Arhivi Kategorije: Hrana za Dušo

Hrana za Dušo

Tretja adventna nedelja

Komentiraj

Tretja adventna nedelja je tukaj. Prižgali bomo tretjo svečko na namiznem venčku. Tretji adventni teden, ki je pred nami je posvečen elementu zraka in zavesti. V tem tednu bomo mojstrili svojo namero. Tako kot potrebujemo čisti zrak za dihanje, potrebujemo jasno mentalno sfero, da lahko usmerimo svojo namero. Namera je sila, ki jo prikličemo, da z njo soustvarjamo. Zrak je povezan z jasno perspektivo in v tem tednu bomo izkoristili moč tega elementa in postavili namero za leto 2015. Pripravila sem vikend druženje z namenom, da ustvarimo čarobno 2015 in element zraka nas bo podprl v naši vizionarski usmeritvi.

Zrak je element, ki se hitro premika in ki ga je težko ukalupiti, ujeti v posodo. Njegova lastnost je svoboda, hitrost in na svojih krilih nosi tako zvok kot vibracijo. In to kar bomo mojstrili v tem tednu je globoko poslušanje. Če želimo ustvariti v svojem življenju to, kar si resnično srčno želimo, moramo biti voljni prisluhniti svojemu srcu. Naše srce je tisto, ki je portal naše duše in preko srca vstopamo v stik z globokimi hrepenenji, ki so del naše duše. Srce je organ v telesu človeka z večplastnimi makromembranami in zdi se, da delujejo na principu tekoče–kristalnega oscilatorja. V raziskavah, ki so jih naredili v inštitutu HeartMath v Kaliforniji, so odkrili, da srce oddaja polje, ki se širi v obliki krofa tudi do 2,5 metra izven človeka.

Srce je v sveti navezavi z Zemljo in  izmenjujeta informacije preko zemeljske zvezde, čakre, ki se nahaja pod stopali. Srce je naravnano in usklajeno z resonanco Zemlje, hkrati pa se Zemlja odziva na spremembe v srcu posameznika.  S tem, ko spremenimo svoje občutke, ne le da vplivamo, temveč določamo svojo naravnanost na cikel kreacije.

Največjo resonanco in občutek harmonije med srcem in Zemljo dosežemo, ko smo v občutku, ki mu pravimo ljubezen. Strah je vzorec, ki prepreči resonanco in harmonijo Zemlja – srce – možgani – celica.

“So trenutki, ko čutimo hvaležnost za ljudi v naših življenjih. Umaknite se v tišino in zapišite svoje občutke hvaležnosti. (to je vaša srčna sutra) Ta trenutek hvaležnosti je trenutek razsvetljenja, razumevanja, inteligence. Je manifestacija iz globin vaše zavesti. Imejte svojo srčno sutro na svetem mestu. In pogosto mantrajte svojo sutro.” -Thich Nhat Hanh

Znanost nas uči, da ko spremenimo svoja prepričanja, začnemo spreminjati tudi okoliščine in situacije. Znanost in starodavna izročila imajo skupno točko, vendar se znanost osredotoča na misli, starodavne modrosti nekaterih ljudstev pa se bolj osredotočajo na notranje občutke. Mentalni hrup v naši glavi nam pogosto preprečuje, da bi se povezali s svojim srcem in sledili svoji notranjosti.

V tem tednu bodo v ospredju budnost, opazovanje, poslušanje, kar nas vodi v prisotnost, da smo v sedanjosti, tukaj, zdaj. Le v tem trenutku lahko naredimo spremembo. Le v tem trenutku lahko sprožimo namero. Za našo rast in celovitost je bistvenega pomena, da smo voljni in pripravljeni slediti duhu. Naučiti se moramo razsodnosti, da razpoznamo glasove v naši notranjosti, da prepoznamo, kdaj nas vodi naša duša, kadaj smo v stiku z višjim jazom in kdaj je nižji jaz tisti, ki nas usmerja. Če nimamo te kapacitete razsodnosti razvite, potem bomo težko razločili med glasovi v sebi in ne bomo prepoznali kateri glas je tisti srčni, ki nam sporoča naša srčna hrepenenja.

Živimo v svetu, kjer je mentalni nivo onesnažen s številnimi informacijami in od nas je odvisno kako se bomo odzvali na te informacije, ki jih zrak prinese do nas. Lahko odreagiramo ali pa zavestno izberemo svoj odziv. To kar je globoko učenje zraka kot elementarnega bitja je razsodnost in sposobnost očiščenja vsakršne navlake, da bi lahko prepoznali kaj si želimo. In to je tudi teden, ko je modro opraviti energijsko čiščenje doma, pripraviti dom na praznike, ustvariti sveti prostor.

Izziv je tudi v tem ali smo sposobni izbrati mir namesto vojne, ljubezen namesto strahu, radost namesto stresa. Naše učenje je v tem, da prepoznamo kaj se nam dogaja in da smo sposobni zavestno izbrati in s tem uporabiti to realnost zraka, da svojo vibracijo uglašujemo na harmonijo in ravnovesje. Zrak je mojster ohranjanja vibracij in uči nas čustvenega ravnovesja, ko smo v zunanjem stiku s svetom.

