Arhivi Kategorije: Hrana za Dušo

Hrana za Dušo

Zgodba o Originalu in Kopiji

Komentiraj

Nekoč je živel Original.
Kjerkoli se je pojavil, je okrog njega sijala bleščeča Svetloba.
Ljudje so ga oboževali, saj so se iskrice Svetlobe dotikale njihovih Duš in jih spreminjale.

Posebna Vrata so bila odprta zanj in kadarkoli je vstopil, je iz Svetega Prostora prinašal še več Svetlobe.

Njegov Navdih je bil neomejen in neskončen.
Živel je svoje čisto in blagoslovljeno življenje.

Ni se oziral na druge, da bi iskal potrditve, vedel je namreč, odkod prihaja njegova Svetloba in ji popolnoma zaupal.

Iz daljave je vse to opazovala Kopija.

Iz svojega udobnega naslonjača, kjer je preživljala večino časa, je opazovala Sijaj in Blišč Originala.

Vse, česar se je do tedaj lotila, je padlo v vodo.
Želela si je nekaj trajnega, a nenapornega, da bi lahko še več časa preživela v naslonjaču in uživala v sadovih svojega dela.

Ob opazovanju Originala se ji je zdelo, da bi lahko bila on.

Zaželela si je lahkotnosti, s katero je Original utiral nove poti in vedno znova in znova navduševal ljudi.

Vstala je iz naslonjača, za hip opazovala Original in si rekla:
“To lahko tudi jaz.”

Jemala je ideje iz njegove bogate zakladnice in jih vstavljala v svoje izdelke. Ni se ustavljala, dokler ni bila prepričana, da je postala Original.

Ko se je pojavila v prostoru, polnem ljudi, je v svoji domišljiji že videla uspeh in priznanje, navdušenje ljudi ob njenih stvaritvah.

Čakala je.
Čakala je in se prepričevala, da bodo opazili.
Bila je prepričana, da so njene umetnine tako podobne Originalovim, da ljudje ne bodo prepoznali razlike.

Čakala je, toda ljudje so hodili mimo.

Potrudila se je, da bi še bolj natančno kopirala Original, prepričana, da ji bo naslednjič uspelo.

Spet se je pojavila.

In spet čakala.

Ljudje so spet hodili mimo.

Mrzlično je razmišljala, kaj lahko še stori, da bi presegla Original in se ob tem borila sama s seboj, saj vendar ni hotela biti neopažena.

Original pa je ves ta čas sijal v Svetlobi, ne da bi se enkrat samkrat ozrl na njo.

Bolj ko se je trudila posnemati Original, bolj je postajala nevidna ljudem, ki so hodili mimo nje, da bi prišli k Originalu.

Čeprav se je postavila tja, kjer se je on, se ni zgodilo nič.

Iz obupa je ustvarjala še več posnemanj, toda edino, kar se je skozi to rojevalo, je bilo globoko razočaranje.

Njene stvaritve so bile prazne, brez sijaja, narejene iz obupa in težnje, da bi bila “nekdo”.

Nekega dne se je razbesnela in zakričala Stvarstvu:
“Zakaj mi ne uspe, pa čeprav delam vse tako kot Original?”

Stvarstvo je odgovorilo:
“Ne more ti uspeti, draga Kopija. To, kar počneš, ni odeto v Svetlobo, ker ni iskreno, predvsem pa ni tvoje.”

“In kaj lahko naredim, da bo nekaj moje?” vpraša Kopija.

Stvarstvo mirno odgovori:

“Ne išči pri drugih, ki so že dosegli svoj uspeh.

Ne išči lažje poti, kajti v resnici ne veš, kakšno pot so prehodili oni in kaj vse so naredili, da se njihova pot danes zdi lahkotna.

Pojdi globoko vase, se tam ustavi, ponikni, utihni … in morda, če boš dovolj mirna, uzreš svojo pot, svojo Svetlobo.
Samo to te bo zares osrečilo.
In samo to je vredno vsakega koraka.”

“Toda … minila bodo leta, preden mi lahko uspe, jaz pa si želim uspeti takoj …” moleduje Kopija.

Stvarstvo zašepeta:”Si kdaj vprašala Original, koliko časa je preteklo, da danes tako sije?”

Kopija odgovori:”Nisem”

Stvarstvo:
“No vidiš.
Ničesar nimaš, s čimer bi lahko pokazala, potrdila, oplemenitila svoj obstoj.

Vračamo te na začetek, do tistega razpotja, kjer si nekoč že bila.
Imela si izbiro med na videz lažjo in Tvojo Potjo.
Izbrala si lažjo,
saj je tvoja lenoba premagala vse ostale so-tekmovalce.

Tokrat ti dajemo možnost, da izbereš svojo pot.
Edina je, ki te bo res osrečila.
In edina, ki bo dala smisel tvojemu življenju.

In če želiš sijati, moraš najprej odkriti svoj Vir Svetlobe.”

Kopija je utihnila.

Vse v njej se je upiralo modrosti Stvarstva, toda globoko v sebi je vedela, da ima prav.

Molčala je dolgo časa.

Prepoznala je vse demone, strahove in dvome, ki jih je nosila v sebi.

In nekega dne se je pojavila pred Stvarstvom ter vprašala za dovoljenje, če si lahko spremeni ime.
Takrat se je sprostilo ogromno energije in v Vesolju je zasijala nova Svetloba.

Vesna Neferamis
spletna stran https://neferamis.si/

Hrana za Dušo, Na kratko

Uživaj življenje

Komentiraj

Nekoč je živel gospod, ki se je odpravil na turistično potovanje po Evropi.
Ob prihodu v Združeno kraljestvo si je kupil nekakšen vodič po gradovih.
V njem je bilo veliko zanimivih gradov, najbolj pa je njegovo pozornost pritegnil grad, ki so ga oglaševali kot “obisk vašega življenja”.

Na fotografijah je grad sicer deloval povsem običajno, a ogled tega gradu so popotniki še posebej priporočali.
Opis in mnenja o gradu so vzbudila gospodovo pozornost in še tisto popoldne je iz hotela poklical ter se dogovoril za čas obiska.

Zaradi komplikacij na poti je turist 10 minut po dogovorjeni uri prišel do gradu. S
topil je k moškemu v karirastem krilu, ki ga je čakal, in ta mu je zaželel dobrodošlico.

“So drugi že odšli z vodnikom?” je vprašal gospod, ko ni videl nobenega drugega obiskovalca.
“Drugi?” je vprašal moški. “Ne. Obiski so individualni in brez vodnika.”

Nato mu je na kratko opisal zgodovino gradu in ga opozoril na nekaj stvari, na katere naj bo posebej pozoren: slike na stenah, oklepe v mednadstropju, bojne naprave v severni sobani, katakombe ter druge zanimivost.
Moški je nato turistu izročil žlico in mu rekel, naj jo drži vodoravno, z vdolbino navzgor.

“Zakaj pa to?” je bil radoveden obiskovalec.
“Mi ne zaračunamo običajne vstopnine. Da ocenimo strošek posameznega ogleda, si pomagamo takole. Vsak obiskovalec s seboj nese takšno žlico, zvrhano polno drobne mivke. Na žlici je točno sto gramov mivke. Po obisku gradu stehtamo mivko, ki je ostala v žlici in zaračunamo funt za vsak izgubljeni gram. Tako lahko ocenimo strošek čiščenja,” je pojasnil.

“Kaj pa, če ne izgubim niti grama?”
“V tem primeru je obisk brezplačen.”

