Arhivi Kategorije: Ko zadiši…

Divja ščetica: Iščejo jo ljudje z limsko boreliozo

piše: Patricija Šenekar za Ekomagazin.si

Vedno bolj iskana in priljubljena v svetu zelišč je divja ščetica (Dipsacus fullonum L.; Dipsacus Sylvestris Huds.). V zadnjem času jo iščejo ljudje, ki so okuženi z limsko boreliozo. Vendar njena uporaba ni omejena zgolj na to. Ta fascinantna rastlina se uporablja tudi za nego razpokane kože, vplivala pa bi naj tudi na celjenje zlomov.

Na visokem steblu z vzdolžnimi robovi, ki so posuti s kljukastimi trni parno izraščajo veliki suličasti listi, ki ob steblu tvorijo »skodelico«, v katero stekata deževnica in rosa in ta tekočina po ljudskih pripovedih celi zlomljenega duha. Na vrhu stebla je glavičasto socvetje, ki spominja na okroglo ščetko. Njeno ime izvira iz začetkov predilstva, ko so z njenimi otrdelimi, bodičastimi socvetji česali predivo. Že davno pa jo je poznala tudi ljudska medicina. Z njo so zdravili presnovne bolezni, artritis, artrozo, putiko, uporabljali so jo za odvajanje seča, pospeševanje potenja in spodbujanje prebave. Tudi po TKM ščetica pospešuje presnovo in razgiba energijo oči. Krog njenega delovanja so ledvica in jetra. Ker je grenkega okusa, učinkuje odvajalno, razstrupljevalno, razgiba kri in zavira vnetja. Ščetica je dvoletna rastlina. V prvem letu naredi listno rozeto iz katere v drugem letu požene v višave.

Za uporabo je primerna prvo-letna korenina, ki jo izkopljemo v času mirovanja, to je od pozne jeseni do zgodnje pomladi, v času za korenino. Za današnji čas pa je največji dar ščetice odkril dr. Storl, ki je z njo pozdravil boreliozo, s katero se je okužil. To je podrobno opisal v svoji  knjigi.

Po izkušnjah avtorja knjige, se jemlje največ eno jedilno žlico tinkture ščetice tri krat na dan. Količina je odvisna od posameznika in njegove reakcije, saj kot pravi, je to odvisno od človeka do človeka, kajti ni standardiziranih ljudi. Tinkturo se užije pol ure pred jedjo, malo se jo podrži še v ustih. Kura traja tri mesece. Nato pravi, je potrebno še eno leto ob polni luni jemati tinkturo še tri dni vsak mesec, da se prepreči razvoj borelij. Kot pravi, se borelije razmnožujejo na 28 dni v luninem ciklu. Odmerjanje pravi, naj bo prilagojeno telesni zgradbi, duševnosti, starosti, teži, ipd. Kdor ne prenaša alkohola, lahko užije čaj iz korenine in prežveči usedlino. Dr. Storl pravi, da je za uspešno zdravljenje potrebno umiriti telo in duha in prisluhniti odzivom na zdravilo. Opustiti je potrebno razvade, kot so kava, alkohol, sladkor, meso. Skratka, razmisliti je potrebno o zdravem načinu prehranjevanja in se tega tudi držati. Prav tako je potrebno popiti veliko tekočine, očiščevalnih čajev in vsaj dvakrat tedensko uživati v solni kopeli, da se telesne tekočine čim temeljiteje prečiščujejo. Tinktura ščetice je uporabna tudi pri zlomih in popokani koži v obliki obkladkov.

Španski bezeg

Ko v zraku zaznamo omamno dišeči vonj španskega bezga, je pomlad zagotovo tu v vsem svojem razcvetu. Cvetovi so odprti le kratek čas, vendar njihova lepota in opojni vonj odtehtata to pomanjkljivost.

Syringa vulgaris, lipovka ali španski bezeg je listopadna rastlina, ki raste kot srednje velik grm, ki z leti, če dopustimo, lahko zraste tudi v drevo. Za vzgojo ni zahteven.

Prvotna domovina španskega bezga je Kitajska. Od tam je bil preko Perzije prinesen v Turčijo. L. 1554 je poslanec takratnega ogrskega kralja Ferdinanda I prinesel s svojega obiska v Carigradu sadiko španskega bezga in jo posadil na vrtu na Dunaju. Rastlina je bila občudovana in samo še vprašanje časa je bilo, ko se je razširila najprej po Evropi potem pa po celem svetu. Danes jo najdemo vsepovsod. Ni vrta ali parka, kjer se ne bi bohotil ta prečudovito dišeči grm.

