Arhivi Kategorije: Iz Arhiva

Lepota je jedro ženstvenosti

Dejstvo je, da sodobne ženske vsako leto največ denarja zapravimo za izdelke lepotne in modne industrije. Vendar je kljub temu samopodoba sodobne ženske porazna.

Jedro težave gre iskati v tem, da ženske iščemo lepotni ideal zunaj sebe. Ne zaupamo vase, temveč iščemo potrditev svoje vrednosti v zunanjem svetu. In ponavadi se po to potrditev obrnemo na lepotno in modno industrijo. Kajti priznajmo si, globoko v sebi si vse želimo biti lepe. In SMO. Na žalost pa smo na to pozabile, ali bolje rečeno bolj verjamemo medijem in revijam, oglasom in glamurju, kot sebi.

Iščemo ideal, želimo biti popolne in to kar večina žensk čuti ob teh sporočilih, ki nas obdajajo je; da nisem dovolj, sram, krivdo, občutek da smo polomija, neuspeh, razočaranje. In to zaradi tega, ker je ideal, ki se nam ponuja osnovan na popolnosti, ki v naravi ne obstaja.

Ravno to je bil povod zato, da sem se odločila, da delim z ženskami več informacij o tem, kako najti svojo notranjo Lepoto in kako jo poudariti, zažareti v svoji pristnosti, avtentičnosti in biti samozavestna sama s seboj, taka kot si.

Lepota je beseda, ki je z velikimi črkami zapisana v globinah naše ženske duše. Lepota je tista, ki se te dotakne, te navduši in ki prebuja tvojo žensko dušo, v tebi prebuja to, kar najbolj ljubiš, po čemer najbolj hrepeniš in kar te naredi žive. Lepota te spomni na to kdo v resnici si. Pokliče te nazaj Domov, v mističnost tvoje notranjosti.

In lepota je tudi eden najbolj subtilnih načinov modrosti božanske ženstvenosti. Rojeva se v globinah prisotnosti, v samem jedru svetlobe, te mistične magnetne privlačnosti, ki jo izžarevamo iz svoje ženske Duše navzven.

Zakaj program Osebni podpis Lepote? Zakaj izobraževanja na temo Lepote? Ker želim vsaki ženski povedati, da bo resnično doumela in našla lepoto v sebi. Ker si želim ne le, da si najsrečnejša ženska na svetu ampak tudi, da veš, se zavedaš in utelesiš to resnico, da si Lepa. Lepa si!

Moja namera je, da spremenimo družbeno sprejeto definicijo lepote. Kajti lepota ni definirana s strani medijev in tega kar vidimo v revijah. Lepota je notranja izkušnja sreče, modrosti, življenja, živosti in ljubezni. In vsaka ženska je lepa.

Ženske pa smo na žalost postale sužnje modne industrije, ki nam vedno znova vsiljuje občutek, da če se ne moreš stlačiti v mini oblekco XS, da je potem s teboj nekaj narobe. Osebni podpis Lepote je druženje za ženske, ki bo razkrilo, kaj je lepota in kako jo najti v sebi. S tabo bom delila skrivnosti, kako poudariti to, kar je tvoje notranje bistvo s tem, kar izbereš, da oblečeš. Osebni podpis lepote ti bo razkril katere so tvoje osebne barve, ki jih lahko uporabiš na svoji spletni strani ali vizitki in tako sebe deliš z drugimi na avtentičen in opolnomočen način.

Udeleženke prejšnjih druženj so z menoj delile, da je  zdaj nakupovanje postalo čisti užitek, saj takoj ob vstopu v trgovino vidijo, ali so tvoje barve prisotne in ob bližnjem srečanju z oblačili ali dodatki poznajo svoje oblike, svoje vzorce, materiale in potem je vse čisto lažje. Ko greš v trgovino s tem vedenjem in razumevanjem, točno veš katere stvari so tiste, ki ustrezajo tvojemu osebnemu podpisu lepote. Ti si sama svoj stilist in kreator svoje podobe. In potem ne nasedaš več modnim sporočilom o tem kaj je “trendi” in ne poskušaš več ugajati in ustrezati (res je, o modi me je veliko naučila notranja ustrežljivka, arhetip, ki ga vsi nosimo v sebi in ga poznamo tudi pod imenom prostitutka) temveč sama izbiraš s samozavestjo in samozaupanjem, saj veš, kaj je tisto resnično tvoje.