Gospod je presenečeno gledal, kako je gostitelj napolnil žlico z mivko in se odpravil na pot.
Z zaupanjem v svojo mirno roko se je zelo počasi, s pogledom uprtim v žlico, povzpel po stopnicah.
Ko je prišel do sobane z oklepi, raje ni vstopil, ker se je zbal, da bi mu prepih odpihnil mivko.
Izognil se je ogledu razstavljenih predmetov pod stopniščem, saj bi se za to moral skloniti, s čimer bi iz žlice zagotovo stresel nekaj mivke. Podobno se mu je zgodilo pri strmih stopnicah, ki so vodile v druge sobe.

Gospod se je ponosno odpravil po hodniku nazaj na izhodišče, kjer je moški v škotskem krilu čakal s tehtnico.

“Osupljivo,” je rekel gostitelj. “Izgubili ste manj kot pol grama. Ogled za vas je zato brezplačen.”

Turist se je zmagoslavno nasmehnil.
“Ste uživali v ogledu?” je za konec še zanimalo moškega.

Obiskovalec se je obotavljal, potem pa je le iskreno povedal: “Po pravici povedano, ne kaj dosti. Tako sem bil zaposlen s tem, da sem pazil na mivko, da si nisem imel priložnosti ogledati stvari, o katerih ste govorili.”
“Groza!” je vzkliknil moški. “Glejte, naredil bom izjemo. Še 12 minut je do naslednjega obiskovalca. Ponovno vam bom napolnil žlico, a tokrat ne mislite nanjo. Vstopnine vam ne bo treba plačati. Pojdite in se vrnite, preden pride naslednji gost.”

Turist je nemudoma pograbil žlico in stekel v prvo nadstropje; tam se je na hitro razgledal, nato pa zdirjal v katakombe. Ni se dolgo zadrževal, ker so minute tekle. Skočil je še do stopnišča, nato pa je hitro stekel do moškega pri vhodu in mu izročil prazno žlico.

“No, tokrat ste brez mivke, a nič hudega, saj imava dogovor. Kako je bilo? Ste uživali v ogledu?”
Obiskovalec se je ponovno nekaj minut obotavljal, nato pa ponovno priznal: “Pravzaprav ne. Tako se mi je mudilo končati obisk, da sem stresel vso mivko, užival pa vseeno nisem.”

Mož v krilu se je nasmehnil in dejal: “Nekateri se gibljejo po gradu svojega življenja tako, da bi jih čim manj stalo in zato v njem ne uživajo. Spet drugim pa se tako mudi in bi radi čim prej vse opravili, da vse zamudijo in v tem ne uživajo. Redki si vzamejo čas za ogled. Ti odkrijejo vsak kotiček, vsak korak in uživajo v njem. Vedo, da ne bo zastonj, zavedajo pa se, da je življenje vredno tega stroška.”

Ne pozabite uživati v svojem življenju.
Brez hitenja, brez obremenjevanja s stroški.
Preprosto počnite tisto, kar polni vašo dušo in se ne obremenjujte preveč s časom ali denarjem.

Življenje je samo eno.
Ne pozabite ga živeti.

Avtor zgodbe: Jorge Bucay

Hrana za Dušo

Pogovorni Judo z belim ekstremistom

Komentiraj

Včeraj zvečer sem dan po volitvah blizu Bele hiše v Washingtonu sedel na klopci.
In čisto pravi ekstremist bele rase (s potrdilom) je sedel poleg mene (zase je rekel, da je ponosen belec).

Zdaj, jaz sem zapriseženi gej in to mi piše na obrazu.
Očitno je, da nisem njegove sorte tip, vendar sva kljub vsemu pokramljala.

Z menoj je podelil svoje ekstremne rasistične ideje in pogled na življenje.
Jaz sem poslušal in mu tudi povedal, da se z njim ne strinjam.
Vendar ni bilo ločevanja med nama.
V tistem trenutku, v pogovoru, je bila prisotna intimna ranljivost deljenja in poslušanja.

Moj poskus tega, da bi nadziral ali spreminjal njegov pogled na stvari bi se zagotovo zaključil s tem, da bi zaprl svoje srce, ker bi čutil, da ga ne poslušam.
Z ljudmi moraš biti v teh časih zelo psihološko kreativen.
On je triletni otrok ujet v telesu tridesetletnika in vse na njemu kriči, da potrebuje ljubezen in pozornost.

Nobene možnosti ni, da bi triletnika lahko prepričal v bolj ugodno pozicijo, da bi me lahko vzljubil.
Vedel sem, da bi se »vrgel ob tla«, če govorim o prispodobi in kričal, samo da bi ga slišal.
Takšen izpad je sporočilo, ki pravi »samo poslušaj me«.

Podzavestni strah mnogih je, da zgolj s poslušanjem pritrdijo njihovemu pogledu na svet, vendar je resnica ta, da osebi nameniš pozornost in ne njegovemu pogledu na svet.

Nižja, ko je kapaciteta nekoga, da je sočuten, manj je njihovo srce prepoznano in spoštovano, kar v praksi pomeni, da njihov pogled odslikava zapuščenost in zavrnjenost, ki jo čutijo. Mnenja s tem postanejo zgolj način, kako na nekoga odložijo svojo bolečino.

Ločevanje se pojavi, ko poskušaš spremeniti pogled nekoga drugega in ne spoštuješ počasnega in pogosto mučnega izraza njihovega potovanja v realizacijo ljubezni.
Enost je, ko nekomu ponudimo sočutno mesto, kjer osebi prisluhnemo in to je tisto mesto, ki ustvari spoštovanje srca, za katerega običajno sploh ne vedo več, da ga imajo. (Zakaj me to spominja na Ceferina in zvezdico zaspanko?)

Gre za pogovorni judo.

Tip je celo rekel, da pričakuje od mene, da ga bom zavrnil in se mu uprl.
Rekel je, da je pričakoval, da si bom o njemu ustvaril mnenje, da je strašljiv, če bo delil sebe z menoj.
Preveč sem bil zaposlen s tem, da bi ugledal njegovo ranjenost v njemu, da bi se ukvarjal s tem, kar je govoril.
In preveč jasno mi je bilo, da ga je strah in zato sem prisluhnil tistemu, kar se je skrivalo v podnapisih. Nisem se ukvarjal z idejami, ki jih je delil z menoj, česar bi se mnogi prestrašili.

Ko si preveč zaposlen s poslušanjem, so ideje zgolj načini na katere srce nekoga drugega ali tvoje poskuša dobiti pozornost; dlje časa ko mu nihče ne prisluhne, bolj so strašljive ideje.

Ko nekdo k meni pride z divjim osebnim vedenjem in zanimivim moralnim kompasom, ni moje popravljanje tisto, ki preobrazi njihov odnos z življenjem, temveč moje sočutje do srca v njih, ki nikoli ni videlo svetlobe dneva in je popolnoma prestrašeno, da bi ga prepoznali kot manjvrednega ali kakorkoli so bili kot otroci udomačeni, da gledajo nase.

Čas je, da prepoznamo, da se v odraslem svetu v glavnem srečujemo z otroci (veš kolikokrat rečem, da je politika kot en velik peskovnik). Tukaj ne gre za poniževanje, da se razumemo. Vsi ti otroci v telesih odraslih ljudi iščejo mamo, ki bo pozdravila bolečino, ki je jasno vidno zamrznjena v njih in ki jo projicirajo na druge kot način, da dobijo pozornost na najbolj nezavedne načine.

