugič, sijanje izhaja iz tvoje sprejemljivosti, kar nas opomni na to, kako pomembna je izmenjava z okolico v kateri smo. Sposobnost sprejemanja je ključnega pomena za sijoče in izpolnjujoče življenje.
Kot tretje, sijanje izhaja iz tvoje voljnosti, zavestne izbire, da oddajaš svetlobo. Da svetlobo zavestno podeliš z ljudmi in s svetom. Gre za zavestno izbiro, da si v izžarevanju.

Sijanje je izbira, da izžarevaš ljubezen skozi odprto in pretočno telo.

Ko se naučimo sijati, smo navdušene in bi bile ves čas v sijanju, vendar ima tudi svoj senčni del, ki ga moramo poznati.

Preplavljanje drugih s svojo energijo pogosto vodi v napade ali branjenje na drugi strani, zato je ključnega pomena, da znaš s svojim sijem upravljati. Predstavljaj si, da si v temni sobi in nekdo prižge luč, ki te zaslepi. Seveda bi se branila in bi hotela, da ta luč ugasne, še posebej, če si dolgo časa preživela v temi. Zato je pomembno, da se zavedaš svojega vpliva na okolico in tudi, da veščino izžarevanja razviješ v varnem okolju, ter jo nato izmojstreno podeliš s svetom.

Kar je čudovito v povezavi z izžarevanjem je to, da gre za veščino in da lahko jakost svoje svetlobe po potrebi povečamo ali zmanjšamo, glede na okoliščine v katerih se znajdemo.
Pretočnost energije se v tvojem telesu ne zmanjša, ko zmanjšaš jakost svoje svetlobe. Še vedno si pretočna in sijoča v sebi.

To kar se spremeni je jakost svetlobe, ki jo oddajaš.

Izžarevanje je čudovita veščina, ki te spomni na tvojo moč, pretočnost za ljubezen, energijo in svetlobo.

In bolj vešča kot si v upravljanju s svojo svetlobo, energijo in ljubeznijo, močnejša si, večja je tvoja kapaciteta, da to, kdor ti si, podeliš z ljudmi in s svetom.

Umetnost Izžarevanja delim z ženskami v tedenskih srečanjih, kjer se mojstrimo v upravljanju s svojo svetlobo in prebujanju Darila, ki ga kot ženske prinašamo na planet. Če te zanima več, te vabim v našo družbo. Kdaj, kje, kako najdeš na povezavi tukaj…

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

Čas je za opuščanje…

Opuščanje starega je brez dvoma nekaj, kar nam pogosto povzroča veliko izzivov. Ljudje smo bitja navade in ravno skozi opuščanje starih navad ter sprejemanje novih se najlepše razkrije, kako težko opuščamo staro.

Zakaj? Ker so navade poznane in ker so udobne.

Doslednost je brez dvoma ključnega pomena, ko opuščamo staro in sprejemamo novo, kajti pogosto bi hoteli stvari zaključiti takoj in odrezati staro. Vendar je tukaj na mestu nežnost. Pomembno je, da zmoreš biti nežna, ko opuščaš staro.

Ključ pri opuščanju je voljnost, da objamemo sprejemljivost. Sprejemljivost je v samem srcu opuščanja, kajti, da lahko stvari opustiš, jih moraš, paradoksalno, sprejeti. Brez voljnosti, da sprejmemo, ne moremo opustiti.

Ob tem je potrebno vedeti, da bo opuščanje starega neudobno in na trenutke nevzdržno. Pogosto nelagodje vzamemo za znak, da je nekaj narobe in da to, kar počnemo ni prava stvar. Predstava, ki jo imamo o preobrazbi je, da točno veš, kaj hočeš, zaključiš staro in začneš z novim. Konec zgodbe.

Vendar je to zelo daleč od realnosti, s katero se soočamo v svojem vsakodnevnem življenju.
Opuščanje je praksa. Zavestno je potrebno izbrati in to svojo izbiro nato ponavljati.

In to je dnevna praksa, ki jo počeneš zavestno, namerno, srčno, nežno, resnično, z vsem srcem.
Ne vem, kako je s teboj, zase lahko rečem, da me je leto 2016 pripeljalo do točke, kjer sem resnično voljna popolnoma opustiti svojo zgodbo. Leta sem se trudila, poskušala reševati stvari, bila sem ujeta v delovanje, dokler nisem dojela, da imam vsak dan na voljo dve izbiri. Pravzaprav ne le vsak dan, vsak trenutek izbiram med izogibanjem sebi in ljubeznijo do sebe.

Vsa leta sem prakticirala učenje ljubezni do sebe, ki je sestavljeno iz sprejemanja vsega, kar ti ni všeč, opuščanjem starega in ustvarjanjem prostora za novo. Ko se izogibamo sebi rade rečemo; to je to, tega se ne grem več, zaključujem. In potem se čudimo in jezimo, ko se po 3, 6 ali 12 mesecih zadeva ponovno pojavi na naših vratih, potrka in hoče našo pozornost.

Če si kot jaz, potem si v svojem življenju prišla do točke, ko si voljna opustiti svojo identificiranje z žrtvijo, z ustrežljivko, s saboterjem ali z nemočnim otrokom, ki čuti, da zanj ni poskrbljeno.

In zame je bilo opuščanje moje zgodbe povezano s sprejemanjem vseh delov sebe. Brez izogibanja sebi, sem se mic po mic naučila ljubiti, objeti vse delčke sebe. Opuščanje zgodbe je zmožnost, da sebe ugledaš kot celovito, pozdravljeno bitje, brez sodbe, da je z menoj nekaj hudo narobe.

Odpiranje izkušanju tega trenutka, zdaj je dnevna praksa. V vsakem trenutku je pomembno, da se zavedaš, kje se nahajaš, kaj se premika zate. Kajti tako hitro lahko pademo nazaj v stare zgodbe in stare rutine. Le-te nikoli nikamor ne gredo, vedno so prisotne, vedno so nekje zraven, vedno na voljo, da jih lahko ponovno izberemo.

In zato je bistvenega pomena, da dojamemo, da je opuščanje v resnici sprejemanje. Čas, ki nas vodi k portalu 999, je izjemen za zavestno sprejemanje na vseh nivojih; energijskem, čustvenem, mentalnem, fizičnem. To je čas idealen za rituale opuščanja, ki predstavljajo zapiranje vrat. Jasnost in namera, ki vodita rituale nam pomagata odpreti nova vrata v prihodnost, ki jo zavestno kreiramo, zase. Ritual je potentno orodje za povezavo z božanskim v sebi.

Z rituali si lahko pomagaš…

Skozi svoje življenje sem spoznala številne rituale čiščenja in dejstvo je, da je načinov, kako opustiti stvari toliko, kot je ljudi.

S teboj želim podeliti svoje najljubše in te povabiti, da v tem potentnem času portala 999 uporabiš rituale, da ti pomagajo narediti prostor za novo v tvojem življenju.

Predaja ognju
Uporaba živega ognja za rituale je starodavna in dandanes povezuje naša življenja z življenji naših prednikov. Ogenj čisti vse nečistoče iz prostora v katerem gori. Uporabi ogenj, da pismo, sliko ali zapis tega, kar želiš opustiti, spremeniš v pepel iz katerga lahko zraste novo. Prižgi ogenj z namero in zavedanjem. Opazuj ogenj, kako gori in občuti v svojem telesu energijo, ki se sprošča.

Predaja vetru
Močan ritual opuščanja je, da vetru predaš nekaj, kar odpihne. Verjetno je ravno zaradi tega želja mnogih, da bi veter, ko umrejo, odnesel njihov pepel. Stvari lahko opustiš tako, da z namero odpihneš semena z regratove lučke, spustiš pero ali pustiš pesku, da spolzi skozi tvoje prste na vetroven dan na plaži.

Predaja vodi
Še en izjemen ritual opuščanja je, da svoje izzive predaš reki. Eden najlepših načinov je, da spustiš cvet ali ladjico po toku in pustiš vodi, da to odnese. Ko sva z mojim dragim postavljala temelj svojemu odnosu na novo, sva zapisala vse, kar puščava za seboj na list papirja s črnilom in naredila ladjico, ter jo predala vodi. Papirnata ladjica bo odnesla vse, kar si predala papirju.

Predaja nebu
Obstajajo zelo igrivi načini opuščanja, skozi katere lahko predaš stvari božanskemu. Eden je, da z namero prižgeš papirnato lanterno in jo spustiš v nebo. Drugi je, da na balon napišeš kaj opuščaš in balon spustiš v nebo. V tem primeru potrebuješ balon napolnjen s helijem. Tretji način je, da spuščaš papirnatega zmaja in mu predaš vse, kar opuščaš in spustiš ali prerežeš vrvico.