Zrak s sabo nosi usmerjevalno energijo soustvarjanja. Namero uporabljamo za spodbujanje notranje rasti in za kreacijo stvari od znotraj v svet. Postavljanje namere in kreacija z namero je v tem izjemnem času zelo pomembna, saj nam pomaga, da se usmerimo, dobesedno naravnamo svojo smer. Ko delamo z namero je ključno uglaševanje z vibracijo tega, kar si želimo in kar soustvarjamo in tukaj je element zraka mojster, ki nam pomaga držati smer v katero se premikamo.

Skozi izročilo gradnje jaslic je tretji adventni teden posvečen postavitvi domačih živali, kot so ovce, koze, krave, svinje, psi, muce, osli, konji.

In kaj lahko naredite v tem tednu za svojo dušo? V tretjem tednu adventa se osredotočite na to, kako usmerjate svojo energijo, kaj hranite s svojo pozornostjo, s svojo zavestjo. Upravljanje s svojo energijo je pomembna praksa, o kateri se bomo pogovarjale v vikend druženju, konec tedna. V tem tednu bo izziv mentalno klepetanje, preusmeritve naše pozornosti na stvari, ki so nepomembne. Spomnite se, da je ključno poslušanje, tako v zunanjem kot notranjem svetu. Prisluhnite svoji duši in temu, kar lahko deli z vami. V soboto vstopamo v posvečeni čas kreacije in pomembno je, kako se naravnate, kako boste stopili v letošnji proces kreacije novega leta.

Če vas zanima več o tem kako kreirati na sijoče ženstven način leto, ki je pred vrati in zakaj je tako pomembno skrbeti za semena, ki jih zasejemo ter predvsem kako poskrbeti za svoje kreacije, vas vabim v sveti krog v soboto 20.12.2014. Vabljena!

Bodi Sijajno!

Taja Albolena

Hrana za Dušo

Prva adventna nedelja

Komentiraj

Od Samhaina, keltskega praznika 1. novembra pa vse do 21. decembra, ko praznujemo Yule se duša spušča v notranjost, sama k sebi, k svojemu bistvu, k svoji notranji luči. Pozna jesen je obdobje, v katerem človek v svoji notranjosti išče luč lastnega bitja, da bi tako našel pot do sočloveka.

Sofija je tista, ki je prinesla kvalitete duše na Zemljo v zgoščeni obliki izvornih elementov zemlje, vode, zraka in ognja. Človeško telo je sestavljeno iz vseh štirih. Ti elementi niso substance, gre za dinamične kvalitete, ki so del zunanjega in notranjega sveta. Alkimisti so učili, da je vse kar obstaja na zemlji unikatna kombinacija teh štirih elementov.

Vsako leto v adventnem času lahko opravimo pot vračanja duše same k sebi, ki vodi k takšni notranji drži, da lahko navzven delujemo zrelo in odgovorno. V adventnem času, ki ga odpira prva adventna nedelja, se v spirali spuščamo po poti naše duše nazaj k sebi. In v tej spirali je prvi element s katerim se soočamo element Zemlje. Zemlja je tista, ki ustvari posodo v katero se lahko zlije duh. Temeljna sposobnost zemlje je v tem, da ustvari strukturo in obliko. In to na kar radi pozabljamo je, da za delo z zemljo potrebujemo prisotnost tukaj in zdaj, biti moramo zbrani in čuječi.

In ko v tem posvečenem času svoj Dom pripravljamo na praznovanje, pa naj bo to naš zunanji Dom ali naš notranji Dom, je za to potrebna disciplina in notranja struktura, da bi lahko ideje in zamisli, ki pridejo tudi udejanjili v fizični realnosti. Zemlja je naša velika učiteljica, kajti spomni nas na to, da je potrebno hoditi korak po korak, narediti najprej temelj, na katerem potem lahko zgradimo celo hišo.

Prva adventna nedelja nas poveže z realnostjo zemlje. Kar se lepo vidi v izročilu gradnje jaslic. V prvem adventnem tednu se postavi temelj, tla, podlaga, torej mineralni del jaslic. Kamenje, potke, hiške, skratka vse, kar predstavlja zemljo. Izročilo jaslic govori o štirih razvojnih stopnjah človeka, o štirih elementarnih realnostih, ki izgrajujejo naš svet in naše telo.

V tem tednu je fokus v našem razvojnem smislu posvečen fizičnemu telesu in v tem prvem tednu je naša pozornost usmerjena na mineralni svet, kamor spadajo skeletni sistem, živčni sistem, organi čutenja kot tudi rodovitna prst. Pozornost naj bo v tem tednu na fizični aktivnosti, na motoriki telesa, na premikanju, na opazovanju. Bodite pozorni na vaš odnos do mame Zemlje, ozaveščeni v povezavi z recikliranjem odpadkov in opazujte procese očiščevanja.