Objemi svoj osebni podpis Lepote ni stilska preobrazba ali modno svetovanje, je mnogo več, kajti moj namen je, da te naučim in ti pokažem kaj ustreza točno tebi. Ne posplošujemo in ne ukalupljamo, pravzaprav ravno nasprotno, pokažem Ti kako resnično pokazati sebe in zažareti v vsej svoji Lepoti.

Več informacij o 3 dnevnem druženju na spletni strani. www.divine.si

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

Članek je bil objavljen na mojem blogu januarja 2014…

Ljubezen do Sebe

Ko se otrok rodi nima nobenih možnosti za preživetje, če zanj ne poskrbijo starši ali skrbniki. In ena najpomembnejših potreb otroka je ljubezen. Zato otroci razvijejo strategije kako dobiti vsaj minimalno količino ljubezni, ki jo potrebujejo dobesedno za preživetje. In te strategije, kako si pridobimo ljubezen, niso zgolj otroške strategije, ko odrastemo jih nesemo s seboj in delujemo po njih tudi če se jih ne zavedamo. To predstavlja osnovo s katero vstopamo v partnerske odnose in pogosto od partnerja pričakujemo, da bo izpolnil naše potrebe glede ljubezni, kajti ljubezen povezujemo s preživetjem.

In ko smo mnenja, da potrebujemo ljubezen se v nas zbudi mehanizem preživetja, ki operira v najstarejšem delu naših možganov. In ko nam grozi, da bomo izgubili ljubezen ne moremo biti razumni glede tega, kajti oglasi se najstarejši del možganov, ki zaseže celotno kapaciteto možganov in vaš logični razumski del vam ni več na voljo, zdaj delujete iz strategij vašega otroka, ki ste jih razvili v samem začetku vašega življenja.

Ljubezen do sebe je razumevanje, da si ljubezen, kajti Jaz je ljubezen. Gre za to, da objameš celega sebe, vse aspekte sebe, celoto. Praksa ljubezni do sebe je da delaš stvari ob katerih se dobro počutiš, ki jih delaš rad. V katerih uživaš. In to vsak dan. Pomembno je, da imaš stvari, ki povzročijo, da se počutiš dobro, da si zadovoljen, srečen, radosten in ob katerih se počutiš pomirjujoče. Kadar mi gre res slabo so moje dnevne prakse topla kopel, topel čaj, moja najljubša glasba … nežna sem s seboj.

Ljubezen do sebe je temelj za odpiranje tvojih darov, tvoje intuicije. Pomembno je, da se prenehaš primerjati z drugimi in začneš brezpogojno ljubiti sebe, tako kot si. Ljubi svoje telo. Ljubi svojo Dušo.

To kar opažam pri veliko ženskah in kar je bila dolgo časa moja hiba je bilo iskanje potrditve v zunanjem svetu, iskanje ljubezni v zunanjem svetu. Dolgo časa sem verjela, da če bom shujšala, če bom bolj delovna, bolj pridna, bolj pametna, bolj lepa, bolj… karkoli, potem me bodo imeli radi, potem bom vredna ljubezni. In ko iščemo diete, obliko telovadbe, ki bi nam pomagala postati boljši kot sem v tem trenutku, s tem pravzaprav kažemo, da ne ljubimo sebe brezpogojno, kajti postavljamo si pogoje. Radi se bomo imeli šele, ko bomo shujšali, ko bomo usvojili veščine, … ponavadi iščemo stvari okoli sebe, zunaj sebe, ki bi nam pomagale narediti nekaj v zvezi s tem. Sama pravim, da je resnično čas, da se usmerimo navznoter. Ko gledamo okoli sebe in se primerjamo z drugimi, se sodimo v svojih glavah in si govorimo, da bi morali nekaj narediti v zvezi s tem … shujšati je verjetno najpogostejša napaka, ki jo ženske najdemo na sebi, s tem izražamo kako pogojna je naša ljubezen do sebe v resnici.

Ljubezen do sebe pomeni, da si ok, taka kot si. Sprejemaš sebe. Čisto ok si, točno taka kot si. Pravzaprav je resnica ta, da ne le, da si ok, lepa si taka kot si. Ali lahko to sprejmeš? Ali se takoj v tvoji glavi oglasi tisti glas, ki začne naštevati razloge, zakaj to zate ne drži?