Uspeva v vseh tleh, le da niso preveč kisla in šotnata, najbolj pa nam bo hvaležen za apnena tla. Lahko ga sadimo na delno senčne, predvsem pa na sončne lege.

Španski bezeg se v vsej svoji lepoti pokaže v mesecu maju in juniju, ko majhni cevasti cvetovi, združeni v številne mnogocvetne late, zacvetijo in zadišijo v vsem svojem razkošju. Izbiramo lahko med različnimi barvami: od bele, svetlo vijolične, različnih odtenkov rožnate, modre in vijolične do karminasto rožnate, škrlatno rdeče, vinsko rdeče.

Rastlina cveti na poganjkih prejšnjega leta, zato je pomemben čas obrezovanja. Španski bezeg obrezujemo sredi poletja, ko cvetovi ovenijo. Odcvetela socvetja odstranimo previdno s škarjami in pazimo, da ne poškodujemo mladih poganjkov, ki bodo cveteli prihodnje leto.

Grm obdržimo v želeni obliki prav tako z rezanjem. V začetku rasti rastlina ne potrebuje veliko pozornosti. Cepljene sorte tvorijo veliko koreninskih poganjkov in te odstranjujemo sproti. Da pa vzpodbudimo uravnovešeno rast, rastlino oblikujemo z rezjo tako, da nepotrebna stebla odstranimo, dokler so še drobna, da se rane hitreje zacelijo. Ob tleh odstranimo tudi vse pretegnjene in šibke poganjke. Predolge vršičke odščipnemo. Križajoče poganjke odstranimo na mestu, kjer izraščajo. Če želimo rastlino pomladiti, ji pozimi porežemo glavna stebla 30 do 60 cm nad tlemi. Rastlina lepo odžene, a vsaj tri leta ne cveti, v tem času pa novo rast redčimo. Dobro je, da pomlajevanje opravimo postopoma v treh letih.

Pesnik iz viktorijanske dobe je dejal: “Pojdi v Kew v času španskega bezga …” Kew je predel Londona, kjer je botanični vrt z veliko španskega bezga. Nam pa ni treba iti v Kew – ozrimo se malo po našem podeželju, po mestih in uživajmo v omamno dišečih vonjavah doma!

Mojca Črnič, inž. kmet.

Vir: dolenjskilist.si

Šetraj

ŠETRAJ, AFRODIZIAK IN ZAČIMBA SREČE

Ta, proti mrazu odporna enoletnica je bila včasih doma prav v vsakem vrtu. Šetraj so uporabljali že stari Grki in Rimljani ter ga zanesli po celotni Evropi. Nekoč so ga imeli za afrodiziak, šele pozneje so ugotovili tudi njegove zdravilne učinkovine.

Šetraj sodi v družino usnatic (Satureja), kamor sodijo še mnoge druge aromatične rastline, tudi materina dušica in navadna dobra misel. Na severni polobli raste približno trideset različnih vrst, toda v Sloveniji bomo našli le tri in vse imajo skupno lastnost, da dobro uspevajo na skromnih, soncu izpostavljenih rastiščih, včasih tudi med skalami. Rastlino pred močnim soncem ščitijo listi, ki vsebujejo eterična olja. Pri nas uspevata navadni in kraški šetraj, v naravi pa raste še liburnijski šetraj. Rastejo v polgrmičkih in čez zimo lahko izgubijo vse liste. V bolj zavetrnih in manj izpostavljenih legah se obdrži tudi do pomladi. Tako v aprilu rastlina ni videti prav nič obetavno, vendar se na toplem spomladanskem soncu začne kar hitro obnavljati. S poletno pripeko z močnim soncem šetraj naravnost oživi.

Na vrtu je lahko kot okrasna rastlina ali kot dišavnica, ki jo uporabimo za kuho.

