Vsi prispevki, ki jih je objavil/a Taja

Kopriva

Kopriva je že v davnini uživala velik ugled. Na njej je zdravilno prav vse – korenina, steblo, listi in cvetovi. Seme vsebuje beljakovine, sluzi, maščobna olja z obilico linolenske kisline, keratinoide, vitamine itd. Zeleni deli koprive vsebujejo obilo karotinoidnih sterolov, rudnin, klorofila, sladkorje itd. Korenine so dokaj bogate z rastlinskimi hormoni, čreslovino.

O njihovi zdravilnosti je znanega že veliko, so zastonj in rastejo za skoraj vsako hišo, še vedno pa se ob koprivah verjetno najprej spomnimo na to, da pekoče »kopanje« v njih odganja revmo. Celo latinsko poimenovanje, Urtica, pomeni »skelenje«.


Počasi končno prihaja sezona kopriv! Najboljše za nabiranje in uživanje so namreč spomladi, ko začenjo po obronkih gozda, ob rekah, na njivah in za hišami odganjati mlade rastlinice. Podobno mlade in dobre so koprive tudi jeseni po dežju, rastejo pa seveda tudi poleti, a so takrat bolj trde in cvetoče (pa tudi veliko več druge izbire nam takrat ponuja rastlinski svet).

Nabiranje kopriv

Pri nabiranju ponavadi iščemo veliko koprivo, s prepoznavanjem pa ponavadi ni težav. Ker je včasih vseeno težko ločiti med njo in njeno sorodnico mrtvo koprivo (ki sicer ni strupena, a tudi tako blagodejna za telo ne), si pomagamo z odtrganim steblom – medtem ko ima mrtva kopriva okroglo, je steblo velike koprive štirioglato. Še bolje se bomo prepričali, če se bomo koprivi pustili speči – na spodnjem delu podolgovatih listov jajčaste ali srčaste oblike se nahajajo nežne dlačice, ki se zapičijo v kožo in izločijo blag strup. Ta speče in na koži povzroči rdečico in mehurje, sicer pa je povsem neškodljiv.

Nabiramo jih v velikih količinah – za sušenje, kuhanje, solate in pripravo polivk, ali pa ravno toliko, da jih sproti pojemo na sprehodu v gozdu. Najbolj se obnese tehnika, ki jo na svojih ––delavnicah uči Dario Cortese – vršiček rastline z dvema ali tremi pari listov previdno odtrgamo in liste pogladimo na spodnji strani v smeri vrha. To naredimo nekajkrat in nato koprivo povaljamo med dlanema. Takšna je pripravljena za romanje v usta ali v solato, med ostalo spomladansko rastje, in prav nič ne peče!

Kopriva v prehrani

Koprivo so v prehrani uporabljali že v starem Egiptu, kjer so jo kultivirali v vrtnino, od njih pa so jo za iste namene prevzeli še Grki in Rimljani. O koristnosti uživanja kopriv pišeta že Horacij in Hipokrat, rimski pisec Plinij starejši pa zapiše, da so mlade koprive spomladi najbolj zdrava hrana za telo in ga pred boleznimi varujejo še celo leto.

V prehrani uporabljamo čimbolj mlade vršičke in liste. Najbolj učinkovite in nedotaknjene so surove – v solatah, namazih in polivkah. Prav tako jih surove dodajamo v smoothieje, kjer njihova zdravilna moč pride še posebej do izraza. Lahko jih tudi sočimo, a za to potrebujemo dober polžast sokovnik, takšen sok pa je zelo močan, zato ga pijemo le v manjših količinah, pomešanega s kakšnim drugim sveže iztisnjenim zelenjavnim sokom.

Če smo jih nabrali večje količine, se jih splača tudi posušiti. Posušene zmeljemo v prah in z njim rudninsko obogatimo najrazličnejše jedi.

Pri kuhanju kopriv moramo biti pozorni predvsem na to, da vode, v kateri so se kuhale, ne odlijemo – s tem bi zavrgli mnogo koristnih rudninskih snovi. Najbolje jih je le na kratko podušiti, nekaj minut v vreli vodi. Možnosti je nešteto, uporaba pa podobna kot pri špinači in blitvi. Dodamo jih kuhanemu krompirju ali drugi zelenjavi, iz njih skuhamo juhe in enolončnice, uporabimo kot prilogo, z njimi napolnimo zavitke, jih vmešamo v zelenjavno rižoto ali pa jih skupaj s pinjolami spremenimo v pesto in prelijemo po testeninah. Odlične so že samo blanširane, prelite z olivnim oljem in potresene s čemažem (ta je še ena od čudovitih rastlin zgodnje pomladi).

Naše babice so zelo cenile tudi koprivni čaj iz posušenih ali svežih kopriv. Priprava je preprosta: »Zavremo liter vode, ga odstavimo in potopimo vanjo šopek mladih kopriv. Pustimo pokrito 10 min in odcedimo.« Tak čaj velja za edinstvenega odganjalca pomladne utrujenosti in nerazpoloženja, poleg tega pa pomaga pri vneti ustni votlini, angini, preveliki količini sladkorja v krvi in aftah.

Zunanja uporaba kopriv

Tudi zunanja uporaba ima številne namene in koristi. Odlične so npr. za nego las, predvsem temnih, ki jim lepo poudarijo barvo. V ta namen jih pripravimo isto kot zgoraj opisan čaj – z njim nato po umivanju glave izperemo lasišče in po tem las ne izpiramo. Takšna uporaba pomaga tudi proti prhljaju in redkih ter oslabelih laseh. Njen poparek je odličen tonik za obraz. Pri zoženih žilah in krčih v različnih delih telesa, ki kažejo na motnje v krvnem obtoku, pomaga koprivna kopel, kopriva pa se uporablja tudi za spiranje hemeroidov. Z zunanjo uporabo pripravka iz kopriv so si blizu tudi rastline v biodinamiki, saj tam kopriva velja za eno od najbolj uporabnih rastlin za gnojenje in zaščito rastlin.

Kaj vsebujejo koprive?

Česa NE vsebujejo, bi bilo boljše vprašanje! Sestavlja jih za zelenjavo neverjetnih 7% beljakovin, dopolnjenih z večino pomembnih mineralov in vitaminov. Železa je v njih po nekaterih podatkih 10x več kot v špinači, kalcija 5x več kot v kravjem mleku, po vsebnosti vitamina C pa 6x prehitijo limone. Tu so še kalij, magnezij, silicij, fosfor, beta karoten, vitamin K, vitamini B skupine, karotenoidi in flavonoidi. Mnogi od njih delujejo kot antioksidanti in iz telesa odplavaljajo škodljive proste radikale. Ne pozabimo na klorofil, ki je za telo pravi čudež.

Podobno kot špinača vsebujejo tudi nitrate, ki za telo v večji količini niso najboljši. Na srečo je nitratov zanemarljivo malo, če koprive rastejo na soncu, kar še enkrat potrdi, da je pomlad najboljši čas za nabiranje. Škodljivost nitratov uničuje tudi prisotnost klorofila. Vseeno jedi s koprivami (kot smo tega vajeni že pri špinači), ne pogrevamo.

Kaj prinašajo telesu koprive?

  • boljše počutje
  • močnejši imunski sistem
  • boljšo in čistejšo kri
  • krepkejše in bolj živahno ožilje
  • bolj učinkovito presnovo
  • bogatejšo črevesno floro
  • telo brez odpadnih snovi presnove
  • veliko energije in nič utrujenosti (skupaj s sproščujočim sprehodom v )Jnaravi – vedno jih je treba na srečo prej pač nabrati!
  • manj odvečne vode, ki se nabira v telesu
  • boljše delovanje jeter in žolčnika
  • zdrave telesne žleze

Vse preveč razlogov torej, da bi koprive kar tako spregledali!

Za konec pa še nekaj idej za smoothieje/sokove (mikser, sokovnik), ki jih odlično dopolnjujejo koprive. Naj bo tudi vaš začetek pomladi poln energije in zdravja!