Pogosto se takrat, ko se odločimo, da se bomo ljubili brezpogojno oglasi notranji otrok, tisti del nas, ki v sebi nosi ranjenosti še iz otroštva, kajti želi si biti ljubljen in sprejet. In takrat se pogosto pokaže to, da zgolj moč volje ne zadošča. Stres naših ranjenosti nas preplavi in posežemo po sladkarijah, po hrani, pijači, gremo nakupovat ali se skrijemo v svet zabave ali virtualni svet igric. Skozi prakso sem ugotovila, da se je s tem delom sebe enostavno potrebno soočiti, če želimo napredovati, rasti, kajti vedno znova se ustavljamo na enih in istih zgodbah. Da smo izigrani, izdani, nesprejeti, zlorabljeni, zapuščeni.

Smo energijska bitja, kar misliš o sebi, pošiljaš iz sebe in to dobiš nazaj. Rešitev? Ljubi sebe brezpogojno. Nič od zunaj te ne more “popraviti” ali “spremeniti”. V resnici lahko le v sebi najdeš zadovoljstvo, srečo, radost in izpolnjenost. Čas je, da vzljubiš sebe, brez kakšnega posebnega razloga. Ne rabiš razloga, da se ljubiš brezpogojno. Tvoj obstoj zadošča. Vse že imaš na voljo. Ljubi se zdaj, taka kot si. Brez potrebe, da bi morala biti 20 kg lažja ali manj siva, bolj polikana ali manj utrujena.

Oblikovala sem  brezplačni 13 dnevni izziv, ki je namenjen zavedanju, kaj je potrebno, da se zavedaš ljubezni do sebe. Poimenovala sem ga Ljubi Sebe. Več si lahko prebereš tukaj…

Bodi Sijajno!

Taja Albolena

Članek je bil objavljen na blogu septembra 2013.

Ljubi Sebe

Ko se pogovarjam z ženskami in omenim to, kako je bolečina izdaje same sebe najmočnejša ranjenost sodobne ženske, me mnoge pogledajo češ; Jaz pa že ne izdajam same sebe. In vendar je dovolj, da pogledamo v svoj današnji dan; samo-kritika, sojenje sebe, sovraštvo do sebe, zanikanje sebe, zastrahovanje in nezaupanje sebi. Kolikokrat ste rekle NE in ste mislile JA? In kolikokrat ste rekle JA, ko ste v resnici mislile NE? Obstaja neskončno število načinov, kako zanikati, zanemariti, razvrednotiti in zapustiti samega sebe. In večino smo izmojstrile do konca. Resnično obvladamo to, kako sebe pomanjšati, se ponižati, se zasramovati in zasmehovati.

Danes si večina žensk poskuša občutek lastne vrednosti kupiti v zunanjem svetu. Razprodajamo svojo ženstvenost za občutek pomembnosti, uspešnosti ali preprosto zato, da bi čutile občutek ljubljenosti, zaželenosti in da bi imele pozornost. Večina ljudi skuša okrepiti občutek lastne vrednosti s stvarmi v zunanjem svetu, nova hiša, avto, drage počitnice, oblačila po zadnji modi, … Še vedno je lažje seči ven iz sebe in si nadeti še eno plast, še en ščit, še eno stvar, namesto, da bi si okrepili notranji temelj.

V svojem dolgoletnem »delu na sebi« sem uspešno preigravala dva aspekta v sebe, ki sem ju prepoznala tudi piedestale in kleti. Ali sem bila v samoljubju ali pa sem igrala vlogo žrtve. In verjemite mi, da smo tako dobro udomačeni v ti dve vlogi, da smo nenehno na gugalnici v svojem življenju. In dokler ne ozavestimo sami sebe sploh ne vemo, da smo na tej gugalnici. Ko smo v samoljubju, projiciramo svojo senco na druge, da bi sebe osvetlili in se dajemo na piedestal, prepričujemo se, kako dobro nam gre in da smo zmagali. In ko čutimo, da smo žrtev, se vsa ta senca usmeri nazaj na nas in sebe damo v klet, se prepričujemo, da smo zgube in da nam v življenju nič ne uspeva. In kar naprej imamo veliko dela sami s seboj. In to je začarani krog v katerem vedno znova pristanemo na eni ali drugi strani. Vse dokler se ne damo v srce.