Ustvari mandalo
Budistični menihi uporabljajo mandale kot način, da nenavezanost dajo v prakso, kar je ravno tako čudovit način za opuščanje. Lahko narediš mandalo iz peska in jo nato predaš vodi. Lahko narediš cvetlično mandalo, ki jo z namero podreš. Ko sem bila v Indiji, sem opazovala s kakšno pozornostjo in namero so ženske ustvarjale čudovite cvetlične mandale, ki so jih namenile božanskemu, kasneje pa so po njih hodili ljudje.

Ustvari oltar
Lahko ustvariš oltar opuščanja in nanj daš vse tisto, kar želiš opustiti. Uporabi predmete, ki se dotaknejo tvoje duše, kot so cvetje, kristali, fotografije, molitve, peresa, žajbelj. Povabi v ospredje svoje notranje vodstvo, da te vodi skozi proces opuščanja.

Uporabi kamen
To je šamanski način, kjer pobereš kamen in temu kamnu predaš celo zgodbo, vse tisto, kar želiš opustiti. Nosiš ga s seboj in mu z namero predajaš stvari. Nato ga z namero predaš zemlji ali ga vržeš v vodo.

Počisti kramo
Opuščanje nečesa fizičnega ti lahko pomaga pri opuščanju neotipljivih stvari. To lahko narediš tako, da počistiš fizični prostor v svojem domu. To je lahko soba, lahko je predal, lahko je polica. Ključ je v tem, da pogledaš katere stvari lahko vržeš v smeti, kaj lahko recikliraš, kaj lahko oddaš, doniraš, podariš naprej. Prostor, ki ga ustvariš simbolično predstavlja notranji prostor, ki ga ustvarjaš za novo.

Uporabi zvok
Preberi pesem, zapoj, mantraj, odpri usta in spusti zvok. Zvok Aaaahhh je zvok, ki te sprošča, ki ti pomaga opustiti vse tisto, kar z namero predajaš zvoku. Jok je eden od načinov, kako opuščamo stvari. Jok nam pomaga ustvariti prostor in zato z jokom ni čisto nič narobe, v resnici je zdravilen, zato se ga ne sramuj.

Bodi nežna s seboj, prisluhni sebi in sprejmi sebe točno takšno kot si. Ne samo v tem intentivnem septembru, vedno.

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

Harmonija namesto ravnovesja

Ravnovesje med moško in žensko naravo v posamezniku je mit, ki smo ga vzeli zelo dobesedno. Kar opažamo v zadnjih desetletjih je želja po enakosti z moškimi, ki bi bila možna le, če bi živele v moškem telesu. To, kamor nas je prizadevanje po ravnovesju med moško in žensko energijo pripeljalo je, da danes izkušamo nov fenomen odnosov, kjer sta moški in ženska bolj prijatelja in sostanovalca, kot ljubimca.

Leta ženske poskušajo realizirati svoj polni potencial skozi delovanje, aktivno udejstvovanje in pogosto potiskanje, da bi stvari šle v smeri, kot so si zamislile. Ženske namreč visoko cenimo moški način delovanja in ob tem pozabljamo na dejstvo, da živimo v ženskem telesu, ki ga poganjajo ženski hormoni.

Prizadevanje, da bi uravnovesila svoje življenje in bila popolna mati, ljubeča žena, prijazna prijateljica, strastna ljubimka in uspešna poslovna ženska je skoraj uničilo moje življenje. Nikoli nisem bila dovolj xyz… dobra, prijazna, lepa, uspešna in vedno znova sem si prizadevala, da bi bila več. Ob tem pa se je zdel ves trud, da bi enako količino ur posvetila otrokom, možu, delu in prostemu času, skratka, da bi uravnovesila vsa področja v svojem življenju, zaman.

Enostavno nisem znala ustvariti ravnovesja v svojem življenju.
Ko sem se posvetila poslu in sem delala cele dneve, je trpelo moje ljubezensko življenje. In ko sem bila leta 2009 na tem, da se z mojim možem razideva, sem se pognala v reševanje odnosa, kar je vodilo v to, da je moj posel šel po gobe. Borila sem se s to idejo, da bi uravnovesila svoje življenje in gotovo poznaš različne strategije, od postavljanja prioritet do postavljanja meja, načine, kako se pogosto sistematično lotimo spremembe.

Potem sem dojela, da ni poanta v ravnovesju in da nikoli ne bom mogla ustvariti ravnovesja v svojem življenju.
Dojela sem, da je ravnovesje mojem vsakdanu mit in da je ključna harmonija na vsakem področju. Da si tam kjer si, cela.
Namesto ravnovesja moramo ustvariti harmonijo. V harmoniji si, ko izkušaš celoto sebe, ko se znotraj sebe nehaš ločevati in se usmerjati na eno ali drugo področje svojega življenja. Ključ je v povezovanju vseh delov v sebi v celoto.

Da bi to lahko naredila, moraš poznati različne dele v sebi, kajti povezovanje in integracija različnih delov življenja v celoto je naše globoko notranje hrepenenje. Dejstvo je, da smo ženske pogosto prepričane, da bomo dovolj dobre le, če bomo uspešne in si bomo prizadevale doseči to, kar menimo, da nam bo prineslo potrditev s strani zunanjega sveta.

V svojem prizadevanju po potrditvi se vse prepogosto ločimo od delov sebe, jih zanikamo, zatremo v sebi. Številne ženske zatrejo svojo svetlobo, zatrejo svojo moč ženstvenosti, kar se pogosto pokaže v obliki jeze, depresije, togosti in »pasje ženske«, ki kritizira in napada moške, če ne prej, po 35 letu.

Dejstvo je, da kot ženska zmoreš vse. Zmoreš delovati v moškem načinu, tudi 20 ur dnevno, vendar to izčrpa tvoje žensko telo. Oropa te radosti, sočnosti in predvsem globoke povezanosti z moškim, po kateri skrivoma hrepenimo.

Številne ženske danes čutijo, da v njihovem življenju nekaj manjka, pa ne vedo kaj.
Pogosto se ženska, ki čuti, da ji nekaj manjka usmeri v svoje ljubezensko življenje in projicira ta manjko na svoj partnerski odnos. Ženske smo še vedno prepričane, da bomo srečne, če bomo imele dober partnerski odnos. Vendar je realnost takšna, da ne moreš imeti, tega kar si želiš, dokler nisi voljna biti to, po čemer hrepeniš.

In ne moreš biti to, česar v sebi ne ceniš. Če ne dovoliš svoji ljubimki, tistemu delu v tebi, ki skrbi za tvoj sijaj, vitalnost, ljubezen, da živi v tebi, če ji ne znaš ustvariti prostora v svojem življenju, imaš težave v partnerstvu.

Marianne Williamson govori o notranji harmoniji, ki jo moramo doseči med Afrodito, boginjo ljubezni, lepote, strasti in intimnosti ter njeno sestro med boginjami, Ateno, boginjo doseganja, vojne in manifestacije. To, kar je potrebno je, da prepoznaš, kako si zapustila svojo Afrodito, da bi v svojem življenju dosegla uspeh, kar ti omogoča navzven obrnjena Atena.

Moja osebna zgodba me je vodila skozi razkrivanje notranjega dragulja, ki v svojem polnem sijaju zasije takrat, ko ženska v sebi spoštuje, ceni in poveže štiri osnovne notranje realnosti; fizično, čustveno, mentalno in duhovno, v celoto. Te štiri notranje pokrajine nam razkrivajo Gaea, arhetip matere, ki jo poznamo kot boginjo Demetro, Amazonka, arhetipska bojevnica, ki jo predstavlja boginja Atena v grški tradiciji, Sekhmet v egipčanski tradiciji, Freya v nordijski tradiciji, Hetaira, notranja ljubimka, ki jo poznamo kot Afrodito v Grčiji, Venero v Rimu, Hator v Egiptu, zadnji četrti aspekt duhovne sfere pa nam razkriva Sofija, boginja modrosti.

Ne gre za dejanje ravnovesja, ne gre za boj, katera bo prevladala, gre za sprejemanje. In umetnost sprejemljivosti je tisto področje, kjer ima sodobna ženska največ težav. Mnoge ženske ne morejo ustvariti prostora in se odpreti, da bi sprejele to, kar jim moški lahko ponudi. In to česar ne vidimo je, da v kolikor želimo, da bo moški poskrbel za nas, moramo biti voljne to tudi sprejeti.