Ključno v tem prvem adventnem tednu je, da telesu privoščite dovolj počitka, da okrepite svoje telo skozi gibanje, da svoje telo negujete in ste pozorni na to kaj jeste in kako jeste. Pomembno je, da se obrnemo k modrosti našega telesa in se vprašamo: Kaj je tisto, kar moje telo resnično nahrani? Česa sem lačen? Kaj potrebujem, da bi si resnično napolnil baterije?

Sama opažam, da se do telesa pogosto vedemo kot do predmeta, da ga silimo v diete in očiščevalne poste brez, da bi se sploh obrnili k tej modrosti, ki jo telo ima v sebi z vprašanjem: »Ali bi me to resnično nahranilo? Ali bi mi to resnično služilo?«

In kaj lahko naredite v tem tednu za svojo dušo? V prvem tednu adventa se bomo osredotočali na našo posodo, na vozilo naše duše. Prenos zunanjega sveta, fizičnega sveta v našo notranjost se dogaja preko čutil ali organov čuta. Notranji čuti nas poučijo o svetu in njegovi povezanosti s telesom. Poznamo pet notranjih čutov in sedem zunanjih čutov. Pet notranjih čutov so dotik, gibanje, čut za življenje, ravnovesje in vonj. Sedem zunanjih čutov je vid, toplota, zvok, okus, občutek za svet, čut za razmišljanje in čut za ego. Če izgubimo vid ali sluh, se le s težavo orientiramo v zunanjem svetu. Ob izgubi notranjega čuta za ravnovesje pa izgubimo pokončno držo in z njo povezano voljo do delovanja. Skozi čute prihajamo v stik z vrlinami, ki predstavljajo domeno naše duše.

Spirala je že od nekdaj krščanski simbol za pot duše k sebi. In skozi vse štiri adventne nedelje se spuščamo preko štirih elementov zemlje, vode, zraka in ognja v duha. Sveča, ki gori na adventnem venčku vsak teden predstavlja en element. Esenca svetlobe predstavlja peti element, duha, luč, ki je simbol bistva vesolja, življenja, duše…, je naša notranja luč. Zeleni del venčka iz smreke ali jelke, je simbol življenja, saj tudi čez zimo zadržijo življenjske sokove.

Ko se spuščamo v svojo notranjost in najdemo bistvo, imamo vsako leto priložnost, da okrepimo svojo notranjo svetlobo. Tako posameznik, ki doda svojo lučko na razpolago skupnosti, širi božično luč. In s tem, ko najdemo svojo notranjo luč, lahko najdemo tudi pot do sočloveka, do skupnosti.

Luč božanskega lahko širimo z ustvarjanjem adventne spirale v času od prve adventne nedelje pa vse do dneva Adama in Eve 24. decembra.

Prva adventna nedelja je tako posvečena arhetipu matere, ki postavlja strukturo družini, strukturo telesu, strukturo podjetju. Če te zanima več o tem, kako so glavni štirje ženski arhetipi povezani s Kreacijo te vabim, da se v zadnjem adventnem vikendu z mano družiš v Kreaciji Leta.

Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!

Taja Albolena

www.divine.si

Objavljeno na www.svetloba.si

Hrana za Dušo

Blaginja

3 komentarjev

piše: Anaya Nandaprema

Ne dolgo nazaj se je, saj veste “slučajno”, blaginja odločila, da se mi predstavi tako, da sem bila vprašana, kaj je to.  Ko sem slišala besedo blaginja, sem dojela, da vem o njej samo to, da je ena od slovenskih besed, pomen mi je bil znan, vendar v mojem besednjaku je ni bilo, še manj pa v mojem globljem dojemanju in čutenju. Ob tem sem doživela en velik aahhhaaaaaa! In marsikaj mi je postalo jasno.

Celo življenje sem bila v vibraciji pomanjkanja in žrtve. Podedovano, privzgojeno in priučeno. Seveda mi ni bilo všeč. Zadevo sem vzela zelo resno. Menila sem, da je obilje druga stran pomanjkanja in se začela intenzivno truditi, da se naravnam na obilje. Bila sem na delavnicah manifestacije obilja, delala zdravljenja, miljauženkrat imela uvide in sporočila mojstrov in Boginj na to temo in zdelo se mi je, da mi je veliko jasno. Vem, da sem kreator svojega življenja in svojega finančnega stanja. Od začetka nisem ravno verjela, ker za vse pa reees nisem jaz kriva. Vendar sem vzela stvar resno in delala manifestacije obilja, finančnega in drugačnega. Obilje, obilje obilje…

In sem ustvarjala obilje prilivov in še večje obilje odlivov, ki so se udejanjali na najbolj bizarne možne načine. Na koncu sem spet bila v pomanjkanju. Enako je na drugih področjih. Odnosih, delu, zdravju…. Ves čas sem iskala, kaj je tisto, kar to povzroča. Že davno sem ugotovila, da je v meni nezavedno, ki priteguje in manifestira take na momente zelo bizarne situacije. Ugotovila sem, da je to stanje, navada pomanjkanja in menila sem, da je obilje drugi pol pomanjkanja. Saj veste, ko rečeš obilje, si predstavljaš kupe zlata in dragih kamnov, ki jih kozmos stresa nate. Pa ni. Obilje pomeni natančno to, kar pomeni – presežek nečesa, česarkoli. Obilje dežja, obilje izgub, obilje težav… to so ravno tako legitimni izrazi obilja kot obilje denarja in obilje prijateljev.  Druga stran pomanjkanja je blaginja.  Blaginja nima polarnosti. Odsotnost blaginje je pomanjkanje. Tako kot je odsotnost zdravja bolezen.