Šetraj ponuja obilo hrane tudi čebelam, in kdor ima v njegovi bližini postavljen čebelnjak, bo pridelal res okusen med. Dokazano je tudi, da nas bo mesto, kjer nas je pičila čebela ali osa, takoj manj bolelo, če ga bomo natrli z zmečkanimi listi šetraja. Vsebuje veliko eteričnega olja, bogatega z karvaklorom in timolimom, ki učinkujeta antibakterijsko. Olje lahko uporabimo za osvežitev zraka v vlažilnikih in razpršilnikih, za inhalacijo in kot dezinfekcijo pri čiščenju prostorov. Pri tem se kraški šetraj razlikuje od navadnega po tem, da vsebuje več eteričnih olj. Eterična olja v rastlini vseskozi menjujejo kemično sestavo in se premikajo iz enega v drugi del rastline, odvisno od dela dneva in od letnega časa. Zato je za predelavo v olje dobro vedeti, kdaj se šetraj nabira.

Uporaba šetraja

Šetraj dodajamo solatam, kot so paradižnikova, fižolova, krompirjeva, pa tudi različnim enolončnicam, stročnicam, gobovim jedem, ribam, perutnini … Prav vsi šetraji so primerni kot dodatek za pripravo zeliščnih olj in kisov, s katerimi začinjamo predvsem solate. Listi prijetno dopolnjujejo okus mesnih in ribjih jedi, jajčnih jedi, juh, sirov, nadevov in napitkov. V Nemčiji in v Franciji ga uporabljajo pri kuhanju fižola v zrnju. Listi imajo močan vonj, zato jih dodajamo jedem v majhnih količinah.

Uporaba šetraja v obliki čaja, obloge, kopeli in tinkture

  • pomaga pri želodčnih in črevesnih krčih, pri jetrnih in žolčnih boleznih ter pri sladkorni bolezni
  • zdravi drisko
  • omili napenjanje in uravnava slabo prebavo
  • odpravlja črevesne zajedalce
  • deluje kot antiseptik
  • krepi spolno moč (afrodiziak).

Zunanje ga uporabljamo za celjenje ran, proti revmi in kot blag antiseptik. Grgranje in izpiranje s čajem sta koristni pri zdravljenju aft in ustnih razjed. Pri čezmernem izpadanju las lasišče masiramo s čajem ali s tinkturo. Liste nabiramo vse leto in jih uporabljamo sveže. Za zimsko zalogo rastline porežemo, jih zvežemo v svežnje in jih obesimo na suho mesto.

Besedilo: Zvonka Lešnik

Vijolice

Spomladi po travnikih in v gozdovih cvetijo vijolice, ki jih je veliko vrst, barv in odtenkov. A vijolice niso le lepe in omamno dišeče, so tudi zelo zdravilne.

V starem veku je vijolica veljala za sveto cvetlico. Med prazniki na čast Saturnu so ljudje nosili na glavah venčke iz vijolic. Z njo so častili tudi Pana, mogočnega boga Narave in Življenja. Za Grke je bila dišeča vijolica simbol rodovitnosti. Rimljani so radi segli po vijoličinem vinu in jo mešali v vse sorte ljubezenskih napojev.

Ker njen zapeljivi vonj zbuja močna čustva, je dišeča vijolica postala rastlina Venere in Afrodite. Ti sta se spoznali na ljubezen in si z vijolicami utrli pot v mnoga srca. V krščanstvu predstavlja vijolica ponižnost in skromnost, zato je včasih tudi simbol Jezusa ali Marije.

Kako pa je z njeno zdravilnostjo? Homer omenja, da so v Atenah z vijolico ‘umirjali jezo’, Plinij pa je priporočal nošenje venčkov iz vijolic proti glavobolu in omotičnosti. Sam Hipokrat, oče medicine, je priporočal vijolico proti boleznim glave, posledicam pijančevanja, motnjam vida, melanholiji, pretiranemu izločanju žolča in prsnim vnetjem. S to ljubko rožico so v srednjem veku zdravili skoraj vse, od vnetja v grlu in obolenj dihal in srca do pivskega mačka. Veljalo je celo, da je z vijolicami mogoče zdraviti raka. Veliki arabski modrec Mešue jo je priporočal kot zdravilo zoper angino, nespečnost in jetrne bolezni. Ta spomladanska cvetlica pa je bila kot zdravilo za dihala zelo v čislih tudi pri velikem zdravilcu Sebastianu Kneippu.