Ravno v tej nezmožnosti sprejeti vidim velik izziv številnih žensk s katerimi prihajam v stik. Težava, ki se pogosto zdi nepremostljiva je v odnosu sodobne ženske v tem, da ne zna ustvariti notranjega premika iz ene pokrajine v drugo. Poleg tega, da smo pozabile na moč ritualov, ki nam pomagajo v premiku iz moškega načina delovanja v ženski način biti.

Na koncu je vedno fizično telo tisto, ki mora utelesiti to, kar se zavedamo na duhovnem nivoju in razumemo na mentalnem nivoju. Na fizični ravni je potrebno umiriti živčni sistem in kultivirati stanje počitka. Ko je ženska sproščena v svoji ženstvenosti, je magnetično privlačna. Srečna ženska sije in to je neustavljivo privlačno za moškega.

Ženska v svoji notranjosti nosi baklo strasti, ki zažari, ko jo najde in ji dnevno namenja pozornost.
Tvoja moč ženstvenosti je nekaj, kar je potrebno negovati dnevno. Moč ženstvenosti je povezana z magnetično privlačnostjo, izžarevanjem, vitalnostjo in intimnostjo. Vse to je že v tebi, vendar potrebuje tvojo dnevno pozornost in nego.

Dejstvo je, da moraš v sebi ustvariti to magnetično privlačnost, to kvaliteto, ki navdihne moškega, da si želi biti s teboj in poskrbeti zate. Več o notranji harmoniji, o tem, kako spoštovati svojo Amazonko in negovati svojo Hetairo bom s teboj delila v programu Odstiranje tančic, o katerem si več lahko prebereš tukaj…

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

Sveti gral

Sveti gral (francosko sangreal) naj bi v krščanstvu pomenil čašo, skodelico oz. kelih, iz katere bi naj Jezus pil pri zadnji večerji, zatorej naj bi ta kelih imel čudežno moč. Sveti gral (sangreal) pa pomeni tudi sveto kri (če razdelimo besedo sangreal takole; sang real), oz. sveti kelih.

Sveta kri v starih zapisih je veljala za kraljevko kri in ženska je bila gral, čaša, kelih za sveto kri kot mati, ki nosi otroka kraljevske krvi. Marija Magdalena je sveti gral, tako kot vsaka ženska. Sveti gral je maternica ženske. Gre za simboliko, ki je bila izgubljena v prevodu zgodovine.

Skozi zgodovino je ženstvenost izgubila svoj glas, svoj pomen, svojo vlogo in ustvarili smo globoko neravnovesje, kjer se ženske raje odpovedo svoji ženstvenosti, kot  da bi jo objele v sebi. Simbolično je ženska nevesta in skozi zgodovino poznamo številne zgodbe o pregnani nevesti. Ena takih zgodb je povezana s Sofijo, boginjo modrosti, druga taka zgodba govori o Isis in o tem, kako so Ozirisa umorili, kako je ponovno vstal in skupaj sta imela otroka, ki se je rodil po njegovi smrti, Horusa.

Tudi Marija Magdalena je bila nevesta, bila je izbranka Jezusa, kajti v tistih časih so se poročali zelo mladi. Njenega kralja so ubili in noseča Marija Magdalena je pobegnila na Zahod, da bi rešila otroka. Ta zgodba je bila potvorjena, zlorabljena in kasneje upodobljena kot bogokletna. Marijo Magdaleno so spremenili v prostitutko in njena vloga matere je bila pozabljena. Marija Magdalena je bila razvrednotena in izgubila je svoje glas.

Simbolično gledano imamo v samem temelju naše zgodbe mamo, ki je devica in sina, ki je v celibatu. Na partnerstvo , izpolnjujoče partnerstvo so pozabili. Se ti ne zdi zanimivo dejstvo, da imamo 2000 let kasneje tako veliko neravnovesje v moško-ženski polarnosti? Verjetno k temu pripomore tudi to, da nam nihče ni povedal resnice?

Skozi svoje 20 letno raziskovanje in v zadnjih 10 letih predvsem osredotočanje na ženstvenost sem spoznala, da imamo v sebi štiri globoke kolektivne ranjenosti, v katere se rodimo, ki so povezane s štirimi osnovnimi arhetipskimi vlogami ženske; da je ženska čarovnica, da je prasica ali psica, da je prostitutka in najbolj temeljna je razvrednotenost ženske, oskrunjenost ženske, ki izhaja iz dejstva, da je rojstvo sina bolj zaželeno in večvredno, kot rojstvo hčerke.

700 let pr.n.št. je Micah prerokoval usodo Marije Magdalene, hčerke Siona, da jo bodo pregnali in bo živela kot nevesta v izgnantvu, ter da bo obnovila Davidovo kraljevo hišo. Če bi Marija Magdalena rodila sina, kot je bilo zapovedano v prerokbah, kralja, ki naj bi obnovil Davidovo kraljevo hišo, bi lahko oprala svoje ime in verjetno bi bila zgodovina popolnoma drugačna. Ker pa je rodila hči, kar je bilo nezaslišano, je bilo njeno ime, njena vloga in vse, kar je prdstavljala, pozabljeno. Da bi obvarovala svoje življenje in življenje otroka, je morala zbežati iz Egipta v Evropo. Njena vloga kot mati, je bila zanikana, oskrunjena in pozabljena.

V strodavnih mitoloških zgodbah je bila nevesta tista, ki je mazilila svojega kralja v starodavnem obredu Hieros Gamos, ki je mazilila njegovo truplo potem, ko je bil umorjen in ki ga je srečala na velikonočno jutro, tretji dan po njegovi smrti, ko je vstal od mrtvih. Tovrstno arhetipsko zgodbo o praznovanju vrnitve življenjske sile poznamo v kultih Innane, Ishtar, Isis, Aphrodite, Cybele. V gospelih, Jezus and Marija Magdalena poosebljata to nikoli dokončano zgodbo na fizični ravni.

Legende pripovedujejo o tem, da je Sangreal prispel na obalo južne Francije in da je šlo za čašo iz katere je pil Jezus zadnji večer preden je bil aretiran. Sveti gral je najbolj iskana relikvija v krščanstvu in nihče ni niti pomislil na to, da to ni predmet, da to ni dejanska čaša, temveč ženska. Legende govorijo o tem, da je bil kralj ranjen in da je bil sveti gral izgubljen. Zgodba obljublja, da bo kraljstvo obnovljeno, ko bo najdena čaša, ki vsebuje Kristusovo kri. Zgodbe govorijo o tem, da je Jožef iz Arimateje prinesel sveti gral v Evropo in da je bil shranjen v Glastonbury-ju v Angliji.

Seveda poznaš zgodbo o svetem gralu in kralju Arturju ter vitezih okrogle mize, o iskanju svetega grala in o njegovi veliki vrednosti, ki je bila izgubljena.

Kaj če je sveti gral ženska?
Kaj pa, če je bila izgubljena vrednost in dragocenost ženske s tem, ko se je izgubil sveti gral?

V srednjem veku, v 12. stoletju je legenda o svetem gralu ponovno vzniknila na površje. V tej novi verziji se je govorilo o tem, da je Marija Magdalena prinesla sveto kri na obalo južne Francije. Vpliv je čutiti v poeziji, slikarstvu, literaturi.  Številne zgodbe so vzniknile in bile zapisane v tem času. Sveti Bernard Clairvaux je kristusovo nevesto iz velike pesmi (Song of the Song) povezal z Marijo Magdaleno.

In tudi tokrat je bila resnica pozabljena, zmanipulirana, še enkrat je Marija Magdalena izgubila svoj glas, ko je inkvizicija preganjala in sčasoma uničila Templarje, ki naj bi imeli sveti gral.

Vloga ženske je bila zanikana, uničena, ženski so ponovno vzeli glas. Sveta ženstvenost je šla v ilegalo. In ta globoka ranjnost je še vedno del našega celičnega spomina. Ženske smo pogosto raje tiho, kot da bi delile to, kar čutimo. Pogosto smo ustrahovane in zapustimo svojo resnico, ker nas je strah, da bomo izgnane, zanikane, označene z nalepkami, ki razvrednotijo pomen in darilo, ki ga prinašamo na planet.

Številne ženske danes žrtvujejo svoj sveti gral, svoj portal, ki vodi direktno v stik z izvorom, ker jim tako svetuje avtoriteta, ki naj bi imela večje razumevanje, večje znanje. Ženske ne vidimo svoje vrednosti in vedno znova oskrunimo svoje bistvo.

Ženska je vir moči, njena maternica je v številnih tradicijah vir moči za moškega. Zato je mnogo informacij o tem, kako ženska skozi maternico zdravi in regenerira sebe, in moškega pozabljeno ali namerno skrito.