Eden od Božanskih zakonov je zakon vibracije ali zakon gibanja, ki pravi, da se vse giblje, nič ne miruje. Še tako trd kamen ki ga daš pod dovolj dober mikroskop, se na nivoju najmanjših delcev giblje – vibrira. Ker nič ne stoji, to pomeni, da se vse giblje v rast ali v smrt, ali se širi ali krči, ali razcveta ali stagnira. Vibracija s stagnacijo pada in z razcvetom raste. In še ena pomembna lastnost vibracije, ki oblikuje dogajanje našega življenja je: vibracija privlači k sebi vibracije z enako valovno dolžino. O tem govori drugi vsem dobro znan zakon: Zakon vzroka in posledice, zakon karme ali po domače: kar seješ, to žanješ. Tudi mi vibriramo. Svojo vibracijo ustvarjamo zavestno, kar je žal majhen procent, naša podzavest pa vibrira in magnetizira 24ur na dan 7 dni v tednu. Če želimo res spremeniti svoje življenje, potem moramo spremeniti vibracijo svoje podzavesti. Zavest – stanje blaginje ali stanje pomanjkanja prežema vse aspekte našega bivanja od zdravja, ljubezni, odnosov, materialnega stanja do uspeha.

Vibracija pomanjkanja in vibracija blaginje sta temeljni vibraciji, iz katerih se rojevajo vse ostale vibracije zavesti.

BLAGINJA – širjenje, rast (modro)

zavest

POMANJKANJE – krčenje, stagnacija (rdeče)

Ljudje, ki vibrirajo v pomanjkanju, vidijo v življenju predvsem probleme, krivijo za svojo nesrečo druge, se pritožujejo, kritizirajo, iščejo izgovore, so polni zamer ali strahov, vidijo življenje kot pol prazen kozarec in si mislijo: “Joj pa koliko časa še. Bog zakaj mi to delaš?” Ljudje, ki vibrirajo v vibraciji blaginje vidijo v življenju priložnosti, sprejemajo odgovornost za svoje življenje in kreacije, so hvaležni, veseli sreče drugih, vidijo dragocenost in lepoto življenj, vidijo življenje kot pol poln kozarec in si mislijo, “Mmm super, lahko dam še nekaj svojega notri!”

Sprejemanje je točka prehoda med nižjimi vibracijami zavesti, katerih skupni imenovalec je pomanjkanje, in višjimi vibracijami zavesti, katerih skupni imenovalec je blaginja. Sprejemanje ne pomeni, da ti je všeč, temveč, da sprejemaš in spoštuješ vse Božanske kreacije in njihovo vlogo v svetu. To je točka, ko si v miru z vsem. Običajno je to tudi točka, ko se upiranje življenju prevesi v zaupanje v življenje.

Blaginja ali blagostanje pomeni blago-stanje našega bitja, zavest in vibracija miline, radosti do življenja, zaupanja življenju, da je zate vedno poskrbljeno, da imaš vedno dovolj vsega, kar potrebuješ. Če bi  stanji blaginje in pomanjkanja primerjali z drevesom, potem so to korenine. Srkajo iz zemlje in iz njih raste drevo. Od sposobnosti korenin je odvisno, kako veliko drevo lahko zraste. Tako sta vibraciji pomanjkanja ali blaginje tisti, prek katerih soustvarjamo z univerzumom. Če našo podzavest prežema pomanjkanje, potem nam bo, ne glede kaj bomo ustvarili, še vedno ostal občutek pomanjkanja. Če nas prežema blaginja, potem ne glede kaj ustvarimo v življenju, nas še vedno prežema občutek zadovoljstva do življenja. Višja kot je naša vibracija, več možnosti se nam odpira, vidimo, da nam življenje ponuja več možnosti . Zdi se, da nas življenje podpira, upamo si več, zaupamo si bolj in možnost, da ustvarimo, kar si res želimo, je večja.

Znan je stavek iz svetega pisma iz enega od psalmov po Mateju, ki gre približno takole: “Tisti, ki imajo, bodo imeli več, tisti, ki nimajo bodo izgubili še to”. Dolgo mi ni bilo jasno, kaj hočejo povedati s tem. Prav nič lepo in spodbudno ni slišati. No zdaj vem. V bistvu bi moralo biti:

“Tisti, ki imajo zavest in vibracijo blaginje, bodo imeli več, tisti, ki je nimajo, bodo izgubili še to, kar imajo”.

