MOLITEV ZA LJUBEZEN Don Miguel Angel Ruiz

Zdaj bomo skupaj sanjali prelepe sanje sanje, ki jih boste radi sanjali ves čas. V teh sanjah ste sredi prelepega, toplega sončnega dne. Slišite ptice, veter in reko. Zdaj greste k tej reki. Na njenem bregu srečate starca, ki meditira, in vidite, da mu iz glave sije prelepa svetloba vseh mogočih barv. Nočete ga motiti, a tedaj začuti vašo navzočnost in odpre oči. Te oči so polne ljubezni in spremlja jih širok smehljaj. Vprašate ga, od kod mu vsa ta čudovita svetloba in kako jo lahko žarči. Prosite ga, ali bi lahko še vas naučil tega. Odgovori vam, da je nekaj podobnega tudi sam pred mnogimi leti prosil svojega učitelja.

In starec vam začne praviti svojo zgodbo:

“Moj učitelj si je odprl prsi, vzel srce iz njih in iz srca potegnil prelep plamen. Potem je odprl prsi še meni, mi vzel srce iz njih in vsadil vanj tisti plamenček. Nato mi je srce vrnil, in kakor hitro je bilo na svojem mestu, sem v prsih začutil silno ljubezen, kajti plamen, ki mi ga je vsadil v srce, je bil njegova lastna ljubezen.

Ta plamen je nato rasel in rasel v mojem srcu in nazadnje postal velik, mogočen ogenj ogenj, ki ne sežiga, temveč čisti vse, kar se ga dotakne. In ta ogenj se je dotaknil sleherne celice mojega telesa, in celice mojega telesa so mi ljubezen vrnile. Postal sem eno s telesom, moja ljubezen pa je samo še rasla in rasla. In ogenj se je dotaknil slehernega čustva moje duše, in vsa čustva so se spremenila v močno, silovito ljubezen. In vzljubil sem samega sebe, popolnoma in brezpogojno.

Ogenj pa je še kar naprej gorel, in začutil sem potrebo po tem, da bi svojo ljubezen delil. Sklenil sem torej cepiti drobec nje na vsako drevo, in drevesa so mi ljubezen vrnila; postal sem eno z njimi, a ljubezen se ni
ustavljala, ampak je še kar naprej rasla in rasla. Položil sem košček ljubezni v sleherni cvet, v travo, v zemljo, in vse to me je vzljubilo in postalo eno z mano. Moja ljubezen pa je samo še rasla in rasla, in vzljubil sem sleherno žival na tem svetu. Živali so mi odgovorile in mi ljubezen vrnile, in postali smo eno. Toda moja ljubezen je še kar naprej rasla in rasla.

Položil sem torej drobec ljubezni v sleherni kristal, v sleherni kamen v zemlji, v prah, v kovine, in vse to mi je ljubezen vrnilo, in postal sem eno z zemljo. Potem sem sklenil, da zasejem svojo ljubezen še v vodo, v oceane, v reke, v dež, v sneg. In vse to mi je ljubezen vrnilo, in postali smo eno. Moja ljubezen pa je še kar naprej rasla in rasla. Sklenil sem torej, da jo dam še zraku, vetrovom. Začutil sem močno vez z zemljo, z vetrovi, z oceani, z naravo moja ljubezen pa je še kar rasla in rasla.

Ozrl sem se v nebo, v sonce in zvezde, in dal drobec svoje ljubezni v vsako zvezdo, v mesec, v sonce, in ljubezen so mi vrnili. In postal sem eno z luno in soncem in zvezdami, moja ljubezen pa je še kar naprej rasla in rasla. In zasadil sem drobec nje v slehernega človeka, in postal sem eno s človeštvom. Kamorkoli grem, kogarkoli srečam, vidim sebe v njegovih očeh, saj sem del vsega. Del vsega pa sem, ker ljubim.”

In tedaj si starec odpre prsi, vzame iz njih srce, v katerem gori tisti prelepi plamen, in ta plamen vloži v vaše srce. In zdaj se v vas začne razraščati tista ljubezen. Zdaj postajate eno z vetrom, vodo, z zvezdami, z vso naravo, z živalmi in z vsemi ljudmi. Čutite vročino in luč, ki jo oddaja plamen v vašem srcu. Iz glave vam sije prelepa svetloba vseh mogočih barv. Ožarjeni ste z žarom ljubezni in molite:

Hvala ti, Stvarnik vesolja, za dar življenja, ki si mi ga dal. Hvala ti, da si mi dal vse, kar sem kdaj resnično potreboval. Hvala ti za priložnost, da sem izkusil to prelepo telo in ta prelepi um. Hvala ti, da z vso svojo ljubeznijo prebivaš v meni, s svojim čistim in brezmejnim duhom, s svojo toplo in žarečo svetlobo.

Hvala ti, da uporabljaš moje besede, da uporabljaš moje oči, da uporabljaš moje srce in po njem deliš svojo ljubezen, kamorkoli grem. Ljubim te prav takšnega, kakršen si, in ker sem tvoja stvaritev, tudi sebe ljubim prav takšnega, kakršen sem. Pomagaj mi, da ohranim ljubezen in mir v srcu in da si s to ljubeznijo ustvarim novo življenje, da vse dni svojega življenja preživim v ljubezni. Amen.
Vzemite si trenutek in zaprite oči, odprite srce in občutite vso ljubezen, ki prihaja iz njega.

Rad bi, da se v srcu in umu pridružite mojim besedam in občutite močno vez ljubezni. Skupaj bomo zmolili čisto posebno molitev in tako doživeli povezanost s svojim Stvarnikom.

Usmerite pozornost na svoja pljuča, kakor da bi obstajala samo ta, in nič drugega. Občutite radost, kadar se vam razširijo, da bi zadostila najpoglavitnejši potrebi človeškega telesa: potrebi po dihanju.

Globoko zajemite sapo in občutite zrak, ki vam polni pljuča. Občutite zrak kot ljubezen, nič drugega kot ljubezen. Bodite pozorni na povezavo med zrakom in pljuči, na povezavo ljubezni. Razširite pljuča in jih polnite z zrakom, dokler telo ne bo začutilo potrebe po tem, da ga izdihne. In tedaj izdihnite in znova občutite radost. Kajti radost občutimo vselej, kadar zadostimo kaki telesni potrebi. In dihanje nas navdaja z veliko radostjo. Že samo dihanje zadostuje, da smo vselej srečni, da uživamo življenje. Že samo biti živ je dovolj. Občutite torej veselje ob tem, da ste živi, veselje v občutju ljubezni…