Zato ne, v resnici ne vidim tega sveta ljudi s slabimi osebnimi mejami in polomljenimi moralnimi kompasi.

Vidim svet kjer ljudje niso srečali svojega notranjega jaza in generacije, ki prenašajo bolečino na naslednjo generacijo.

In jaz sem tisti s katerim se to zaključuje in se poraja nov svet.

Na koncu sva si segla v roke in zagledal je moje na črno polakirane nohte – ugledal sem iskro nezavednega gnusa v njemu. V tistem trenutku bi lahko prevzel nase čustveno energijo zavrnitve ali pa prepoznal, da kot vsako empatično bitje, kar vsi smo, čutim njegovo podzavestno prepoznavo znamenja, ki označuje tisto »poznano« kategorijo nečesa, kar je izven njegove zone udobja.

Ker, če bi jaz zavrnil njega, se začel z njim prerekati ali kregati, se ta odprtost njegovega živčnega sistema, ki sem jo čutil ob koncu najinega pogovora, ne bi zgodila. Glede na to, da je bila njegova kapaciteta, da postane bolj domač z nečim zunaj njegove zone udobja, nična, pravzaprav sploh ni obstajala.

Ta beli ekstremist se v resnici počuti najbolj ogroženega, zaradi česar je rekel: »Lahko bi ti zaupal stvari ob katerih bi zagotovo menil, da sem strašljiv.« Nihče, ki mu je udobno v lastni koži ne bi izjavil česa podobnega.

Njegova občutljivost na zavrnitev je bila zelo visoka in čuvajo jo psi, ki se imenujejo njegovi pogledi in perspektive.

S poslušanjem sem te pse negoval dokler niso zaspali in potem sem kot faking Ninja vstopil v njegov živčni sistem in deaktiviral tono sranja.
Zgolj s tem, ker sem bil dovolj sočuten, da sem poslušal brez sojenja njegove, legitimno gledano nore poglede, se je njegov živčni sistem dovolj sprostil, da ni sprožilo njegovih nezavednih obrambnih mehanizmov, da bi me zavrnil kot očitno zelo drugačnega posameznika.

Namesto tega, da bi zavrnil njega in bi on zavrnil mene, sem razširil sočutno poslušanje z globoko prisotnostjo in on je začutil odpiranje njegovega srca. To je skupaj z odpiranjem njegovega živčnega sistema omogočilo, da je lahko vsrkal popolnoma novo vibracijo kot »varno« in »poznano«, ker mi je bilo toliko mar, da ga nisem zavrnil ali ga zasmehoval kot skrajno smešnega ali čudnega.

To, da imaš prav te nikoli ne bo pripeljalo tako daleč kot spoštovanje tistega, ki več kot očitno še ne vidi ali pozna samega sebe.

Ko si drzneš biti priča bolečini, ki aktivira sovraštvo v človeku, kar v zadnjem času izražajo mnogi, moč tvojega zavedanja začne preobrazbo v njih na celični ravni in na nivoju živčnega sistema. In v zvez s tem ne morejo narediti čisto nič.

Zato bodi faking NINJA samorog v svetu, kjer ljudje deskajo na svoji bolečini v poskusih, da bi imeli prav.

Samo poslušaj.

Tip je odšel kot bi ga nekaj zadelo, namesto da bi se trmasto zasidral še globlje v svojih omejenih perspektivah.

Želim ti izjemen dan.

Avtor: Barrett Lee
Prevod: Taja Albolena

Hrana za Dušo

Umik Vase – Zase

Komentiraj

Ko sva se slišali mi je rekla, da bi potrebovala umik od vsega. Da bi odpotovala nekam stran od okolja, od ljudi, ki jih pozna, od vsega. In je šla na dopust. Za 14 dni.
In ko je prišla nazaj se ni nič spremenilo, ker jo je vse počakalo.

Iz izkušenj vem, da je umik vase pomemben, še posebej v času preplavljenosti, prenasičenosti, ko je vsega preveč. Umik vase je oblikovan z namenom, da ustvari varen prostor, sveti prostor ki ti omogoči stik s seboj, s svojo kreativnostjo, s svojim izvornim jazom.

Umik Vase je oblikovan kot starodavni obred iniciacije. Ko zapustiš znani prostor, greš na novo lokacijo, ki ti omogoči, da stopiš v nov prostor, v katerem se počutiš varno, da se spogledaš z delom sebe na določeno temo in preobraziš stvari v svoji notranjosti. Nato se vračaš nazaj v znano okolje z orodji, ki ti pomagajo držati tvoj prostor, svoje meje, da si navdih za druge.

Umik od sveta, umik vase je ključnega pomena, ko čutiš si izgubila svoj kompas, stik s svojim centrom in potrebuješ varen prostor v katerem se lahko ponovno uglasiš na to kar je zate pomembno in blagodejno.

Umik Vase je nekaj, kar narediš zavestno.
Umakneš se od svojega vsakdana, od vsega, kar terja tvojo pozornost in tekmuje za tvojo energijo.

Energijo zbereš v sebi in se usmeriš na nekaj, kar je blizu tvojemu srcu in tvoji duši.
Povabilo v stik z dušo ti omogoči, da vidiš svoje življenje iz novega mesta, da dobiš drugačno perspektivo.
Da se prenoviš, obnoviš svoje energijske rezerve in preobraziš ovire, ki jih prepoznaš v sebi. To je čas razstrupljanja. Ko narediš prostor za novo.

Skozi pretočnost, ki se vzpostavi stopiš v stik z navdihom, s kreativno iskrivostjo, ki te poveže z ljubeznijo.

10 stranskih učinkov umika vase na neznani lokaciji, v srčnem krogu z ženskami, ki so uglašene na frekvenco ljubezni ti bo dalo:

1. Naredi prostor
Ko se umakneš od vsega poznanega, lahko ugledaš tisto, kar je zate res pomembno.
Stopiš si s poti.
Zbereš se v tem trenutku, tukaj in zdaj.
Svojo energijo lahko potegneš iz vseh strani v svoje telo.
Ustvariš prostor. Zadihaš.

Ta prostor, sveti prostor ti omogoči, da se počutiš varno. In varnost ti bo omogočila, da se sprostiš. Sprostitev bo odprla vrata tistim delom tebe, do katerih nimaš dostopa. Začutila boš kreativnost, navdih, živost.

Zato te v letu 2020 vabim na umik Vase – Zate, na Kanarske otoke, kjer bova skupaj pogledali kako zasijati kot Biser. V 7 dneh bom s teboj delila osnove, kako ustvariš prostor zase, prideš v stik s svojo kreativno energijo, se iz glave spustiš v telo in naravnaš svoj notranji kompas na svojo zvezdo severnico.

2. Zadihaj s polnimi pljuči.
Ko se sprostiš in globoko vdihneš, narediš prostor za navdihe.
Vedno znova me osupne, kako takrat, ko greš sama sebi s poti, narediš prostor za navdihe. Tvoja duša komunicira s teboj nenehno. Preko svojega intuitivnega jezika komuniciraš z njo. Vendar moraš zaupati vase in narediti prostor, da bi sporočila, ki jih dobivaš dnevno tudi slišala.

Ko greš s tokom med jutranjo jogo, greš na sprehod ob vodi, začutiš tok navdiha v obliki pisanja ali dobiš uvide, ki si jih čakala tedne ali mesece skozi spontani pogovor v ženskem krogu.