Stvarstvo se pogovarja in so-ustvarja na temelju zakonov univerzuma. In zato jih je dobro poznati,  razumeti in upoštevati. Tudi izjava, da imamo svobodno voljo je malček pomanjkljiva. Do svojega življenja imamo z zakoni univerzuma enakopravno pravico. Imamo svobodno voljo, če razvijemo svoje zavedanje ter upoštevamo zakone univerzuma ali če jih ne. Zakoni delujejo v obeh primerih.

Ko vibriraš v pomanjkanju potem je ljubiti sebe, resnično, globoko in zavestno res težko, ker se pomanjkanje in ljubezen se izključujeta med seboj. Ko se prestaviš v resnično sprejemanje sebe,  zaupanje sebi in Starniku v sebi, takrat lahko začutiš dragocenost samega sebe ter resnično in globoko ljubezen do sebe.

Vprašanje je, če si eden tistih, ki živi v paradigmi žrtve in pomanjkanja, kako to spremeniti. Zagotovo je samospoznavanje pot do tega.

Najprej se je potrebno res zavedati, kaj počneš, kaj čutiš, kako deluješ, kako čustvuješ. Brez sojenja in brez cenzure.

Drugi korak je, da ugotoviš, zakaj počneš, kar počneš, od kod ti tak podzavesten pogled na svet. En del je podedovan, en del je privzgojen že v zgodnjih otroških letih. Oba dela sta vezana na telo in um – na osebnost. Poleg tega pa nosimo tudi zapise duše. Duša v sebi nosi predvsem vibracijske spomine vseh naših preteklih življenj in globoko hrepenenje in cilj, da se vrne nazaj v stanje enosti, celostnost, da zraste v našo Božansko podobo Jaz sem, ki sem. Ti zapisi so shranjeni v naših čakrah. Seveda si duša izbere takšne starše in okoliščine, kjer bo lahko izpolnila, kar si je zadala.

Tretji korak je, da se zaveš, da imaš izbiro in moč, da se spremeniš, da spremeniš svojo zavest, svojo vibracijo in svoje življenje.

Četrti korak je, da to narediš. Znanje in zavedanje lahko veliko pomagata pri tem. Navzkrižje interesov, ki nastane ob tem ko podzavest vibrira v eni vibraciji zavest pa v drugi, je lahko zelo boleče. Um nori, živčni sistem je preobremenjen in lahko vpliva na telo, ki se odzove z bolečino ali boleznijo. V takih trenutkih je pomembno, da veš, da lahko vsak trenutek sproti zavestno spreminjaš naravnanost, toliko časa, da bo postala samodejna. Mnogi ne zdržijo te faze, se ustrašijo in gredo nazaj v star film. Vendar večkrat, ko okusiš drugo stran, težje je ostati v starih nizkih vibracijah.

Jaz sem dosegla odločilni obrat z meditacijo. Povezala sem se z vsemi ravnmi stvarstva in prosila, da me peljejo v prostor, čas in situacijo, kjer se je moja naravnanost spremenila iz zavesti blagostanja v zavest pomanjkanja. Znašla sem se v življenju in situaciji, tisoče let nazaj, kjer sem bila kot moški v ječi, vklenjena, mučena, izdana. Kot človek sem bila razočarana nad življenjem in ljudmi. Kot Božansko sebstvo pa sem se takrat odločila, da se podam v izkušnje in spoznavanje sebe kot Sebstva v življenjih izgub in takega ali drugačnega pomanjkanja. Ko sem vprašala, če je bil v to, da sem končala vklenjena, vpleten kdo, ki ga poznam v tem življenju, sem dobila jasen odgovor, da je, vendar to ni važno, ker sem se jaz kot Sebstvo sama odločila, da se izkušam čez igre pomanjkanja. In sem se spoznavala v pomanjkanju, ooo jaaa, do sedaj. Ko sem začutila, razumevanje in pomen tega, se je v meni v popolnem miru rodila odločitev, da je dovolj, da lahko izberem in se naravnam na blaginjo. In sem se.  Z vsem zavedanjem in spoštovanjem izkušenj pomanjkanja in vseh svojih kreacij iz pomanjkanja, se odločam živeti blaginjo in kreirati iz stanja blaginje.

Seveda so izzivi, vendar izbiram blaginjo, en dih naenkrat, vsak dih in to priporočam vsakemu.

Hrana za Dušo

Lekcija Potrpežljivosti

Komentiraj

Voznik taksija iz New Yorka je zapisal tole zgodbo:
Prispel sem na naslov in pohupal. Po nekaj minutah čakanja, sem pohupal ponovno. Ker je bila to moja zadnja vožnja v tem dnevu, sem pomislil, da bi kar odpeljal, vendar sem namesto tega parkiral avto in se napotil do vrat hiše. Potrkal sem in zaslišal: “Samo trenutek,” glas starejše ženske. Nato sem zaslišal kot bi nekdo nekaj vlekel po tleh.
Po dolgi pavzi so se vrata odprla. Majhna ženska v njenih 90-tih je stala pred menoj. Nosila je potiskano obleko in majhen klobuček s tančico, kot bi bila iz filma iz leta1940. Poleg nje je stal majhen kovček. Stanovanje je bilo videti, kot da nihče ni živel v njem že leta. Vse pohištvo je bilo prekrito z rjuhami.
Nikjer nobenih stenskih ur, nobenih okraskov, nobenih slik. V kotu je stala škatla polna fotografij in steklovine.

