Čakala sem na najboljši čas. Vedno.
No, ne vedno … odkar nisem več otrok.

Najboljši čas, da pustim tisto bedno službo.
Najboljši čas, da kupim letalsko karto in odpotujem v Indijo.
Najboljši čas, da končno tistemu idiotu povem svoje.
Najboljši čas, da začnem pisati svoj blog.
Najboljši čas, da si kupim nove plesne čevlje, tiste srebrne, in plešem do onemoglosti.
Najboljši čas, da začnem meditirati. Redno in vsak dan.
Najboljši čas, da zanosim. Rodim otročka. Ustvarim družino.
Najboljši čas, da …

Ugotovila sem, da nikoli ni najboljši čas za nič.
Če bom čakala na najboljši čas, lahko čakam do onemoglosti.

Eden najboljših nasvetov in citatov, kar sem jih slišala v življenju je: “Začni preden si pripravljena.”

In drugi: “Zaupaj, da bo vse ob pravem času.”

Zdaj, ko opazujem mojo navihano enoletnico, se zavedam, da kot otroci nikoli ne “čakamo” na pravi čas. Enostavno naredimo to, kar nam notranji impulz narekuje.

Nje ne zanima, ali bo hitro in dovolj dobro ter po pravilih sestavila tiste kocke. Ona jih pač postavi po svoje. In potem tudi podre.

Ne zanima je, koliko poskusov bo potrebnih, da bo suvereno splezala na kavč. Vadi, vadi, vadi in potem ji enkrat uspe.

Ne zanima je, kdaj je čas za spanje. Pač je tak otrok. Zaspi, ko je tako utrujena, da ne more več vek držati odprtih.

Ko gledam njo, se spomnim sebe.

Medel praspomin se odpira.

Kdo sem bila, preden mi je svet vsadil vzorce.
Čemu sem sledila, preden mi je postalo preveč pomembno, kaj menijo drugi in kako bi “morala ravnati”.

Sem kdaj čakala na pravi čas, da skočim v lužo?
Sem kdaj čakala na pravi čas, da narišem palčka Davida?
Sem kdaj čakala na pravi čas, da se postavim na glavo ali naredim 50 koles na trati?

Ne. Nikoli.
Pravi čas je takrat, ko začutiš impulz.
To pa je lahko samo zdaj.

Barbara Balažič
beyond.si