Zato je Umik Vase idealna priložnost, da upočasniš in se umiriš navznoter. Da svoj pogled od zunaj usmeriš v svojo notranjost. Kajti navdih je šepet, ki ga slišiš le, ko upočasniš in se umiriš. Ko zadihaš s polnimi pljuči in v sebi začutiš prostranost.

3. Čas Zame
Prostranost , širjenje, občutek svobode je povezan z živostjo. Ko čutiš, da si živa. In to prostranost lahko začutiš, ko se umakneš od rutine tvojega vnaprej začrtanega dne in stopiš v čas in prostor, kjer ti je na voljo čas in prostor zate.

Čas Zate je ključen čas, izjemno dragocen čas, ko se posvetiš samo sebi.
Sodobna ženska s svojo energijo drži družino, otroke, posel, partnerja, dom, prijatelje in pogosto se ne zaveda, kako pomembno je, da ne pozabi nase.

Vsake toliko enostavno potrebuješ ta občutek prostranosti, širjenja, da začutiš Sebe, celoto Sebe in svobodno zadihaš. Umik Vase – Zase je prostor, kjer si podariš čas, da se povežeš z navdihom in stopiš v pretočnost. Začutiš ta brezmejni tok, ki ti je vseskozi na voljo.

4. Razstrupljanje
Številnim ženskam se zgodi, da takrat, ko upočasnijo, zbolijo. Naš Umik Vase ne bo osredotočen na razstrupljanje, vendar ti iz izkušenj povem, da takrat, ko upočasniš, telo začne raztovarjati to, česar prej, ko si hitela in bezljala skozi svoj vsakdan ni uspelo razpakirati in počistiti.

Ene potrebujejo ekstra dozo spanja, druge imajo močne in žive sanje, spet tretje sedijo v tišini in na začetku sploh ne morejo komunicirati.
Sistem se najprej izprazni, da bi se lahko resetiral in ponovno napolnil.
Z veliko gotovostjo lahko rečem, da boš odšla iz tega Umika Vase bolj lahkotna, z večjo jasnostjo, prenovljena, bolj sveža in bolj prisotna. Nov pogled, nova perspektiva ti omogoči, da skozi njo pogledaš na vsa področja svojega življenja in običajno vidiš pot tam, kjer je prej ni bilo.

5. Prisluhni tišini v Sebi
Umik Vase je tvoja priložnost za poslušanje navznoter. Da prisluhneš notranji tišini.
Ker okoli sebe nimaš običajnih motilcev v obliki telefona, televizije, otrok, sodelavcev lahko slišiš ta šepet svoje Duše, ki je vedno s teboj. Veter, zvoki morja in mir, ki ga boš čutila v sebi, ti bodo omogočili, da se boš spočila.

Kajti ne glede na to, tudi če si ekstrovertirana, vsake toliko potrebuješ mir, da se povežeš s svojim notranjim kompasom in da začutiš stik s svojo zvezdo severnico. Vsake toliko potrebuješ prostor, kjer se lahko povežeš z mirom v svojem srcu.
In ta Umik Vase ti bo ponudil čas in prostor Zate.

6. Opazuj Lepoto, ki te obdaja.
Umik Vase smo z namenom postavili v okolje, ki te s svojo živostjo in lepoto navdihne.
Lepota je tista, ki te odpre. Lepota je hrana za dušo. Lepota te prebuja, dotakne se tvoje Duše. Je kot krhka ptica, ki potrebuje notranji sveti prostor za svoj polet. Potrebuje notranjo nego in dnevno prakso, da bi lahko preživela močan vpliv iluzije, ki jo dnevno lovi v zunanjem svetu.
Lepota je občutenje, ki ga aktiviraš v sebi. Je svetloba, ki se prižge v tvoji duši in iz tebe sije v svet. Lepota je način življenja. Začutiti jo moraš v sebi in postati ta sila, ki hodi z Lepoto in v Lepoti. In v tem procesu ti okolje v katerem si lahko pomaga.
Narava te navdihne, da se povežeš s svojo notranjo izvorno naravo.

7. Spomni se kdo SI
V svojem življenju igraš številne vloge; si mama, žena, prijateljica, ljubimka, poslovna ženska. In pogosto živiš kot da si človeški stroj (ki je nenehno v pogonu in delovanju) in ne človeško bitje.
Umik Vase je mesto, kjer lahko samo SI. Samo obstajaš.
Opustiš lahko vse svoje vloge. In na tem mestu, ko spustiš maske in svojo osebnost pustiš pred vrati, imaš priložnost, da odkriješ Sebe, svojo Bit. Svoj izvorni Jaz.
S to namero pripravljamo posebne tematike Umika Vase.

8. Poveži se z enako mislečimi
Ista tematika vedno skupaj pritegne tiste, ki imajo nekaj skupnega. Ne glede na to, da je vsaka edinstvena in enkratna imamo vse nekaj skupnega, skupna zanimanja, podobne zgodbe. Druga od druge se lahko učimo in druga drugi pomagamo pri soočanju z izzivi na poti.
Bolj smo si podobne, kot različne. In to te navdihne, da se v sebi spoznavaš z deli, ki jih morda še ne poznaš. Zagotovo boš srečala izjemne ženske, ki so zavezane temu, da živijo čudovito življenje. Imela boš priložnost za druženja, povezavo in izmenjavo z ženskami, ki se želijo povezati s svojo žensko dušo, tako kot Ti.

9. Vsi potrebujemo podporo
Vse je na-ključ in v skupini se zberejo ženske, ki se podprejo v preobrazbi skozi katero se premikajo. Življenje se preoblikuje. V tebi in zunaj tebe.
Pogosto tisti, ki so ti najbližje šele takrat, ko te ni, ugotovijo, kaj imajo. Brez tebe, brez da zanje kuhaš, pospravljaš, delaš stvari, ugotovijo kaj vse je urejeno, ko si prisotna.
Resnica je, da vsi potrebujemo prostor. In včasih hvaležnost vznikne iz mesta prepoznave česa vse nimaš na voljo, ko nekoga ni ob tebi.

Vsi potrebujemo podporo in pomembno je, še posebej, če si podporni steber svojim najbližjim, da si podariš prostor, kjer drugi podprejo tebe. Življenje bo drugačno, ko se boš vrnila nazaj v staro okolje, ker boš ti v sebi naredila prostor za novo.
In to je rast. To je razcvet. Ko se lahko odpreš še malo bolj, sprejmeš še malo več, se neguješ in si bolj pretočna za življenje.

10. Nove navade
To bo priložnost, da začneš v svoje življenje uvajati nove načine, da poskrbiš najprej zase, ljubiš sebe in slediš svoji resnici.
Nove navade precej lažje uvedeš v svoj vsakdan v novem okolju. Imela boš priložnost spoznati in uvesti nove rituale v svoj vsakdan v družbi žensk, ki Te bomo držale in podprle. Dobro počutje, radost in navdih sestrstva ti bo v podporo, ko boš nove navade nesla v svoje domače okolje.

In kdo si ne bi želel tega v praksi!?