Ko sebe in vse druge, pravzaprav ves svet daš v srce, vse samo je. Sojenje in razsojanje ni potrebno. Ni dobrih in slabih stvari, vse samo so. In ti samo si.

In tukaj se začne razvijati najpomembnejši odnos v tvojem življenju, odnos do sebe. Ljubezen do sebe se razvija skozi prakso samoopazovanja, samozaupanja, sočutja do sebe in negovanja sebe. In pomembno je razumevanje, da negovanje sebe ni povezno z masažami, kopelmi, negovanje ni povezano s čimerkoli, kar lahko poješ, si namažeš nase ali si oblečeš. Negovanje sebe je povezno s popolnim sprejemanjem sebe, takega kot si, z vsemi svojimi plusi in minusi, z vso prtljago. Negovanje sebe te spomni, da se ti ni treba ščititi pred negativnim, ker to »negativno« ni nič zunaj tebe, ampak je del tebe. Negovanje sebe ti pokaže, da je vse kar vidiš zunaj sebe, v tebi in da je »modro«, če se s temi stvarmi pomiriš in jih sprejmeš kot del sebe. Negovanje sebe je povezano s povezovanjem, s sprejemanjem, namesto ločevanjem in kritiko. Negovanje sebe pomeni, da dopustiš, da te izkušnja, ki si jo sprejela neguje.

Kako imeti rad sebe je izjemno priljubljena tema knjig za samopomoč, ki nas učijo, da se lahko naučimo vzljubiti sebe. Vendar je resnica, da se ni potrebno ničesar naučiti, kot tudi ne spremeniti ali rezati, ali zamenjevati, kot smo pogosto prepričani. Ljubiti sebe pomeni samosprejemanje sebe v popolnosti in ob tem se ne rabiš prepričevati, da »boš od jutri naprej rekla NE vsem, ki kaj hočejo od tebe; ali  da se boš v stilu navijaštva s pomočjo afirmacij spodbujala, super ti gre, uspešna si; ali pa da se odločiš, da boš jutri pa res shujšala, jedla bolj zdrvo in se imela rada.« Ljubiti sebe ni prepričevanje na miselni ravni. Ko si tako iz dneva v dan lažemo in se prepričujemo kako bi moralo biti, smo vedno bolj nesrečni, ker nas nihče »tukaj noter« ne posluša in ker nihče nič ne naredi.

Dolgo časa sem potrebovala, da sem dojela, kako smo ujeti v paradigmi jemanja in dajanja. Nekomu ali sebi moraš vzeti, da lahko daš. in to pogosto vodi v jemanje na silo, da bi lahko vsilili nekomu oziroma mu dali to, kar smo si zamislili, da potrebuje. Ženska paradigma je paradigma sprejemanja in izžarevanja/širjenja/praznovanja/negovanja. Nič ne rabiš vzeti, ker vse že je, le odpreti se moraš in sprejeti. In odpreti se ne moreš na silo, tako enostavno ne gre. Ali si odprta ali pa zaprta. In na silo se ne boš odprla, temveč se boš še bolj zaprla in zakrčila v sebi. In ko opazujem številne ženske, kako so v krču in če se spomnim same sebe, mi je čisto jasno, da enostavno ne moremo slišati navodila, ki pravi, ko ti je najhuje, da se odpri in sprejmi, namesto da bi sledila instinktu, ki te hoče zapreti, kot školjko.

Samozavedanje je prvi korak na naši poti, kajti dokler ne veš, kaj počneš, tega ne moreš preseči. In ne gre za to, da karkoli spreminjamo, gre za to, da ozavestimo in to presežemo v sebi, ter izberemo drugače. Ne gre za to, da se s čemerkoli borimo, gre za to, da sprejememo in samo smo. Vendar to ni pasivnost. Pasivnost je polarnost z delovanjem, z aktivnostjo, medtem, ko takrat, ko si srcu greš s tokom. Nič ne delaš na silo, sinhronost je jezik srca, ko si ob pravem času na pravem mestu in s pravimi ljudmi.