Zasmehovanje, poniževanje in oskrunjenost ženske živi v vsaki ženski. In vsako leto je v času pasjih dni, ko se podajamo skozi Siriusov portal, ko oživi legenda boginje Isis in ko praznujemo dan Marije Magdalene idealen čas za obujanje moči, povezovanje s svojo maternico in predvsem čas, ko ima ženska idealno priložnost za samoregeneracijo, samoobnovo skozi stik s svojim svetim gralom.

To je čas negovanja, to je čas, ko je modro, da stopiš v svojo maternico in se povežeš s kozmično maternico boginje Isis. Marija Magdalena je kot svečenica boginje Isis poznala skrivnosti ženstvenosti in čas je, da se jih spomnimo vse ženske.

Izziv je brez dvoma v tem, da je potrebno obuditi spomin na lastno vrednost v sebi, da gre za zavestno spominjanje in zavestno aktivacijo svoje moči, da se nič ne zgodi samo od sebe, ne glede na to, kako močno verjamemo v angele in boginje. Vsaka ženska nosi v sebi sveto posodo. Posodo, ki jo mora negovati, ki jo mora redno čistiti, odstranjevati ovire, ki jih je sama sebi postavila na pot. To je delo vsake posameznice.

Včasih so bile svečenice tiste in kasneje porodne babice, ki so ženskam predajale te modrosti, ki so jih spominjale in z njimi delile pomembne informacije in spoznanja. Na vsaki ženski pa je bilo, da je pridobljeno dala v prakso.

V tem izjemnem času z ženskami delim modrost in umetnost ženstvenosti. Če čutiš, da je vse zapisano resnica in čutiš notranji klic, da v zvezi s tem nekaj narediš, te vabim v SiStar Tempelj, kjer je tema meseca julija sveti gral in kjer bom o Mariji Magdaleni in njeni vlogi delila več >>> http://divine.si/divinefemme/sistars.html

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

Ples Kreacije

Vse je eno in eno je v vsem, je moje vodilo že dlje časa. In nikjer to ne drži bolj, kot v partnerstvu. Ko sem s svojim dragim imela eno tistih debat, ki razkriva številne dragulje, mi je razložil razliko med izkrivljenim moškim principom in resničnim avtentičnim moškim principom.

Obstajata dva temeljna principa skozi katera se dogaja kreativni proces; prvi je aktivacija in drugi je princip dopuščanja, ko se umakneš s poti in dopustiš, da se stvari zgodijo. Ta dva principa sta del vsega, kar je in se manifestirata skozi vse v tvojem življenju. Ta dva principa se dopolnjujeta in skupaj ustvarjata celoto. Če ustvarjamo nekaj, kar bo radostno, konstruktivno, prijetno, harmonično, potem morata ta dva principa soustvarjati v harmoniji. Če ustvarjamo karkoli destruktivnega, bolečega, nesrečnega, potem namesto, da se dopolnjujeta, ta dva principa soustvarjata skozi nerazumevanje in izkrivljenost. Namesto dopolnjevanja gre za motenje drug drugega.

Aktivacija pomeni, da se zavestno zavežeš, sprožiš, se premakneš in namenoma uporabiš sile kreacije, s tem, da jih pokličeš v akcijo in odstraniš vse ovire na poti. Trud in prizadevanje sta sestavna dela sprožitve kreativne sile v akcijo. To je aktivno delovanje. To lahko poimenujemo moški princip kreacije.

Dopuščanje na drugi strani pomeni, da si sprejemljiva in počakaš. Tudi tukaj gre za gibanje, kajti vse, kar je živo, se mora premikati. Vendar je tovrstno gibanje zelo drugačno od principa aktivacije. Princip aktivacije se premika iz tebe navzven. Dopuščanje je gibanje v notranjosti. Je pulziranje, neprostovoljno gibanje, za razliko od aktivacije, ki je namerna in določena.

Zavest povezana z dopuščanjem je potrpežljiva, zaupljiva, počaka in dopusti procesu zorenja, da obrodi sadove. Gre za predajo sili v gibanju, kar lahko poimenujemo ženski princip kreacije. Oba principa, tako moški kot ženski, sta del vsake kreacije. Nič ne more biti ustvarjeno brez prisotnosti obeh principov. V odnosu ne moremo doseči izpolnjenosti, v kolikor nista oba principa v harmoniji.

Tako moški, kot ženska predstavljata ta dva principa. To ne pomeni, da zdrav, integriran moški predstavlja ekskluzivno zgolj princip aktivacije ali da zdrava, integrirana ženska predstavlja zgolj princip dopuščanja. Moški in ženske morajo izražati oba kreativna principa, vendar je poudarek različen, kot se razlikujejo tudi področja v katerih se kreativna principa uporabljata.

Karkoli kreiraš v svojem življenju, je uspešnost odvisna od razumevanja, zavedanja in harmonične uporabe moškega in ženskega principa kreacije, da jima dopustiš, da se iz tvoje notranjosti izrazita v svet. Zaradi nerazumevanja in izkrivljenosti teh principov pogosto ustvarjamo zmedo in pomanjkanje harmonije. Ko sta kreativna principa izkrivljena in uporabljena na napačne načine, je rezultat destrukcija.

Moški ne more biti v polnosti moški, ter aktivirati kreativne sile na nameren način, če je njegova podzavest še vedno prežeta s sovražnostjo, besom in jezo, saj princip aktivnosti ogrožajo ti destruktivni impulzi, ki se pogosto izražajo skozi ta princip. Številni moški, kot tudi ženske, so v spanju in se ne zavedajo svojih destruktivnih teženj. Nobenih težav in občutkov vesti nimajo v povezavi s tem, da aktivirajo moški princip, kljub temu, da s tem udejanjajo nasilne in negativne akcije.

V procesu razvoja posameznik pride do točke, ko ne želi izražati nasilja in destrukcije, ko se prestraši svojega principa aktivacije in se zadržuje v svoji kreaciji. Ravno zaradi tega enostavno ne moreš biti v polnosti ta moški ali ženska, ki ti si, v kolikor se ne soočiš s svojimi negativnimi čustvi in željami v svoji notranjosti.

Ko se resnično soočiš s temi čustvi v sebi in jih sprejmeš, izgubijo moč nad tabo. Dokler pa se ne zavedaš njihovega obstoja, te bodo imele pod nadzorom in te bodo silile, da jih aktivno uporabljaš, brez da bi se zavedala kaj počneš. Upravičevala boš njihovo uporabo ali pa jih obrnila v samodestrukcijo v strahu, da bi dovolila aktivnemu principu, da se izrazi ven iz tebe in da bi žela njegova negativna semena.

Zato si na prehodu v evoluciji ljudje preprečijo, da bi uporabili princip aktivacije, saj bi aktivacije izhajale iz negativnosti. To obrazloži, zakaj se ljudje takrat znajdejo v paraliziranosti in stagnaciji, ko se zadržujejo in zavestno ne želijo uporabljati svojega principa aktivacije. Zato so zdrava aktivacija, samozaupanje in  neodvisnost začasno nedostopni, dokler se osebnost ne pomiri s svojo lastno destruktivno naravo. Ljudje morajo skozi številne izkušnje, v katerih je njihova sila aktivacije zastrta, da bi v polnosti ozavestili, kaj je na stvari, da bi prenehali z izkrivljeno uporabo principa aktivacije.

Na svoji poti smo vsi soočeni s skrito krutostjo, brutalnostjo, sadizmom, maščevalnostjo in zlobo, da se naučimo, da jih ugledamo in jih sprejmemo, da resnično lahko presežemo. Šele takrat lahko utelesimo dejstvo, da nimamo potrebe po destruktivnosti. Dokler se z destruktivnostjo ne soočiš, je prepričevanje zaman in zadrževanje motivira strah pred posledicami.  Izjemna iskrenost in pogum sta potrebna, da resnično lahko vidiš in sprejmeš ta uničujoča čustva.

Šele takrat boš lahko prepoznala, da so odveč, kot mehanizmi branjenja, da ti ne služijo. Ko ta čustva postanejo odveč in nimaš potrebe, da si v obrambni poziciji, lahko resnično aktiviraš mogočno moč univerzuma, v sebi. Ne bo te več strah te moči, saj boš osvobojena sprevrženosti in izkrivljenosti. Lahko boš zahtevala to, kar je tvoja rojstna pravica. Tako lahko postaneš kreativna sila, ki ustvarja, zavestno.

Moški princip se izraža navzven, vodi v akcijo, ki ima posledice. Akcija, ki jo poganja zagon, aktivno gradi, vpliva, povzroča in določa. Ko se osebnost zaveda, da ni potrebe po sili in  se ne boji destruktivnih sil, se zaveda, da lahko ustvarja. Na tej točki odkrije svojo moč v sebi in kako jo zavestno aktivirati.