Pomladno prebujanje

  • sok štirih pomaranč (ali kar cele pomaranče)
  • pest mladih listov kopriv
  • pest regrata
  • voda po potrebi

Zelenko

  • 3 jabolka
  • pest mladih listov kopriv
  • voda po občutku
  • žlica ječmenove trave ali alge spirulina v prahu (po želji)

Energik

  • 2 banani
  • pest mladih listov kopriv
  • voda po občutku
  • žlica konopljinih proteinov v prahu (po želji)

Vir: www.planetbio.si

Na vrhu Ljubljane z Nouro

Noura se je predstavila na Dan Žena, zelo izbrano. In nedvomno je bilo rojstvo mojega prvenca vse prej kot gladko, kajti na dogodku sem imela vsega 20 knjig. Ob vseh zapletih in izzivih z naslovnico je na koncu odpovedal stroj za lepljenje knjig in tako sem večer pred predstavitvijo v rokah držala le delček celote. In vendar je bil večer kasneje v družbi 33 žensk izjemen. In ob knjigi se je rodila tudi moja celotna ponudba, ki se je razkrila skozi štiri korake Razcveta Ženske.

Resnično, marec je bil izjemen in vem, da bo april le nadaljeval začete trende.

Noura_n

In takole sem jo podpisovala. Ponosna.

Taja_n

Uvodnik marec 2014

Vstopili smo v marec in takoj smo začutili pomlad. Drugačna energija je zavela skozi mesec in pred nami je mesec številnih priložnosti. Energija Rib nas vabi v globine in ključnega pomena je, da se povežemo z neskončno energijo Božanske Ženske. Ribi predstavljata razsežnosti oceana, globine sočutja, miline in hrepenenja po negovanju. Tale mlaj v ribah je popolnoma zamenjal energijo na planetu. Resnično se čuti, kako je ženstvenost prevzela krmilo planeta. In to kar energija tega meseca zahteva od nas je, da sledimo svoji viziji, svoji misiji, da se zavežemo ljubezni, se odpremo in sprejmemo vse, kar nam je namenjeno.

Mesec nas izziva, da sprejmemo in od nas je odvisno ali bomo sprejeli izziv. Ključ tega meseca je, da stopite na svojo pot, da stopite ven iz zavezanosti preživetju in se zavežete svoji veličastnosti, najveličastnejši verziji samega sebe, da delite svoje Darilo, da objamete obilje. Moja osebna izkušnja časa v katerem smo je, da je nujno, da pokažemo, da zaupamo v svoje vodstvo tudi ko je strašljivo. Pomembno je, da prepoznate kje sabotirate same sebe, kje se ujamete v strahove in dovolite, da sabotirate priložnosti, ki so vam bile dane.

Pomembno je prepoznati, kje ste v strahu in kje se sabotirate ter kaj so resnična navodila Duha. In mesec pred nami bo prepoln sporočil in usmeritev. Jasnost je ključna! Bodite zelo jasni kaj si želite in kaj potrebujete. To bo divji mesec, ki bo od nas dnevno zahteval, da smo zavezani sami sebi in zato sem to temo tokrat postavila v središče.

V ljubezni, z ljubeznijo, za ljubezen

podpis

Smernice za marec 2014

Vsega je dovolj. Mi smo dovolj. To je ključno sporočilo tega meseca.

Marec nam bo zelo jasno pokazal, kje sabotiramo sebe, kje nas je strah, kajti ta vodni mesec bo iz globin podzavesti prinesel številne nerazrešene stvari. Energija leta nas sili v to, da smo iskreni s seboj in si pogledamo vse tiste stvari, ki si jih skrivamo zadnjih nekaj let in prijateljica mi je pred dnevi omenila, da je letošnje leto definitivno odraz nerazrešenih stvari iz leta 2011. Torej poglejte kaj se vam je dogajalo pred leti, kaj niste zaključili, s čim se niste pomirili in to storite čimprej. Sama prepoznavam pri ljudeh izzive s strani saboterja, našega notranjega arhetipa, ki nam razkriva naše kreacije, ki jih delamo iz pozicije strahu. Njegov zlati del je kreator, ki kreira iz popolnega samozaupanja, medtem ko saboter kreira iz notranjih strahov. In zelo vam polagam na srce, spoglejte se s svojim saboterjem in preobrazite ujeto energijo. V nasprotnem primeru bodo meseci pred vami vedno težji. kajti z vsem dogajanjem na površini sonca, ki je v letu 2013 zamenjal svoja pola (sever in jug na soncu sta se zamenjala konec leta), boste zelo težko kontrolirali in nadzirali vso dogajanje, ki je na poti. Če se ne soočimo s stvarmi v svoji notranjosti smo kot ekonom lonec, ki se polni in sčasoma tesnilo ne drži več vse lave, ki začne bruhati iz njega. Precej bolj modro je, če se s tvarmi soočamo preden postanejo res drastične in “težke”, kot so bolezni, izgube, prevare, ločitve.

Vedeti moramo, da resnično vse kreiramo sami in ne glede na vse svoje izkušnje, se mi še vedno kdaj zgodi, da pozabim in ko se znajdem v izzivih, se zdaj hitro spomnim, kaj je potrebno. V svojem vikend druženju DivineFlow govorim o tem, kako ujeto energijo v svoji notranjosti preobražati in jo zavestno usmerjati tja, kamor želimo in to so veščine, ki jih je nujno usvojiti. Veščine za upravljanje s svojo energijo bodo v letu 2014 ključnega pomena, kajti kot sem že omenila, dogajanje na soncu je zelo burno, in njegova energija nas sili v spremembe. Ne pozabite, da je namen sončne, ognjene energije, da premika, da motivira, da poriva in točno to je namen tega burnega dogajanja na soncu.

Izbruhi na soncu, eden od močnejših v zadnjem času se je zgodil 25.februarja, v našem energijskem polju povzročajo nihanje razpoloženja, intenzivno čustveno dogajanje, napetosti in notranji nemir, povzročajo velik stres na energijski ravni, kajti količina fotonov se v času izbruha poveča. In če se zapiramo in nismo voljni vse te svetlobe spuščati skozi sebe smo kot 30W žarnica, ki poskuša nekako spustiti skozi sebe 1000W svetlobe. In tukaj veliko žarnic pregoreva ali pa jim na vseh nivojih meče ven varovalke, da bi preprečile skurjenost na fizičnem nivoju. In verjemite mi, dogajanje bo vedno bolj intenzivno, zato je izjemno pomembno, da razmislite o tem, kako se boste odprli za teh 1000W. Kako boste svoje telo, čustveni nivo, mentalni nivo in vsa duhovna telesa pripravili na konstantne in vedno večje voltaže svetlobe?

Energija sonca ima izjemno moško energijo, ki stimulira, ki motivira in nas pogosto sili, da delamo premike. Sploh za ženske je to velik izziv, kar se pozna v razdraženosti in nemiru, ki ga ženske v zadnjem času izkušajo. Vstopamo v najbolj aktiven čas leta, pred nami je pomlad. In z njo tudi veliko akcije na vseh nivojih. Upam, da ste se odpočili in si nabrali moči, drugače bo tale prehod v čas rasti in hitrega premikanja v katerega vstopamo z 21.marcem kar stresen. Izkoristite noči in se skozi kvaliteten spanec regenerirajte. Kajti intenzivna sončna energija bo od nas zahtevala veliko energije, če se bomo upirali pretokom svetlobe, ki smo jim dnevno izpostavljeni.

Telo je resnično velik čudež, vendar včasih enostavno ne zdrži, in ključno je, da mu pomagamo. in ravno zato sem pripravila mini paket prve pomoči za spomladansko utrujenost in izčrpanost, na katerega se lahko naročite na moj e-mail.

Izziv solarne energije je nedvomno v tem, da ni vidna in da težko ocenimo kolikšna je energija svetlobnih delcev, ki teče skozi nas. Ob močnih izbruhih na soncu ti delci v nekaj dneh preplavijo naše ozračje in ker je leto 2014 nedvomno leto spremembe, je ključnega pomena, da se s tem ne borimo ali pred tem bežimo, da ne poskušamo stvari spreminjati, temveč da se sprostimo, sprejmemo in se odpremo. Ko smo v tej poziciji sprejemljivosti skozi svojo milino in odprtost prevajamo stvari na najbolj mil in lahkoten način, kar je skoraj paradoks, vendar iz lastnih izkušenj vidim, da je sproščenost in odprtost ključnega pomena za te čase, ki so polni izzivov.