Pridruži se mi na Umiku Vase Zase v osrčju Jadranskega morja za vikend od 2. do 4.10.2020, ki je namenjen temu, da ustvariš varen prostor za stik s svojo žensko Dušo. Tvoja ženska Duša se želi izraziti, želi ustvarjati in želi voditi z zgledom. Da bi lahko navdihovala druge s svojim Darilom, moraš najprej postaviti trdne temelje v Sebi. Na tebi je, da utelesiš svojo ženstvenost, da utelesiš izvorne kvalitete svoje ženske Duše, da bi se razcvetela in jih v polnosti delila z ljudmi in s svetom.
Utelešenje ženstvenosti gre z roko v roki z odpiranjem srca. Kajti tvoja ženska Duša, tvoja ženstvenost in srce so neločljivo povezani.
Da bi lahko v polnosti zaživela kot Ženska, za katero si se rodila, da si, so potrebne dnevne prakse potapljanja v globine tvoje ženske Duše in nabiranja biserov, ki jih tvoje globine skrivajo v sebi.

Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!
Taja Albolena

Hrana za Dušo

Ko se znajdeš na križišču…

Komentiraj

Zdaj zagotovo že veš, da je čas v katerem živimo poseben.
In vem, da veš, da si tukaj z namenom.
Pa tudi, da nisi nemočna, ne glede na to, kaj se dogaja okoli nas.

Leto 2020 je karmično leto.
Leto, ki nas ne bo spustilo naprej brez da bi se nas globoko dotaknilo, nas razgalilo in razkrilo kaj ima v svoji malhi za nas.

To je to.
To je ta čas o katerem se pogovarjamo že desetletja.
In mi smo tisti, ki jih čakamo.

V življenju vsakega posameznika pride čas, ko stoji na križišču in se mora odločiti po kateri poti bo nadaljeval svoje življenje.

Čutim, da je leto 2020 pomembno križišče v življenju tako posameznikov kot tudi na kolektivni ravni.

In zdaj ni čas, da bi si zatiskali oči pred spremembami, ki se razkrivajo.
Ki so že tukaj.

Ena tistih stvari v katero globoko verjamem je, da čisto vsak preden pride na ta prelep modro-zelen planet izbere zase dva pomembna dogovora, ki se skozi življenje posameznika udejanjata.

Eden je Usoda.
In drugi je dušni namen.

Da bi lahko izpolnila svoj dogovor in soustvarjala svoje življenje skozi zavestno izbiro, potrebuješ določena orodja, ki ti pomagajo na poti. Ti si tista, ki izbira svojo izkušnjo in v teh nemirnih in negotovih časih se morda sprašuješ; Zakaj sem tukaj? In zakaj zdaj?

Tvoj odnos z Usodo in s tvojim Dušnim namenom usmerja kako se tvoje življenje odvija.
Obe sta pomembni in vendar pogosto ne vemo kaj je kaj.

Veš tisto, ko ti rečejo, da je v tvojih zvezdah zapisana tvoja Usoda!?
Usoda je ime za razumevanje dogodkov, ki naj bi jih vnaprej in brez človeškega vpliva določale božje sile ali naključja, ne pa človekova svobodna volja.

Usodo naj bi določale sojenice (tudi rojenice, jesenice, rožanice). To so tri vile, ki ob otrokovem rojstvu odločajo o sreči in nesreči v življenju, premoženjskem stanju ter času in načinu smrti. Grška mitologija je usodo poosebila v tri stare ženice (mojre): prva sojenica Kloto naj bi nasnula niti življenja, Lahezis naj bi jih predla, Atropa pa ob smrti prerezala.

Usoda predstavlja tisti del tvojega dogovora, ki določa okoliščine tvojega življenja in kako si vtkana v tkanino Kozmosa. Kako se zliješ s cikli planetov, zakoni Vesolja, matriko družine v katero si se rodila, širše družbe in države. Tvoja usoda je povezana z izbiro rase, spola, časa in okolja v katerega si se rodila in v katerem odraščaš ter živiš svoje odraslo življenje.
Usoda skozi vse tvoje življenje vpliva na tvoj pogled nase, tvoje opolnomočenje, zdravje in kvaliteto tvojega življenja.

Dušni namen je na drugi strani duševna usmerjenost k uresničitvi tvoje poklicanosti, tega zaradi česar si tukaj. Tvoj dušni namen je povezan s tvojim potencialom in tvojo kapaciteto, da svoj polni potencial Duše odkleneš, ga v sebi aktiviraš in v polnosti zaživiš skozi svoje življenje.

Tvoj dušni namen je nekaj, kar ne pride samo od sebe. Terja tvojo zavestno prisotnost, izbiro in pripravljenost, da opustiš svojo identiteto, da bi naredila prostor za svojo Dušo.
Dušni namen je povezan z učenjem, kako se soočaš s svojimi izzivi v življenju, da lahko v polnosti zaživiš svojo poklicanost in si v služenju celotnemu človeštvu.

Dušni namen je povezan s tem, da postaneš svetilnik, zgled za druge in da vodiš z zgledom.
Dušni namen je mesto, kjer soustvarjaš z božanskim jazom, s svojo dušo z uporabo moči, ki jih imaš na voljo v sklopu svoje usode.

Tvoj dušni namen je udejanjanje tvojega potenciala in polna izraženost tvoje esence.
Tvoj dušni namen je tisto kar ustvariš s tem, kar ti je na voljo znotraj usode, ki ti je bila dana.

Lahko bi rekli, da so karte, ki si jih dobila v tem pokru življenja tvoja usoda. Kaj pa boš naredila z njimi pa je tvoj dušni namen, ki vključuje tvojo poklicanost.

Vsak od nas je poklican, da svojo usodo preobrazi v nekaj, kar podpira življenje in ustvari pozitivno razliko v svetu v katerem živimo.

Dušni namen je tvoja kapaciteta, da pleteš svoje življenje z nitmi Usode na edinstveno enkraten način, ki ga zmoreš samo TI in s tem pustiš energijski odtis na energiji planeta in Duše Sveta.

V tem izjemnem času imaš izbiro skozi svojo svobodno voljo… lahko se v danih okoliščinah odpoveš izbiri, ki jo imaš na voljo in predaš občutkom nemoči. Lahko se odpoveš tvoji sposobnosti soustvarjanja s tem, ko sprejmeš, da so okoliščine večje kot ti in se vdaš v Usodo. Vdaja, nemoč in predaja svoje moči v roke drugim so vedno izbira. In v teh časih je to izbira mnogih.

Lahko pa izbereš, da se povežeš s svojo Dušo in skozi dušni namen sama zapišeš, kako bo tvoja pot potekala. Dušni namen je tvoja izbira, ko izbereš, da ne boš žrtev okoliščin, da ne boš nemočna in da se boš premaknila skozi okoliščine ter vodila s svojo Dušo.

Ta izbira te sooča s tem, da sooblikuješ svoje življenje, da opustiš vse tisto, kar ti ne služi več. In to je tisto, kar so mistiki poimenovali Temna noč. Temna noč te sooči s tem, kaj je potrebno opustiti, da bi naredila prostor za potencial tvoje Duše, ki se želi izraziti skozi tebe kot TI. In na tebi je, da izbereš.

Na voljo je zemljevid, kako potuješ skozi Temno noč Ega na osebni ravni in kako skupaj potujemo skozi Temno noč sistema Dominance v kateri smo. Duša Sveta terja, da se skozi tole temno noč premaknemo skupaj na kolektivni ravni.

In globoko verjamem v to, da na tej poti vsi potrebujemo orodja, ki nam lahko pomagajo.
V 12-urnem intenzivu sem podelila kako iz nemoči stopiš v polno moč Duše in svojo usodo preobraziš v svoj Dušni namen.