Ženski princip sprejemljivosti, dopuščanja silam kreacije, da vodijo k žetvi, je izkrivljen, ko zavrne prevzemanje odgovornosti zase. Če oseba odstopi od svoje moči aktivacije in se namesto predaje svojim notranjim močem aktivacije, podredi tuji avtoriteti, je vloga kreativnega ženskega principa sprevržena.

Če ženska podredi svojo avtonomnost moškemu, iz strahu ali pa lenobe, da bi prevzela posledice svojih dejanji, je to norčevanje iz ženstvenosti. Njena predaja moškemu ne bo nikoli motivirana z ljubeznijo in zaupanjem vanj, ne bo izkusila ekstaze povezanosti in soustvarjanja teh dveh kreativnih principov. Namesto tega se bo vdala iz strahu pred preživetjem, v prepričanju, da prevzema svoje obveznosti v življenju. Tovrstna izkrivljena vdaja ne prinaša nič dobrega nobenemu od partnerjev. Ko je ženska breme partnerju, z bremenom svojih odgovornosti, vara življenje. Vendar življenja ne moreš prevarati. Rezultat je večji strah pred življenjem, pa tudi strah do moškega, ki naj bi bil njena avtoriteta. Strah jo je lastne zasužnjenosti. Zato je ženski princip pogosto napačno enačen s šibkostjo in nemočjo, pasivnostjo, podrejenostjo, medtem, ko je moški princip v tej igri napačno enačen z brutalno silo in premočjo.

V resnici ženska ne more biti resnično ženska, dokler ne stopi v svojo polno moč. Ženska mora čutiti varnost v svoji lastni Biti, da aktivira kreativne principe v sebi. Zgolj ona sama je odgovorna za svoje napake in mora biti voljna, da sprejme in se uči iz svojih napak, da bi lahko bila močna in odgovorna zase. Potem je ne bo strah popolne predaje, prepuščanja, dopuščanja neznanemu v njej, da jo vodi.

In na drugi strani moški ne more biti zares moški, dokler se ne osvobodi destrukcije in dokler ni voljan dopustiti principu aktivnosti, da se v polnosti izrazi skozi njega. Z drugimi besedami… opazovati mora ženski princip, da bi lahko v polnosti aktiviral svoj moški princip, tako kot mora ženska v svoji polni moči aktivirati svoj moški princip, da bi se lahko v polnosti predala ženskemu principu in se podala v neznano.

Ta ples med moškim in žensko izraža dve plati kreativen moči na zelo očiten način. Povezanost med partnerjema je izpolnjujoča do te mere, do katere sta obe strani v harmoniji s tem delom znotraj sebe. Samo skozi harmonično povezanost znotraj vsakega posameznika se ustvari izpolnjujoča povezanost med njima.

Moški utemeljuje strah pred silo aktivacije dokler se ne zave svoje destrukcije in dokler ima občutek, da je ne more nadzirati. Ženska pa utemeljuje svoj strah pred predajo, vse dokler čuti nemoč zaradi katerihkoli izkrivljenih motivov. Če ženska ne prevzema odgovornosti za svoje lastne moči, je predaja nekaj, kar je nevarno in jo izčrpava.

Ker tako moški, kot ženska izražata tako moške kot ženske principe, morata oba očistiti svojo moč aktivnosti nasilja in sovražnosti. Oba se morata naučiti, da pripišeta posledice vsega, kar se dogaja sebi, namesto, da krivita zunanje okoliščine za svoje trpljenje.

Oba na svoji poti naletita na vzorce napačne aktivnosti. Na eni strani najdemo lažno agresijo, sovražnost, nasilje, nepotrpežljivost, pretirane aktivnosti, zavrnitev, da bi moči dozorele. Na drugi strani pa najdemo lažno sprejemljivost in dopuščanje, kar pomeni zanikanje odgovornosti, lenobo, sledenje liniji najmanjšega odpora, iskanje avtoritete, ki bi prevzela odgovornost za njene stvari, skratka izogibanje odgovornosti.

Nihče ne more v polnosti realizirati sebe, dokler ne postane v polnosti ta moški oziroma ženska, za katero se je rodil-a, da postane. Dejstvo je, da se ravno zaradi tega bistvene težave, ki jih izkušamo, povezane z odnosi med spoloma. Vsi problemi, ki jih imamo so direktno ali indirektno povezani s tvojo moškostjo oziroma ženskostjo. Tvoja rast in razcvet je povezan z uravnovešanjem teh dveh principov znotraj tebe. Izraz in rokovanje z moškim in ženskim kreativnim principom prežema tvojo celotno osebnost.

Ko postaneš resnično ljubeča, se oba principa popolno izražata skozi tebe. Skozi namerno aktivacijo kreativnih moči v njihovem najvišjem potencialu, kjer se ne bojiš več svoje destruktivnosti in zaupaš univerzalnim močem, da dokončajo, kar si aktivno začela, te ne bo strah predaje moči, večji od tvojega ega, kar te bo vodilo v ljubezen. Karkoli boš porajala iz tega mesta, bo kreativno in bo povezovalo oba principa kreacije v harmoniji.

Dejstvo je, da je to zahteva budnost, opazovanje sebe, zavestno prisotnost in alkimiziranje tako aktivne sence kot pasivne sence v tvoji notranjosti. Če imamo na eni strani aktivno senco tirana, mučiteja, ki ima destruktivne težnje, je na drugi strani aspekt žrtve, ki svojo moč daje v roke avtoriteti. Da bi te mehanizme presegli moramo spoznati oba pola istega kovanca.

Želim ti, da so vse tvoje kreacije porojene iz harmoničnega odnosa med moškim in ženskim principom kreacije.

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

Delno povzeto po učenjih Eve Pierrakos.

Svetloba tvoje izvorne esence…

Ženska esenca je temelj tega kdo Si. Ženska esenca zasije iz tvoje notranjosti takrat, ko v polnosti utelesiš svoj notranji Dragulj. Vsaka ženska je edinstven, enkraten in neponovljiv dragulj. Toliko različnih barv, velikosti, kvalitet, kot jih utelešajo ženske skozi svoje dragulje svetlobe je tudi v naravi.

Ravno zaradi tega je prispodoba z draguljem zame osebno tako izjemna. Kajti dragulji nastajajo pod velikimi pritiski globoko v notranjosti zemlje, tako kot unikaten dragulj ženske nastaja pod pritiski njene notranjosti.
Dragulja ne moreš kupiti ali ga kje dobiti, Ti si ta dragulj. In ta tvoj dragulj izžareva tvojo žensko esenco na čisto tvoj, unikatno oseben način.

Ženska esenca je kvaliteta, ki jo ženska izžareva takrat, ko je to kar je. Ne moreš se je naučiti, to SI. Je tvoj unikaten, edinstven izraz. To svojo izvorno esenco izžarevaš na svoj edinstven način, to je tvoj, čisto oseben podpis Lepote.

Lepota je tako močno zlorabljen izraz nečesa, kar pravzaprav izraža esenco biti. Ko prebudiš svojo žensko dušo, tvoja lepota sije iz notranjosti navzven. TI siješ svojo lepoto, ko si polno prebujena, živa in povezana. In vsi vemo, da ženska, ki je v stiku s svojo esenco, magnetno privlačna. Ženske se pogosto trudimo, da bi bile lepe. Vsako leto na milijone evrov porabimo za polepšanje in vendar v sebi ostajamo svoje najhujše sodnice, kajti sodimo se, kritiziramo in nikoli nismo dovolj.

Si zadržala dih? Ti je vzelo sapo? Globoko vdihni in izdihni.

Ena od stvari, v kateri brezmejno uživam je, ko ženske peljem na prav posebno popotovanje, ki razkriva izvorno esenco Ženske.

Ko razkrivamo svojo lepoto, svojo edinstvenost, svojo izjemno svetlobo, se prebudimo, začutimo živost in ozavestimo kaj pomeni, da resnično praznuješ Sebe in svoje življenje.

Mavrica tvojih osebnih barv razkriva notranjo obarvanost tvoje ženske duše. Barvitost je temeljno mesto, kjer se srečata duša in duh in zaplešeta svoj sijoči ples izvorne esence.

Tvoja izvorna vibracija se razkrije svetu takrat, ko jo poudariš z barvami, tkaninami, vzorci in materiali. To omogoči tvoji izvorni esenci, da se skozi fizično podobo oblačila pokaže.