Dandanes lahko iz dišečih vijolic naredimo vse, od obkladkov in čajev, sirupov, tinktur in celo piškotov. V ‘mestu vijolic’, francoskem Toulousu, pa iz njih izdelujejo še bombone, marmelado, pralineje …

V zdravilne namene uporabljamo vijolico zlasti za pospeševanje izkašljevanja in pri suhem kašlju. Draži sluznice, da proizvedejo več izločka, ki ga lažje izkašljamo. Zaradi saponinov in sluzi, ki jih vsebuje, se zelo obnese pri katarjih dihal ali pri vnetjih žrela kot grgralo. Poparek iz zelišča dišeče vijolice bo odprl dihalne, pa tudi prebavne poti. V primeru, da želimo pregnati pijanost, ni potrebno kuhati kakšnih čajčkov, dovolj naj bi bilo že, da vijolice vonjamo.

Za vijolico velja, da je dober diuretik in pospešuje potenje. Obnese pa se tudi pri zdravljenju težav s kožo, denimo pri mozoljavosti in aknah, kožnih ekcemih, luskavici, razdraženi koži in vnetjih kože. Poparek iz cvetov uporabimo tudi za umivanje in za obloge pri omenjenih kožnih obolenjih.

V ljudski medicini jo radi dodajajo čajnim mešanicam, ki čistijo kri. Velik ugled pa ima predvsem kot rastlina, ki ukroti želodčne in črevesne tegobe. Kadar se preobjemo, nas napadajo vetrovi, nas močno črviči in napenja, je rešitev v poparku iz vijolic. Ta bo dobro del tudi pri ledvičnih boleznih, proti vnetjem in revmatizmu. Če vanj namočimo vato, ki jo nato polagamo na oči, bo zdravil očesne bolezni in utrujene oči.

Čaj iz vijolice pa naj pijejo tudi ljudje, ki slabo spijo, so napeti, razdraženi, histerični, jih daje glavobol, hipohondrija ali jih je strah. Vijolica ima namreč odlične pomirjevalne učinke, hkrati pa človeka tudi okrepi.

Čaj iz vijolic lahko pijemo spomladi v obliki prečiščevale kure. Iz telesa bo odstranil strupene snovi in pomagal pregnati mozolje. Pijemo ga lahko kot poparek iz dveh žličk zeli ali cvetov na skodelico čaja ali kot preliv z mrzlo vodo, ki naj stoji osem do deset ur. Najbolje, da vijolice namočimo čez noč in napitek spijemo zjutraj.

No, ko se odpravite nabirat vijolice, ne pozabite na zmernost in jih ne naberite vseh na enem koncu. Naj jih nekaj le ostane, da krasijo prebujajočo se naravo!

Vir: lifestyle.enaa.com

 

Rastlinsko mleko

Rastlinska prehrana ponuja številne možnosti za kulinarično ustvarjanje in nič drugače ni niti z izdelavo rastlinskih vrst mleka. Čeprav je v trgovinah z živili ponudba rastlinskih vrst mleka čedalje bolj pestra, pa nič ne more prekositi tistega, ki ga pripravimo doma. Izbrali smo le nekaj receptov, saj je možnosti za pripravo rastlinskih vrst mleka še ogromno. Naj se ustvarjanje v kuhinji začne …

Mandljevo mleko
Potrebujete:
pol skodelice surovih mandljev
2 skodelici vode
Mandlje predhodno namakajte od 8 do 12 ur.
Priprava:
Mleko lahko pripravite iz mandljev, ki ste jih predhodno namakali, lahko pa jih tudi popečete v pečici (7 minut na 180 °C). V močan mešalnik stresite mandlje in vodo ter pustite mešati toliko časa, da se mandlji res dobro zmeljejo. Mleko precedite skozi gazo ali gosto cedilo.
Mandljevo mleko odlikuje zelo bogat, a hkrati precej nevtralen okus, zato je to mleko všeč praktično vsem ljudem. Mleko lahko uživate samo, po želji pa ga lahko tudi malce osladite ali mu dodate kakšno vam ljubo začimbo (na primer cimet ali vaniljo). Mandlji so ena najbolj alkalnih vrst oreščkov. Znani so po tem, da zelo uspešno znižujejo raven slabega holesterola v krvi. Bogati so z vitaminom E, enim najmočnejših antioksidantov, ter magnezijem in kalijem.