Skratka solarna energija nas premika, poriva, potiska dnevno. Prijaznost do sebe in zavedanje, da nismo sami, da imamo okoli sebe ljudi, ki jih lahko prosimo za pomoč je v tem času ključna. Leto 2014 je leto sprememb, pridružite se zabavi in sprejmite nova pravila igre.  In brezmejno uživajte!

DIVINE.SI

Zavezanost Sebi

Ženske smo ponosne na to, da skrbimo za druge. Vedno znova se zavežemo, da pomagamo svojemu partnerju, prijateljem, družini, skratka kdorkoli potrebuje pomoč, ima prednost na našem notranjem seznamu.  Poslušamo, negujemo, dajemo pozornost. In s tem ni čisto nič narobe.

In vendar to kar vedno znova prepoznavam pri ženskah, s katerimi prihajam v stik, in sama nisem bila čisto nič drugačna, je, da smo pozabile na to, kaj potrebujemo. Ko sem resno zakorakala v duhovne vode in začela poučevati različne duhovne teme, sem počasi spoznavala, kako pogosto je bilo nesprejeto, če sem izrazila svoje potrebe, kajti v novodobnem gibanju smo na potrebe gledali kot na nekaj, kar je stvar nižjega jaza in tako ni bilo primerno, če si izrazil svoje potrebe, ker je bilo to takoj interpretirano kot zahtevnost. In priznam, dolgo časa sem nosila nalepko, da sem zahtevna, ne da bi zares vedela kaj to pomeni, še posebej v partnerstvu. “Zahtevna” ženska je, kot mi je kasneje razložil moj dragi, tista, ki pravzaprav ne pove kaj potrebuje in si želi, to skriva v sebi in hkrati pričakuje od moškega, da bi on moral vedeti in jo dobesedno osvoboditi tega bremena, da bi svoje potrebe morala izraziti.

Številna leta sem skrivala svoje potrebe, od takih banalnih do večjih želja, ker enostavno nisem razumela razlike med potrebami in željami in potem si enostavno nisem več upala želeti stvari, da ne bi naredila kaj narobe. To česar se ob tem nisem zavedala je, kako sem omejevala samo sebe, kako sem se vedno znova pomanjševala in skrivala samo sebe, ker sem bila prepričana, da je to “duhovno”. Zanikala sem samo sebe, da bi bila sprejeta in da bi ugajala nekemu iluzornemu pravilu, ki pravi, da če si duhoven potem nimaš potreb.

Vendar bi danes želela opozoriti na enega od odnosov, ki mu je potrebno posvetiti posebno pozornost. In pomembno je, da se zavežete temu, da resnično negujete ta odnos z vso skrbjo in ljubečo pozornostjo. Odnos s seboj je najpomembnejši odnos, ki ga v svojem življenju ustvarjate. Negovanje sebe je ključno. In eden pomembnih korakov v negovanju je, da prepoznamo in si priznamo; kaj potrebujemo. Kaj pravzaprav potrebujem. Nedvomno vsak potrebuje ljubezen in nežnost, raziskave so pokazale, da otroci brez tega enostavno ne preživijo. In potrebujemo hrano in pijačo, streho nad glavo in oblačila.

Ko stopimo na pot odkrivanja tega kdo jaz sem v resnici, je ključnega pomena, da smo voljni prisluhniti svojemu srcu in svojim srčnim željam. In ko vemo, kaj si resnično želimo je naslednji korak na poti to, da se zavežemo temu, da bomo šli za svojimi željami.  Potrebno se je zavezati sebi. Zavezanost sebi je srčna obljuba samemu sebi, od katere ne bomo odstopili.

Najpomembnejša praksa, ki vodi k potrjevanju te zavezanosti sebi je, da se vedno znova vprašate; Kako potrebujem? Da spremljate svoje občutke in sledite svojim srčnim željam. To kar je ključnega pomena je, da spremljate svoje počutje in svoje potrebe in želje v vsakem trenutku. Ključno pri zavezanosti sebi je, da smo prisotni v tem trenutku, tukaj in zdaj in opazujemo, kaj je v tem trenutku pomembno za nas.

Tukaj odpadejo vse navade in rutine, kajti slediti je potrebno svojemu trenutnemu počutju. Življenje me je naučilo, da je pomembno, da se vsakič, ko sem izzvana in se oglasi notranji kritik ali saboter vprašam; Kaj je najprijaznejša stvar, ki jo lahko v tem trenutku naredim zase? Kako lahko še bolje poskrbim zase? Včasih to pomeni, da potrebujem počitek, drugič sprehod, včasih zadostuje kozarec vode in spet drugič objem. In negovanje sebe je vedno znova moja prva izbira. Zavezala sem se negovanju sebe, namesto da delam na sebi. Včasih sem delala na sebi in bila sem prepolna izjav kot so “moram”, “nujno je”, “treba je”. Vedno znova sem potisnila in na silo, z voljo dosegala tisto, kar je bilo videti kot najnujnejše na mojem seznamu. In ob tem sem bila vse prej kot srečna.

Življenje me je naučilo, da sledim temu, kar so moje trenutne potrebe. In samoizpraševanje je način, kako v zavest pripeljemo to, kar so naše srčne želje tega trenutka. Zavezanost sebi pomeni, da naredite vse kar je v vaši moči, da sledite svojim srčnim željam.

In to pogosto pomeni, da si je potrebno vzeti čas za to, da naredimo stvari, ki jih ljubimo. Uživanje v življenju je za mnoge skoraj tabu tema. In ko sem bila v svojem obdobju delovanja in dela na sebi, si nisem znala vzeti časa zase in za svoje majhne užitke v življenju. Pozabila sem na dejstvo, da je to, da damo prioriteto stvarem, ki so naša strast v življenju, izraz naše močne zavezanosti sebi. Lahko bi rekla, da je modrost, ki pride z leti tista, ki me je naučila, da je najpomembnejša stvar v našem življenju, da znamo slediti svoji duši in tistim majhnim dejanjem lepote, ki jih naša duša potrebuje, dnevno. Včasih je dovolj pisan cvet, ki s svojim omamnim vonjem prebudi našo notranjost, drugič se zasanjano zazremo v modrino oceana na kartici in začutimo morje na svoji koži, vonj morja in rahel vetrič.

To česar ne moremo zanikati, je dejstvo, da je zavezanost sebi izbira. Izberemo svojo Dušo in ji damo vedeti, da je v našem življenju pomembna. Ali pa izberemo svojo osebnost in svojo pozornost ter energijo namenimo njej. Naša duša je del nas in pomembno je, da se zavežemo temu, da v svojem vsakodnevnem življenju posvetimo čas njej, si vzamemo čas zanjo, da jo zaznamo, da jo prepoznamo in ji dopustimo, da pripelje nasmeh na naše ustnice. Ko veste kaj je tisto kar ljubite in tega delate vedno več v svojem življenju, s tem hranite svojo dušo. S tem, ko se zavedate majhnih radosti, ki vas osrečujejo, ko jih prepoznate in jim daste prostor v svojem življenju, s tem negujete sebe. In ta ljubezen, ki jo čutite ob tem, ko delate kar ljubite kaže na vašo zavezanost sebi.

S tem, ko vedno znova izbirate stvari, ki vas polnijo in vas osrečujejo, Univerzumu sporočate, da ste pripravljeni sprejeti še več tega v svoje živlejnje. Ko smo predani nečemu, ko smo zavezani neki svoji strasti, pravzaprav nimamo rezervnega načrta, polno verjamemo, da je to tisto, kar se bo zgodilo in hkrati smo pripravljeni, da se prilagodimo, ko nam Vesolje pokaže drugačno pot, kot smo si jo zamislili. Usmerjeno prepuščanje je praksa, kjer smo zavezani sebi in sledimo navdihom, delamo majhne korake vsak dan in smo v sprejemanju tega, kar prihaja v naše življenje. Pogosto pozabljamo na to, da s tem, ko delamo to, kar ljubimo in čutimo srečo, radost in zadovoljstvo delamo pozitivno razliko v življenju ljudi in na svetu.  