Dokler nisem prišla v stik z Rachael Jayne Groover je bilo to razumevanje nekje v ozadju moje zavesti. S prakso izžarevanja sem resnično začutila, kaj to pomeni, da se razkriješ, pokažeš in si resnično vidna.

To popotovanje povezovanja s svojo izvorno esenco je resnično izjemno. In ko to povezavo vzpostaviš v sebi je tvoja izbira ali jo skriješ pred zunanjim svetom ali se resnično pokažeš in zasiješ v vsej svoji lepoti.

Odsev tvoje esence, tisto, kar jo skrije ali poudari je tvoja druga koža, tvoje oblačilo. Tvoje oblačilo ali razkrije tvoj sijaj ali pa utiša svetlobo, ki sije skozi tebe. In intuitivno to vemo čisto vse ženske.
Zavestno je potrebno izbrati, da zasiješ, kar je sicer nekaj, po čemer hrepenijo številne ženske, le malo pa jih izbere, da resnično zasijejo v svoji polni lepoti. Še vedno raje izberemo, da skrijemo svojo lepoto in svojo izjemnost.

Morda se ti ne zdi, da se skrivaš za tem, kar oblečeš, vendar je dejstvo, da v kolikor oblačilo ne ujame tvoje izvorne esence in jo kot druga koža poudari, se ne boš počutila izjemno.

Vsaka ženska je edinstven izraz ene od štirih edinstvenih kvalitet svetlobe, ki jo skozi sebe izžareva v svet. In ko odkriješ svojo kvaliteto spoznaš tudi kako jo lahko poudariš in ji pomagaš, da se izrazi.

Ko se tvoja notranja esenca izraža skozi svetlobo sonca je tvoja energija sijoča, kot sonček. Pogosto taki ženski ljudje okoli nje vedno znova povedo, da je kot sonce za celotno skupnost. To je ženska, ki povabi ljudi, da se sončijo v njeni svetlobi. In običajno je v središču pozornosti s svojo toplino in navdušenjem. Razsvetljuje svet in pogosto opominja na dobroto in radost svetlobe. To je ženska, ki samo s svojo prisotnostjo, s svojo svetlobo v prostor prinaša optimizem in nas s svojo svetlobo opominja, da je vsak dan nov dan.

Svetloba somraka je svetloba božanske ženstvenosti. S svojo mističnostjo in umirjenostjo v prostor vnese senzualnost in kvalitete zdravljenja. Je mamljiva in neulovljiva svetloba, ki s svojo prisotnostjo zdravi, mehča in neguje. To je ženska, ki s svojo mehkobo in milino poboža vsakogar, ki je v njeni prisotnosti. S svojo fluidno prisotnostjo in sproščeno eleganco izraža svojo naravo sijoče ženstvenosti.

Svetloba ognja je dinamična, intenzivna svetloba, ki potrebuje posebno nego, na katero rada pozabi. Ogenj potrebuje ritmičnost nalaganja polen na ogenj, za ogenj je potrebno skrbeti. Ognjevitost latino ritmov in narava levinje se pri njej pokaže v dnevnih situacijah. Je hitra, drzna, vedno pripravljena na akcijo. Ljudje taki ženski pogosto povedo, da v sebi nosi bogastvo in intenzivnost, ki lahko, v kolikor ženska ne zna upravljati s svojo svetlobo požge vse v svoji okolici.

Ko se tvoja svetloba izraža skozi svetlobo lune, tvoja energija ustvarja odseve. To je najbolj umirjena in tiha svetloba, v kateri lahko ugledamo mističnost vesolja in lepoto zvezd. S svojo prisotnostjo je kot svečenica in njena svetloba opominja svet na mojstrstvo, ki ga vsak nosi v sebi. Opominja nas na kvaliteto refleksije, na tišino in notranji mir, ki je nujno potreben, za regeneracijo in počitek. To je ženska, ki s svojo svetlobo vnaša v prostor kraljevskost, veličastnost, krepost in pogosto zaradi nepremičnosti v svoji svetlobi deluje togo.

Ko poznaš svojo kvaliteto svetlobe se ti ni potrebno truditi in delovati, da bi bila vidna. S tem, ko poudariš svojo naravno kvaliteto enostavno si, vidna taka, kot si. Vse ostalo samo po sebi pade na svoje mesto.
Tvoja lepota vznika iz samega jedra. Skozi ljubezen do sebe se tvoja lepota razkriva. Vsaka ženska je utelešeno praznovanje življenja. Ko ženska, ki se zaveda svoje edinstvenosti, svoje lepote in jo izraža, stopi v prostor, je Darilo vsakemu v prostoru. Vsaka ženska v sebi nosi svoje edinstveno Darilo in ko s pokažeš, ko se razkriješ in zasiješ s svojo svetlobo, te Vesolje obda z ljubeznijo.

Pomembno je, da s svojimi osebnimi barvami, s tkaninami, z nakitom in ostalimi dodatki poudariš svojo svetlobo, namesto, da jo skriješ. V tem je skrita umetnost, ki ima šest pomembnih aspektov, ki jih je modro poznati; oblike tvojega telesa in proporce, tvojo osebno obarvanost, tvoj način gibanja, tvoj glas, intenzivnost pogleda, kvaliteto tvoje ženske esence.

Če te zanima več, je na voljo tri dnevno druženje Osebni podpis Lepote, kjer delim več….

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

Svet terorizma lahko uravnovesimo samo z Ljubeznijo.

Ljubezen je aktivnost zavesti in ne vsebina zavesti. Ljubezen je esenca Duše, ki jo moraš poroditi v ta svet. Večina pričakuje, da nas bo ljubezen negovala, da bo poskrbela za nas, v obliki nekoga ali nečesa zunaj nas, najsi bo človek ali bog. Živimo v času, ko imamo v sebi kapaciteto, da ustvarimo ljubezen, da jo porajamo iz sebe, da smo ljubezen, živimo kot ljubezen. To, da živiš kot ljubezen, vodi v razcvet.

Kar ovira porajanje ljubezni je zakrčenost, v kateri živi tvoja Duša. Živimo v času krize civilizacije, ne le posameznika. Kriza se udejanja skozi razrast materializma, dominanco laži, razprodajo svobode, izkoriščanje ljudi in Zemlje. Zaradi teh okoliščin duša živi v nenehnem stanju terorja. Živimo v družbi terorja, kjer terorizma ne moremo ločiti in ga izolirati.

Namen terorizma je ustvarjanje stalnega kaosa, kjer prihaja do negiranja duha in duše. Svet brez čaščenja, svetosti, brez resnice, brez moralnosti, povezanosti, brez domišljije, brez idealov je idealen za razrast terorja – ti je to kaj poznano?

Tvoja duša, tvoja individualna psiha živi v terorju. Ker smo se ločili od nje, ker jo zanikamo in skrivamo, se je umaknila v ozadje. Zunanja dejanja terorizma so zgolj vidno znamenje negiranja, kjer je vrednost življenja zamenjala moč smrti. Teror je pravzaprav vsajanje strahu v celoto Biti. Teror spodjeda in spodkopava dušne funkcije domišljije, kreativnosti, hrepenenja, ljubezni, sanjanja, izbiranja ter predvsem doživljanje božanskega direktno, brez posrednika religije ali druge zunanje strukture.

Teror terorizira dušo skozi negiranje, zanikanje življenja. Destrukcija nekoga drugega poseže vate, ob čemer se tvoja duša zakrči pod nenehnimi napadi, kar povzroči, da se ob nenehnem napadanju kvalitete duše izgubijo in nanje pozabimo.

Duša teror občuti, ko je omejen dostop do notranje izkušnje. Materialističen pogled ekonomske globalizacije na eni strani in izolacija posameznika na drugi ustvarita tovrstno zakrčenost. Obstajata dve vrsti terorizma. Mnogi ljudje iz področij, ki so najbolj neposredno povezane s terorističnimi napadi živijo posebno vrsto materializma duha. Omejitve v materialnem življenju so tako velike, da so ustvarili idejo, da so jim vse materialne stvari, ki si jih lahko poželijo na voljo skozi žrtvovanje življenja, če se žrtvujejo za višje namene bodo prišli v nebesa, kjer bodo na voljo vsi materialni užitki. To je materializem duha. Že samo prisotnost te ideje v svetu ustvari zakrčenost v duši vsakega posameznika, kajti gre za izrabo domišljije proti duši. V tej ideologiji z negiranjem materialne realnosti skozi nasilje, ustvarjaš boljšo materialno realnost.