Mleko iz amaranta
Potrebujete:
pol skodelice amaranta
2 skodelici vode (za bolj sladkast okus lahko uporabite tudi kokosovo vodo)
Amarant predhodno namakajte od 6 do 8 ur.
Priprava:
Za pripravo mleka lahko amarant predhodno namakate ali pa ga popečete v pečici (5 minut na 180 °C). Amarant stresite v mešalnik, prilijte vodo in dobro zmešajte. Mleko precedite skozi gazo.
Mleko, za katerega smo uporabili popečen amarant, ima zelo poseben, oreščkast okus. Dodate mu lahko vaniljev ekstrakt, surov med ali javorjev sirup ter ščep soli. Mleko lahko še dodatno obogatite tako, da mu dodate 2 žlički naravnega trsnega sladkorja, četrt žličke vaniljevega ekstrakta in ščep morske soli. Namesto trsnega sladkorja lahko uporabite tudi melaso. K amarantovemu mleku se odlično poda tudi limetin sok, surovi med, malo vanilje in ščep kajenskega popra. Lahko pa mu dodate tudi naslednje sestavine: javorjev sirup, kakav, malo cimeta in ščep kajenskega popra.
Amarant vsebuje več beljakovin kot katerokoli drugo brezglutensko žito. Poleg odličnega razmerja esencialnih amino kislin je amarant tudi bogat vir kalcija, magnezija, železa ter prehranskih vlaknin.

Mleko iz brazilskih oreščkov
Potrebujete:
pol skodelice surovih brazilskih oreščkov
2 skodelici vode
Brazilskih oreščkov ni treba predhodno namakati.
Priprava:
Brazilskih oreškov ni treba predhodno namakati (oziroma jih lahko namakate samo kratek čas), saj ne vsebujejo nobenih encimskih inhibitorjev, lahko pa jih popečete v pečici (7 minut na 180 °C). Skupaj z vodo jih zmešajte v močnem mešalniku, mleko pa potem precedite skozi gazo ali gosto cedilo (priporočamo, da kar dvakrat). Mleko obvezno shranjujte v hladilniku.

Mleko iz brazilskih oreščkov ima edinstven oreščkast okus in kremasto teksturo. Večina ljudi obožuje to mleko, saj je samo po sebi odličnega okusa. Po teksturi je prav mleko iz brazilskih oreščkov najbližje teksturi polnomastnega kravjega mleka – torej je res zelo kremasto. Mleku lahko dodate četrt žličke vaniljevega ekstrakta, 2 žlici surovega medu ali javorjevega sirupa in ščep morske soli. Lahko ga obogatite tudi s kardamomom in kakavom ali pa z malo nastrgane pomarančne lupinice, malo pomarančnega soka, medom in vaniljevim ekstraktom. Vanj se odlično poda tudi jagodičje. Brazilski oreščki vsebujejo veliko magnezija, še posebej pa moramo izpostaviti selen, ki skrbi za krepak imunski sistem ter podpira delovanje ščitnice.

Mleko iz indijskih oreščkov
Potrebujete:
pol skodelice surovih indijskih oreščkov, ki ste jih namakali od 2 do 4 ure
2 skodelici vode (za še bolj sladkast okus lahko uporabite kokosovo vodo)
Priprava:
V močan mešalnik stresite indijske oreščke, dodajte vodo in res dobro premešajte. Mleko precedite skozi gazo ali gosto cedilo.
Mleko iz indijskih oreščkov je zelo nevtralnega okusa, zato je odlično za pripravo različnih juh in pudingov. Lahko ga obogatimo s četrt žličke vaniljevega ekstrakta, 2 žlicama surovega medu ali javorjevega sirupa ter ščepcem morske soli. Mleku lahko dodate tudi kardamom, kajenski poper in kakav.
Indijski oreščki kljub svojemu imenu niso oreščki, ampak so pravzaprav semena, ki dozorijo na zelo zanimivem drevesu – akažuju. Akažujevo drevo je avtohtona drevesna vrsta severovzhodnega dela Brazilije. Sicer največ indijskih oreščkov pridelajo v Vietnamu, Indiji, Indoneziji, Braziliji in Nigeriji. Na akažujevem drevesu se oblikuje psevdo sadež, ki mu pravimo akažujevo jabolko, na koncu katerega pa se nahaja še ukrivljen prirastek, imenovan akažujev orešček, ki je obdan z zelo trdo lupino.
Indijski oreščki so zelo nevtralnega maslenega okusa. Lahko jih uživamo cele ali pa iz njih pripravimo maslo. Približno 75 % nenasičenih maščob v indijskih oreščkih predstavlja oleinska kislina. Mononenasičene maščobe so tiste, ki pomagajo zniževati raven trigliceridov v krvi. Poleg tega so indijski oreščki še dober vir magnezija, kalija, mangana, bakra, fosforja, cinka in selena.