In to kar nas vodi v življenju naprej, kar nas vedno znova vodi čez vse ovire in težave s katerimi se v življenju spopadamo je ta občutek, da smo tukaj z namenom in da vaš prispevek šteje. To da živite življenje namere, da sledite svoji nameri je zavezanost sebi.  S tem ko sledite sebi in ste zavezani sebi vedno znova izražate samospoštovanje.

In tukaj se zelo hitro in zelo radi ujamemo v igro ubogega jaza, ki se mu stvari dogajajo, ki ima okoli sebe ljudi, ki mu to delajo in ob tem pozabi na svojo moč kreacije. In ja, zavezanost sebi in svoji poti, zavezanost svojim sanjam, ni majhna stvar. Izzvani smo dnevno. In ključnega pomena je, da smo pripravljeni na iskrenost do sebe, na soočanje s svojimi izzivi in da vsak izziv vidimo kot priložnost za rast. Zavezanost sebi od nas zahteva notranji vpogled in spremljanje sebe, iskrenost, ljubezen in rast. Tukaj ni prostora za dokazovanje ali tekmovanje s seboj ali z drugimi. Zavezanost sebi vas vodi po vaši poti, k temu, da v svojem življenju počnete to v čemer uživate in kar vas resnično veseli.  Če se vedno znova poskušate zadovoljiti z manj in sledite temu, kar od vas želijo drugi, če vedno znova skrbite samo za druge in pozabite nase, škodite sebi in drugim. Sebi ker zanikate, prezirate svoje potenciale, zlorabljate svojo energijo in ne živite svojega poslanstva, drugim pa zato, ker zasedate mesto, ki vam ne pripada in bi bilo kot nalašč za koga drugega. Zavezanost sebi nas vodi v to, da delamo točno tisto, kar nam je pisano na dušo.

Ko v svojem življenju izberemo nek cilj, je najpomembnejša stvar pri tem, kakšen človek bomo morali postati, da bomo lahko svoj cilj dosegli. Ključna stvar je, da svojo Bit, to kdo smo, uskladimo s tem, kar želimo pritegniti k sebi. In v tem procesu je prva in najpomembnejša stvar zavezanost sebi, zavezanost svojim srčnim željam. To je tisto, kar nas vodi po poti k temu cilju. Ta pot je tista, ki nam pomaga vedno znova prepoznati, kdo smo v resnici. Ciljev v življenju ne potrebujemo zaradi cilja samega, temveč zaradi tistega, kar cilji naredijo z nami in iz nas. Edina omejitev za naše dosežke je misel, da nečesa ni mogoče storiti. In ravno tukaj in zaradi tega je zavezanost sebi tako izjemno pomembna.

In to kar bom v kratkem ponudila so kratka srečanja Prebojev, kjer bomo skupaj skozi laserski pogled pogledali kako močne so vaše zaveze in ali bi jih bilo modro obnoviti. Več kmalu 😉

Taja Albolena

 

Hovlit

Hovlit je kamen novih usmeritev, ki nam pomaga pri soočanju z ovirami in njihovem premagovanju.

Sporočilo kristalne Deve: “Ko se znajdete na mestu izzivov, čustvenih izzivov, nekontrolirane jeze, močnih nihanj v razpoloženju je čas, da se obrnete name. Pomagam vam umiriti bes, frustracije, zamere. Negujem mentalno telo in pomirjam čustveno telo. Vodim vas v sproščenost in globok umirjen spanec, zato me lahko zvečer položite pod svojo blazino. Pomagam pri odstranjevanju toksinov in strupov, tako iz okolja kot iz telesa. Asistiram pri razstrupljanju telesa in odstranjevanju težkih kovin iz telesa. In ko veste, kaj si želite, me lahko uporabite kot zaveznika pri usmerjanju namere in energije v želeni smeri. V času zmedenosti in notranje “megle” vam pomagam razjasniti misli in izbrati v skladu z najvišjo resnico.”

howlite
Afirmacija kristalne Deve: Opuščam vso jezo in dopuščam svetobi, da umiri moj um ter prinese mir.

DIVINE.SI

Molitev meseca

Naj nič najdraži ne zmoti tega trenutka miru in tišine
Naj danes skozi tvojo ljubezen prebudim svetlobo
Naj skozi tvojo milost spoznam modrost v sebi
in naj s pogumom svojo voljo predam tvoji.

Hvala za nov dan.
Hvala za tvojo prisotnost v mojem življenju.
Danes se predajam tebi, popolnoma
Vse svoje misli, čustva in občutenja danes predajam tebi.
Danes prepoznavam tvojo moč povezovanja v celostnosti.
Danes prepoznavam moč čudežev in vem, da me držiš v svojih rokah.
Danes si dopuščam, da čutim vse svoje potenciale, vse kar sem
Da prepoznavam kdo sem in to živim.

Danes ti predajam vse svoje misli.
Danes ti predajam svoje sodbe in kritiko.
Danes ti predajam nasilje in jezo.
Danes ti predajam vse demone preteklosti.

Naj se danes na novo rodim.
Naj se danes začne moje novo življenje.
Naj bom Eno.
Eno v vsem in Vse v Enem.

Naj bom to kar sem – božanskost, potopljena v božanskost,
ki sama sebe izkuša, kot individualni vidik božanskosti.

In to je Resnica.

DIVINE.SI

Energijske pijače

Energijske pijače so zares tema, o kateri se pri nas premalo piše. Naše oglaševanje ne pozna omejitev in obljube, s katerimi ponudniki zavajajo predvsem mlade porabnike, so neomejene. Dejansko bi že samo poimenovanje energijski moralo biti prepovedano, ker večina teh pijač zagotovo ne daje energije. Le omogoča, da telo dodatno porabi še tisto, ki jo ima na zalogi.
V Franciji, na Danskem in Norveškem so energijske pijače prepovedane v široki prodaji. Sodijo med posebne pripravke in se lahko prodajajo le v lekarnah/drogerijah. Po tragični smrti treh oseb, ki naj bi bila povezana z uživanjem energijskih pijač, so jih pred kratkim vzeli pod drobnogled tudi na Švedskem.

Kaj je v njih?
Večina energijskih pijač vsebuje le kofein (večinoma sintetično pridobljen) in veliko sladkorja, vendar v kombinaciji ter količini, ki »drži« od 3 do 4 ure.
Sintetično pridobljeni taurin sicer ima nekaj skupnega s tistim, ki ga v normalnih okoliščinah izloča naše telo, vendar znanstveniki vse močneje dvomijo o tem,  da bi telo tistega, ki je v energijskih pijačah, lahko uporabilo »kot svojega«. Za zdaj ni dokazano, da bi na ljudi učinkoval stimulativno. Poskusi na raznih živalih pa so dali nepričakovane in nasprotujoče si rezultate (npr. bizarno obnašanje in samopoškodbe pri podganah).

Nekatere pijače vsebujejo tudi velik odmerek vitaminov iz skupine B,  ki lahko povzročajo bitje srca ter tresavico rok in nog.
Karnitin je snov, ki omogoča hitro izgorevanje maščobe v celicah, pospešuje metabolizem in zmanjšuje ohlapnost mišic. Zato za pijače, ki ga vsebujejo, trdijo, da pripomorejo k hujšanju. Z drobnimi črkami pa na istih izdelkih piše, da niso za ljudi s čezmerno težo, ker ti že imajo težave s povišanim krvnim tlakom.

Umetne arome so sestavni del večine modernih energijskih pijač. Nekatere izmed uporabljenih najdemo tudi na seznamu snovi, o katerih sumijo, da povzročajo hiperaktivnost.

Naravne različice
V zadnjem času so tudi proizvajalci zdrave hrane začeli razvijati svoje različice energijskih pijač, katerih osnova so naravni rastlinski izvlečki. Kljub temu da beseda naravno zveni mamljivo, niso vse naravne formule avtomatično zdrave.
Strokovnjaki najbolj opozarjajo na pijače, ki vsebujejo snovi, identične drogi efedri, ki jo je Fda prepovedala leta 2003. Pridobivajo jih iz gvarane in nekaterih drugih rastlin.

Izdelki iz gvarane in ginsenga imajo to lastnost, da odvajajo mlečno kislino iz mišic in tako zmanjšujejo mišične bolečine po večjih obremenitvah, varujejo pred arteriosklerozo in učinkujejo očiščevalno na jetra.

