Ena najbolj drznih stvari, ki jih lahko v svojem življenju narediš je, da si to kar si. Preprosto, ne res!?  Niti približno.

Decembra sem naredila eno izmed najbolj drznih potez v svoji karieri in dobila servirano nazaj, da kdo jaz mislim, da sem. Prišlo je s strani osebe, ki sem jo imela zelo visoko na piedestalu in katere mnenje sem cenila bolj kot svoje lastno. Tega do tistega usodnega trenutka nisem vedela. Tri mesece sem potrebovala, da sem sama pri sebi predelala svoj občutek sramu, osramočenost ob dejstvu, da sem si drznila povedati kaj me srčno izpolnjuje in radosti.

In takih zgodb je v mojem življenju na tone. Ko sem si končno drznila povedati kaj si želim, sem bila vedno znova zasramovana. In ja, pogosto me je to potrlo, me spravilo na kolena, vendar sem se vedno znova po tehtnem premisleku odločila, da nadaljujem s svojim življenjem. To česar se mnogi ljudje ne zavedajo je, kako skozi zasramovanje zapuščamo druge in kako zapuščamo sami sebe, svoje darove, talente in veščine, ki jih obvladamo in so nam srčno blizu. Kritika, cinizem in sojenje tudi takrat, ko je narejeno v naše dobro, kaže na nesposobnost, da se resnično povežemo z osebo in začutimo, kar čuti oseba, da vidimo skozi njene oči, da začutimo, kar čuti ona, preden delimo svoje mnenje.

Srčna komunikacija je praksa, ki sem jo v prejšnjem letu dala v prakso. Ko si z osebo, jo vidiš, čutiš z njo in čutiš povezanost, z njo deliš darilo, ki si ga verjetno želiš tudi sama. Vsi si želimo, da bi nas nekdo videl, čutil, kar čutimo me.

Krizo srednjih let mnogi izkušajo kot prehod v srednja leta. Priznam, bolj blizu mi je izraz čustveno prebujenje. Verjamem v to, da obstaja prostor in čas v našem življenju, ko prepoznamo, da smo skozi odraščanje čutili bolečino, da smo čutili majhnost, nevidnost, zanikanost, zaradi katerih smo ustvarili zid okoli svojega srca. Naučili smo se, da zjutraj oblečemo svoj oklep, se zaščitimo pred bolečino in zapremo dele sebe za katere smo mnenja, da je bolje, da jih nihče ne vidi, tiste dele nas samih, ki se jih sramujemo.

Kar se zgodi na prehodu v srednja leta je spoznanje, da v kolikor želimo biti ta ženska za katero smo se rodile, da postanemo, da smo partnerke, starš, za katerega želimo, da ga naši otroci imajo, da moramo opustiti oklepe, ki smo si jih kot otroci nadele. Opustiti moramo vse, kar nam je služilo in nas je varovalo. Soočiti se je potrebno z vsem, kar smo si same postavile na pot, da bi resnično zaživele KDOR smo.

Povezanost je nekaj zaradi česar smo tukaj, daje nam občutek namena. In vendar čustveno povezanost pogosto izkusimo šele, ko smo voljne pogledati kaj stoji na poti. Če želimo živeti življenje celostno in čutiti vrednost, se moramo soočiti s stvarmi, ki so nam na poti.

V zadnjem letu odkar sem prestopila magičnih 40, sem vedno znova razmišljala o tem, kako pomembno je, da si končno dam dovoljenje, da sem radostna, zadovoljna in resnično uživam življenje na polno. Dojela pa sem tudi, da je ena od stvari, ki me ovira ta isti sram, ki sem ga doživela ob opazki v izkušnji, ki jo opisujem nekaj odstavkov višje. Sram, da nisem dovolj izkušena, dovolj izobražena, da jaz pa res ne morem biti xyz ker nisem dovolj xyz. Sram je brez dvoma strah, da nismo dovolj, da smo nevredne ljubezni in povezanosti z ljudmi. In v zgodbi, ki sem jo omenila sem se počutila nevredno, da delim znanje, ki ga delim. Čutila sem, da mi ni dovoljeno, da se zabavam, uživam življenje na polno in delim kar me navdihuje.