V kolikor potrebuješ vodstvo so podrobnosti na voljo na povezavi…http://divine.si/program/prebujena.html

Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!
Taja Albolena

Hrana za Dušo

Ne morem ostati

Komentiraj

Ne morem ostati, mama.
Rada te imam, a nisem se rodila, da bi ti ugajala,
nisem se rodila, da bi te osrečevala,
ali da bi dajala smisel tvojemu življenju.
Nisem se rodila, da bi gnila pod tvojimi perutmi,
kot neizvaljeno jajce.

Ne morem ostati, učitelj.
Nisem se rodila, da bi živela v tvojih okvirjih,
da bi mislila po tvoje ali da bi memorirala gola dejstva.
Rodila sem se, da bi razmišljala neodvisno.

Ne morem ostati, ljubezen moja.
Nisem se rodila, da bi zadovoljevala tvoje potrebe
ali da bi skrbela zate ali da bi se skrivala v tvojem naročju.
Nisem se rodila zato, da bi se delala manjšo, kot sem,
ali da bi me imeli za samoumevno.

Ne morem ostati, šef.
Nisem se rodila, da bi služila denar za druge.
Nisem se rodila, da bi izpolnjevala ukaze,
ali da bi znova in znova živela en in isti dan.
Nisem se rodila za dolgčas.

Ne morem ostati, duhovni učitelj.
Nisem se rodila, da bi sledila tvojim idejam o resnici
ali da bi živela po tvojih dogmah.
Rodila sem se, da bi našla svojo resnico
in ustvarila svoja lastna pravila.

Rodila sem se, da bi se v popolnosti soočila z življenjem,
da bi se izgubila na indijskih vlakih,
da bi se pustila zapeljati nevarnim moškim,
da bi srečala različne obraze, kraje in kulture,
da bi preživela vso noč zunaj v pragozdu,
da bi tekla z volkovi,
da bi bila popolnoma prevzeta,
da bi se pustila odnesti nevihti,
da bi ostala s strtim srcem,
uničena, omamljena, šokirana,
izgubljena in vržena v globino.

Rodila sem se, da bi si umazala roke,
da bi dobila pesek v usta,
blato na rokave,
trne pod podplate,
rodila sem se, da bi skočila v prepad.

Rodila sem se, da bi srečala Nezemljane,
da bi izvajala rituale,
da bi se odprla na ceremonijah,
da bi segla preko časa in prostora,
da bi z odprtimi rokami sprejela magijo,
da bi se popolnoma izgubila.

Rodila sem se, da bi vse občutila,
da bi vse okusila,
grenek okus žalosti,
polni okus prevare,
sladek okus ljubezni.

Rodila sem se, da bi se naučila ravnati s spremembami,
rodila sem se, da bi spoznala resnico,
da bi se naučila leteti.

Rodila sem se, da bi se naučila jezika ljubezni,
kako razvezati in osvoboditi srce,
kako prepustiti vse, da odteče,
kako izpustiti pričakovanja.

Rodila sem se, da bi spoznala občutek,
ko vse izgubiš, razen tistega, kar je resnično pomembno.
Rodila sem se, da bi živela življenje,
ki bo z mene odstranilo vse, kar ni resnično.
Kar nisem jaz.

Jaz sem feniks.
Rojena sem, da razprem peruti in poletim proti soncu.
Da zgorim in se spremenim v pepel.
Da padem nazaj na Zemljo in se zopet dvignem.

Ko bom stara,
bom ponosna na svoje brazgotine,
svoje gube, svoje spomine,
svoje zgodbe, svojo modrost,
svojo svobodo.

Rodila sem se, da bi bila svobodna.
Zato ne morem ostati.

~ Sanne Burger ~
(prevedla Mojca Platinovšek)

Hrana za Dušo

Življenje, ki sem si ga sam izbral

Komentiraj

Hermann Hesse
ŽIVLJENJE, KI SEM SI GA SAM IZBRAL

Preden sem prišel v to zemeljsko življenje,
sem videl, kako naj bi potekalo:
tu so bile skrbi pa tudi žalost,
bila je revščina in breme trpljenja.

Tu je bila razvada, ki naj bi se me polastila
in zmota, ki sem ji zapadel,
videl sem naglo jezo, ki sem jo kuhal
pa še sovraštvo in domišljavost, ponos in sramoto.

Toda gledal sem tudi veselje tistih dni,
ki so bili polni svetlobe in lepih sanj,
ko ni bilo več tožb in težav
in je povsod tekel vrelec darov.

Kjer ljubezen podarja tistemu, ki je
še vezan v zemeljski obleki, blaženost osvobajanja;
kjer je človek premagal človeške muke
kot izbranec višjih duhov.

Pokazal mi je slabo in dobro,
pokazal mi je kopico mojih slabosti.
Pokazal mi je rano iz katere krvavim,
pokazal mi je dolino pomočnikov angelov.

In ko sem tako gledal svoje prihodnje življenje ,
sem zaslišal neko bitje, ki me je vprašalo,
kajti ura odločitve bije zdaj.

Še enkrat sem pretehtal vse hudo –
»TO JE ŽIVLJENJE, KI GA ŽIVETI HOČEM!«
sem odgovoril z odločnim glasom
in tiho sem vzel nase svojo novo usodo.

Tako sem se rodil v ta svet,
tako je bilo, ko sem stopil v NOVO življenje.
Ne tarnam, čeprav mi večkrat ni všeč,
saj sem ga pred svojim rojstvom SPREJEL.

Hrana za Dušo

Pridna punčka

Komentiraj

Bila sem kot ta punčka na sliki zgoraj, preden so me udomačili…
Razposajena.
Nasmejana.
Živahna.
Divja.

Plezala sem po drevesih in tudi padla s kakšnega.
Z Rexom (nemški ovčar moje babice) sva skupaj zakopavala kosti.
Kričala sem tako kot to počnejo mali otroci.
Poplesavala.
Pela.

Ja, bila sem živ otrok.
Kot živo srebro.

In potem se je nekaj zgodilo.

Nekaj, kar je povzročilo, da je ta punčka v meni umrla.
Postala je pridna punčka.

Mirna.
Resna.
Odgovorna.
Preveč odgovorna.

Nase je prevzemala odgovornost vseh okoli sebe.
Mislila je, da je ona kriva za vse.
Zato se je trudila, da bi stvari popravila.
Zelo se je trudila.

Bila je odličnjakinja.
Pomagala doma in na njivi.
Delala. Delala. Delala.

Ni se ustavila.
Dokler je ni ustavilo življenje.

Ko sem prišla do trenutka, ko ne glede na ves trud in vse vloženo delo in vse kar sem naredila nič več ni delovalo.

Ravno kontra…
Bolj, ko sem se trudila, bolj je vse začelo razpadati.

Bolj, ko sem delovala in delala, slabše je bilo.

Dokler me življenje ni prisililo v to, da sem se ustavila.

Ampak to je bilo že 30+ let kasneje.
Dobra tri desetletja sem živela tako, kot je narekoval svet okoli mene.

In nisem bila srečna.
Nisem bila zadovoljna.
Bila sem popolno nasprotje te punčke, Čarobne, Magične male punčke, ki je še vedno živela v meni, skrita nekje pod ogromnim kupom obveznosti, neskončnega seznama obveznosti, opravil in “to pa nujno moram do jutri” stvari.

In ko se ustaviš, se ti pred očmi zavrti celo tvoje življenje.
Ugotoviš, da ga sploh nisi živela.
Da si želiš nekaj več.

In moja težava je bila, da nisem vedela kaj si sploh želim.
Ker sem se tako uspešno prilagodila v želji da bi ustregla, da sem popolnoma izgubila stik s seboj.