‘Lahko odnesete kovček v avto, prosim?’ je rekla. Dvignil sem kovček in ga pospravil v prtljažnik in se vrnil, da bi ji pomagal po stopnicah. Sprejela je mojo roko in se počasi premaknila proti robniku.
Kar naprej se je zahvaljevala za mojo prijaznost. ‘Saj ni nič’, sem ji zagotavljal. ‘Samo poskušam pomagati svojim potnikom na način, kot bi si želel, da bi delali z mojo materjo.’
“Oh, tako prijazen fant”, je rekla. Ko sva prišla do taksija, mi je dala naslov in nato vprašala, ‘Ali lahko peljete skozi središče mesta?’
‘To ni najkrajša pot,’ sem jo opozoril.
‘Oh, nič hudega,’ je rekla. Nikamor se mi ne mudi. Sem na poti v hospic.

Pogledal sem v vzratno ogledalo. Njene oči so se iskrile. ‘Nobene družine nimam več,’ je nadaljevala z mehkim glasom. ‘Zdravnik pravi, da mi ni ostalo veliko časa.’ Tiho sem segel do taksimetra in ga ugasnil.
‘Katera pot vam je najljubša?’ sem vprašal.

Naslednji dve uri sva se vozila po mestu. Pokazala mi je stavbo, kjer je nekoč delala kot upravljalka v dvigalu.
Vozila sva se skozi sosesko, kjer sta z možem živela kot mladoporočenca. Ustavila sva se pred trgovino s pohištvom, kjer je bilo včasih plesišče in kjer je plesala kot mlado dekle.

Včasih me je prosila, naj zmanjšam ali ustavim pred stavbo ali na vogalu, kjer sva samo sedela in strmela v temo zunaj, brez da bi karkoli rekla.
Ko so se prvi žarki sonca plazili čez obzorje je naenkrat rekla, “Utrujena sem. Pojdiva zdaj”.
V tišini sva se vozila do naslova, ki mi ga je dala. Prispela sva do majhne stavbe senatorija in zapeljal sem po dovozu do vhoda.

Dežurni osebi sta stopili skozi vrata takoj, ko sem parkiral. Bila sta zaskrbljena in osredotočena, ko sta opazovala vsak njen gib.
Videti je bilo, da so jo pričakovali.

Odprl sem prtljažnik in vzel njen majhen kovček, ter ga odnesel do vrat. Žensko so medtem posadili v voziček.
‘Koliko sem vam dolžna?’ je vprašala in segla v svojo torbico.
‘Nič,’ sem odgovoril.
‘Vendar morate zaslužiti za preživetje,’ je rekla.
‘So še drugi potniki,’ sem odgovoril.

Brez razmišljanja sem se sklonil in jo objem. Trdno me je stisnila.
‘Stari ženski ste polepšali dan. Izkusila sem droben trenutek radosti,’ je rekla. ‘Hvala.’
Stisnil sem ji roko in odkorakal v motno jutranjo svetlobo.
Za menoj so se zaprla vrata. Slišati je bilo kot bi se zaprlo življenje.

Po tem nisem več pobral nikogar v tej izmeni. Vozil sem se brezciljno izgubljen v razmišljanju.
Čez ves dan praktično nisem spregovoril.
Kaj bi se zgodilo, če bi ta ženska dobila jeznega voznika, ki bi neučakano hotel čimprej zaključiti svojo izmeno?
Kaj če bi jo zavrnili ali pa bi po prvem hupanju enostavno odpeljali?

Če takole na hitro pogledam, mislim, da je bila to najpomembnejša stvar, ki sem jo naredil v svojem življenju.
Ljudje mislimo, da se življenje vrti okoli veličastnih dogodkov. Vendar nas veličastni dogodki pogosto ujamejo nepripravljene, ko se ne zavedamo, lepo zaviti v to, kar mnogi sodijo kot majhne ali nepomembne stvari.

Hrana za Dušo

Morska zvezda

Komentiraj

Starec se je vsako jutro ob zori odpravil na sprehod. Prehodil je že lep delček obale, ko je zagledal fantiča, ki je pobiral majhne morske zvezde in jih metal nazaj v morje. Ko ga je starec dohitel, ga je vprašal, zakaj to počne. Fantič mu je razložil, da vsako noč morje naplavi morske zvezde na obalo, ki pa jih jutranje sonce s toplimi žarki posuši in te umrejo.

“Ampak obala je dolga več kilometrov in na njej je nešteto morskih zvezd”, pripomni starec.
“Čemu ves ta trud, mladi mož?,” ga vpraša. “Pojdi se raje igrat s prijatelji. Nobene razlike ne bo, če boš zmetal v morje nekaj morskih zvezd, še vedno jih bo vsaj nekaj sto umrlo na vročem soncu,” modruje starec.