Vir: bodieko.si

Afrodizijak

Morda drži, da je tema bolj primerna za naslednji mesec, ko bomo govorili o zaljubljenosti, vendar so zimski večeri kot nalašč za preizkušanje učinkov afrodizijakov.
Afrodizijak je substanca, ki se uporablja z namenom povečevanja spolnega poželenja – libida. V nekaterih primerih se izraz uporablja tudi za snovi, ki se jih uporablja za povečevanje spolne moči – potence.
Izraz  »afrodizijak« izhaja iz imena starogrške boginje lepote, ljubezni in spolnega poželenja – Afrodite. Skozi zgodovino se je mnogim jedem, pijačam, vinom in dejanjem pripisovalo posebne moči, ki naj bi vzpodbudile libido ter povečale spolne užitke.

Čokolada
Čokolada spodbuja tvorbo in aktivnost feniletilamina, ki ga poznamo kot »ljubezensko molekulo«. Feniletilamin se navadno tvori v možganih in se pretvarja v dopamin, ki je med drugim odgovoren tudi za doživljanje orgazma.

Uživanje: Načinov uživanja čokolade je ogromno. Za spremembo si lahko privoščite erotično masažo s pridihom čokolade tako, da si pripravite čokoladni fondi in si ga namažete po telesu.

Vanilija
Podobno kot čokolada ima tudi vanilija zelo privlačen in predvsem slasten vonj, ki privablja tako moške kot ženske. Že od nekdaj ta dišavnica slovi tudi kot afrodiziak. Aroma vanilje namreč vzbuja poželenje, za kar je zaslužna njena kemična sestava. Ta je podobna feromonom, znanim spodbujevalcem spolnih doživljajev.

Zagotovo torej ni naključje, da so bili aromatični izvlečki rastline od nekdaj priljubljeni za izdelavo zapeljivih dišav. Kot pravijo poznavalci, vanilija poveča spolno stimulacijo, zato uporabite njeno moč. Ko boste naslednjič načrtovali romantičen večer, imejte v hiši svečo z njegovim vonjem. Zagotavljamo, da vas bo vaš partner hotel pojesti.

Pačuli
Pačuli postaja v zadnjih letih vedno bolj priljubljen. In to z razlogom. V ljudeh namreč prebuja njihovo živalsko in divjo plat. Strokovnjaki še pravijo, da v ženskah vzbudi potrebo po sproščanju spolne energije.

Musk
Vonj muska zelo spominja na vonj moških feromonov, zato bodite z njegovo uporabo varčni. Ženske namreč spravlja ob pamet. Naslednjič si kupite vodico po britju, ki bo vsebovala musk in se prepustite njeni strasti.

Meta
Pravijo, da meta prebuja čutila in vas napolni z energijo, kar je pri seksu vedno dobrodošlo.

Ylang Ylang
Ylan Ylang…že njegovo ime zveni seksi. Torej, če se vam bo zahotelo erotičnega vzdušja, se hitro odpravite v trgovino in si nabavite njegovo olje. Evforičen, senzualen in zapeljiv ylang-ylang sprošča in premaguje stres, jezo, ki izhaja iz frustracij, sramežljivost in občutek krivice. Uporablja se pri težavah s frigidnostjo ali impotenco.

Jasmin
Vonj jasmina je zelo blag, vendar učinkovit. Ko ste obdani z vonjem te rastline, se v vas prebudi želja po eksperimentiranju. V dolgočasno spalnico bo zapihal nov in svež veter. Njegov vonj je topel in povzdigne duha. Poznan je tusi po tem da dviguje optimizem, samozavest in evforijo, priporočajo pa ga ljudem z nizko samopodobo.

Sandalovina
S svojim lesnim, sladkim in eksotičnim vonjem, sandalovina spominja na odprtost in empatijo, bisti misli in budi zavedanje. Skozi stoletja so jo uporabljali v meditativne namene, vendar pa se ga uporablja tudi kot močan afrodizijak.

DIVINE.SI