Sledila so leta, pravzaprav celo desetletje najprej iskanja in nato povezovanja.

Ustvarjanja odnosa s seboj, v sebi.
Zato danes lahko rečem z vso živostjo, celovitostjo in z vsem srcem – odnos s seboj je najpomembnejši odnos na celem svetu.

Nikoli ni bilo bolj pomembnega odnosa in nikoli ga ne bo.
Najpomembnejši odnos je tvoj odnos s seboj.

In zanj se je vredno ustaviti in naširoko odpreti oči.
Se sprostiti in sprejeti.
Nahraniti sebe.
Praznovati življenje.

Danes jo spet čutim.

Obožuje vodo.
In veter v laseh.
Pa vonj potonike na vrtu.
In okus jagod v ustih.
Obožuje turkizno barvo.
Pa vožnjo z avtomobilom.
Rada potuje.

In danes, danes jo slišim.
Moja čarobna punčka je tukaj z menoj.
Pa tvoja?

Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!
TajaA

Če potrebuješ malo pomoči, da jo spet najdeš, me pocukaj za rokav. Lahko ti pomagam na tvoji poti nazaj k Sebi! Več najdeš v programu Objemi Sebe. Več najdeš >>>tukaj<<<

Hrana za Dušo

Moč ljubezni

Komentiraj

Zagotovo poznaš tisti občutek hrepenenja po nečem v odnosu, pa ne znaš povedati po čem čisto zares hrepeniš.

Kot ženska sem se pogosto znašla v situaciji v odnosu, ko sva se prepirala, pa si tega nisem želela. In ni mi bilo jasno, kako sva sploh prišla do tja.

Želela sem si povezanosti. Bližine, tega, da bi me objel in me stisnil k sebi. Potem pa sva stala vsak sebi in vsak je zagovarjal svoj pogled na zadevo.

Moja zavezanost odnosu in razumevanju razlike med moškim in žensko ter globoka želja po povezanosti me je vodila, da sem odkrila knjigo Močno me drži. V njej avtorica dr Sue Johnson govori o tem, kako so vsi prepiri v resnici iskanje odgovora na eno vprašanje z mnogimi odtenki: Ali lahko računam nate, se lahko zanesem nate? Ali mi stojiš ob strani? Ali se boš odzval/a, ko te bom potreboval/a, ko te bom poklical/a? Ali sem zate pomemben/na? Ali ti kaj pomenim? Ali me sprejemaš in ceniš? Ali me potrebuješ, ti je mar zame?

Presenečena sem odkrila, kako so uničevalci ljubezni kot so jeza, kritika in zahteve, pravzaprav klici na drugo stran, prošnja po stiku srca s srcem. Vse to so poskus, da bi svojega dragega čustveno privabila nazaj in da bi ponovno vzpostavila občutek varne povezanosti.

O tem govori teorija navezanosti, da je ljubljena oseba tvoje varno zavetje. Ko je ta oseba čustveno nedostopna ali neodzivna, ostaneš ‘na hladnem’, sama in nemočna. Preplavijo te prvinska čustva – jeza, žalost, bolečina in predvsem strah. Kar pravzaprav ne preseneča, saj je strah tvoj alarm, ki se vključi, kadar je ogroženo tvoje življenje.

Izguba povezave z ljubljeno osebo ogrozi tvoj občutek varnosti. Takrat se sproži alarm v amigdali, v tistem delu v tvojim možganih, ki ji pravijo tudi centrala za strah. To območje v obliki mandlja v srednjih možganih sproži samodejni odziv; ne razmišljaš, temveč odreagiraš.

In če si za trenutek dopustiš, da se spomniš zadnjega prepira v katerem si se znašla. Zagotovo si v njem čutila nekaj strahu. Zase zagotovo vem, da v nesporazumu čutim nelagodje in tisto notranjo napetost. In če se takrat eden od naju spomni na to, da morava ustvariti varen prostor, se ustavi in zavestno ustvari povezanost, to hitro izzveni.

Če pa pozabiva na to in se strasti preveč razgrejejo, ali pa preden sva prišla do knjige, ki nama je pomagala pri razumevanju tega, kar se dogaja, pa strah lahko popolnoma prevzame nadzor.

To vodi v enega od dveh odzivov ali eden od naju zapusti prostor v želji, da se zavaruje pred napadom ali pa se začneva prekladati in obkladati s sojenjem in obsodbami. Kritika je običajno prva obramba, ki pa ne vodi nikamor. Kvečjemu k sebičnim zahtevam, ki pa so kot klic po nekomu, ki bi te potolažil in pomiril.

Ne glede na besede, ki jih uporabiš so to odzivi, ki kličejo po tem, da bi te partner opazil, da bi ti pokazal, da mu je mar. Umik pa je itak poskus, da se te stvari ne bi dotaknile in te prizadele.

Izziv je v tem, da strategije za spopadanje s strahom pred izgubo povezave vsaj na začetku delujejo. Ker pa deluješ iz nezavednega in tega ne vidiš, tovrstni odzivi vodijo v spiralo negotovosti, ki ustvarja vedno večjo oddaljevanje in razdaljo.

To vodi v situacije, kjer se nobeden od vaju ne počuti varno. In zagotovo si me že slišala govoriti o tem, kako pomembno je, da ustvariš občutek varnosti v sebi. Vendar to lahko narediš le, če zavestno prevzameš vlogo starša v svoji notranjosti takrat, ko tvoj notranji otrok čuti, da ni varen in seže ven, v zunanji svet k nadomestnemu staršu po varnost.

Izziv je v tem, da tvoj partner ni tukaj, da bi bil tvoj nadomestni starš. In tudi ti si že krepko prerasla svoja otroška leta. Vendar tvoj notranji otrok še vedno je v tebi. In če nočeš prevzeti odgovornosti zanj in za njegove potrebe, se boš vedno znova znašla v preživetvenih mehanizmih, kjer boš poskušala skozi svoje najzgodnejše dinamike od partnerja dobiti to, kar potrebuješ.

Zakaj ne slišiš klica po pozornosti in povezanosti in se ne odzoveš ljubeče, če pa ljubiš svojega partnerja? Zato, ker nisi uglašena z njim. Ker nisi pozorna nanj. Ker se ukvarjaš s svojim notranjim doživljanjem.

Ena najbolj pomembnih lekcij v mojem osebnem življenju je bila učenje novega jezika. Jezik ljubezni je eden od načinov, kako lahko svojemu partnerju jasno in glasno sporočiš, kaj potrebuješ od njega in da potrebuješ občutek medsebojne povezanosti.

Ob tem pa je neodločnost in nejasnost, vsaj pri ženskah, pogosto povezana s tem, da v resnici ne poznaš ali pa si zmedena glede svojih lastnih potreb. Enostavno misliš, da svojemu partnerju sporočaš potrebo po povezanosti, vendar jo poskušaš sporočiti skozi uničevalce ljubezni, z jezo in frustracijo, kar vodi v sebične zahteve in pogojevanje, namesto da bi jasno izrazila kaj potrebuješ.

Vse to pa vodi v prepire namesto v objeme. Zase vem, da je poznavanje erotičnega jezika zelo pripomoglo k temu, da sem prepoznala, kako je čustvena bližina nekaj, kar je blizu meni, moj partner pa ima bolj potrebo po telesnem stiku in spolnosti.