Izvlečki zelenega čaja so sicer po sestavi tudi kofein (oziroma njegova različica tein), vendar v telesu učinkujejo drugače kot kofein iz kave ali tein iz črnega čaja. Ne ovirajo resorpcije kalcija in železa ter telesa ne zakisajo. V naravnih energijskih pijačah najdemo tudi izvlečke ameriške rastline mate, ki učinkuje podobno kot zeleni čaj, ob tem pa vsebuje precejšnje doze melatonina.

Izboljšanje koncentracije v naravnih pijačah dosežejo z naravnim vitaminom C, izvlečki žajblja, rožmarina in drugimi zelišči, ki krepčajo. Največja razlika med sintetičnimi energijskimi pijačami in kakovostnimi naravnimi je v tem, da ene telo močno zakisajo, druge pa so nevtralnejše.

Ali jih uporabiti ali ne?
Današnji čas nas pogosto postavi pred preizkušnjo, da svoje telo »gonimo« čez meje. Vozniki, pred katerimi je še dolga vožnja, študenti, ki poskušajo v nekaj nočeh nadomestiti vse, kar so zamudili v nekaj mesecih, pritiski v službi, ki silijo v podaljševanje urnika, vse to so situacije, ko ljudje posegajo po poživilnih napitkih in energijskih pijačah. Če izberemo naravne izdelke, če pazimo, da smo dovolj hidrirani in  jih uporabljamo le občasno, po tem pa telesu pustimo dovolj časa, da si opomore ter se regenerira, utegnejo biti koristen izhod v sili.

Zelo veliko pa jih zaužijejo tudi »za zabavo«, za boljše razpoloženje v diskotekah in barih, otroci jih pijejo med poukom, ker je to »in«, športniki pa si od njih obetajo boljše rezultate. Ker kofein ustvarja odvisnost,  jih nekateri kmalu zaužijejo več kot eno ali dve na dan, kolikor je največ dovoljeno. Večje količine hitro povzročijo dvig krvnega tlaka in povečanje sladkorja v krvi, ustvarjajo dodatno živčnost, depresijo ter težave z motoriko.

Izsuševalci telesa
Največja težava z energijskimi pijačami je, da dvigujejo pritisk in učinkujejo močno diuretično, kar pomeni, da izsušijo telo. Zato je uživanje energijskih pijač v povezavi s športom naravnost nevarno. Pred kratkim je na Irskem umrl 18-letni mladenič, ki je spil 4 pločevinke energijske pijače pred košarkaško tekmo.

Če energijskim pijačam dodajo alkohol, kar je čedalje popularnejše, se njegovo diuretično učinkovanje in vpliv na naše ožilje se multiplicirata.  Največ tragičnih smrti je ravno posledica opisane uporabe.
Zapomnite si še to, da se količina zaužitega kofeina v telesu razpolovi  po treh do petih urah. Če boste npr. dve uri po energijski pijači zaužili še kavo, se lahko  v telesu nabere preveč kofeina.

Težko je dati dokončen nasvet. Zagotovo je razširjena uporaba energijskih pijač tvegana, a posledice bomo spoznali z zamudo. Dr. Wilkie Wilson, profesor farmakologije na Duke Universitu Medical Center (ZDA), opozarja, da se možgani razvijajo do 21. leta in da obstaja zelo malo raziskav o učinkovanju kofeina, efedrina ter podobnih spodbujeval na mlade. Zato se mladim, nosečnicam, osebam, ki imajo visok krvni tlak, čezmerno težo, trpijo zaradi motenj spanja ali zaradi glavkoma, odsvetuje uživanje energijskih pijač.
Zato uporabo poživil omejite, kofein zamenjajte s teinom iz zelenega čaja, pazite, da ob tovrstnih pijačah zaužijete dovolj vode, in poiščite takšne napitke, ki v vaše telo ne bodo vnesli kupa obremenilne kemije.

Vir: www.zazdravje.net

Porodna zgodba

Če pomislim za nazaj, sva se za drugega otroka odločila zavestno že davno, kmalu po prvem porodu. A splet okoliščin in vsi izzivi po prvem porodu so to misel na še enega otročka malo “odrinili”. In prišel je čas, ko je bilo več prespanih noči, zobki so zrastli, mama je postala “zrelejša” in bolj prizemljena. Misli so mi včasih ušle k še enemu otročku, včasih pa sem se zalotila, da s partnerjem govoriva tudi o temu…sva si rekla bova še počakala, vsaj še pol leta…torej vedela sva, da si želiva še enega otročka..to sva čutila oba. Če pred prvo nosečnostjo nisem kaj dosti razmišljala o porodu, sem tokrat še pred nosečnostjo prišla v stik z informacijami o naravnih porodih, ženski moči in energiji poroda..srkala sem informacije in porodne zgodbe iz filmčkov na youtubu. Vse to me je hranilo, čutila sem..znotraj sebe sem čutila, da je to moje..da si tega želim…porodne zgodbe…izpolnjenost po porodu, transformacije ženske, rojevanje matere in očeta…srkala sem in pila te informacije…bile so mi tako blizu…a vendar si tudi v sanjah nisem predstavljala, da bi sama lahko to doživela. Nekje znotraj mene pa je tlela želja…a danes ko gledam nazaj vem, da takrat še nisem čisto verjela, da si to tudi sama to zaslužim, čeprav sem si močno in iz srca želela prav takšno izkušnjo. Odločila sem se, da če bom imela še enega otroka ta otrok ne bo “ustvarjen” v trenutku, ko moram spati s svojim parnerjem zato, da bova “naredila” otroka ampak sem zaupala, da bom začutila kdaj bo pravi čas…dala sem možnost tudi otročku, da pove svoje…mu prisluhnila in zaupala v vodstvo. To, da ne želim, da je otrok spočet iz nuje…da se zavedam kako pomemben je trenutek spočetja, misli mame in očeta sem močno povdarjala tudi partnerju. Čeprav se mi je včasih zdelo, da sam ne razmišlja tako, me je presenetilo, kako hitro me je razumel in sprejel moj pogled na spočetje otroka. Zaupala sem si in zaupala sem vodstvu, ki sem ga bila deležna. Verjamem, da je z nama potiho komunicirala tudi duša otroka. Bilo nam je namenjeno. Otrok je bil spočet nenačrtno, v najlepšem možnem trenutku…ko sva oba enostavno začutila to je ta trenutek. Če bi želela ignorirat to sporočilo, ga enostavno ne bi mogla. Spogledala sva se in si rekla: “Marko bo dobil sestrico ali bratca”. To je bil trenutek, ko niso bile potrebne besede, trenutek ko sva se samo spogledala in moje oči so bile solzne. Bilo je hitreje, kot sva mislila in nenačrtovano, v trenutku ko si razumsko otroka še ne bi “dovolila”, a bilo je. Vedela sem, da mi je vesolje poslalo še enega angela. Ko sem z mlajšim sinom prebirala pravljico o “mali duši” sem se samo nasmihala..ja univerzum mi pošilja angele. Prvi me je “prizmeljil” in me postavil na realna tla, le kaj mi prinaša drugi  Nosečnost je potekala brez večjih zapletov…bila sem izzvana na določene trenutke, da ozaveščam svoje strahove in prepričanja…in ja priznam, da sem se odločila za zavestno nosečnost. Če bi rekla, da je bila mirna bi se zlagala, bilo je obdobje razburkanih čustev, padcev in vzponov…notranjega miru in kaosa…vsega je bilo..kot da bi moral en del mene umreti, da se lahko rodi drugi…danes vem in verjamem, da vse z namenom…vse od prvega trenutka dalje me je pripravljalo na porod..na ta veličastni trenutek. Od prvega dne do zadnjega dne..vsi izzivi..vse je bilo z namenom…danes vem. Otroček je iz dneva v dan zahteval mojo prisotnost in učenje, skupaj z njim. Niva vedela katerega spola bo. Tokrat sva se odločila, da se pustiva presenetiti…kar je sprejel tudi Boris in tako sem se devet mesecev spraševala kaj čutim v resnici…kaj mi govori intuicija ..in kaj bo zares? Zadnje dva meseca sem se predala…takrat mi to ni bilo več prioriteta, kajti na prvo mesto je prihajal porod in priprave nanj. Vsa fizična vadba, meditacije, prakse, ki so bile skozi 9 mesecev del mojega vsakdana so kasneje postale del moje porodne zgodbe. Vse kar mi je govorilo moje telo sem srkala, poslušala, se učila in ozaveščala…bila sem prisotna v sebi, povezana. Če sem kdaj za dan dva izgubila povezanost sem jo bila prisiljena najti, to notranje ravnovesje ..kaj čutim kaj, kaj moj otroček…to mi je bilo najbolj pomembno, vse ostalo pa je nekako izzvenelo oziroma dobilo drug pomen. Včasih sem se zdela sama sebi, kot mama volukulja, ki čuva svoj brlog in prostor…danes razumem zakaj..tako močno sem si prisluhnila, da sem resnično lahko začutila vse naravne vzgibe in ritem telesa skozi mesece nosečnosti, ki sem se ga učila poslušati. Telo me je vodilo, notranja intuicija pa mi je bila vsakdanji navdih. Tako globoko, kot sem čutila med nosečnostjo nisem čutila nikoli preje, ne kasneje…globine in širine ki so se mi odpirale so me gredile iz dneva v dan. Rastla sem, negovala sem čudovito bitje, ki je rastlo v meni in me spominjalo na ta dar življenja. Bila sem hvaležna, da sem ženska, da imam to možnost…hvaležna vesolju, da mi je v tem življenju namenilo to izkušnjo. Nositi otroka in biti mama. Hvala, hvala, hvala..še danes ko pišem te vrstice in poleg mene spita dojenčica in malček  si rečem hvala, čeprav so to dragocene minute tišine in si včasih želim, da bi jih bilo še več.