Žal smo bili kot otroci udomačeni v prepričanje, da je ljubiti druge dobro, ljubiti sebe pa sebično in narcistično. Zato še vedno mislimo, da najprej ljubiti sebe pomeni, da smo sebični. Vendar je potrebno razumeti, da sebičnost in narcizem izhajata iz poveličevanja samega sebe, ki temelji na lastnih fantazijah in podcenjevanju drugih. Narcisoidno osebo, ki ima sebe na piedestalu, vodi zavist. Zavist pa nima nič skupnega z ljubeznijo in je pravzaprav odsotnost ljubezni ali ločenost od nje.

Razumevanje je tukaj ključno, kajti dokler ne ozavestiš, kje si in kaj počneš sebi, tega ne moreš spremeniti, tudi če bi hotel. In vse se začne pri vprašanju Kdo sem?

Živimo v družbi, ki nas je navadila, da je bolj udobno prebrati knjigo o desetih načinih, kako povzročiti, da se nekdo zaljubi v nas, kot da ljubimo sebe in to delimo s svetom. Pričakujemo od zunanjega sveta, da nas bo sprejel, nas imel rad, da bo poskrbel za nas. In pogosto se na trd način prebudimo v dejstvo, da ni nikogar, ki bi nas imel rad, če najprej ne ljubimo sami sebe. Glede na družbeno klimo je sicer razumljivo, da imamo tak izziv na tem področju. In vendar gre na koncu za eno stvar; izbiro. Kaj izbiramo v svojem življenju?

Potrebno je izbrati, da razvijemo odnos z najbolj pomembno osebo v našem življenju, ki nas nikoli ne bo zapustila, s sabo. Kajti ko enkrat ljubiš sebe, ti tega nihče ne more odvzeti.

In, ko se zavežemo ljubezni do sebe, je potrebno vedeti, da nas bo Vesolje izzvalo ali smo resnično zavezani temu, da ljubimo sebe brezpogojno. In ta test pride v obliki sence, ki se dvigne na površje. Ko ljubiš sebe brezpogojno, ljubiš celega sebe, brez izjeme. In tako smo takoj, ko se zavežemo temu, da sebe ljubimo brezpogojno, soočeni z vsemi deli sebe, ki jih ne maramo, ki jih sodimo, kritiziramo in zavračamo. Test Vesolja ali beri samega sebe je v tem, da je potrebno objeti vse dele sebe in ne samo “pozitivnih” delov sebe. V očeh Vesolja ni negativnih in pozitivnih delov in to, da stopiš v polno moč svoje Duše pomeni, da se soočiš z vsemi deli sebe, ki jih sovražiš, zanikaš, zavračaš, nesprejemaš, od katerih se ločuješ. In vendar nikamor ne grejo. Tukaj so in čakajo na tvojo brezpogojno ljubezen.

Objemi Sebe je spletno popotovanje, ki te vodi v srečanje s tistimi deli sebe, ki jih ne maraš. S svojimi zavezniki kot so notranji otrok, žrtev, prostitutka in saboter, ki so tvoji življenjski zavezniki. in vendar svojega zlatega dela ne razkrijejo dokler nismo voljni objeti njihovo lekcijo senčnega dela. In tukaj vse upiranje, praskanje, grizenje ne pomaga kaj dosti, le “kladivo”, kot temu slikovito pravi moja prijateljica, s katerim te tvoja Duša vedno znova preizkuša je vsakič, ko se soočiš z isto stvarjo, večje.

Oblikovala sem  brezplačni 13 dnevni izziv, ki sem ga poimenovala Ljubi Sebe. Več si lahko prebereš tukaj…

Bodi Sijajno!

Taja Albolena

Zapisano na blogu maj 2015

Moč ranljivosti

Ste se kdaj vprašali, kaj vodi našo družbo? Sama se to pogosto sprašujem. In vedno bolj ugotavljam, kajti stvari se razkrivajo same od sebe, da je glavno vodilo številnih ljudi po svetu pomanjkanje. Ljudje se radi pritožujemo, da nimamo dovolj. In morda je videti, da je težava številka ena pomanjkanje denarja, vendar je v resnici stvar precej bolj temeljna, kot si predstavljamo.