Fantič pa ljubeče pogleda morsko zvezdo, ki drži v roki. Z vso močjo jo vrže daleč v zavetje morskih valov.
Pogleda starca in reče: “Razlika … velika razlika bo za to morsko zvezdo, ona bo preživela!”

Upanje je tisto, ki nas navdihuje, da vztrajamo tudi takrat, ko so že vsi obupali.

Radi pozabljamo, da so majhne stvari tiste, ki štejejo.

Radi pozabimo, da so dejanja tista, ki spreminjajo svet in da so naše izbire tiste, ki določajo kako se bo razvilo naše življenje.

Vse izhaja iz nas in z majhnimi dejanji, ki jih ponavljamo vsak dan so mnogi dokazali, da je možno narediti čudeže.

Pomembno je, da spoznamo, da vsaka zvezda, ki jo rešimo šteje.

Hrana za Dušo

Umetnost učenja

Komentiraj

Učiteljica 5. razreda, ga. Thompson, je na prvi šolski dan stala pred razredom in se zlagala otrokom.
Rekla jim je, da jih bo imela vse enako rada in da ne bo delala razlik, čeprav je vedela, da to ne bo mogoče.
V prvi vrsti je namreč sedel fant po imenu Teddy, za katerega je slišala, da je precej problematičen, poleg tega pa je izgledal precej zanemarjeno in tudi umival se ni prav pogosto.
Že vnaprej je vedela, da ne bo imela težav s tem, ko mu bo z rdečo vse prečrtala in napisala negativno oceno…

Na začetku leta je vsak učitelj dobil mapo otroka, kjer so bila napisana mnenja prejšnjih učiteljev. Ga. Thompson je Teddijevo mapo seveda pogledala zadnjo, ni pa bila pripravljena na presenečenje, ki jo je v njej čakalo…

Učiteljica 1. razreda je o Teddyju napisala: “Teddy je bister in živahen otrok. Je vzoren učenec, do drugih je prijazen in lepo vzgojen… zabavno je biti z njim.”
Učiteljica 2. razreda: “Teddy je odličen učenec, priljubljen med sošolci, toda muči ga mamina huda bolezen in gotovo morajo doma razmere zanj biti zele težke.”
Učiteljica 3. razreda: “Mamina smrt je Teddyja hudo prizadela. V šoli se sicer trudi po svojih najboljših močeh, toda njegov oče ne kaže velikega interesa, kar se bo zelo kmalu začelo kazati tudi pri Teddyju, če se ne bo nekaj spremenilo.”
Učiteljica 4. razreda pa je napisala: “Teddy je nedružaben otrok, odmaknjen in za šolo ne kaže veliko interesa. Nima veliko prijateljev in včasih med poukom spi.”

Ga. Thompson je zdaj že ugotovila, v čem je problem in postalo jo je sram. Še slabše se je počutila, ko so ji pred Božičem učenci v šolo prinesli darila, ki so bila lepo zavita v bleščeč papir, vsa, razen Teddyjevega. Njegovo darilo je bilo nerodno zavito v papirnato nakupovalno vrečko. Učiteljica ga je z bolečino odprla in nekaj otrok se je začelo posmehovati, ko je iz papirja odvila zapestnico, ki ji je manjkalo nekaj okrasnih kamenčkov in napol prazno stekleničko parfuma. Utišala jih je s tem, ko se je zahvalila za zapestnico, si jo nadela in se popršila s parfumom.
Teddy je po pouku pristopil do učiteljice in ji potihem rekel: “Ga.Thompson, danes pa ste dišali, kot je za zadnji Božič dišala moja mami.”

Jokala je še eno uro po tem, ko so že vsi odšli. Tistega dne je nehala učiti branje, pisanje, računanje. Začela je učiti otroke. Posebno pozornost je odslej namenjala prav Teddyju in že zelo kmalu je opazila, da je njegov um nekako oživel. Bolj kot ga je spodbujala, hitreje se je odzival. Do konca šolskega leta je bil Teddy med najbolj bistrimi učenci v v razredu in kljub njeni laži, da bo imela vse otroke enako rada, je bil Teddy med njenimi “ljubljenčki”.

Leto zatem je pod vrati našla Teddyjevo pismo, v katerem ji je napisal, da je bila še vedno med njegovimi najboljšimi učitelji, kar jih je imel.
Šest let je minilo, ko je spet dobila njegovo pismo. Pisal ji je, da je končal srednjo šolo kot tretji najboljši dijak v razredu in da je še vedno njegova najboljša učiteljica.
Čez štiri leta ji je ponovno pisal o tem, da je življenje zanj bilo težko, toda kljub temu je nadaljeval s šolanjem in končal študij kot najboljši. In še vedno je bila njegova najboljša učiteljica.
Spet so minila štiri leta preden je dobila novo pismo od Teddyja. Tokrat ji je pisal o tem, da se je po diplomi odločil, da gre še naprej. Še vedno je imela prvo mesto med vsemi njegovimi učitelji. Njegov podpis je bil zdaj nekoliko daljši, podpisal se je Dr med Theodore F. Stoddard.