Obstaja pa še ena enako močna oblika materializma v kateri duša ne preživi. Ta oblika je duh materializma, kjer ljudje verjamejo, da je popolna zadovoljitev vseh materialnih želja vse kar je potrebno za polno življenje. Skrito sporočilo v ozadju pravi, da ni potrebe po življenju duše. Duše ne moremo videti ali izmeriti in tudi če obstaja nima nobene veze s tem svetom. Celo znanost zanika obstoj duše, kar je osnova za radikalen materializem.

Ti dve obliki terorizma duše – materializem duha in duh materializma – ustvarjata nenehno prisoten strah, ki ga čutimo kot strah naš duše pred izničenostjo, njeno smrtjo, že dolgo preden strah začuti tvoje fizično bitje.

Nenehen teror povzroča dvom v vse, s čemer se identificiramo, saj je v ozadju negiranje. Če ne gremo skozi notranji razvoj, skozi katerega prepoznamo, da smo večno bitje in veliko več kot zgolj telo, da smo več kot zgolj to s čimer se identificiramo, se teror povečuje. S počasnim odstranjevanjem občutka ustvarjene identitete, te teror izpostavi nezavednim silam brez razumevanja, kaj se dogaja. Ko so tovrstni napadi na dušo povezani z omejitvami duše, ki jih ustvarjajo globalne sile terorja, ki sem jih omenila zgoraj, se zgodi močna notranja preobrazba. Tvoj občutek za jaz nadomesti drugi jaz, ki se ustvari skozi proces podvojitve.

Tovrstno pranje možganov je zelo dobro dokumentiral Robert J. Lifton, ki je raziskoval teror nacistov. Zverinski teror na drugih je bil mogoč zaradi terorja, ki so ga v sebi nosili storilci.
Njegove raziskave opisujejo pet karakteristik procesa podvojitve:
1. drugi jaz se oblikuje avtonomno poleg osebnosti
2. drugi jaz se oblikuje kot direktni rezultat nenehnega terorja v katerem oseba živi
3. drugi jaz se uglasi na strah in živi v nenehnem strahu
4. drugi jaz dela nedopustna, zverinska dejanja
5. vest v drugem jazu ne obstaja, zato nenehen teror ne le, da ustvari otopelost, osebe podvržene terorju spremeni v teroriste, kakršnokoli obliko že prevzamejo. Ko ta proces prepoznamo, je potrebno definicijo terorizma razširiti, da vključimo vse močne omejitve življenja duše.

Dvojnik nima duše; deluje in je videti kot človek, vendar gre za vrsto avtomata, ki je izjemno bister, sposoben preživetja, vendar vedno na račun drugega.
Ustvarjanje dvojnika v zahodnem svetu ne obravnavamo kot bolezen, temveč uspešnost – individualista, korporacije, sistema, vlade. Pretresel me je pogovor s prijateljico, ki mi je potrdila, kako sistematično velike korporacije ustvarjajo dvojnike iz ljudi in to je zelo lepo pokazal film Matrica.

Proces podvajanja nima nobene povezave z ločenostjo, multiplo osebnostjo ali mejnimi stanji. Potencial izgube občutka za Jaz obstaja v vsakem, ki je nenehno preplavljen s strahom. Ustrahovanje ustvari okolje, kjer izgubiš sposobnost zavestnega, individualnega dušnega in duhovnega življenja, ter odpira vrata skozi katera vstopi dvojnik.
Zaradi nenehno prisotnega terorja, izgubljamo občutek za Jaz in naš duhovni individuum.

Vendar se takrat, ko se zavemo strahu pred čisto negacijo, ko se soočimo z njim, namesto, da nanj reagiramo, prebudimo v svoj Jaz. Ko se v sebi zavemo vpliva popolne pozabe, se zavemo dela sebe, ki se ga ne da uničiti, svojega duhovnega jaza. Strah nas v tem primeru lahko prebudi v notranje življenje.

Veliko napako delamo, če mislimo, da lahko obnovimo teroriziranega posameznika ali družbo v preteklo stanje udobja. Ta fantazija je aktivnost terorizma duha materializma. Zelo jasno nam mora biti, da se teror razlikuje od strahu in da zahteva popolnoma drugačen pristop ter obravnavo. Teror uporablja strah za dosego svojega namena in to je popolno uničenje duše in duha. Želi deindividualizacijo človeškega bitja. Želi, da razmišljanje in predstava človeka postane fanatično in da je volja tiranska. Želi, da razmišljanje postane ozko, dobesedno, suho in da volja postane živalska, pohlepna in nervozna. Želi, da izgubimo stik z duhovnim svetom in mislimo, da obstajata le dva svetova; materialistični svet in smrt.

Ti dve arhetipski sili materializma ne moreš premagati z nasprotovanjem. Svet terorizma lahko uravnovesimo samo s svetom ljubezni. Prisotnost terorja pa razkriva, da je v času v katerem živimo, potrebna ljubezen kot aktivna sila in ne zgolj sentiment, želja, občutek ali religiozni pojem. Nivo ljubezni, ki je potreben, je ljubezen v kateri lahko vidimo posameznika kot Celoto, kot polje enosti. Da je to mogoče je potrebna preobrazba zavesti.

Gre za porajanje novega Sebe, zavestno zavedanje Celote sebe in utelešanje svojega polnega potenciala. In to niso zgolj floskule, to je nekaj, kar je potrebno skozi dnevno prakso ustvariti. Kajti, če se vrnem na začetek, je ljubezen esenca Duše, ki jo moraš poroditi v ta svet. Da si ljubezen, da živiš ljubezen, dihaš ljubezen, vsak trenutek 24/7.

Stik z Dušo je nakaj kar je bistvenega pomena, kajti stik s tvojo dušo te vodi v stik z dušo sveta, ki jo imenujemo Sofija. Sofija je modrost, večno skrito vedenje, ki je onkraj vsega, kar obstaja. Samo skozi ženstvenost, skozi kanal kreacije, ki poraja vse stvari v fizično realnost, lahko človeštvo najde moč in sočutje, ki sta potrebna, da presežemo temačnost ignorance in terorja.

Vprašanje je, ali si ti pripravljena prevzeti odgovornost zase in roditi novo Sebe v ta svet?
Ja, res je veliko na Ženski. Kajti Ženska je Darilo ljudem in svetu ali pa je odsotnost Darila, odsotnost ljubezni, odsotnost sočutja in kreacije. Kaj izbiraš Ti?

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

Zapisano po navdihu Roberta Sardella

Ko si v vojni s sabo, ne moreš živeti svojega polnega potenciala…

Dokler ni miru v tebi, ni miru v svetu, kajti Ti si svet.
—Byron Katie

Dnevno prihajam v stik z ženskami, ki v sebi nosijo veliko misijo. Čutijo, da so tukaj z razlogom, da v sebi nosijo Darilo, ki ga imajo, da ga delijo z ljudmi in s svetom. Čutijo, da so noseče z nečim večjim, z nečim, kar jih presega in pravzaprav ne vedo, kaj to je.

Vendar je na tebi, da to, kar nosiš v sebi, odkriješ, razkriješ in oblikuješ ter podeliš z ljudmi in svetom. Tega nihče ne more narediti namesto tebe, ker je v tebi in je tvoje. Dejstvo je, da nihče drug ne ve, kakšno je Darilo, ki si ga točno Ti prinesla na ta svet. Tvoja naloga je, da ga odkriješ in da najdeš ljudi, ki točno to Darilo iščejo.

Všeč mi je prispodoba, ki pravi; če si predstavljamo to življenje kot velik samopostrežni bife, z raznoliko hrano, ti prispevaš na ta bife svojo jed. In če je ti nisi voljna dati na bife, iz kakršnega koli razloga že, bodo ljudje, ki čakajo na točno to jed, lačni.

Pogosto smo mnenja, da, če tega ne bom naredila jaz, potem bo pa kdo drug. Ujete smo v primerjanju in tekmovalnosti. Vendar je resnica ta, da nihče ne more na bife življenja dati jedi, ki je tvoja. Samo ti poznaš recept, samo ti jo lahko pripraviš in prispevaš jo lahko samo Ti. In če ti nočeš prispevati, če si prepričana, da ne moreš, zaradi raznoraznih izgovorov, ki si jih povemo in so na koncu samo iluzija, pesek v oči, tega ne more namesto tebe narediti NIHČE.

Cel svet čaka nate. Na tvojo jed, na tvoj prispevek, na tvoje Darilo. Boš pustila ljudi stradati ali boš našla Pot?

Dejstvo je, da si edinstvena, enkratna, neponovljiva. Nikoli ni bilo take ženske, kot si ti in nikoli več je ne bo. Si neponovljiva kombinacija tvoje biologije in tvoje dušne izbire, ki je edinstvena za to življenje. Nikoli več je ne boš mogla ponoviti. Vprašanje je samo ali si voljna premagati svoje notranje strahove, izgovore, dvome in to kdo SI resnično zaživeti v svetu.