Prišel je zadnji mesec nosečnosti in z njim so se končale priprave na porod pri Nini Jenšterle, ki sva jih obiskovala s partnerjem. Čutila sem, da v drugo potrebujem več, kot le šolo za starše in te priprave so mi dale točno tisto, kar sem najbolj potrebovala…globino in uvid v porod, pogled predvsem iz stališča ženske moči in energije.  Priprave na porod so bile zame kot, da bi odstirali tančice poroda in njegovih globin. Če sem prišla na priprave tudi s kakšnim strahom, sem odšla po zadnjem srečanju z občutkom kakšno moč imamo lahko ženske v sebi, če si jo le dopustimo…in te občutke močii in zaupanja sem si poskušala vtisniti v spomin telesa kar se je le dalo. Pred očmi sem imela besede učiteljice Feldenkraisa, ki mi je nekoč rekla…”čimbolj si vtisni v spomin občutke, ki jih čutiš ..te prijetne in vedi, da ko jih enkrat izkusiš si jih vedno lahko prikličeš nazaj”. Danes vem, da sem srkala vse kar sem občutila in dopuščala živčnemu sistemu in telesu, da to informacijo preneseta tudi možganom. Seveda sem z vsakodnevno prakso te občutke ohranjala in jih vzdrževala, da sem jih znala uporabiti tudi v času poroda. Tokrat sem se poleg priprave na porod odločila,da si za čas poroda in po porodu poiščem žensko podporo in pomoč in doula je bila prava izbira. Izbrala sva Nino, ki je bila predvsem men zelo blizu in mi je še zmeraj po načinu razmišljanja, pogldu na porod in enostavno čutim in vem, da smo se zanjo odločili vsi trije (partner, dojenček in jaz) in da vsekakor ni bila samo moja odločitev. Razgovor in naša srečanja pred porodom so mi pomagala, da sem pustila oz. ozavestila vse kar si pri prvem porodu nisem dovolila. Enostavno sem začutila, da se prvič lahko odprem in spustim vso bolečino in občutke, ki mi jih je pustil porod in čas po prvem porodu. Pa, da ne bo pomote…moj prvi porod se je mnogim zdel šolsko hiter, a ostala je paleta občutkov, ki so ostali nesprejeti. In ja s hvaležnostjo sem jih spustila iz sebe, se zjokala, se prvič odkrito o vsem pogovorila tudi s partnerjem, ki je bil trdno prepričan da je bilo vse super in ok. Kako varljiva so lahko naša prepričanja. Nina je bila točno tisto kar sem potrebovala. S svojo žensko energijo in svetlobo ter toplino, ki jo je oddajala me je spominjala na to kar sem v resnici tudi sama, samo dopustiti si moram. Bila mi je ogledalo in podpora v enem…. Bližal se je čas, december je krepko zakorakal v čas, ko se prižigajo druga in tretja adventna svečka. Bil je čas notranjega obrata, uvida, počitka..čas, da se ljudje poglobimo vase. Močno sem čutila to potrebo, začutila sem željo po umiku, po intimnosti, po svojem prostoru. Ni mi pasala družba, ne ljudje ob katerih sem imela občutek, da mi črpajo energijo…nekje globoko v sebi sem si želela mirno okolje, mirne odnose in čas ter prostor za umik vase. Ja močno sem čutila, da se je telo v začetku meseca decembra intenzivno začelo pripravljati na porod. Tudi prej sem opazila znake, vendar so v zadnjih treh tednih ti znaki postali veliko očitnejši in tudi če bi hotela jih ne bi mogla zanikati. Ta umik vase mi je bil prvi znak, potreba po tem, da se povežem z dojenčkom. Moram priznati, da sem z veseljem predala skrb za starejšega sina partnerju ali komu drugemu…enostavno sem potrebovala stik s seboj. Poleg te potrebe je bila močna potreba po povezanosti s partnerjem in tako sem vztrajala, da je en večer in popoldan na teden samo najin. Pila sem te trenutke, uživala v sprehodih, pogovorih in intimnosti ter čaru lučk, svečk in glasbe. To sem potrebovala…svojega moškega ob sebi..enostavno občutek da je samo moj, da me razume, podpira. Želela sem ga seznaniti z vsem kar se mi je dogajalo, ga vpeti med vse občutke, ga informirati o vsem kar se mi je dogajalo. Kako močno sem si želela, da bi čutil tako kot sem čutila jaz, da bi se z otročkom povezal na način kot sem čutila sama. A to nikakor ni bilo mogoče, zato sem čutila potrebo, da mu prenašam vse kar doživljam sama. Tudi strahove, vprašanja, turbolentna čustva..joj, še dobro da ni ušel. Verjamem, da marsikateri moški ne bi zdržal tega in bi raje šel na pivo  Priznam, da sem bila zelo zahtevna in ni mi žal, niti za trenutek  Ginekologinja mi je postavila dva roka in sicer prvi je bil 15.12. po menstruacijskem ciklusu in drugi 23.12. po velikosti dojenčka, ki je bil od začetka manjši od “standardov” za približno teden dni. Moram priznati, da sem sama čutila, da je bolj pravi rok 15.12. in ko so se bližali dnevi temu datumu sem postajala nemirna. Kdaj bo, kdaj se bo zgodilo, ali bo tako kot se je prvi otrok rodil preje tudi ta otroček odločil priti na svet preje? Tisoč in eno vprašanje, pričakovanja, strahovi in strahci, zavedanje da sedaj gre za res…kmalu otroček ne bo več v trebuščku tiho, varno skrit, dobil hrano avtomatično..ampak da prihaja čas, ko bo to moj vsakdanji izziv in naloga. Zadnje 3 tedne sem opazila, da se je medenica in področje kolkov močno zrahljalo..postalo kar precej bolj gibljivo, dihanje se je začelo spreminjati, ramenski obroč je postal bolj obremenjen, teža trebuščka je zahtevala tudi od telesa, da se prilagodi. Vsak moj gib je v meni puščal zavedanje, da tudi na ta način komuniciram z otročkom v trebuščku. Bilo mi je fenomenalno odkritje, ko sem osvobajala prostor v kolkih in medenici s pomočjo lekcij Feldenkraisa  in čutila kako se je  ob tem premaknil dojenček. Učila sva se, drug od drugega in v takšnih trenutkih sem iz trebuha čutila tiho hvaležnost, igrivost in zaupanje. Poleg vseh sprememb, ki mi jih je kazalo telo, je bila sprememba tudi pri tem katera hrana mi je pasala sedaj in preje. Izrazito mi je upadel apetit, pasala mi je samo tekočina in lahka hrana in če se nisem poslušala mi je hotelo biti slabo, tako da sem hitro dojela, da mi telo nekaj sporoča in ga poslušala  Neučakana sem bila, spraševala sem se kdaj pa bo, kdaj bo…in bila sem na zadnjem pregledu pri moji ginekologinji in CTG je pokazal rahle popadke, sicer mi jih ginekologinja ni omenila in rekla, da ni nič posebnega razen, da sem že cm odprta. Od tega dneva dalje sem popadke celo rahlo čutila, prihajali  so in odhajali..bili in prenehali, kot bi me želeli spomnit ja je čas in bo čas ampak ni še pravi trenutek. Moram priznati, da so mi bile najtežje noči, ko sem se zbudila zaradi popadka in nisem mogla zaspati nazaj. Zgledalo je, kot da se moram soočiti še s strahovi iz časa po prvem porodu, ko skoraj nič nisem spala ker mali ni spal in je bilo zame res težko obdobje. Ponoči sem tako vstajala, delala energijske vaje po Doni Eden za nosečnost in uravnavanje energij v telesu, se sproščala in nato hodila nazaj spat. Ni bilo lahko ponoči vstajat in bedet ampak danes vem, da je bilo vse z razlogom in da sem tako še močneje povezovala z otročkom in krepila vez, ki naju je družila zadnje dni. Prišel je vikend in popadki so bili in niso bili nakar so v nedeljo iz 10 minut padli na 6 minut, se  zgostili povečala se je tudi intenzivnost.