Šele, ko sva se začela odkrito pogovarjati o svojih potrebah in o tem kako drugače dojemava bližino in kako pomembna je radikalna iskrenost na področju potreb, sva začela stopati ven iz tega, kar dr. Sue Johnson  imenuje Vražji plesi.

Kajti v praksi je tako, da dlje časa, ko sta partnerja v tem občutku nepovezanosti, bolj negativne postajajo njune interakcije. Trije odzivi, v katere se najpogosteje ujamemo so: iskanje krivca, protestna polka ter zamrznitev in beg. Daleč najpogostejši od teh treh je protestna polka. V tem plesu je en partner kritičen in agresiven, drugi pa odsoten in zavzema obrambno držo.

Psiholog John Gottman z Univerze v Washingtonu iz Seattla je v svojih raziskavah odkril, da obstaja za pare, ki se ujamejo v ta vzorec v prvih nekaj letih zakona, več kot 80-odstotna verjetnost ločitve v štirih ali petih letih.

Iz izkušenj vem, da je najbolj ključnega pomena, da se zmoreta ustaviti in prepoznati uničevalce Ljubezni, da se to ne bi zgodilo. Gottman jim pravi tudi jezdeci apokalipse.

Leto 2009, ko sem bila soočena s tem ali ostati v odnosu ali oditi me je naučilo veliko. V zadnjih devetih letih vedno znova odkrivam, da je takoj za upočasnitvijo pomembna zavestna izbira, da postaneš varuhinja Ljubezni namesto uničevalka.

In temu sledi zaveza. Ko se zavežeš varovanju Ljubezni in se začneš učiti orodij, ki ti pomagajo varovati namesto uničevati ljubezen. Eno pomembnih orodij je prijaznost.

Potrebno je dosledno dajati v prakso prijaznost in orodja s pomočjo katerih začneš ustvarjati novo navado v svjem odnosu.

Če si pripravljena na varovanje ljubezni in želiš okrepiti moč ljubezni v sebi te vabim na 40 dnevni plan varovanja ljubezni, kjer bom s teboj delila več. Pofočkaš se lahko na povezavi >>>tukaj<<<

Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!

Taja Albolena

Delno povzeto po knjigi dr. Sue Johnson: MOČNO ME OBJEMI

Hrana za Dušo

Bodi normalen…

Komentiraj

Ženiš se pred tridesetim, ker se tako spodobi.
Normalen si.
Imaš dva otroka.
Diplomo.
Službo.
Račune za elekrtriko.
Račune za telefon.
Desetdnevni dopust.
Mogoče 15.
Escape weekend v Benetke.
Dodatno zdravstveno zavarovanje.
Dodatno življenjsko zavarovanje.
Pokojninsko zavarovanje.
Račune za ogrevanje.
Hitiš domov iz pisarne.

Danes je nedelja.
Ljubiš se vsako drugo nedeljo.
Z ugašeno lučjo.
Mirno.
Misijonarsko.
Včasih tudi ob četrtkih, ko ti odpove psihiater.

Bodi normalen.
Ob petkih ti tvoja preprosta žena skuha bograč.
Odrekel si se gojenju čebel, svojim mladostnim sanjam.
In temu, da se pogosto smeješ.
Hodiš v fitnes, ker je tako prav.
Voziš se v koloni.
Nikoli ne prehitevaš.
Ne znaš več ljubiti.
Si pa želiš.

Kasneje izgine tudi to.
Lažeš, da si dobro.
Lažeš, da se smeješ.
Lažeš.

Ne moti te prah na najljubši plošči.
Na celem gramofonu.
Kadiš skrivaj.
Preklinjaš voznike.
Preklinjaš pešce.
Preklinjaš kolesarje.
Preklinjaš sosede.
Preklinjaš ženo.
Preklinjaš otroke.
Preklinjaš boga.
Preklinjaš življenje.

Računi, računi, računi.
Imaš preveč gub.
Imaš nekaj let v tujini.
Reka bežanja od samega sebe.

Včasih se napiješ,
nikoli sam.
Z družbo.
Ker tako je prav.
Poješ, ker pravijo, da so taki ljudje veseli.
V avgustu boš odplačal kredit.
Starejši si za 20 let.

Čakaš lift.
Srhljivo miren si, ko se pokvari.
Čakaš v vrsti.
Čakaš v banki.
Čakaš, da ti žena znova reče: ”Ljubim te.”
Čakaš, da jo znova vzljubiš.

Čakaš poletje.
Čakaš, da se otroci izšolajo.
Čakaš, da omožiš hčerko.
Čakaš, da oženiš sina.
Čakaš penzijo.
Čakaš drugo leto.
Čakaš drugo leto.
Čakaš drugo leto.
Čakaš drugo leto.
Čakaš drugo leto.
Čakaš svetle čase.
Čakaš boljši jutri.
Da boš srečen.

Sezuj se.
Hodi bos.
Tako lahko hodiš tudi po travi.
Kopaj se ob zori.
Govori o stvareh, ki jih ljubiš.
Nikoli ne obračaj palačinke z nožem ali roko, samo z metanjem v zrak.
Odlepil jo boš s stropa, ne skrbi.
Nauči se razbiti jajce z eno roko.
Guncaj se ob treh zjutraj.
Naroči 5 kepic sladoleda.
Sprehodi se ob reki.
Potisni nogo v reko, ne boš ostal brez nje.

Ljubi se.
Zjutraj.
Opoldne.
Ob mraku.
Zvečer.
Ob dveh.
Ob treh ne moreš, takrat se guncaš.
Ljubi se stalno.
Povsod.
In ne z vsakim.
Nikakor ne z vsakim.

Če se imaš priložnost ljubiti na strehi neke zgradbe, na slikarskem platnu, povaljan v barve; lase namočene v tempero, NAREDI to.

Če nimaš te priložnosti, pojdi in kupi platno.
Slikaj – z njo.
Obesi sliko nad kamin.
Naj vaju gosti stalno sprašujejo, čigava slika je.
Skrivnostno se nasmejta.
Držita se za roke pod mizo.
Pobožaj jo po trebuhu, kjer je mojstrovina vajine slikarske tehnike.

Ljubi.
Objemaj.
Žgečkaj.
Pleši.
Oproščaj.
Sanjari.
Potuj.

Ne zamudi prvih zvončkov.
Niti zadnje lubenice.
In tega, da se zapacaš z jogurtom.
Smej se.
Veliko se smej.
Pripravi musako.
Beri cel vikend.
Zmoči se.
Pobarvaj sobo v rdečo.
Poj, če se ti poje.
Joči, če tako čutiš.

Kupi šotor.
Največji v trgovini.
In opremo za kampiranje.
Posoli, če ni slano.
Ne pozabljaj prijateljev.
Govori o ljudeh, ki jih imaš rad.
Ni jih težko najti.
Ni težko ljubiti.

Govori tudi o stvareh, ki te mučijo.
Govori. In poslušaj.
Bodi pozoren in usmiljen.
Neguj ljubezen.
Govori Mi namesto Jaz.
Ne beži pred sabo. Ne boj se.
Lep si, tako nasmejan kot namrščen.
Pa kaj, če znaš samo dva akorda na kitari.
Zgradi v sebi, ne okoli sebe.
Posadi hektar češnjevih dreves.
Prinesi ji seme za origano s službene poti.
Čakaj, pa ti nimaš službene poti.
Postal si tisto, kar želiš.
Potem se pa odpelji do tržnice in ji kupi seme.
Bodi kreativen, nič ni neumno, če je namera prava.

Pobarvaj svoj svet.

-Tone Pavček