To je izbira vsake Ženske, ki želi narediti pozitivno razliko v življenju ljudi in na svetu. Boš pustila svoji svetlobi, da zasije iz tebe?

In vse se začne z zelo preprostim vprašanjem; Si voljna končati svojo notranjo vojno? Si voljna prenehati s kritiko same sebe, primerjanjem z drugimi, nenehnim dvomom vase?

Ker v resnici gre za izbiro, ki jo je potrebno ponavljati 24/7. Včasih nam uspe slučajno, pa tega ne znamo ponoviti. To je bila moja frusracija. Zato sem šla v raziskovanje, kako to ponoviti, vedno znova, vsakič znova in zavestno kreirati to, kar želimo.

Ti moraš prepoznati, da si Darilo. Ni ga človeka na svetu, ki bi ti lahko povedal, kaj je tisto tvoje. To moraš prepoznati v sebi. Zakaj čakaš?

Tvoja rast ni v udobju. Rasteš takrat, ko te je strah in narediš stvari kljub temu, da te je strah. Poznaš svoje tri notranje glasove, ki se oglasijo vsakič, ko se v svojem življenju podaš na svojo pot? Ali pustiš, da te strah odpelje stran? Vedno, ko želiš narediti razliko v življenju ljudi, ko želiš pustiti sled, se oglasi strah, ki hoče vedeti – Kako?

In tako pogosto se pregovorimo ven iz tega, kar je naše notranje vedenje, kar je strast, kar je notranja želja. Vedno znova pišemo sezname kako bi rade živele, vendar je dejstvo, da moraš ti postati ta ženska, ki živi to, kar si želi. In tega ne naredimo na romantičen in jasen, čist način, kjer točno vemo za kaj gre. Žal je tako, da v to zrastemo skozi izkušnjo.

Na podlagi dušnih dogovorov, ki jih imaš z ljudmi, v svoje življenje povabiš točno tiste posameznike, ki ti lahko pomagajo, da ti postajaš vedno bolj ta ženska, ki ti je namenjeno Biti. Vendar se zaradi kaosa, zaradi situacij, ki so navzven videti kot težave, izzivi, pogosto katastrofa, sama jih imenujem pohodne mine, umaknemo, potegnemo nazaj, pobegnemo iz situacij, ki nas soočajo z našo notranjostjo in tem, kar že je v nas.

Vsaka oseba je v tvojem življenju z namenom, da ti pomaga bolje spoznati sebe. Pogosto nam ljudje odslikajo naše senčne dele, razkrijejo nam našo bolečino, ki izhaja iz otroštva in iz nerazrešenih čustvenih zgodb, ki smo jih zakopale nekje v svoji notranjosti.

Dejstvo je, da se moraš pomiriti s seboj in postati celostna v sebi, če želiš svoje Darilo, to kdo ti v resnici si, deliti z ljudmi in s svetom. Sama sebi si največja ovira in pomembno je prepoznati svojega notranjega kritika, svojo perfekcionistko, svojega notranjega otroka, svojo notranjo družino, da bi lahko bila celovita in celostna.

Moja osebna izkušnja je takšna, da vedno, ko dobim navdih in želim premik, se podam na pot, vedno ko rečem JA, v meni vzniknejo vse tiste stvari, ki jih sama sebi postavljam na pot kot oviro.

Fascinira me, kako pogosto pozabimo na preprosto dejstvo, da vedno, ko izbereš in rečeš Ja ljubezni do sebe, ko rečeš ja rasti, napredku, ko rečeš JA tvojemu novemu življenju, najprej na površje pridejo vsi tisti deli tebe, ki jih je strah, ki ne zaupajo, menijo, da to ni mogoče, da ne zmoreš. Ne zato, da bi ti preprečili napredek, temveč z namenom, da prepoznaš kje si in kaj so ovire na tvoji poti, kaj vse je v tebi, kje še nisi ta ženska v tem trenutku.

Vse to razkriva, kje si v boju sama s seboj v tem trenutku.

In ljudje v zunanjem svetu so tisti pomočniki, ki pomagajo ustvariti situacije in okoliščine, v katerih ti lahko zrasteš in spoznaš sebe v vseh svojih odtenkih.

Vendar je dejstvo, da smo skozi ustvarjanje notranjega miru, s tem, ko se pomiriš z deli v sebi, lahko izkusiš resnično rast in razcvet. Drugače si vseskozi na elastiki, kjer skočiš naprej in te tvoja zgodba, nerazrešene stvari v svoji notranjosti potegnejo nazaj. Enostavno Ti sama poskrbiš zato, da ne napreduješ.

Potrebno se je spoznati z različnimi deli v sebi in namesto, da se identificiraš z njimi, vzpostaviti odnos z njimi. To, da veš, kaj je tvoje Darilo je začetek zgodbe, potem je potrebno to preliti v izkušanje tega, da to resnično zaživiš.

Verjamem, da v sebi vsaka ženska ve, zakaj je tukaj. Ni res, da ne veš! Vsaka ve. Vendar je vprašanje ali si upaš, ali si drzneš to resnično tudi zaživeti. Si voljna, resnično pripravljena na to, da se srečaš s tistimi deli v sebi, ki ti onemogočajo, da to že živiš. Dejstvo je, da je ta ženka že v tebi, vendar v tem trenutku še ne živiš potenciala, svetlobe in ljubezni te ženske, ne živiš življenja, kot si ga želiš, ker imaš v sebi ovire, ki ti to preprečujejo.

V resnici sama sebi mečeš polena pod noge. V resnici sama sebe onemogočaš. Verjetno poznaš izrek, da smo sami sebi največji sovražniki in to drži.

Veliko lažje je videti vojno, ki se odvija v zunanjem svetu, kot tisto, ki divja v našem notranjem svetu. Vendar je potrebno končati vojno v sebi, če želimo, da se zaključijo vojne zunaj nas. Ko si sama sebi najhujši sovražnik, si v vojni. Ko ne vemo, kako upravljati in voditi svoje notranje moštvo, ki nam je vsak trenutek na voljo, vedno znova izkušamo dramo, kako in čutimo, da nismo vredne ljubezni.

Če se pretvarjaš, zanikaš svoje notranje ranjene dele sebe, ki se ves čas trudijo, da bi dobili tvojo pozornost in ljubezen, vedno znova sabotiraš samo sebe, se čutiš žrtev ljudi in okoliščin, ter dnevno razprodajaš svoje talente, svojo kreativnost, svojo življenjsko energijo za lažen občutek varnosti in stabilnosti v svojem življenju.

Življenje nam pokaže kje se nahajamo takrat, ko nam vzame ljubo osebo, ko izgubimo priložnost za rast, zagotovljeno službo, varnost in udobje znanega. Takrat se pokaže kje smo in v kakšnem odnosu dejansko smo s sabo, v sebi.

Življenje me je soočilo z dejstvom, da dokler ne bom prevzela odgovornosti za svoje notranje ranjenosti, dokler ne bom prepoznala potreb in želja mojega notranjega otroka, ne bom živela miru, po katerem sem tako zelo hrepenela. Dojela sem, da ne morem živeti svojega polnega potenciala, izžarevati svoje svetlobe in ljubezni, ko si v vojni s sabo. Ne gre.

Potrebno je končati notranjo vojno in se pomiriti s tem, kar je v tebi, kdo ti si. In soustvarjati, sodelovati z deli sebe. Šele, ko vidiš, kje se nahajaš in kam želiš, vidiš kakšna je verzel, ki jo moraš prehoditi. Tukaj ti lahko pomagam.

Ničesar ne morem narediti namesto tebe, lahko pa ti pokažem, kako izgraditi most, kako povezati dele v sebi, kako ustvariti odnose z različnimi deli v sebi, da zaživiš mir, da zaživiš ljubezen, da postaneš ta Ženska, ki ti je namenjeno Biti.

Zakaj zdaj?

Mesec marec je mesec, ki Te bo soočil s tvojimi sencami, s tem, kje se skrivaš, z maskami, ki si jih zjutraj namestiš, da preživiš svoj dan. Marec nas bo soočal s tem kje smo zataknjene in kaj so stvari, ki jih je potrebno sprejeti, se z njimi pomiriti v sebi. Zato sem pripravila druženje, kjer bomo negovale sebe, namesto, delale na sebi. Nega ženske duše je nujno potrebna, da resnično zaživiš svoj polni potencial ženske duše, da resnično stopiš v polno moč svoje ženske duše.

Če ne zdaj, kdaj!?
In če ne Ti, kdo!?

Bodi Sijajno!
Taja Albolena