…po pogovoru z Nino (doulo) smo se odločili, da glede na to, da je drug porod in želela roditi na Jesenicah, da se odpravimo. S partnerjem sva odšla domov, poskrbela za varstvo starejšega sina in se odpeljala…bila je čarobna pot iz Ljubljane do Jesenic, sneg je naletaval, tema, nežna glasba iz radia in stisk partnerjeve roke ter čudovita energija, ki naju je povezovala. Ja to je to, to sem si želela..take občutke sem si tiho v glavi rekla. Ko sva prišla na Jesenice se je nad porodnišnico svetila skoraj polna luna, ki je to čarobnost še povečala, na oddelku čudovita ginekologinja in babica….kot v sanjah, lepše si ne bi mogla želeti. Bilo bi prelepo, da bi bilo vse tako idealno…sledil je hladen tuš. Popadki so bili, ampak odprta sem bila le 2 cm. Lahko bi ostala, vendar so mi svetovali naj grem raje domov in še malo počakam. Najprej sem si rekla ok, vendar so iskreni občutki prišli za mano, ko sva se s partnerjem peljala nazaj. Ali me je res notranji instinkt izdal? Si lahko sploh zaupam? Občutki krivde, ker je imela tudi doula dvojno pot in moram priznati, da sem cel večer predihavala te občutke in jih sprejemala, objemala samo sebe..nekje globoko v sebi sem doživela poraz, čeprav sem razumsko vedla, da ni to nič takega. In ker sem že pred nosečnostjo sklenila dogovor sama s seboj, da ne bom potlačila nobenega čustva in da si bom dovolila, da vse pride na plan sem se tega dogovora držala. Partner me je opogumil s svojimi besedami, ki niso bile nasvet ali reševanje moje stiske sem jih pa tisti trenutek potrebovala: “Anja vse je za nekaj dobro, tudi to, da sva šla danes na ta izlet…danes še ne veš zakaj, ko bo čas boš vedela”. In kako prav je imel  Dva dni kasneje v torek so bili popadki zopet konstantni na 10 minut in se niso več nehali. V sredo zjutraj sem opazila povečano sluz in malce krvi vmes in popadki so bili konstantni. Noč je bila kljub popadkom prespana in rekla sem si, zdaj pa lahko greva. Dopoldan sem naredila meditacijo za povezovanje z otročkom in maternico in en dolg čustven pogovor z dojenčkom ob katerem so mi tekle solze. Novi mali duši sem prižgala svečko, ji postavila oltarček in zaplesala ples samo za naju. Bili sta čarobni dve uri povezovanja in čutila sem, da se je žalost ki sem jo včasih zadnje dni čutila iz trebuha razpuhtela. Pojedla sem kosilo in šla peš 5 km do ginekologinje. Bila je nadomestna, ker moje ni bilo in že ko sem čakala v čakalnici sem čutila močnejše popadke na 5 minut, ki so se samo stopnjevali. Kot zanalašč CTG ni delal  in moram reči, da sem bila prav vesela, ker mi ni najbolj ljubo tako poslušanje otročka še manj pa mi je bilo ljubo samo pomislit, da moram ležati ob popadkih..to mi tokrat res ni pasalo. Če sem dopoldan lahko še predihavala popadke brez pretirane pozornosti sem se morala sedaj ustavit, prijet za stol…ja bili so intenzivni. Ginekologinja mi je potrdila…ja danes boste rodila, telo je pripravljeno. Poklicala sem partnerja, ki je bil v službi in mu povedala, da naj pride počasi domov. Po posvetu z Nino (doulo) smo se dogovorili, da se slišimo čez uro..nekje v sebi sem čutila strah, da pa slučajno ne bi bili prehitri glede na izkušnjo od nedelje  Pasalo mi je biti na nogah in sem šla še peš prosti vrtcu po sina ampak sem se morala ustavit za vsak popadek. Ne bi daleč prišla, zato sem se pustila peljati partnerju, ki me je prišel iskat.  Odšli smo domov ter poklicali dedka in babico, da sta prišla čuvat sina. Med tem sem sama naredila še varnostni “test” ležanja v vodi in ker se popadki niso nehali, ravno obratno stopnjevali so se…sem vedla: ”To je to, gremo na Jesenice”. Vse je bilo malce kaotično, midva s partnerjem nepovezana vsak iz svoje strani, sinov jok…ko sem se usedla v avto je bila edina misel:” Anja samo od tebe je odvisen tvoj notranji mir” in tako sem predihavala popadke, vožnja ni bila tako romantična kot v nedeljo…vse je bilo tako drugače…sem pa hvaležna da niti za trenutek nisem pustila, da bi me drugačne okoliščine vrgle iz mojega ravnovesja. Ponavljala sem si misli…”samo ti ustvarjaš svoje izkušnje, ti imaš moč”, priklicala sem si občutke izpolnjenosti in jih negovala ne glede na to kaj se je dogajalo zunaj mene. Ta trenutek je zame vse dobivalo smisel, vse kar se mi je dogajalo zadnje leto, vse prakse, veščine, navade ki sem jih razvijala so dobivale smisel. Rahločutnost in notranja osredotočenost na to kaj se dogaja v meni in ohranjanje svojega notranjega prostora je bilo tisto kar sem se nevede učila celo leto.  Že ko sem prišla v porodnišnico sem čutila kako zelo mi paše hodit po stopnicah in biti na nogah..sedaj sem vedela, da sem tukaj in da mi ni treba več nikamor priti. Tudi Nina naju je ujela na stopnicah in njen objem mi je v tistem trenutku pomenil zelo veliko še več pa njena prisotnost. Bila je kot moj drugi steber..na eni strani ona,, na drugi partner, sama pa sem nosila svojega  Od prvega trenutka sem se zavedala, da nihče ne more roditi namesto mene in da ima telo vso moč in modrost, da naredi svoje. Moja naloga je, da ga poslušam in sledim njegovim vzgibom. Dihala sem, predihavala sem svetlobo skozi sebe in vsak popadek sprejemala s hvaležnostjo in potrpežljivostjo z zavedanjem, da je moje malo bitjece vedno bliže. Bila sem potrpežljiva, tega so me naučili popadki prejšnjih dni in mirna. Zaupala sem sebi in svojemu telesu. Vse ostalo je bilo v tistem trenutku zame brez pomena. Globoko v sebi sem čutila, da rabim prostor da čutim sebe, da čutim dojenčka in da je to vse kar potrebujem. Bila sem v svojem svetu iz minute v minuto bolj. Vesela sem, da me iz notranjega ravnovesja ni vrgel niti ginekolog, ki mi je rekel, da če ne bo kmalu bo pa mehur predrl. Da ve kakšne so moje porodne želje, vendar mora vseeno pomisliti, da lahko pride do CR in v tem primeru je bolje da ne jem med porodom. Samo pokimala sem in si mislila svoje. Še dobro, da je bila Nina pri meni in je nežno namignila babici, da če res ni nujno potrebno bi bili raje sami, brez zdravnika  in od tistega trenutka, ko me je prišel iskat na stopnice češ da se boji, da bom rodila preje kot pa izpolnila nek formular ga nisem več videla  Plesala sem, plesala sem s svojim telesom in se predajala notranji modrosti. Čutila sem kako popadki postajajo še intenzivnejši in najlažje sem jih predihala in