Danes vem, da je edina pot za soočenje s sramom, da greš direktno skozi, kajti kakršno koli okolišenje samo poveča njegovo moč v tvojem življenju. Skozi svoje izkušnje sem dojela, da je edini način ta, da se takoj pogovoriš s seboj in s svojim notranjim otrokom. Povedati si moraš resnico in resnica vedno pride iz mesta tvoje notranje modrosti. Popolnoma prepričana sem v dejstvo, da te resnica osvobaja. Izziv je v tem, da si jo poveš. Kajti sram ne more preživeti v okolju, kjer prebivata empatija in resnica. Sram uspeva v okolju, kjer je potrebno stvari skrivati, biti tiho in kjer sodimo. Dokler sodimo sami sebe in ne zmoremo prositi za pomoč, vedno sodimo ljudi, ki potrebujejo pomoč, pravi Brene Brown.

In ko sem se pripravljala, da sestavim mesečnik, je v ospredje stopila Brene Brown s knjigo Neizmerni pogum, ki še čaka na to, da jo preberem, vendar menim, da bo letošnje poletje pod okriljem poguma. Pogum je v mojih očeh povezan s srčnostjo. Latinska beseda cor je beseda za srce in sama pogum vedno znova doživljam kot srčnost, kot priložnost, da se odprem in si dopustim, da sem ranljiva. Zato niti ne preseneča, da Brene pravi, da je ranljivost rojstno mesto ljubezni, pripadnosti, radosti, empatije, krativnosti, inovacije.

Vse se začne z odprtostjo. Pripravljenostjo, da je odpreš, da vidiš sebe, kje se trenutno nahajaš. Da prepoznaš, kako se ščitiš pred ranjenostjo, ki te ni zapustila in ki ždi v tvoji notranjosti ter čaka na priložnost, da se ponovno dvigne na površje. Ljudje smo mnenja, da lahko stvari rešimo z otopelostjo. Čustvena otopelost je v družbi v kateri živimo močno prisotna. Ko ne čutiš, ne čutiš ne slabega in ne dobrega.

Voljnost, da čutiš je vedno povezana z neudobjem. Kajti ranljivost je mesto nesigurnosti, mesto tveganja in mesto razkrivanja tistih najglobljih delov sebe. Ko sem z mojim dragim delila svoj pogled na ranljivost in sem rekla, da ko si ranljiv vedno tvegaš, da boš ranjen, me je ustavil in rekel: »Če tako gledaš na stvar pravzaprav vedno izhajaš iz svoje ranjenosti in ne iz zaupanja.« In res je, prav ima.

Ranljivost se je izkazala za mogočnega učitelja. Predvsem me uči na tistem področju, kjer imam največ težav – radosti. Ko naš ranjeni jaz (ego) aktivirajo strahovi in konflikti je ključnega pomena, da zmoremo prepoznati v sebi, kaj se dogaja in namesto, da odreagiramo iz naučenih odzivov, namesto, da si nadenemo oklep ostajamo odprti in se odzovemo, zavestno izberemo. Potrebno je čutiti sočutje do svojih ranjenih delov, biti v stiku s svojimi občutki in hkrati dopustiti modremu delu v naši notranjosti, da pove resnico. Bolj, ko zmoremo prakticirati povezanost s svojo modrostjo in s svojimi čustvi, bolj krepimo notranji občutek varnosti. In bolj, ko se počutimo varni znotraj sebe, bolj ko se počutimo varne s svojim partnerjem, bolj svobodne se bomo čutile, da bi delile svojo radost in bolečino drug z drugim. In ko čutiš varnost v sebi, s sabo in z drugimi to predstavlja temelj za globoko čustveno povezanost, temelj za intimnost tako s seboj, kot v intimnem partnerstvu.

Ženska se mora čustveno prebuditi, da lahko ustvari čustveno povezanost. Dokler je v otopelosti, v ugajanju in v zanikanju svojih potreb, svojih želja in svoje avtentičnosti, vedno znova čuti osamljenost in nepovezanost tako v sebi, kot z drugimi.
Če te zanima kako ustvariti intimno partnerstvo in čustveno povezanost te vabim na spletno druženje Alkimija partnerstva, ki ga začnemo 20.4.2015. Več si lahko prebereš na spletni povezavi tukaj…

Bodi sijajno!
Taja Albolena