Številni posamezniki v sodobni družbi se pritožujejo, da nimajo dovolj časa, varnosti, gotovosti, ljubezni, ženske rade rečemo, da nismo dovolj popolne, iz česar sta se razvili dve zelo močni industriji – modna in kozmetična industrija in najnovejša, ki jo zelo dobro podpihuje novodobno gibanje (New Age) – da nismo dovolj posebni, izredni. Zaradi tega sodobnega trenda, da bi vsi morali živeti posebno življenje, smo razvili tezo, da je “navadno” življenje enačeno z nevrednim življenjem. Sploh se ne zavedamo, koliko zamujamo s svojim iskanjem in potrjevanjem posebnosti. In to se v naši družbi začne že takoj, ko se otrok rodi – je indigo, morda kristalen, je mavričen, v resnici ni pomembno, samo da je nekaj posebnega. Poznate?

To česar se sploh ne zavedamo je, da svoja prepričanja infiltriramo v svojo dnk in to postane sporočilo, ki ga prenašamo iz generacije v generacijo. In zelo očitno je, da smo postali družba pomanjkanja. In to kar smo naredili v odgovor temu pomanjkanju je, da zjutraj vstanemo in prva stvar, ki jo naredimo je, da si nadanemo oklep.

Danes je trend, da se ljudje ščitimo. Treba si je nadeti ščite. In tudi če vas novodobno gibanje sploh ne zanima, je dejstvo, da si zjutraj najprej nadanete svoje ščite. Ščiti nam omogočijo, da nas drugi ne vidijo take kot v resnici smo, kajti prizadevamo si biti takšni, kot drugi želijo od nas. Ščiti nam omogočijo, da mislimo, da smo zaščiteni pred stvarmi, ki bi nas utegnile raniti – sojenje, kritiziranje, graja, zasmehovanje. Ljudje smo prepričani, da če se zaščitimo z oklepom, potem smo varni. Pravzaprav smo mnenja, da je ta oklep nekaj resnično pametnega in tako je razumskost in poduhovljenost skupaj s perfekcionizmom pogosto del našega oklepa, del našega ščita. Ja prav ste slišali, perfekcionizem je naše orodje s katerim ščitimo svoje srce.

Sodobna družba je mnenja, da lahko zaščiti svoj občutek za ljubečnost, sprejetost in vrednost z oklepom. Zelo močno branimo svoje srce. Vendar je dejstvo, ki se ga ne zavedamo to, da s tem, ko se ščitimo pred bolečino, zapremo svoje srce za vse občutke, temne in svetle, grde in lepe. Ko takole hodim po svetu ugotavljam, da je na pohodu epidemija otopelosti. In to kar je najbolj zanimivo v povezavi z otopelostjo je to, da ko si v otopelosti, sploh ne veš, da si v otopelosti, kajti imaš občutek, da je vse kul. No, lahko bi bilo še boljše ampak v bistvu je vse ok. Edina stvar, ki vedno znova sporoča, da si v otopelosti je preplavljujoč občutek pomanjkanja in strahu, ki vsake toliko predre oklep. Smo družba, ki je razočaranje vzela za svoj način življenja. Veliko lažje je živeti življenje razočaranja, kot občutiti razočaranje. Veliko raje delamo stvari za katere vemo, da niso tiste, ki nas navdušujejo, kot da bi delali to kar nas navdušuje in doživeli polom, občutili razočaranje.

Popolnost je teža, ki jo nosimo s seboj, iz katere ugajamo, ustrežemo drugim in poskušamo poskrbeti za to, da je vse narejeno popolno.

Ljudje smo pozabili na ranljivost. Ko vodim seminarje in druženja za ženske vedno znova prepoznavam, kako enačimo ranljivost in ranjenost ali ponižnost in ponižanost. In ljudje ne prepoznavamo, da je ranljivost rojstno mesto ljubezni, pripradnosti, intimnosti, kreativnosti in spremembe. Brez ranljivosti ne moremo izkusiti tega, kar si naše srce srčno želi. In ja, seveda s tem ,ko odpremo svoje srce in smo ranljivi tvegamo tudi to, da bomo ranjeni, vendar je moje osebno opažanje, da če se soočimo s svojimi ranami in se pomirimo z njimi v sebi enostavno nimamo tistih gumbov, ki bi v nas sprožili reakcije in ki bi nas vodili v stres in zanikanje samega sebe.