spustila kar stoje. Pasalo mi je hoditi in biti na nogah, v svojih oblekah. Za oporo pa sem uporabila karkoli mi je prišlo pod roko, najraje pa sem se naslonila na partnerja. Čutila sem poglede ljudi na sebi ampak bila sem odpeljana v svoj čaroben svet in nisem se dala motit. Ni bilo poti nazaj, moje malo bitjece in jaz sva se odločila, da je pravi trenutek in vse je potekalo izrazito hitro. V meni ni bilo prisotno niti malo strahu, temveč notranje zaupanje in mir ter neverjetna moč. Zgledalo je, da sem se pred porodom soočila z vsemi strahovi in strahci. Zdaj sem neverjetno hvaležna vsem solzam, ki so tekle celo nosečnost, moji občutljivosti in zaupanju, da je tako prav. Bilo je kot bi orkane pustila za seboj, da sedaj lahko plujem na mirnem morju. Čutila sem medenico in željo mojega telesa, da jo premikam, se gibam…ponižno sem poslušala in se predajala sili, ki me je vodila. Vedela sem, da je največ kar lahko naredim da se predam..in sem se. S svojim telesom sem plesala ples, ki sva ga poznala le midva. Nisva potrebovala koreografije, niti glasbe…da bi uskladila svoje gibe in ritem. Bila sva eno. Polna radosti sem se mu predajala in zaupala vesolju, sebi, otročku, da gremo vsi po svoje izkušnje.  Prišel je čas, ko moje telo ni moglo več hoditi, ko je od mene zahtevalo, da se ustavim..intenzivnost se je večala jaz pa sem bila čisto “odsotna” in omamljena od vse te intenzivnosti, ki se je dogajala znotraj mene. Premaknili smo se v prodno sobo, med popadki sem počasi postavila venček, ki mi ga je naredila moja mami kot  njeno podporo za moj porod in otročka, Nina je prižgala glasbo, položila sem kristal angelit za otročka kot dobrodošlico na ta svet in se oblekla v svojo porodno oblekco. Nisem mogla več stati, čuvati sem morala svojo moč in najbolj mi je pasal položaj na enem kolenu čepe. Popadki so pretresali moje telo in z največjo hvaležnostjo sem se spredaj opirala na partnerja, ga stiskala in mu dihala za vrat, usmerjala pozornost, da nisem stiskala mišic medeničnega dna in po nepotrebnem ustavljala pretoka energije. Z vso hvaležnostjo sem čutila Ninine roke na svoji medenici, ki so mi lajšale intenzivnost popadkov. Ja bilo je intenzivno, nisem se bala, zaupala sem..kot ne vem če sem že kdaj v svojem življenju. “Nina hvala”, sem ji šepetala, partnerja pa nisem spustila izpred oči ker sem ga močno potrebovala. Ja potrebovala sem njegovo prisotnost in oporo. V to sem ga vabila celo nosečnost, sedaj razumem zakaj. Babica, ki je bila do takrat dežurna (v sobo je prišla samo 1 x) se je prišla poslovit in ko sem na vratih zagledala babico, ki jo je nadomestila se mi je nasmeh zarisal na obraz. Bila je babica, ki je bila prisotna že v nedeljo in babica s katero smo bili v kontaktu že preje, ko smo prišli pogledat porodnišnico. Vse je zgledalo, da nam je namenjeno. V tistem trenutku se mi je zazdelo, kot da bi dodali še piko na i. En ali dva popadka in otekla mi je voda.  Ti trenutki so potem minili tako hitro. Popadki so bili še močnejši, bili so dva ali trije…zaželela sem si, da bi lahko 10 minut počivala in to tiho zašepetala…Nina mi je odgovorila: “ Kako sta se pa to z otročkom zmenila?”. Utrujen nasmeh mi je spreletel obraz. Hvaležno sem predihala popadek in zagledala babico ob sebi. Zadnji počitek je sledil, zdel se mi je “sumljivo” daljši..in… sledil je popadek ob katerem sem začutila to neverjetno silo življenja in moči v enem kako je tresla moje telo..tresla je in tresla, telo je postiskalo…sama sem usmerjala pozornost v dihanje in mišice medeničnega dna..vse je bilo sproščeno…in ja bilo je tako silovito in dolgo, da sem za trenutek začutila v sebi strah pred to močjo…ozavestila sem strah in vem, da je prišel trenutek, ko sem morala izbrati strah ali notranjo moč. Izbrala sem notranjo moč in dopustila popadku, da je z vso silo potisnil otročkovo glavico. V enem samem popadek se je malčica spustila in porodila glavica. Potipala sem glavico, res je bil fenomenalen občutek. S svojim dotikom sem ji zavestno odprla njeno pot na ta svet. Z naslednjim popadkom se je porodilo še telo…ujela sva jo skupaj s partnerjem. In ja bila je ona. Najina mala princeska Leja. Stisnila sem jo k sebi in hvaležno šepetala. “punčko imava”. Rodila se je Leja in z njo sem se na novo rodila tudi sama. Globina in moč poroda ter čudovitih občutkov se me je dotaknila globlje kot bi si upala kadarkoli v sanjah pomisliti. “Bilo je tako popolno” sem šepetala in stiskala malo bitjece k sebi. Kmalu se je porodila še posteljica, ki je odšla skupaj z nami in bo dobila svoj prostor nekje v naravi in nad njo bomo posadili rožico ali drevo. Ko sem brala porodne zgodbe in občutke žensk si nikoli nisem niti v sanjah predstavljala, da bom sama kdaj to doživela. Sem in ne morem skriti hvaležnosti. ki jo čutim, da mi je bilo to dano. Čutim in vem, da me je ta izkušnja za vedno zaznamovala. Leja je dobila ime šele po dveh urah, kajti nobeno ime ji ni pasalo, ki sva ga imela prej v ožjem izboru. Enostavno je bilo le ime Leja tisto, ki sva čutila, da je pravo za njo, njeno energijo, njeno popotnico v tem življenju. Bilo je čarobno in globoko. Presrečna sem, da je Leja lahko prišla na ta svet v miru, soju lučke, nežni glasbi, tišini in intimi..ter da sta jo varno ujeli roki novorojenega očka in mamice. Mislim, da si več ne bi mogla niti želeti. Danes vem, da sem imela v zadnjih mesecih nosečnosti ob sebi prave ljudi, ljudi ki so me podpirali v tem kar sem čutila, da je moje in predvsem verjeli vame ter mi zaupali. Iskrena hvala! Naj povem še to, da sem dolga leta živela izven svojega telesa, ker enostavno nisem želela prisluhniti svojim občutkom..vsemu kar je bučalo iz njega. Zame bi bilo to takrat enostavno preveč, preveč boleče za sprejeti in objeti. Telo mi je služilo za doseganje ciljev, bilo mi je samoumevno do prvega poroda, ko sem prvič začutila kako krhko je v resnici moje telo in kako ranljiva sem sama. Verjamem, da vsako telo nosi svojo zgodbo…zgodbo, ki jo ne moremo skriti pred svetom. Vsak me lahko prepriča z besedami, a telo govori resnico in  nikoli ne laže. Odziva se na naše misli in prepričanja, ki vibrirajo v vsaki celici našega telesa. Zato lahko rečem samo to, da sem iskreno hvaležna, da sem zaupala globini in modrosti svojega telesa in se niti za trenutek nisem ustrašila, da telo ne bi zmoglo. Moje zaupanje vanj se je s porodom še poglobilo in skupaj sva odprla nov list v najinem življenju. Ja po porodu je ta list nepopisan… vse se začne znova, poleg mame, očeta, dojenčka se rodi znova tudi mamino telo. Zato skrbno negujte ta svoj dom, kjer domuje vaša duša.

Anja Weber