Toda zgodba se tukaj ne konča. Istega leta spomladi je dobila še eno njegovo pismo. Teddy je sporočil, da se bo poročil. Ker mu je nekaj let nazaj umrl oče, je želel, da ga. Thompson na poroki zasede mesto, ki običajno pripade ženinovi mami. Seveda je z veseljem prišla. In nadela si je tisto zapestnico z manjkajočimi kamenčki in se odišavila s parfumom, ki je Teddyja spominjal na zadnji božič, ki ga je preživel skupaj z mamo.

Ko sta se po toliko letih ponovno srečala, sta se objela in dr. Theodore Stoddard ji je zašepetal v uho: “Hvala vam, ga. Thompson, ker ste verjeli vame. Iskrena hvala, ker sem se zaradi vas počutil pomembnega in ker ste mi pokazali, da lahko naredim nekaj drugače.”
Ga. Thompson mu je s solzami v očeh zašepetala nazaj: “Teddy, tako zelo se motiš. Ti si bil tisti, ki me je naučil, da lahko naredim nekaj drugače. Dokler te nisem spoznala, nisem znala učiti.”

Elizabeth Silance Ballard

Hrana za Dušo

Povabilo

Komentiraj

Oriah Mountain Dreamer: POVABILO

Ne zanima me, s čim si služiš kruh. R
ada bi vedela, po čem hrepeniš in ali si upaš sanjati, da si izpolnil to srčno hrepenenje.

Ne zanima me, koliko si star.
Rada bi vedela, ali boš tvegal, da te bodo drugi imeli za bedaka zaradi tvoje ljubezni, zaradi tvojih sanj, zaradi pustolovščine tvojega življenja.

Ne zanima me, kateri planeti so v kvadratu s tvojo Luno. Želim vedeti, ali si se dotaknil središča svoje bridkosti, ali te je življenje s svojimi izdajstvi odprlo ali pa te je strlo in si se zaprl, da te ne bi dosegla nobena bolečina več. Rada bi vedela, ali lahko mirno obsediš z bolečino – mojo ali svojo – ne da bi jo poskusil skriti, zabrisati ali odpraviti.

Vedeti hočem, ali znaš živeti z radostjo, mojo ali tvojo lastno, ali lahko razposajeno plešeš in dovoliš, da te zanos preplavi do konic prstov na rokah in nogah, ne da bi nas druge opominjal, da moramo biti previdni in realni, da se moramo zavedati omejenosti človeškega bivanja.

Ne zanima me, ali je zgodba, ki mi jo pripoveduješ, resnična. Rada bi vedela, ali si upaš razočarati drugega, da bi ostal zvest sebi; ali lahko preneseš, da si obtožen izdajstva, ne da bi izdal svojo dušo; ali si lahko nezvest in torej vreden zaupanja.

Vedeti hočem, ali lahko vidiš lepoto, vsak dan, tudi kadar ni ljubka, in ali lahko napajaš svoje življenje iz njene navzočnosti.

Vedeti hočem, ali lahko živiš z neuspehom, svojim ali mojim, pa še vedno obstojiš ob robu jezera in zavpiješ proti Lunini srebrnini: »Da!«.

Ne zanima me, kje živiš in koliko denarja imaš.
Rada bi vedela, ali se po noči žalosti in obupa, izmučen in premražen do kosti, lahko dvigneš in narediš, kar je treba, da nahraniš otroke.

Ne zanima me, koga poznaš, niti kako si se znašel tukaj.
Zanima me, ali boš pripravljen stati z menoj sredi ognja, ne da bi se umaknil.

Ne zanima me niti kje, niti kaj, niti pri kom si se učil.
Rada bi vedela, kaj te podpira od znotraj, ko je vsega drugega konec.

Rada bi vedela, ali znaš biti sam s seboj, in ali ti je res všeč družba, ki jo imaš v trenutkih praznine.

Hrana za Dušo

Rojstvo

Komentiraj

Ob rojstvu si se pojavil
v tem svetu štirih strani neba.
Ponovno se rodiš,
ko zdrobiš svoje okove.
Toda to drugo rojstvo
ni rojstvo v vodo in prah;
samo mož čistega srca
se vnovič rodi.
Prvo rojstvo je obvezno,
drugo je prostovoljno.
Rojstvo otroka na široko odpre maternico,
rojstvo zrelega človeka strese vesolje.

Moja glava divja
od radostnega vznemirjenja
pred nepoznanim.
Moje srce se veča in širi.
Vsaka celica poganja krila,
da bi lahko poletela.
Vse v meni išče različne obraze
iste Ljubezni.

Tam, onkraj zamisli
o ustreznem in nepravem ravnanju,
obstaja polje.
Tam se bova srečala.
Ko se duša zlekne v tisto travo,
svet postane prevelik,
da bi izgubljali besede o njem.
Ideje, besede, jezik, celo izraz “midva”
tam nima mesta.

Rumi