In včasih kar težko verjamem, kako nepopularno je soočenje s svojimi ranami, s svojimi ranjenostmi, kajti velika večina ljudi je mnenja, da bo to nekako izvenelo, da se bo pozdravilo samo od sebe. Nismo se voljni soočiti s svojimi ranjenostmi, da bi skozi to razvili svojo ranljivost. Nismo voljni odložiti svojih ščitov, preveč dobro nam služijo. In vendar nas energije in predvsem evolucija silijo v to smer. Odložiti bo potrebno ščite, če hočemo zapustiti to vojno polje in izbrati mir v svojem življenju. Kajti glavna izbira, ki nam je dnevno na voljo je; mir ali vojna.

In tisto, kar nam pomaga odložiti ščite, tisto, kar nas popelje v sam center ranljivosti, avtentičnosti v naši notranjosti je empatija. Empatija je občutenje, ko čutiš to, kar čuti oseba na drugi strani, ko ga vidiš in ga čutiš. To kar empatija zahteva od nas je, da se odpremo, da odložimo svoje ščite in samo smo. Da smo v tej poziciji čutenja. Kar od nas zahteva, da v sebi najdemo to isto mesto, kjer se nahaja oseba na drugi strani, ko smo bili mi ponižani in razžaljeni, ko smo bili ranjeni, kajti le na tem mestu lahko stojimo z osebo, za njo, ji damo podporo in razumevanje, da vemo kje se nahaja in da stojimo z njo in za njo, da imamo v sebi to vero, da bo premagala to s čimer se sooča. Z empatijo izražamo vero v druge. In empatija od nas zahteva resničnost, iskrenost, avtentičnost. Empatije ne moremo ponarediti. Ali je prisotna ali pa ni. In to čutimo.

Ko se ne odpremo, ko imamo na sebi svoje ščite, ne moremo biti empatični, ne moremo čutiti, ne moremo se povezati, čutimo se nekako ločeni. In to so simptomi sodobne družbe. Večina ljudi danes se čuti izgubljene, izdane, zanikane, izolirane, zapuščene, ločene, osramočene, zasmehovane. Sploh se ne zavedamo, kako močno sram vodi naša življenja, kako močno smo vpeti v okove sramu in kako močno poskušamo ustrezati in ugajati, da bi bili sprejeti in potrjeni iz zunajega sveta.

Na svoji poti sem ugotovila, da edina pot v srce vodi skozi polje ranjenosti. Rane s katerimi se moramo pomiriti in jih sprejeti v sebi, začutiti empatijo do sebe in do tega dela v sebi, drugače se nikoli ne premaknemo onkraj tega polja ranjenosti. Moramo prevzeti odgovornost za svojo zgodbo. Brez sojenja in obsojanja drugih, brez zvračanje krivde in obtoževanja kaj so nam naredili in kako grozno otroštvo smo imeli.

Priznati si moramo svojo zgodbo. Naša je! In DivineFlow je lahko orodje, ki vam na tej poti pomaga. DivineFlow nas vodi v srce, da začutimo sebe, da prepoznamo empatijo, jo začutimo, da prepoznamo in si priznamo svoje rane in se z njimi pomirimo na naraven način, skozi božanski tok občutkov. Res je čas, da se pomirimo sami s seboj, da končamo svoje notranje vojne in da stopimo v mir, v notranjo pomirjenost.

Ranljivost je mesto, iz katerega rojevamo sami sebe in pomembno je, da vstopimo na to svoje notranje mesto pomirjenosti s seboj, kjer čutimo ljubezen in mir, kjer smo vse tisto, kar smo in od koder zavestno izbiramo kako se bomo pokazali v svetu. Da bi lahko bili na tem mestu ranljivosti moramo razviti razsodnost in namesto omejevanja, postavljanja omejitev in ščitov spoznati, kaj so moje potrebe, kje so moje osebne meje in se tega držati, skleniti zavezo sam s seboj, da ceniš sebe, da spoštuješ sebe in svoje potrebe in to postaviš na prvo mesto v svojem življenju.

Vendar vsega tega ne moremo narediti brez da se soočimo s svojimi ranjenostmi, brez da objamemo svojo ranljivost v sebi. Rada rečem, da so pomembni vsi štirje nivoji, da se zavedaš, da razumeš, da čutiš in potem lahko zavestno izbereš.

Bodi Sijajno!

Taja Albolena

Objavljeno na mojem blogu decembra 2013 … http://divine.si/blog/moc_ranljivosti/